Janez Pikon: Skrito in temno gozdno brezno, ki severno nad razgledno planino Obranca in vzhodno na visoki, ter prostrani planoti Mežakle, radovedni pogled temne in vlažne notranjosti, globoko med kapniške slapove, pod bledo visečimi kamnitimi stolpiči.
Mežakla je visoka planota, ki sega od Mojstrane do blejske ravnine, med Zgornjo Savsko dolino in dolino Radovne. Na zahodu mejijo njena strma pobočja ob stičišče dolin Krme, Kota in Vrat, na vzhodu pa na blejsko ravan in tesnega Vintgarja. Dvignemo se strmo nad vasjo Kočna na Poljanah v smeri planine Obranca (1015 m), kjer našo pozornost pritegne izpostavljena skalna gmota severno od poti. Baba (889 m), tudi Poljanska Baba je osamljena skala, ki izstopa iz bukovega gozda na vzhodnem pobočju prostrane Mežakle. Znajdemo se pred kamnitim stolpom, ki je proti pobočju visok dobre 4 m, proti dolini precej več.
Splezamo na izpostavljeno poličko od koder je lep razgled proti vasi in vsej dolini. Legenda pravi, da je nenavadna in zelo izrazita podoba skale dobila ime Baba po trdosrčni in neusmiljeni edinki plemiškega rodu, ki je nekoč imela možnost, vendar ni imela toliko srca, da bi rešila smrti nesrečnega kmeta, ki ga je pokončala krvoločna zver, ko je lovil po širnih gozdovih Mežakle.
Po meglenem pobočju prispemo na planino Obranco, od tam nas usmerjajo markacije k vhodu v Snežno jamo nad planino. Strmo se spustimo do vhoda jame, katere dolžina znaša 72 m, s skupno globino 20 m. Opremljeni z nekaj čelnih svetilk se spustimo v temno brezno. Prijeten hlad nas spremlja skozi nizke prehode do pravega kraškega podzemlja. Brez večjih težav (sredi jame je v pomoč krajša lestev) smo dosegli skrajni, rahlo dvignjen rob jame z zelo visokim stropom, ter opazovali značilne apnenčaste tvorbe po vsej njeni dolžini. Ogled Snežne jame je bilo posebno doživetje, kjer skromna svetilka okrasi nepozabne kamnite podobe tihe Snežne jame
Do naravnega mostu na Mežakli, med Planskim vrhom (1299 m) in Škrbino (1154 m) nadaljujemo po gozdni cesti: To je zelo redek zanimiv naravni pojav, ki je nastal zaradi erozijskega delovanja vode in neenakomernega preperevanja različno odpornih kamnin. Stoji tik pod severnim robom Mežakle, na meji Triglavskega narodnega parka, kjer apnenčast greben premosti grapo v elegantnem naravnem loku, ki je dolg približno 15 m, visok 8 m ter širok približno 3 m. Most je lahko dostopen z markirane planinske poti po slemenu Mežakle.
Nadaljujemo zahodno v smeri Škrbine (1154 m) severno na pobočje, kjer je med vojno delovala prva partizanska bolnišnica na Gorenjskem, ki je bila zgrajena v decembru, leta 1942. Bolnico je takrat vodil dr. Edvard Pohar, ki je bil kasneje zdravnik Gorenjskega odreda. Za izgradnjo bolnice so borci uporabili ostanek desk in orodja od požgane lovske koče na Zakopu. Le-to so Nemci požgali septembra, leta 1941, ko so napadli Jeseniško četo v tej koči. Med ostalimi sta se v tej bolnici zdravila tudi ranjena prvoborca Anton Razinger - Stric in Karol Kozar - Romi. Bolnico so oskrbovali predvsem prebivalci Podmežakle. Junija leta 1943 je bila bolnica preimenovana v ambulanto - D, ki jo je upravljal Kišner Vinko. Služila je predvsem bolnim in onemoglim borcem. V letih 1944 - 1945 so ta objekt občasno uporabljali tudi kurirji. Objekta vse do konca vojne ni odkril nihče. Mala bolnica na Mežakli je bila obnovljena leta 1997.
Vir: občinski odbor zveze borcev Jesenice
Janez Pikon