S prenovo bodo predvsem povečali in izboljšali prostore za vremenske opazovalce.
Simona Bandur
Triglav Kredarica je že ustaljena besedna zveza, ki nas spremlja s poročil o vremenu. Podatki – če nismo ravno namenjeni tja – nas bežno oplazijo, morda še najbolj v dneh, ko v dolini pričakujemo prve snežinke. Na Kredarici je dober meter in pol snega, včeraj zjutraj je bilo jasno, osem stopinj pod ničlo, pihal je šibek jugozahodni veter. Podatki so resda s samodejne meteorološke postaje, a v razmerah, kakršne vladajo na 2515 metrih nadmorske višine, potrebuje ta tudi človeka ob sebi 24 ur na dan.
Prihodnje leto bo meteorološka postaja na Kredarici stara že 70 let, to bo tudi leto, ko jo bodo začeli prenavljati in bodo uredili za vremenske opazovalce primernejše prostore. In predvsem večje ter ločene, s čimer bodo dobili opazovalci več zasebnosti, kot pove Filip Štucin, vodja meteorološke mreže pri Agenciji Republike Slovenije za okolje.
Vreme določajo razmere v višinah
Meteorološka postaja na Kredarici ima poseben, simboličen pomen, je pred desetletjem o njeni zgodovini zapisala meteorologinja Tanja Cegnar: »Ker se našim krajem večina vremenskih front približa od zahoda, so za postavitev prve javljajoče višinske meteorološke postaje v Sloveniji iskali lokacijo v zahodni Sloveniji. Drugi kriterij pri izbiri je bila nadmorska višina. Z meteorološkega vidika bi bila najbolj ustrezna lega na vrhu Triglava, saj je na Kredarici del obzorja skrit za mogočno gmoto Triglava.« A ker je bil pod vrhom že planinski dom (prvo kočo so postavili leta 1896), je bilo najbolj smiselno, da so meteorološko postajo uredili tam.
Podatke o vremenu so na Kredarici začeli zbirati že v 19. stoletju, je povedal Filip Štucin. »Ti sicer niso ohranjeni, a že to, da so jih zbirali, kaže na namero, da je ljudi to zanimalo. Morda zaradi turizma, morda zaradi varnosti ljudi, ki so zahajali v gore, morda pa so ugotovili tudi, da so višinski podatki pomembni za napovedovanje vremena,« je razmišljal sogovornik, ki dela na Arsu že več kot 40 let. To je danes osnovni razlog, zakaj želimo meriti v višinah, je poudaril.
»Ko še ni bilo razvitih tehnik za daljinsko zaznavanje atmosfere, so bili to edini podatki, ki smo jih dobili za večje višine.« Kajti vreme, pravi, se ne rodi tukaj, pri tleh, ampak ga določajo razmere na višini nekaj kilometrov nadmorske višine, zato je njihovo poznavanje nepogrešljivo za sestavljanje napovedi.
V zadnjem času so visokogorske postaje pomembne za opazovanje vpliva podnebnih sprememb. Ledeniki so namreč, kot je pred časom za Delo pojasnil Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, najbolj občutljivi »senzorji« teh sprememb, posledice njihovega izginevanja pa se kažejo v pogostejših in silovitejših naravnih nesrečah, kakršnim smo bili to poletje priča tudi v Sloveniji. Pod Triglavom sta sicer le še ledeniški krpici, manjši od 0,2 hektarja, v letih, preden so tam uredili meteorološko postajo, je meril še 14 hektarjev. V zadnjih desetletjih se povprečna temperatura poleti viša za 0,4 stopinje na desetletje, snežna odeja pa je v povprečju za meter nižja, kot je bila pred 150 leti.
Pionirsko delo
V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so uredili meteorološko postajo na Kredarici, je bila torej zelo pomembna za sestavljanje vremenskih napovedi. A vsaj pozimi si je težko predstavljati bolj osamljeno in težko dostopno delovno mesto. »Delo takrat je bilo pionirsko, pustolovsko, tudi nevarno, ker so bili opazovalci tam povsem sami, dokler ni prišla zamenjava,« je Štucin opisal eno najbolj ekstremnih delovnih mest pri nas.
Že ves dan divja strašen veter. Njegova hitrost presega 90 km/h. Piha ravno proti meni. Opiram se na cepin, ki ga zasadim skoraj do ročaja v sneg in se počasi pomikam dalje. Nič zato, če je treba včasih počepniti in se ga z vsemi silami oprijeti, da me ne odnese. Človek rad meri svoje moči z naravnimi silami, da vidi, koliko jim je dorasel.
Andrej Hočevar
o 24. decembru 1954 v zborniku ob 50-letnici Slovenskega meteorološkega društva
Kako zahteven je bil lahko sam prihod na delovno mesto na 2500 metrih nadmorske višine, je slikovito popisal Alojz Žvokelj, zdaj že pokojni, ki je tam delal med letoma 1969 in 1972. Pravzaprav je bil že njegov prvi stik z vremensko postajo na Kredarici poseben: leta 1963 je zataval na Triglavskem ledeniku, zdrsnil, si razbil sončna očala in utrpel snežno slepoto. Rešil ga je dežurni meteorolog, ga spravil v kočo, kjer je ostal en teden in, kot bi lahko rekli, prišel na okus. Izkušnja ga je vodila do šolanja v Beogradu, kjer je bila edina zvezna meteorološka šola.
Novembra 1969 se je začelo zares, je zapisal v spominih, ki jih je naslovil Moja Kredarica, odpravljal se je na najvišje delovno mesto v državi. Do Krme je še šlo, a tam je že zvečer močno snežilo in zjutraj je lahko nameril 150 cm snega. Spremljevalec, ki se je komaj prebil do Krme, je že odločil, da gresta domov, a Žvokelj je vztrajal pri nasprotnem. Kar je sledilo, je bilo »tri dni in dve noči kalvarije«, je zapisal. »Snega je bilo do mojih oči. Enkrat sva prespala v lovski koči na zgornji Krmi, drugič v izkopani luknji,« lahko preberemo. Pod Kredarico, kjer je bil sneg spihan, pa je bil sam led. Ko sta pozno zvečer prišla na cilj, ju je sodelavec pozdravil z besedami: Vidva nista normalna! On pa mu je odvrnil: Janko, hitro prinesi kombinirke, sicer mi bo ušlo. Samo tako je namreč lahko odstranil pomrznjene gumbe na hlačah. Drugo jutro sta sodelavec in spremljevalec odsmučala v dolino. »Ko ostaneš sam v tisti belini, odrezan od sveta, ti postane tesno in dolgčas.«
Njegov delovni dan je trajal od 3.20 do 22. ure; v tem času je opravljal opazovanja in v Ljubljano pošiljal podatke po kratkovalovnem oddajniku v Morsejevi abecedi. Vmes je kuhal, pekel kruh, poslušal radio, smučal in kajpak kidal sneg – kadar je močno pihalo, celo s pisalne mize, kamor ga je zaneslo skozi špranje pri oknih. In zlasti poleti za fiskulturo skrbel tako, da je hodil na Triglav, v tistih letih je bil vsaj 1500-krat.
Na začetku 70. let so se ekipe okrepile na dva opazovalca in se menjavale na 15 dni. Tako je nekaj časa delala skupina štirih opazovalcev, v 80. letih so jo povečali šest, menjavati pa so se začeli na deset oziroma enajst dni. Zelo pomembna razlika je tudi to, da so ekipe na delovno mesto pod Triglavom začeli voziti s helikopterjem. Če le ni preveč pihalo …
Tudi Slovenska vojska
V novem tisočletju se je v opazovanje vključila Slovenska vojska, ki zdaj prispeva v ekipo po enega opazovalca, drugi je še vedno Arsov. Delajo od štirih zjutraj do devetih zvečer, vsako uro še vedno pošiljajo poročila, čeprav je od septembra 1994 tam tudi samodejna meteorološka postaja. »Če primerjamo človekovo delo in delo avtomatske postaje, zadnja zmaga – takrat ko deluje,« je vedro pripomnil Štucin. Samodejna postaja vsakih deset minut izmeri temperaturo, vlago, količino sončnega sevanja, količino padavin, smer in hitrost vetra; človek bi to težko zmogel, kajti pri vremenu ni odmorov in ni sobot ali nedelj. Glavni razlog, da mora biti še vedno navzoč, so prav vremenske razmere: sneg, mraz, hud veter, zaradi česar je treba ves čas bdeti nad napravami.
Do zdaj je na Kredarici delalo 47 meteorologov in meteoroloških opazovalcev. Prvi je bil Janko Pristov, tudi prvi univerzitetni diplomirani meteorolog v Sloveniji, najdaljši staž je dosegel Janko Rekar, ki je tam delal od leta 1969 do 2014. O 45 letih delovne dobe je zapisal: »Dolga so bila, z vzponi in padci, pa vendar še vseeno prekratka, da bi uresničil vse svoje želje glede posodobitve meteorološke postaje, Triglavskega doma, glede ekologije itd.«
Meteorološko znanje je tam zgoraj vsekakor pomembno, a je že kmalu postalo jasno, da so nemara še pomembnejše druge lastnosti, kot so ljubezen do gora, pogum, vzdržljivost, pripravljenost na asketsko življenje in predvsem trden značaj. Opazovalci morajo biti navsezadnje sposobni živeti skupaj, je pripomnil Štucin, kajti prepir v hribih je lahko poguben. »Ko se je posadka povečala na šest, smo imeli idealne ekipe: dvakrat sta bila to oče in sin in dva brata,« je povedal.
Do zdaj posebnih težav ni bilo, predvsem pa se do zdaj nikoli ni zgodilo, da bi kateri od opazovalcev vremena potreboval nujno zdravniško pomoč. Prav tako se v 70 letih nikoli ni zgodilo, da ne bi poslali vremenskih podatkov.
Gradnja na taki višini je zelo zahtevna
S prenovo meteorološke postaje, ki se bo začela prihodnje leto, bodo predvsem povečali (s 95 na 150 kvadratnih metrov) in izboljšali prostore za opazovalce, prav tako se bo izboljšala oskrba z energijo. V prvi fazi bodo, kot je povedal vodja meteorološke mreže Filip Štucin, obstoječi bivalni prostor povsem porušili, zato se bodo opazovalci preselili v prostore Planinskega društva Matica, s katerim že od vsega začetka dobro sodelujejo.
Dela se bodo začela spomladi, ko bo sneg skopnel, predvidoma bodo trajala dve leti, ker pa je gradnja na taki višini zelo zahtevna, je treba računati na kakšna presenečenja in morebitne zamike. Vrednost projekta, ki so ga zasnovali v biroju Ofis arhitekti, je predvidoma 1,5 milijona evrov, financirali ga bodo iz evropskega kohezijskega sklada.