Anthony Walsh ... zlatih cepinov 2022
Prejšnji teden so bili razglašeni prejemniki zlatih cepinov 2022 za dva pomembna vzpona, enega v Patagoniji in enega v Pakistanu, ter posebno omembo vzpona ukrajinske ekipe na Annapurno III, ki, čeprav je bil zagotovo impresiven, ni povsem usklajen z prioritetami zlatega cepina.
Žirijo je sestavljalo šest veteranskih alpinistov – Conrad Anker, Alex Bluemel, Genki Narumi, Paul Ramsden, Patrick Wagnon in Mikel Zabalza – ki bodo cepine podelili na slovesnosti v Briançonu v Franciji v dneh od 18. do 20. novembra.
Slovenski alpinist Silvo Karo bo na slovesnosti prejel prestižno nagrado za življenjsko delo, s katero se bo proslavil v svoji večdesetletni karieri postavljanja novih smeri v Patagoniji in Himalaji ter pomembnih ponovitev po vsem svetu.
Od 3. do 10. septembra 2021 so Gruzijci Archil Badriashvili, Baqar Gelashvili in Giorgi Tepnadze kot prvi preplezali severozahodno steno Saraghrar Northwest, mogočnega masiva na pakistansko-afganistanski meji. Svojo smer so poimenovali Northwest Face in jo ocenili z ED2, 5.10, A3+, M5+, 80-90°; 2300 metrov. Kot za katero koli smer teh razsežnosti v tako redko obiskanem delu sveta, zgolj številke ne morejo opisati enotedenskega vzpona.
Najlažje bi ga predstavljali s pripovedjo Badriashvilija v American Alpine Journalu 2022, ki ima na zaključku
Povzetek : Prvi vzpon po južni steni in vzhodnem grebenu Languta-e-Barfi (6833 m, GPS) v pakistanskem Hindukušu, Archil Badriashvili, Baqar Gelashvili in Giorgi Tepnadze (vsi iz Gruzije), 24.–25. avgust , 2021. Smer je pridobila približno 1800 metrov in je bila ocenjena kot TD (5A kavkaška), s 60° v ledu in 75° v snegu; trojka je sestopila po isti smeri. Isti trije so nato opravili prvi vzpon na Saraghrar Northwest (približno 7300 m) po severozahodni steni (2300 m, ED2 ali 6B kavkaški), od 3. do 10. septembra. Spuščali so se po severozahodni steni do pozno v noč 11. septembra.
Moonwalk Traverse (3405 m), skupina Cerro Chaltén, Patagonija
Morda enako zahtevno, a iz povsem drugih razlogov, je bilo februarja 2021 solo prečenje Belgijca Seana Villanueve O'Driscolla po skupini Cerro Chaltén (Fitz Roy).
Moonwalk Traverse od juga proti severu je dolg več kot pet kilometrov z več kot 4000 metri nadmorske višine in zajema skupno deset vrhov. Poznavalci Patagonije se bodo spominjali prvega prečenja Alexa Honnolda in Tommyja Caldwella leta 2014 po Fitz Traverse, od severa proti jugu, ko sta obiskala kar osem vrhov, vendar sta se izognila nekaj stranskim.
(O'Driscoll je dejal, da ti manjši vrhovi v resnici ne zapletejo prečenja, "toda ker sem bil tam, sem mislil, da bi lahko užival tudi v dodatnem plezanju.")
O'Driscoll je v petih dneh veliko večino prečenja opravil solo; težave do 5.11b. Čeprav je prvi dan svojo vrv strgal in kmalu zatem odvrgel, je O'Driscoll povedal, da ni bilo trenutkov, ko bi začel obupavati. Pravzaprav, ko so ga vprašali, ali je bil kdaj trenutek, ko je želel samo zapustiti vzpon, je odgovoril: "Ne, nadaljeval bi, če bi ga bilo več."
Žirija je ocenila, da je O'Driscollova smer »elegantna in vzdržljivostna linija, ki jo je poskusilo že več navez, čeprav se zdi, da jo nihče ni obravnaval kot solo vzpon—pustolovščino, saj je nedosegljiva za večino plezalcev. Medtem ko, razen nekaj izogibanj, noben del ni bil nov, je bil slog izjemen, združeval je tehnično plezanje, vzdržljivost, mentalno predanost in veliko izkušenj ter poznavanje Patagonije.«
Posebna nagrada žirije: Jugovzhodni greben, Anapurna III (7555 m), Nepal
Dolgo pričakovani prvi vzpon po jugovzhodnem grebenu Annapurne III, je bil približno tako epski, kot je marsikdo mislil, da bo. Dva tedna in pol je trajalo nekaterim najboljšim v svetu visokogorja – Ukrajincem Nikiti Balabanovu, Mikhailu Fominu in Viacheslavu Polezhaiku – ki so Federicu Bernardiju povedali : »Psihološki vidik je bil res intenziven, saj smo se vsak dan soočali z nepredvidljivimi novimi ovirami in do konca nismo vedeli, ali nam bo uspelo ali ne.«
Patience (5.10a, A3, M6, 80° led, 90° sneg; 2950 m) ima strme krušljive kamine in psihološko bistvo 'dolgotrajno in ustvarjalno' plezanja po grebenu in kidanja snega. Trojica je kljub temu delovala učinkovito in po 16 dneh na jugovzhodnem grebenu dosegla vrh.
"Spust je druga zgodba," je dejal Balabanov. »Najprej smo načrtovali sestop po smeri vzpona. Toda ugotovili smo, da bi bilo to prenevarno … in se odločili, da gremo navzdol v smeri Mananga. A da prideš na ta položna snežna pobočja, moraš prehoditi tri in pol kilometre grebena na 7300 metrih, kar je bilo ob 100-kilometrskem vetru nemogoče, zato smo sestop začeli po zahodni strani, česar nismo prej načrtovali. Dva dni smo se spuščali in plezali brez kakršnih koli skic ali fotografij te strani Anapurne. Alpinisti so se spustili do višine 5000 metrov, preden so poklicali helikopter, ki jih je pripeljal na nasprotno stran gore.
Kot je zapisano v sporočilu za javnost Piolets d'Or, se »žirija strinja, da je s plezalne perspektive nova smer na Annapurna III eden večjih vzponov v zadnjih letih. Vendar se tudi strinja, da ni v skladu z vsemi vidiki Listine.« Ti vidiki se seveda nanašajo na uporabo helikopterja – tako za prihod na goro kot z nje. Tako kot tri odprave pred njimi so se namrečUkrajinci odločili za helikopter na območju Sabche na dnu jugovzhodnega grebena zaradi nestabilnega (in plazovitega) pristopnega terena.
V svojem sporočilu za javnost žirija navaja iz pioletove listine – »slog in način vzpona imata prednost pred samim doseganjem cilja« – in ugotavlja, da »tisti, ki obiščejo visoke gore, bolje kot večina vidijo ogromen davek globalnega segrevanja … Kot alpinisti smo dolžni ravnati odgovorno in omejiti svoj vpliv. Pri Piolets d'Or bi radi poslali jasno sporočilo, da podnebne spremembe vse bolj škodujejo visokim goram in ljudem, ki živijo pod njimi. Zato ne podpira uporabe helikopterja za dostop.«