Vido Kregar: »Ker je triasni apnenec dobro topen in ker je piezometrični nivo od 500 do 1000 m pod površino, so tod ugodni pogoji za razvoj jam, predvsem brezen.«
Zapis: Benjamin Lap, fotografije in video gradivo: Benjamin Lap, Filip Solar
Zgornji citat našega Vidota verjetno najbolj povzame veličino podzemeljskega sveta na planoti Kalce nad dolino Kamniške Bistrice. Sam sem tedaj kar nekajkrat pripovedoval ostalim jamarskim kolegom o Jesenski jami in kraškem svetu na Kalcah, ki so me je prevzel, še predno sem se zares pridružil jamarjem.
5. decembra lanskega leta dan. znan kot predvečer Sv. Miklavža je zazvonil telefon. na drugi strani pa Žiga iz Šaleškega jamarskega društva Podlasica Topolšica zanimalo ga je, kdaj bi šli na Kalce v Jesensko jamo, in ker smo bili vsi nekako prosti, sva se dogovorila za vikend akcijo med 15. in 17. decembrom. Tako kot so premnogi otroci to noč bolj malo spali, sem tudi jaz, saj sem vedel, da bo tokratni obisk veliko bolj uspešen od prejšnjih, saj sem za razliko od tedaj vsaj približno vedel za njeno bolj točno lokacijo, ... Več o prejšnjih akcijah si lahko preberete na povezavi, Nadaljevanje raziskav v Kalcah.
15.12.2023 – Dan odhoda
Na pot smo se tokrat podali pozno zvečer, po zaključenih delovni obveznostih. Ko smo natovorjeni z najrazličnejšo opremo ob močnih sunkih vetra hiteli proti koči v Kalcah, občutek in vzdušje sta bila skoraj podobna kakšni himalajski odpravi, le da temperature niso bile tako ekstremne, snega tokrat ni bilo veliko, pa vseeno je bilo bližje proti koči nekoliko več zimskega pridiha kot pa v dolini. V kočo smo prispeli okoli devete ure zvečer nekaj časa vedrili, nato pa malo čez pol noč odšli spat.
16.12.2023
Zbudili smo se v hladno jutro, ki ga je prinesla jasna noč in močni sunki severnega vetra. Pogledi proti Mokrici in ostalim vrhovom Kamniško-Savinjskih Alp so bili pravljični kot vedno, vredni vsake minute. Predolgo jutranje poležavanje nam je vzelo čas za zajtrk, kar pa se je kazalo v hitrosti napredovanja višje, kjer je bilo snega nekoliko več. Kalce znajo biti v zimskem času prav zoprn kraj, poln nepreglednega ruševja in vrtač. Ko pa se na njih spusti še megla, pa občutek orientacije popolnoma izgubimo, k sreči nas je tokrat razvajalo sonce. Jamo smo poskusili locirati že na prejšnjih akcijah, pa zmeraj neuspešno, saj je lokacija zabeležena v katastru jam JZS, zgrešena za skoraj kilometer zračne razdalje. O morebitni pravi lokaciji pa sem izvedel šele pred nekaj meseci, ko sem bolj podrobno prebiral članek v reviji Naše jame, kar pa je nato potrdilo še nekaj naših članov. Tako da nam je tokratni cilj predstavljala globoka vrtača južno od Ovčarije. Do tja vodi nekakšna lovska steza, o kateri pa v zimskem času ni ne duha in sluha. Zato smo se spotikali po neskončnih poljih ruševja, ampak le do tedaj, ko smo v snegu na dnu grabna opazili zajčjo stečino, za katero je Žiga dal idejo, naj ji sledimo. Smer, v kateri se je pomikal zajec, je bila vsaj približno prava, dokler se ni zaključila 200 m pred ciljem katerega pa je ločevalo še vsaj 100 m terena v celoti preraslega z ruševjem. Pot smo nekako poiskali in prišli do 30 m globoke vrtače, v katero smo poslali Žiga za njem sem sledil jaz nato pa še Filip in Gregi. Vrtačo smo pregledali od vrhnjega roba do dna a našli nismo nobene špranje, ki bi bila vsaj približno podobna vhodu v Jesensko jamo. Obupani smo se povzpeli na južni rob le te ter za nekaj časa posedeli in se martinčkali na soncu, ki je ravno zahajalo za Jermanov turn. Tedaj ni trajalo dolgo in poklical sem Vidota ter ga prosil za orientacijsko pomoč, poslal sem mu naše koordinate in fotografijo. Čez nekaj časa me je poklical nazaj in mi sporočil, da nismo prav daleč, saj je jama dobrih 200 m, zahodno od nas: "Tam, kjer skupaj rasteta macesen in smreka". Počasi smo se premaknili v senčni graben na zahodni strani vrtače ter ves čas v upanju po jami opazovali macesen in smreko. Ko smo prispeli in se razgledovali pa zopet nič na pol obupani, smo zopet sedli v sneg in se spraševali, kako je možno, da je ne najdemo. Tedaj pa mi misli niso dale miru, saj sem v daljavi opazil dve simetrični konti, kateri sta nakazovali na možnost nekega izrazitejšega kraškega pojava. Prestavili smo se nekoliko naprej po grabnu in tedaj je že nekdo iz pred vhoda vpil: "Našli smo jo!" Veselje ob najdbi je bilo večje, kot pa če bi jamo prvič odkrili in raziskali. Ta dan nismo imeli več moči, da bi se spustili v njo, pa tudi premočeni smo bili kot potepuški psi. Zato smo tedaj pustili vso opremo pred vhodom, se fotografirali in oddrveli nazaj proti koči, kjer je sledila proslavitev s kuhanim vinom in dobro večerjo.
17.12.2023
Za nedeljo sta udeležbo potrdila tudi Hoze in Rok. Sami smo ob prvo predvidenem zgodnjem vstajanju nekoliko poležali in bili pripravljeni za odhod šele okoli devete. Kar pa je pri raziskavah jam slaba navada, saj čas v jami prehitro mine. Pot do jame je bila v sončnem nedeljskem jutru precej lažja, saj je bila snežna gaz, katero smo napravili prejšnji dan, do dobra, utrjena. Do jame smo potrebovali uro in 10 min hoje, kar bi v poletnem času v najslabšem primeru vzelo nekaj več kot pol ure lahke hoje. Seveda pa ob dobrem pogovoru čas mine še nekoliko hitreje, zato je prava družba na takšnih akcijah najpomembnejša, če ne celo obvezna. Ko smo prišli do jame, nismo prav dolgo čakali, da je Gregi opremil vhodni del. Sledilo je še hitro fotografiranje z Rokom in Hozkom, slednji je bil med drugim del prvih raziskovalcev, ki so v osemdesetih letih preteklega stoletja raziskali Jesensko jamo in tako orali ledino jamarstva na širšem območju Kamniško-Savinjskih Alp. Hoze in Rok sta se vrnila proti koči in nato v dolino, mi pa v globine Jesenske jame.
V jami
Jama svojo veličino pokaže že na vhodu, ko človek začuti močan hladen prepih, podoben kakršnega smo v poletnem času deležni v sekciji zamrzovalnikov v veletrgovinah. Za še nekoliko hladnejši občutek pa nas na dnu nekaj več kot pet metrskega spusta pričakajo stene in tla, obložene z ledenim okrasjem, katerega je v globljih delih jame še nekoliko več. Gregi in Filip sta opremljala, jaz in Žiga pa sva, oblečena v nove puhovke, katere nam je financirala Občina Šoštanj čakala, da se prestavimo naprej v globino. Opremljanja se tedaj nebi veselil niti malo, saj je bil prepih na ožinah res močan. Puhovke pa so opravile odlično delo, saj bi v tem trenutku brez teh brezdelneži zmrzovali v ledene kristale, podobne tistim po stenah brezna, v katerega spust je sledil. Brezno samo je bilo globoko nekaj več kot 10 metrov, dno le tega pa izredno spolzko, saj je bilo prekrito z ledom. Zato smo ta del opremili z vrvno ograjo, ki vsaj nekoliko olajšuje padce, kakršnega sem v blažji obliki na koncu izkusil tudi sam. Mlajše generacije danes nismo več tako vajene ledenih jam, saj to okrasje, ki je nekoč blokiralo prenekatero brezno zaradi posledic segrevanja, na žalost tudi v tako rekoč večno mrzlem visokogorskem podzemlju, vidno izginja. V poletnem času o njem skoraj ni več ne duha ne sluha. V nadaljevanju smo opremili še eno 5-metrsko stopnjo, ki nas je pripeljala do Ivotovega meandra, dolgega 20 metrov, ki se na globini približno 50 metrov nižje od vhoda prevesi v 20 metrsko brezno. Iz tega nato preidemo v 100 m globoko in 20 m široko brezno. Ta, trenutno najveličastnejši del planiramo raziskati na naslednji akciji. Iz jame smo veseli in polni upanja po nadaljnjih raziskavah izstopili okoli 4 ure popoldne, ko se je pričelo mračiti. Tedaj je bil sestop v soju pastelnih barv neba naravnost čaroben. Sneg se je čez dan nekoliko odjužil, pa vseeno ga je bilo zadosti, da smo se na najstrmejšemu delu dričali, napravljeni v jamarske kombinezone.
Ob prihodu v kočo smo povečerjali ter poklicali Vida, Rajeta in Maksa. Navdušeno smo jim poročali o obisku jame. Žiga in Gregi sta se odločila, da se tega dne zaradi službenih obveznosti vrneta proti domu, midva s Filipom pa sva v koči na Kalcah ostala do naslednjega dne. Raziskave smo tokrat zaključili na globini -50 m, do kraja potencialnega nadaljevanja v glavnem delu jame nam tako preostane še 210 metrov globine. Na tem mestu upamo, da bodo raziskave v ožini, kamor zateka voda, prinesle nova spoznanja in verjetno tudi nov globinski rekord kamniškega dela KSA. Sigurno pa tukaj zgodba še zdaleč ne bo zaključena, saj na drugi strani velikega brezna še vedno ostane na pol raziskani "francoski del," o katerem pa razen načrta nimamo prav veliko informacij. Jama po približnih izračunih iz najnovejšega načrta že sedaj presega kilometer dolžinsko/globinskega poligona, zagotovo pa bomo temu v prihodnje dodali še kar nekaj novih metrov jame.
V upanju po nadaljevanju se veselimo novih raziskav, hkrati pa je poudariti, da le teh brez pomoči jamarskih prijateljev nebi bilo. Velika zahvala na tem mestu gre tudi lovcem lovišča Kozorog Kamnik, ki so nam, kot že velikokrat poprej, tudi tokrat nudil nastanitev v njihovi koči na Kalcah.
Udeleženci tokratne akcije: Benjamin Lap, Franc-Hoze Holzer, Rok Holzer (JK Kamnik), Žiga in Filip Solar ter Gregi Jelen (ŠJKPT).