John Hunt, priredil: Janko Blažej
Tudi elitno skupino Šerp bomo poučili o uporabi kisikovih aparatov. Dosedanje odprave tega doslej sicer niso poskušale, a naš načrt je predvideval, da bo kakšnih šest Šerp s skupino, določeno za naskok na vrh, plezala tudi nad južnim sedlom. Kisik bo zelo povečal njihovo zmogljivost. Po poročilih o Šerpih, ki so bili na treningu s posameznimi skupinami, je Wylie lahko izbral sedem najboljših mož.
Moja skupina — Ward, Bourdillon in Noyce — se bo priključila ledeniškemu moštvu proti koncu tega obdobja, to je nekako sedemnajstega aprila. Po tridnevnem počitku bomo delo v Ledenem slapu nadaljevali tam, kjer so nehali prejšnji.
Skrbi nam je večal še nek Šerpa, ki je vnašal nerazpoloženje med ostale. Pritoževal se je nad hrano, obleko in šotori. Že od vsega začetka se je obnašal tako nepovoljno, da smo že sklenili, da se ga iznebimo. Njegova usoda je bila tudi pri meni in Tenzingu zapečatena in takoj naslednje jutro je moral zapustiti taborišče. Njegovo vedenje je bilo v pravem nasprotju z vedenjem ostalih in vzroke njegovih tožb smo lahko hitro popravili, v kolikor niso sploh bili le plod njegove domišljije. Bilo je nevarno, da ta človek poruši dobre odnose v vsej družbi. Ko je odšel, so bili odnosi kmalu spet isti kot prej.
Devetega aprila smo se ponovno sešli v Dingbocbu, tokrat s skupino Charlesa Evansa. Obdobje lepega vremena je bilo pri kraju. Ko smo se drugo jutro zbudili, smo našli deset centimetrov novozapadlega snega, številni oblaki pa so grozili, da bo snega kmalu še več. V takih razmerah je Charles sklenil, da bo ostal v vasi in tu dokončno uvedel Šerpe v kisikova čuda. Gledal sem začetek: učitelja sta bila Tenzing in Wylie. Sprva smo dvomili, če bodo sploh kdaj zaupali v ta čudni plezalni pripomoček, še bolj pa, če se nam bo posrečilo, da jim razložimo mehanizem. Vendar so v obeh pogledih odlično napredovali. Posamezne dvojice so tistega dne z velikim veseljem plezale. Ang Temba je šel celo tako daleč, da je izjavil, da se pri vzponu s kisikom počuti tako, kot če bi plezal navzdol.
Moja skupina se je odločila, da kljub slabemu vremenu nadaljuje pot po dolini navzgor. Namenjeni smo bili na robove ledenika Imja za Ama Dablamom in na njegovi severozahodni strani. Spočetka smo gazili moker nov sneg; v višini 4870 m smo bivakirali pod severnim grebenom te neverjetne gore. Bilo je mraz in tema in znova je pričelo snežiti. Proti koncu drugega dne pa se je vreme zboljšalo in zlezli smo na slikovito gorsko konico, ki kraljuje nad planino Chukhung, čeprav jo senči njen ogromni sosed Ama Dablam. Domačini jo imenujejo Ambu Gyabjen. Visoka mora biti kakšnih šest tisoč metrov. Prav posebno sem želel preizkusiti kisikove aparate z zaprtim kroženjem, ki so bili v marsikaterem pogledu še problematični in le na podlagi nadaljnjih poskusov bi se odločili, da jih uporabimo tudi pri naskoku. Bili so prikladni za nošnjo in enostavni pri kontroliranju, pa tudi o moči njihovega učinka ni bilo mogoče dvomiti. Toda njihova teža — aparat je tehtal povprečno 16 kg — je občutno ovirala hitrost plezanja in v tem razmeroma toplem vremenu je aparat povzročil takšno vročino, da bi nam pokvaril vso udobnost, lahkotnost in veselje pri plezanju. Medtem ko sva s Tomom preizkušala te aparate, sta Mike in Wilfrid tako dolgo, kot še nikoli doslej, preizkušala aparate z odprtina proženjem. Po peturnem preizkusu sta izjavila, da aparati nikakor niso neprijetni.
Tri dni smo vadili Šerpe plezanja v ledu med razpokami in seraki ledenikov, ki so potekali z ozkega grebena na nasprotni strani plitve globeli, v kateri smo taborili, nato pa smo se spustili v dolino. Prečili smo dolino in se povzpeli preko pobočij na severozahodu na sedlo, preko katerega poleti običajno potujejo črede volov s pašnikov ob reki Imji na pašnike pod ledenikom Kumbu. S tega sedla, ki je visoko 5500 m, so Bourdillon, Noyce in Ward odšli plezat nek zasnežen šesttisočak. Pozneje smo zvedeli, da se vrh imenuje Pokalde. Ta dan sem imel velike težave z dihanjem in se jim zato nisem pridružil. Ward je pozneje ugotovil, da je to začetek vnetja rebrne mrene. Njegovi hitri diagnozi in skrbni negi se moram zahvaliti, da sem že s nekaj dneh popolnoma okreval.
Drugi dan smo šli navzgor ob vzhodnem robu ledenika, dokler nismo prečili ledeniškega toka. Na drugi strani smo našli prehod, ki vodi proti vrhu doline. Tura je bila zelo lepa in imeli smo čudovit razgled.
Končno smo po dolgotrajni poti zagledali pred seboj Everest. Za nami so bili meseci podrobnih načrtov in natančnih priprav, za nami je bila dolga pot iz Anglije in Nove Zelandije, za nami je bila doba treninga. Veliko doživetje se je pričenjalo. Še več, pred seboj smo videli gore, ki so bile v naših mislih tesno povezane z Veliko goro. Tam je bil Pumori, ostra elegantna konica snega in ledu, za njo pa vrhovi Lingtren. Vse to je bilo preplezano ob poizkusili vzpona na Everest leta 1935.
Naša sled se je vila med ogromnimi divjimi granitnimi bolvani. Zagledali smo tudi drugi vrh, ki je postal slaven v času predvojnih ekspedicij. To je Changtse ali Severni vrh Everesta nad Severnim sedlom, kjer je taborilo nič manj kot sedem angleških odprav, ki so se Everestu skušale približati s te strani. To goro smo videli skozi sedlo Lho-La, kjer napravi ledenik Kumbu svoje senzacionalne zavoje potem, ko pade iz Zapadne globeli. Nekje ob vznožju tega odloma bomo postavili taborišče.
Ves dan smo preživeli v pričakovanju. Že zgodaj popoldne smo naleteli na plitvo ledeniško jezero med ledeniško moreno in južnim pobočjem Pumorija, kjer so zadnjo pomlad Švicarji imeli svoje taborišče. Nizki kamniti zidovi so najbrž služili njihovim šotorom kot zavetje pred vetrovi. Tu, ob jezeru, si bomo odpočili, nato pa se bomo pridružili Edovi skupini pri delu v Ledenem slapu.
Hillaryjeva skupina za drugo aklimatizacijo je bila večja kot Evansova ali moja. Imel je s seboj kovinske lestve, priprave za dviganje bremen in vrvi, ki so jih potrebovali, da bodo lahko pripravili pot preko Ledenega slapu do Zapadne globeli. Imeti so morali živež do 22. aprila in še za mojo skupino, ko se jim bo pridružila. Hillaryja je spremljalo devetintrideset kulijev in še pet Šerp, tako da jih je bilo skupaj petdeset. Kmalu po odhodu jih je zajelo slabo vreme in jih spravilo v težak položaj. Čimprej bi morali pričeti z delom v Ledenem slapu, poleg tega pa nismo pričakovali snega, dokler ne bi dospeli na izhodišče. Zato nismo opremili Kulijev z gorskimi čevlji in snežnimi očali in skupina je v suknenih čevljih gazila po visokem snegu. Na koncu drugega dne jim je že trda predla zaradi mraza, mokrote in mnogih primerov snežne slepote. Za noč jim je manjkalo potrebnih šotorov in čeprav se je presenetljivo število ljudi, med njimi tudi mnogo žena, nagnetlo v zasilna zaklonišča, jih je še vedno nekaj spalo zunaj v snegu v skalnih zaklonih. Toda ti ljudje so žilavi in drugo jutro so bili vsi, razen tisti, ki jih je snežna slepota najbolj prizadejala, pripravljeni nadaljevati pot. Težje primere so poslali nazaj, drugim so Ed Hillary in njegovi ljudje zavarovali oči z lepenko, črnim trakom in s koščki barvastega stekla. Tako se je pogumna četa, otovorjena in v težkih okoliščinah prebijala do cilja.
Šli so mimo taborišča ob jezeru in po ledeniku navzgor mimo vrste kamnitih piramid, ki so jih postavili Švicarji preteklo leto. Njihova skalnata cesta v ledeno osrčje je bila obrabljena na obeh straneh s celim gozdom nenavadnih ledenih stožcev. Ti stožci, nekateri so bili visoki tudi po 30 m, so nastali zaradi močne sončne toplote, ki je povzročala tudi druge nenavadne učinke. Ledene igle so segale visoko v zrak, na njihovi konici so čepele večje ali manjše skale. Bila je čudna in neresnična pokrajina, a ne brez neke posebne lepote. Ni bilo ne trave in ne življenja in svet je bil podoben pokrajini na mesecu.
Hodeč po ledeniku Kumbu, nihče ne more zaslutiti Ledenega slapu. Prej bi podvomil o pravilnosti zemljevida. Videti je bilo, da izvira ledeni tok iz doline, ki sta jo zapirala Lingtren in Nuptse, med katerima se je obetal prehod preko sedla Lho-La. Zdelo se je, da je visoki greben, za katerim se je skrival vhod v Globel, neprekinjen in da je edina pod do vznožja Everesta preko prehoda Lho-La in dalje proti Severnemu sedlu v Tibet. Večkrat smo morali prehoditi pot med taborišči, a vedno sem zaman skušal najti greben, za katerim je ležal skrit prehod. Te muhe gorske arhitekture od spodaj enostavno ni bilo mogoče opaziti.
Tik pod sedlom Lho-La, toda v varni razdalji od zdrobljenega ledu in skalnega plazu so našli ostanke švicarskega taborišča. Kraj ni bil najprimernejši, toda ležal je tik ob vznožju Ledenega slapu. Treba je bilo preplezati le ledeni grič za šotori, pa si lahko pregledal ves slap. Taborišče smo postavili dvanajstega aprila. Izvidniška skupina je bila pripravljena, da se loti svoje naloge v Ledenem slapu.
V enem prejšnjih poglavij sem opisal to stopnišče, ki vodi v prvo nadstropje velikanske zgradbe, kakršna je Everest, z glaciološkega stališča. Ogromen leden tok pada strmo preko skalnatega praga. Sedaj ga hočem prikazati, kakor smo ga mi videli. Greben z gore Nuptse se dolgo časa vleče po položnih obronkih in se nato v enem samem nenadnem skoku vrže v zgornji del globeli Kumbu, prav proti izhodiščnemu taborišču, kjer smo se nahajali. Toda led nikdar ne doseže doline, ker ga približno 700 m nad nami presekajo orjaške sile. Ničesar ne ostane, razen strmih prepadov, ovešenih z debelimi plastmi modrega ledu. Led sega kakšnih 30 m v globino in se od časa do časa kruši v debelih plasteh. Odlomi tega stebra tvorijo desno steno Ledenega slapu. Druga, nič manj mogočna stena, je zahodni greben Everesta, ki se spušča v širokih in položnih plasteh proti sedlu Lho La. Led, stisnjen med ramena Everesta in Nuptsa, je podoben velikemu slapu, valečem se proti nam preko skritih skladov v zibajočih se valovih in vrtincih. Skoraj bi mogel pričakovati, da boš slišal grmenje ogromne količine peneče se vode, ki mirno priteče do roba gornje pečine in se nato s strašno silo zažene v globino. Toda mraz jo je zgrabil in jo uklenil v nepremičnost, jo spremenil v molčečo stvar in ji vzel moč. Vendar ne povsem. Ta labirint zlomljenega ledu se giblje in spreminja svoje lice, ne morda tako hitro kot voda, vendar s hitrostjo, zaradi katere je bil vzpon nevaren.