Proteus - Igor Dakskobler in Andrej Rozman: Ko sem pozneje podoživljal Andrejevo plezanje, sem ga uvrstil med dejanja »botaničnega alpinizma«. Ob tem sem se spomnil druženja z Boštjanom Surino pri preučevanju rastja Krnskega pogorja.

Takrat mi je povedal misel profesorja Wraberja, da izkušenemu botaniku ni nujno potrebno alpinistično znanje, pa lahko popiše večino vrst, ki rastejo v ostenjih. Zgodbo bom pripovedoval v prvi osebi ednine, tako kot sem jo doživljal sam, čeprav sva pod besedilom podpisana dva. Da tako mora biti, mi boste bralci pritrdili, ko jo boste prebrali do konca. Bolj strokovno (z navajanjem vseh virov) sva novo nahajališče smrdljivega brina (Juniperus sabina) v Julijskih Alpah objavila v Gozdarskem vestniku (68/2, s. 107–122, 2010). Napišem naj le, da je v kvadrantu srednjeevropskega kartiranja flore 9749/3 in v UTM kvadrantu 33TVM11, 1415 metrov nadmorske višine. Članek posvečam preminulemu akademiku profesorju Ernestu Mayerju. Zelo sem mu hvaležen za njegovo naklonjenost in dobrohotnost, človeško in strokovno podporo. Kadar se spomnim nanj, mi stoji pred očmi njegova podoba iz zadnjih let, kljub zdravstvenim težavam miselno živahen mož z belo haljo. Ko potoživa drug drugemu vsak svoje tegobe, reče: »Zdaj pa k stvari!« in me povabi v svoj s knjigami in herbarijem zapolnjen kabinet, vzame enega svojih »eksemplarjev«, vzorno posušeno redko ali zanimivo rožo in mi, z leskom v očeh, reče: »Le poglej si no to!«

Če bi me kdo prosil za poljuden, a dovolj izčrpen opis smrdljivega brina (Juniperus sabina), bi mu prav gotovo svetoval knjigo Roberta Brusa, Sto grmovnih vrst na Slovenskem (Tehniška založba Slovenije, 2008). Tudi če bi ta zimzeleni grm z luskastimi listi moral zdaj opisati sam, bi verjetno prepisoval kar iz te knjige. Kljub vsemu, pa se mi je v pohvalni oceni, ki sem jo o njej objavil v reviji Hacquetia (7/2, 2008, str. 175), zapisalo naslednje: »Ali smrdljivi brin (Juniperus sabina) res uspeva tudi v našem alpskem svetu, kot navaja avtor na str. 13? Zadnja izdaja Male flore Slovenije (T. Wraber 2007: 116) tega ne potrjuje, tudi Flora alpina (Aeschimann et al. 2004: 110) ne, pač pa Gradivo za Atlas flore Slovenije (Jogan et al. 2001: 212), pri čemer vsaj podatek za Mangart zagotovo temelji na pomoti«. Pokojnemu profesorju Tonetu Wraberju dolgujem gotovost za zadnji del navedenega besedila. On je namreč leta 1971 objavil podatek o uspevanju tega brina v Rdeči skali pod Mangartom (najditelja T. Wraber in Andrej Martinčič) in prav on mi je pojasnil, da sta se takrat s kolegom najbrž zmotila, in da tega nahajališča ne moremo upoštevati. O kakšnem drugem v tem gorovju, tudi iz njihovega italijanskega dela, ni znanih zanesljivih podatkov.
V vsakem primeru velja, da je smrdljivi brin v Sloveniji redka vrsta, ki ima še največ nahajališč v suhem, prisojnem skalovju na južnih robovih Trnovskega gozda in Nanosa ter na podobnih rastiščih na Kočevskem in v Kolpski dolini. Na prisojnem robu Trnovskega gozda, v Griži pod Podrto goro, sem si ta brin dodobra ogledal zgodaj poleti 2009, v družbi z absolventom gozdarstva Jernejem Peljhanom in kolegom Andrejem Rozmanom. Jernej se je za diplomsko nalogo lotil natančno popisati in preučiti rastlinstvo in rastje obsežnega podornega območja nad Ajdovščino in midva z Andrejem mu morava kot mentorja pri tem nekoliko pomagati. Smrdljivi brin sem tisti dan zagotovo dobil v »oči in nos«, a kaj dosti to ne pomaga, saj sem potem poletje bolj ali manj preživel v visokih hribih, med macesni, kjer mi je družbo spet največkrat delal kolega Andrej. Ne, med macesni smrdljivega brina ni bilo, pač pa pogosto njegov gorski sorodnik, sibirski (pritlikavi) brin (Juniperus alpina = J. sibirica).

Poletje mine vedno prehitro, toda tudi jesen je za botanika zelo mikavna, posebej takrat, ko dozorijo jerebike in se obarvajo macesni. Nedeljo v začetku oktobra, ko v družini ni bilo navdušenja za kakšen izlet, sem se na hitro odločil, da se odpeljem v domačo dolino, od tam pa v Rut in naprej v Rutarski gozd. Pomislil sem na Bizle, strme nekdanje rutarske senožeti, kjer že nekaj časa nisem bil (bralcem Proteusa sem jih predstavil v letniku, 69, 6, s. 252–259). Čeprav so me že v rani mladosti podučili, da je nedelja Gospodov dan in da se ta dan ne dela, sem si rekel, praznih rok z izleta le ne smem priti. Če ne bo herbarija, bom pa nabral kakšno seme za prijatelja Jožeta Bavcona in »njegov« botanični vrt. V travnate strmali se vseeno nisem podal, sem jih raje obšel, saj bo, sem si mislil, seme zlatega korena (Asphodelus albus), ki v njih sicer obilno raste, Jože lažje nabral kje na Primorskem. Izbral sem manj naporno pot na vrh skoraj 1400 m visoke vzpetine, se razgledal po okoliških hribih, občudoval in poslikal s plodovi ovešene jerebike (moj pokojni oče je temu drevesu pravil »kozja gbanca«) in z veseljem ugotovil, da bom Jožetu lahko ustregel s semenom redkega kimastocvetnega grahovca (Astragalus penduliflorus). Potem sem se po lovski stezi podal proti sosednji nekoliko višji vzpetini Pajlen. Nad mano je bila okoli 100 m visoka stena, nekakšna rana v jugovzhodnih pobočjih Hohkovbla (Matajurskega vrha, 1936 m), s treh strani bolj ali manj obrobljena z gostim ruševjem (po zaslugi Ivana Čuferja in Marka Dakskoblerja sem izvedel tudi domače ime te stene: pokojni Vinko Bizjak - Lonikar iz Stržišč jo je imenoval »Pajlanski rof« = Pajlenski rob, podobno ime Pajland oz. Pajlandski rob poznajo tudi v Rutu, informator Milko Kusterle).

Kako je nastala, bi mi zagotovo znali razložiti geologi. To kar sem opazil sam, je stik geoloških plasti na njenem vznožju. Gmota triasnega dachsteinskega apnenca je narinjena na plasti mlajšega jurskega glinavca. Steno sem si že večkrat ogledoval, a bolj površno, ker me je pot vedno vodila k »pomembnejšim« ciljem. Že sem se bližal Pajlenu, ko sem se še enkrat ozrl vanjo. Pogled mi je obstal na temni progi v steni, verjetno nekem grmu. Bilo je tako, kot kadar človeka nenadoma prešine neka misel. Takrat ima dve možnosti, da jo ohrani in razvije ali pa jo v hipu pozabi. Tudi meni se je zahotelo, da bi tisto temno progo kar pozabil in šel lepo naprej, saj to steno vendarle že poznam in v njej pač ne more rasti kaj meni še nepoznanega. A sem vendarle obstal, odložil nahrbtnik in se vrnil tja, kjer sem že bil in se opaženemu grmu približal, kolikor se je le dalo. Gledal sem ga in si govoril v brado – to vendar ni rušje (ki je raslo bolj na robovih stene), prav tako ne žarkasta košeničica (omelika), niti navadni brin (ta mi je bil na dosegu roke), niti katera od drugih lesnatih rastlin, ki sem jih tu in tam opazil v steni (dlakavi sleč, kimastoplodni šipek, šmarna hrušica, mokovec, velikolistna vrba ipd.). Kaj pa, če je smrdljivi brin (spomin na zgodnje poletje le še ni čisto obledel) ? Moram nazaj po nahrbtnik, sem si rekel, kot da imam v njem kaj takega, da mi bo v pomoč pri presoji. Temen kupček sumljivega grma je bil precej visoko nad mano, ocenil sem skoraj 20 m, v mojem nahrbtniku pa žal nobenega primernega pripomočka, ki bi mi pomagal pregnati dvome, niti daljnogleda ne. V njem je bil samo fotoaparat in še to analogni, že skoraj ali pa čisto kmalu »pokojni«. Moja otroka, šolarja, zagotovo še ne vesta, kaj točno pomeni beseda konservativen, a sta gotova v tem, da zelo dobro ustreza kot pridevnik moji osebi. In sem vzel svoj zastareli aparat (brez teleobjektiva, kako bi mi prišel zdaj prav!) in napenjal oči in tuhtal, hodil gor in dol kot mačka okrog vrele kaše. Nekajkrat sem celo poskušal v steno, a kaj hitro opustil misel, da bi se povzpel tja gor – bilo je navpično, čeprav sem ugledal kar precej oprimkov. Je smrdljivi brin ali ni? Skoraj gotovo mora biti, ampak tisti »skoraj« je pa le vmes in še enkrat bom moral sem gor. Doma sem, kljub dvomu, v seznam flore domače (Baške) doline (ki jo večina mojih rojakov veliko raje imenuje kar grapa) vpisal novo vrsto, Juniperus sabina, z opombo: moraš preveriti! Toda kako, bo daljnogled, morda sposojeni teleobjektiv dovolj za zanesljivo določitev? Najbrž ne, treba bo nekako priti čisto do grma. Takoj sem pomislil na kolego Andreja Rozmana, ne samo zaradi skupnih poletnih pohodov v macesnovju, kjer se je izkazal kot odličen hribovec, hodec, da ga je bilo veselje gledati, temveč tudi zato, ker v njegovi biografiji piše, da je opravil izpit za alpinističnega pripravnika. Takoj naslednji dan, v ponedeljek, ko sem bil spet pri računalniku, sem mu pisal naslednje:

»Nad Rutom (1400 m) bi rad preveril uspevanje brina, Juniperus sabina (tistega, ki sva ga obilo videvala na Podrti gori). Domnevam, da gre za to vrsto, a ne morem do nje – raste v steni, na neizraziti polici, kakih 20 m od njenega vznožja. Stena je navpična, sicer precej razčlenjena, nekako tretja stopnja (najmanj) plezanja. Zanima me, ali bi z opremo ti lahko priplezal do tja (in kako bi te jaz lahko na vznožju varoval)«.
Andrej je bil takoj za stvar, čez dober teden se je z domačih Lipc pri Blejski Dobravi z vlakom pripeljal na Grahovo ob Bači. Tam sem ga pobral in odpeljala sva se v Rutarski gozd. Kljub temu, da je imel zelo težak nahrbtnik z vso alpinistično opremo, sva čez slabo uro že stala pod steno. Najbolj sem se bal, da sem se v določitvi zmotil, da je na polici le »navadno« rušje ali kaj drugega (pa tak trud za nič!). Andrej si je položaj dobro ogledal in me najprej popravil glede višine potrebnega vzpona (tu sem pretiraval), ki je le 15 m, toda težavnost plezanja precej presega tretjo stopnjo (tu pa sem bil, popoln laik, čudno, optimist) in skoraj dosega petico. Nadel si je vso alpinistično opremo in razvil vrv. Sam sem si »oblekel« svoj le zelo redko uporabljeni plezalni pas in kolega me je za silo podučil o varovanju in se potem lotil stene. V čevljih bo težko, je presodil po prvem poskusu, zato si je obul plezalke in poskusil drugič. Oprimkov je res kar precej, a so na nepravem kraju, skala pa je bolj krušljiva kot je kazalo. Potrebno je bilo precej spretnosti. »Bova prišla drugič, še s kom, pazi se!«, sem precej v strahu opazoval njegovo početje.
Ko sem pozneje podoživljal Andrejevo plezanje, sem ga uvrstil med dejanja »botaničnega alpinizma«. Ob tem sem se spomnil druženja z Boštjanom Surino pri preučevanju rastja Krnskega pogorja. Takrat mi je povedal misel profesorja Wraberja, da izkušenemu botaniku ni nujno potrebno alpinistično znanje, pa lahko popiše večino vrst, ki rastejo v ostenjih. Kljub temu je prof. Wraber pri svojih študentih spodbujal tudi raziskave, za katere je bilo nujno alpinistično znanje, saj je bil mentor tudi žal že pokojnemu vrhunskemu alpinistu Mihi Valiču, ko je le ta za diplomsko nalogo raziskal floro Triglavske severne stene (2006). Kasneje, že pod mentorstvom Wraberjevega naslednika Nejca Jogana in somentorstvom Andraža Čarnija, je podobno diplomsko nalogo, pri kateri je bilo težišče na raziskavah rastja v silikatnih stenah, opravila Nina Juvan (2008). Med dejanja »botaničnega alpinizma« moramo vsekakor prišteti tudi raziskave veterana prof. Marka Accetta, ki se v ostenja v različnih delih Slovenije spušča z vrvjo.

Andrej je dokazal, da pripravniški izpit pri jeseniških alpinistih nekaj velja in po pol ure naporne »telovadbe« in po treh klinih in enem zatiču je bil že tako blizu »mojemu«, oz. zdaj že »najinemu« brinu, da mi je lahko potrdil: »Ja, res je ta pravi!« Nekaj vejic mi je vrgel za naš herbarij in pogledal je, katere rastline rastejo v njegovi družbi. Na okoli štiri metre dolgi in do meter široki polici smrdljivi brin povsem gospoduje, le posamično so ob robu našle svoj rastni prostor druge vrste, ki bolj ali manj družno uspevajo skupaj s predalpskim prstnikom (Potentilla caulescens) v po njem imenovani združbi (Potentilletum caulescentis). Poleg prstnika so ob smrdljivem brinu rasli še ozkolistni jelenovec (ki ni »gospodar« samo na bližnjih nekdanjih senožetih, ampak zmore preživeti tudi v steni), nizka kozja češnja (Rhamnus pumilus) – ta je v tej steni tudi sicer pogosta, ostnati šaš (Carex mucronata) in bilnica (Festuca sp.), ki je bila že preveč suha, da bi jo še zmogel določiti. V okolici, pod in levo ter desno od brina sem popisal še lepi jeglič (Primula auricula), vednozeleno gladnico (Draba aizoides), skalno jelenko (Athamantha turbith), Hayekovo lepnico (Silene hayekiana), skalno prerast (Bupleurum petraeum), rumeno milje (Paederota lutea), lanolistno zvončico (Campanula carnica), rumenkasti luk (Allium ericetorum), modriko (Sesleria caerulea subsp. calcaria), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), srčastolistno mračico (Globularia cordifolia), spomladansko reso (Erica carnea) in še nekaj vrst.
Stena je obrnjena proti jugovzhodu, sončna je in topla, kot so skoraj vse prisoje naše doline in njenih številnih grap. Da je toplote tu pod Pajlenskim robom dovolj, potrjujejo tudi grmi leske (Corylus avellana), manjše drevo enovratega gloga (Crataegus monogyna) in jablana (najbrž Malus domestica), ki še rastejo ob zavetrnem spodmolu pri steni (na nadmorski višini 1400 m). Torej vsekakor rastišče, podobno tistim, na katerih smrdljivi brin navadno raste drugod v Sloveniji, le da je tu nekoliko višje, že skoraj v visokogorju.

Kaj naj zapišem za zaključek te zgodbe? Smrdljivi brin torej zagotovo raste tudi v Julijskih Alpah. Robert Brus je imel prav. Ne preostane mi drugega, kot da svoje pred nekaj leti zapisane in objavljene besede, v katerih sem v to podvomil, vzamem nazaj.

Igor Dakskobler & Andrej Rozman