Jana Šimac: Med prvomajskimi prazniki smo se odpravili na tabor v Paklenico.
Dobro poznani kamp Vesna nas je tokrat pričakal s toplo vodo, za povrh pa skoraj prazen (šotore in sušilne vrvice so, kolikor se je dalo, široko postavili le pripadniki našega alpinističnega odseka), saj je vreme obetalo vsaj kako ploho na dan. Tabor je potekal od 28. 4. do 5. 5. 2024, udeležilo se ga je 17 članov in ena pridružena članica. Prvega maja je bil tabor rezerviran za tečajnike šole, kar pa ne pomeni, da ostali dnevi niso bili namenjeni plezanju tečajnikov. Skupaj smo preplezali 33 smeri. Večina tečajnikov ni imela težav s plezanjem in so pokazali dobro znanje vrvne tehnike. Na taboru smo bili Rok M., Mitja M,. Zlatko, Tanja, Jernej, Danijela, Rok K., Mateja, Jana Š., Urban F., Žiga, Teja, Luka P., Luka V., Katarina, Teo, Lia in Nika.
Tabor so otvorili Zlatko, Tanja, Katarina, Mateja in Rok K., ki so že v soboto, 28. 4., pridno začeli nabirati višinske metre. Poleg tega so uspešno varovali kos zemlje za vse prihajajoče šotore in odganjali potencialne sosede. Katarina je za vsak slučaj pilila še svoje znanje nemščine, da bi ob množičnem navalu res vsi razumeli, da zanje ni prostora ????.
30. 4. smo se pridružili še ostali in v večernih urah postavili še preostale šotore v taboru. Kresa nam ni uspelo zakurit, težko priskrbljene čevapčiče smo pospravili v hladilnik.
Prvi dan, ki je bil bolj namenjen tečajnikom, smo začeli zagrizeno, in po prvi Mozartovi simfoniji, ki je vztrajno budila načelnika in vodjo šole, smo že ob 6:07 kuhali prvo kavo. Ob 7:30 smo bili že vsi pod steno – vsi postrojeni v naveze in prvi v smereh. Izplen dneva tokrat niso bili kompleti in metulji, pač pa uspešno preplezane smeri vseh navez. Nekateri so bili tako zavzeti, da so v eno smer stlačili še tri sosednje. Naveza Mitje, Lie in Žiga je po vzoru Drejčeve naveze uspela preplezat miks smeri Kosovo in sosednjega projekta, kar je spodbudilo debato o novem imenu smeri. Nekaterim je do uspeha pomagal pester nabor kletvic, kot uspešna tehnika pa se je izkazala tudi mirnost in premišljenost.
Ker je napovedano slabo vreme odgnalo večino gostov kampa, smo se razkomotili tako na parcelah kot v kuhinji. Teo in Zlatko sta priskrbela primo piato – šalam in sir!
Večer se je začel z venčkom italijanskih pesmi, za kuhalnico oziroma mikrofon pa je tokrat prijela Danijela, ki se je kmalu znašla v divjih ritmih Sirtakija, kamor jo je potegnil Drejc. Za žarom se je vrtela moška ekipa tako, da so čevapi, pašta s pestom in solata dali novih moči za dve novi disciplini. Mitju se je zdela blazno dobra ideja, da se lotimo najbolj živčne igre – Dobble, ki nas je seveda hitro prelevila v komolčarje; v kuhinji je bilo glasno kot na italijanski tržnici. Teja in Nika sta komaj sledili tempu, Jani in Mateji pa se ni zmogel približati nihče, tudi enakovredna in z vsemi žavbami podmazana naveza Tanje in Danijele ne. Zunaj se je odvijala igra Paddle (drugi del imena ne sodi v to poročilo????), katere nesporni zmagovalec je postal Žiga, ki je hkrati tudi izumitelj pravil. Obvladal je tako tehniko s smetnjakom kot brez njega. Kljub veselemu dogajanju smo šli spat ob spodobni uri; nekaj problemov je povzročal le zabavni šotor Teje, Roka in Jane, saj so morali pred spanjem nujno še ugotoviti, ali znajo spati kot flamingo.
Nov dan je prinesel spremembe nekaterih navez. Tokrat smo se sicer malo pozneje, pa nič manj zagnano podali v vse vrhove kanjona. Drejc in Urban sta se danes lotila enakovredno. V zahodni steni Anića Kuka je danes vztrajala le naveza Roka, Mitja je bil zaposlen z razkazovanjem najlepših smeri v Velikem čuku, kamor je tudi Zlatko vodil svojo zagnano (ne)izgubljeno djeco. Tanja se je poleg plezalskega znanja poslužila tudi nekaterih terapevtskih in dihalnih tehnik. Nas je pa tisti dan vse dodobra namočila ploha.
Zvečer so se pestremu dogajanju pridružili novi obrazi, kot so Rdeča Kapica, Palček Smuk, Cezar, LaToya, Charlie Chaplin, Kralj Matjaž, Barbi in Daffy Duck, ki so zamenjali tečajnike, pripravnike in alpiniste. Na srečo so vsi ugotovili osebo, ki so jo imeli zapisano na čelu, saj bi bilo naslednji dan izjemno čudno, če bi se po kanjonu nekaj Primorcev drlo: “Palček Smuk, PODRI!!!”
Petek je bil za večino tečajnikov zadnji dan plezanja, ki pa so ga nekateri izkoristili v polnem obsegu. Rokova vedno dobro pripravljena naveza s Tejo in Luko P. je vztrajala najdlje. V tem času sta Danijela in Nika peš raziskovali lepote Male Paklenice.
V soboto in nedeljo nas je v kampu ostalo še 11. Ponovno smo premešali naveze. Nekatere zvečer od utrujenosti niso zmogle plana, Rok K., pa je še vedno poln energije zagnano brskal po vodniku – drug dan je v navezi z Mitjem precej hitro padel Velebitaški.
V soboto zvečer smo odpravili tudi k Dinku na večerjo. Vodja šole je pokazal tudi znanje čiščenja rib (Dinko tega žal ni videl), ugotovil je tudi, da plezalke pač ne znamo čistiti rib po damsko. Ker je imel po petih dneh plezanja očitno dovolj mehke roke za tovrstno delo, bi morda lahko razmislil o kakšnem predavanju tudi na to temo na naslednjem taboru (seveda pričakujemo, da speče tudi učno gradivo).
Nedeljo smo zaključili v prijetnem vzdušju, s krajšimi večraztežajnimi smermi in novimi enakovrednimi navezami. Še zadnje metre so v navezi v sosednjih dveh smereh odplezali Mitja in Luka V., ki je vse dni preplezal z visokim tempom in je danes kar malo počival proti Jani in Roku, ki sta sredi »tekme« ugotovila, da zaradi sabotaže s štrikom proti uigrani navezi desno od njiju pač ne more zmagati. Danijela je Drejcu pomagala iskat pravo smer, brez da bi zašla s poti. Trud je bil poplačan z Mitjevo kulinarično specialiteto – pašto amatriciano.
Ob koncu je prišla nekaterim na uho celo legenda, da so neznano osebo, ki se je švercala v kanjon Paklenice, ujeli varuhi gorske narave, a še danes ne vemo, ali je to mit ali resnica, in ali je neznana oseba pripadnik AOPDNG. Kakorkoli, tabor smo uspešno zaključili, nekateri že komaj čakamo novega.