Rok Forstnerič: Ko sva lani posedala pri Erzherzog-Johann Hütte med povratkom z vrha Grossglocknerja, mi je pod njegovo špico v oči padla visoka prostrana piramidasta gora imenovana Grossvenediger.
Takrat sem Dean-u rekel, "stari tja morva it!". Po dobrem letu je dozorela ideja, poklopile so se razmere, vreme in čas. Ob pol 1h zjutraj se odpraviva iz Ljubljane in v slabih 3 urah vožnje prispeva na izhodišče nad Hinterbichlom. Na izhodišču nekaj avtov, brez posebne gužve. Večina jih je od prejšnjega dne, saj jih veliko prespi v koči Johannishutte. Turo štartava v nizkih čevljih, smuči in pancarje pa pripneva na nahrbtnik, saj se strnjena snežna odeja začne šele na višini 1900m, torej po 400 metrih vzpona. Na začetku greva po poti, ki je preplavljena s potoki in blatom, nato se priključiva cesti, ki se vije vse do koče. Dean že od štarta precej zaostaja, dodatnih 7-8 kilogramov na hrbtu pa zadevo še otežuje. Bojim se, da bova res dolgo hodila gor, vem pa da bo zmogel, saj je borec. Na srečo imava pred sabo cel dan časa in sva uigrana ekipa, ko pride do takih tur. Na cesti prečiva kar nekaj zares ogromnih plazovin, ki se v tem toplejšem času prožijo s strmih gora v dolino, zato popoldne, ko je sonce močno, ne bo odveč pozornost. Po dobri uri in pol hoda se končno lahko spraviva na smuči, in tako nadaljujeva proti koči. Sneg je precej trd, a lepo slediva smučini, vmes sta dve kratki prekinitvi. Po 2 urah in pol, ob svitu doseževa Johannishutte, kjer se nama odpre veličasten prvi pogled na vrh in ledenik pod njim. Pri koči zavijeva desno gor proti Defreggerhausu, sneg je precej trd, občasno zdrsuje, a se da brez srenačev, saj ni pretirane strmine. Naklon je precej konstanten celotno pot, pot je v tem delu precej enolična, zato se nama začne nekoliko vlečt. Višje naju končno obsije prepotrebno sonce, ki ga občasno zakriva koprena, vmes večkrat potegne južni veter, ravno prav je toplo. Po 5 urah in pol doseževa Defreggerhaus na 2964 metrih, kjer pomalicava in malo zadremava. Sledi le še krajši vzpon do ledenika na višini približno 3100, do katerega se je nato potrebno nekoliko spustiti peš. Spet na smučeh, pred nama je nekaj skupin, ki se vzpenjajo proti vrhu. Snega je še veliko, opaziva le en kup serakov sredi ledenika in eno manjšo luknjo blizu smeri vzpona, ki jo kasneje lepo obideva. V prečnici čez ledenik sprva zelo položno, pod markantnim Rainerhornom pa se nato začneva hitreje oz. strmeje vzpenjati, drživa se nekoliko stran od njegove stene zaradi možnih plazov (kasneje se je utrgal manjši plaz), a se drživa smeri, kjer hodijo oz. smučajo ostali. Dean je zelo počasen, saj je že čisto zdelan. Meni se utrujenost in višina ne poznata bistveno, grem precej hitro, a ga zaradi najine varnosti vmes čakam in bodrim. Ta čas pa uživam v norem pogledu na ledenik, razgledih na še vedno lepo zasnežene ter hude špice Visokih Tur, Zillertala in Ahrntala. Tudi Dolomiti se zelo lepo vidijo, Sorapiss, Antelao, Cristallo, Tofane in celo Tre Cime so na vidiku. Ko se na višini 3400 metrov ledenik spet položi začne pribijat vročina, veter se umiri, koprena izpuhti, ura ena popoldne. Tukaj mimo naju odsmučajo vse skupine, ki so bile pred nama, tako da imava skoraj celotno pot svoj mir na gori. Še en ovinek desno-levo na vršni greben, kjer pustiva smuči in se odpraviva par metrov peš do vrha s križem, katerega doseževa po 9 urah in pol. Stisk roke, da nama je spet ratalo, in da je Dean zborbal, čeprav s težavo. Zelo lepo nama je, na vrhu popolno brezvetrje in toplo, razgledi sežejo daleč naokoli. Čaka naju še spust. Tehnično nezahteven, teren pravzaprav idealen za smučanje, a na taki višini, na ledeniku in utrujenosti je potrebno biti pazljiv in dobro zbran. Sneg je v zadnji uri začel ravno prav odjenjati, smuka v zgornjem delu čez ledenik res vrhunska. Tako je toplo, da smučam samo v zelo tanki na pol odpeti jopi z odprtimi zračniki na hlačah, in zraven gorim. Na robu ledenika krajši vzpon nazaj na greben, ki naju čisto zdela, čeprav je le nekaj metrov naju ubije. Naslednjih 600 višincev smuka še vedno odlična, smučava bolj po levi strani naokrog, ker je bolj zanimiv teren, kot po smeri vzpona pod grebenom. Zadnja polovica spusta do koče pa je bil sneg že čisto premehak, tako da je bila smuka precej počasna in otežena za dobre zavoje. Ustaviva se še pri Johannishutte na analizi ture ob kavi in posedanju na toplem soncu, ustvarjava nove ideje in plane za prihodnje. Vmes pa še gledava kako se z bližnje gore usuje talni plaz preko stene zaradi močne otoplitve. Čas je za povratek domov, smuka do najinih čevljev je kar mučna, najprej prepoložno, premehko in celo malo gor-dol, večinoma drajsanje in poganjanje, zadnji del spet nekoliko hitrejši, ko se cesta prične spuščati proti dolini. V dolini nama prav paše senca, zaradi vročine, zadnji del po cesti hitro prehodiva do avta, kjer se tura uspešno zaključi po dobrih 30 kilometrih in 2200 višincev.