Janez Pikon 02.08.2012 05:29 3457 0

Bistriška špica

Janez Pikon: Pogorje Pece pripada po geološki sestavi med Karavanke. Vzhodna planota z najvišjim vrhom Kordeževe glave do najbolj zahodne Veške kope. V severno stran Avstrije, pa prepada s strmimi stenami in grapami, ki jih »omili« žičnica Na Križah.

Peca je bogata z obsežnimi nahajališči svinčevo - cinkove rude. Rudnik Topla z začetki izkopavanja rude seže daleč v preteklost, (od leta 1843 do leta 1991). Pravi razcvet je tukaj rudarstvo doživelo po letu 1970, ko so na leto izkopali do 17800 ton rude, kar je približno toliko, kot tehta vlak s tristo vagoni polnih tovora. V Topli je bilo običajno zaposlenih do deset rudarjev. Zaradi ostrih zim so rudo kopali od aprila do oktobra. Knapovska pot - pot po kateri so rudo v koših nosili v dolino - je potekala skoraj z vrha pogorja Pece. Najvišji rov je ležal kar 2060 metrov visoko. Rudo so iz doline Tople do topilnice vozili s konjskimi vpregami. Kasneje, po drugi svetovni vojni, pa so rudo v topilnico v Žerjavu, vozili z znamenitimi tovornjaki »Rusi,« ti so prenehali voziti, ko so leta 1991 v rudniku Topla končali z izkopavanjem rude. V podzemlju pogorja Pece pa je v številnih rudniških rovih ostala zapisana bogata geološka zgodovina. Rudo so uporabljali pri izdelavi akumulatorjev in baterij za avtomobilsko in drugo industrijo. Pobočja v Žerjavu poskušajo obnoviti in zmanjšati škodljive vplive svinca na življenje in prostor. (vir: pano Rudnik Topla)

Zjutraj smo po Solčavski panoramski cesti prispeli v dolino Koprivne (1172 m) do sedla (1229 m) ob avstrijski meji. Tako planina Luža (1277 m), kot planina Zgornja Luža (1495 m) sta se že kopali v jutranjem soncu, govedo pa je še vedno malo dremalo pred jutranjo pašo. Markacije so nas po strmi poti vodile skozi gozd do lovske koče in nove panorame na Kamniške Alpe. Dvignili smo se na višino okrog 1900 m, ko je strnjen gozd v strmini zamenjalo ruševje z vmesnimi travnatimi otoki. Na sedlu vzhodno pod Veško Kopo (2074 m) smo v bližini že zagledali naš vrh z dvoje križev in se po grebenu sprehodili do vrha avstrijske Bistriške špice (2113 m).

Sledilo je daljše posedanje na oblem travniku gore in lepih razgledih, ki so nam bili na voljo, se kar nismo želeli odločiti nadaljevati poti v smeri vzhoda do Končnikovega vrha (2109 m). Manjša skupina se odloči vrniti se do izhodiščne točke v smeri pristopa, mi nadaljujemo vzhodno po razglednem grebenu mimo predvrha (2074 m) in Končnikovega vrha do Knipsovega sedla (2012 m). Severno prepadno pogorje Pece se južno v Knipsovem sedlu blago položi, strmo nadaljevanje po uhojeni stezi do opuščenega rudniškega rova in označene steze v dolino Tople, pa nam dodobra ogreje še kolena.

Kar na hitro se je za planino s stanom pot prevesila proti jugu in soncu. Ob spustu smo dihali topel vzgonski veter po strmi stezi in močno peščeni poti. Značilno julijsko cvetje je že odcvetelo, zato je pogled usmerjen v cvetoči sleč ob stezi, po kateri smo se le z nekaj serpentin spustili za 1000 m na parkirišče, k svinčevemu rudniku Topla in vodnemu zajetju pod Končnikovo kmetijo.

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon