Delo - Urša Izgoršek: ... Z veseljem bi šli spet
V petih dneh so prehodili zadnjih 123 kilometrov znamenite romarske poti po Španiji, stkali nova prijateljstva in presenetili sami sebe.
»Vsaka pot se začne s prvim korakom,« piše pod eno od fotografij s prav posebnega popotovanja po Španiji, s katerega so se nedavno vrnili sedmerica dijakov Srednje šole tehniških strok Šiška in njihovi spremljevalki in zaveznici, profesorica angleščine Polona Petrovčič in knjižničarka Barbara Kos. Vsi skupaj so v petih dneh prehodili zadnji del znamenite romarske poti El Camino de Santiago, na 123 kilometrih stkali nova prijateljstva, si razširili obzorja in presenetili sami sebe.
Simpatični fantje – dva računalničarja iz 3. letnika, dva mehatronika iz 1. letnika in trije iz 2. letnika – so me dober teden po vrnitvi s poti po koncu pouka pričakali v knjižnici njihove šole na Litostrojski v Ljubljani. Ko je popustila prva zadrega, je bilo očitno, da jih je skupna izkušnja povezala v zgovorno druščino, v kateri radi stresajo šale in se sporazumevajo že s pogledi. Čeprav se pred odhodom skorajda niso poznali, kriv je seveda covid, so se na poti po Španiji tesno povezali. Predvsem pa so sami sebi dokazali, kaj zmorejo, in se v šolske klopi vrnili tako navdušeni, da bi, če bi se spet ponudila priložnost, šli po isti poti z veseljem še enkrat. Za njimi je doživetje, ki ga še dolgo, najverjetneje pa nikoli, ne bodo pozabili.
Dijaški jagodni izbor
»Vse skupaj se je začelo pred tremi leti, ko so naši šoli odobrili sredstva za Erasmusov projekt KA2 z imenom Campus Stellae for Europe – CS4E. Njegovi koordinatorji so Španci, poleg naših srednješolcev, ki so edini s poklicne tehniške šole, so v njem sodelovali še dijaki iz Romunije in Portugalske. Namen dvoletnega projekta je bil, da bi skozi spoznavanje kultur sodelujočih narodov, telesne priprave in online srečanja prišli do tega, da bi bili skupaj sposobni prehoditi pet dni zadnjega dela Camina. Gre za 123 kilometrov od mesta Sarria do cilja romarske poti, Santiaga de Compostela,« pripoveduje profesorica Petrovčič, ki je tudi koordinatorica projekta. Zaradi covida marsičesa niso mogli izpeljati tako, kot so načrtovali, med drugim je odpadla priložnost, da bi dijaki Srednje šole tehniških strok Šiška (SŠTS Šiška) v Slovenijo povabili člane španske skupine, jim razkazali našo državo in jim izkazali gostoljubje na svojih domovih.
Po različnih zapletih in prilagoditvah zaradi pandemije je končno napočil dan, ko so med dijaki začeli iskati kandidate za podvig. Vmes so namreč tisti, ki so projekt začeli, hodili že v tretji letnik, tam pa je takšen podvig zaradi redne prakse težko izpeljati. Odločili so se, da bodo pritegnili mlajše letnike. »Zanimanje je bilo veliko, učilnica je bila polna, ko pa smo povedali, kaj vse je treba narediti in da je treba tudi precej hoditi, jih polovica ni bila več zainteresiranih. Ti fantje pred vami, to je naš jagodni izbor,« zadovoljno pove profesorica. In predstavljajo ga: dijaka računalništva Vid Stiplošek in Ambrož Anton Ahačevčič ter peterica mehatronikov, Ažbe Flere, Matevž Košir, Jaka Močnik, Tevž Urbančič in Jakob Vraz.
Na šoli so se zadeve lotili »sto na uro«. Med drugim so si pri pouku slovenščine vzeli čas za spoznavanje španske književnosti, pri geografiji so dali več poudarka Španiji. Lani jeseni so z delom ekipe že prehodili del portugalskega Camina, da so dobili vtis, kako se je treba pripraviti.
Korak je bil iz dneva v dan lažji
Potem je prišel ponedeljek, 25. april, ko je skupina najprej odletela v Madrid, od tam ves dan z avtobusom potovala v Sarrio v Galiciji in takoj naslednji dan začela pohod. Skupaj z Erasmusovimi udeleženci iz Španije, Portugalske in Romunije se jih je zbralo kar 60. V povprečju so prehodili 24 kilometrov na dan, najdaljša etapa jih je imela kar 31. Fantje priznajo, da se kondicijsko niso posebej pripravljali, pa vendar težav, razen nekaj žuljev in na začetku pekočih podplatov, niso imeli. Pred odhodom so se natančno poučili, kako mora biti nahrbtnik pripravljen za takšno pot. Dogovor je bil, naj ne presega deset odstotkov njihove telesne teže, a so nekateri naredili tudi malce po svoje. Vsi so pričakovali, da bo prvi dan najlažji in zadnji najtežji, a so presenečeno izkusili, da je bilo pravzaprav obratno. Korak je bil iz dneva v dan lažji, zadnji dan pa jih je kar poneslo proti cilju.
Spali so, tako kot pravi romarji, v nastanitvah, imenovanih albergues, vstajali ob šestih, ob sedmih zajtrkovali, potem pa vzeli pot pod noge. Okrog treh, štirih se je hoja končala, a so jih že čakale nove dejavnosti, od meditacije do različnih druženj. Na vprašanje, kdaj so hodili spat, obstajata uraden in neuraden odgovor. »Pravilo je, da je treba luči ugasniti ob enajstih, uradno smo takrat šli spat. A ne vedno, če smo bili v prostoru sami, se je to zgodilo malce pozneje,« so se muzali zdaj, ko je vse že mimo in vedo, da ne bo nihče zaradi tega zaropotal. »Seveda je bilo malo daj-dam, ampak trde roke ni bilo treba uporabiti, je bilo pa treba ves čas opozarjati,« nasmejano pove profesorica Petrovčič. »Veste, ko si na takšni poti deliš z njimi kopalnico, težko ohraniš strikten odnos profesor – dijak,« še namigne. Sploh je bila dolga pot odlična priložnost za najrazličnejše debate, tudi o nogometu, glasbi in rock koncertih.
Ko zmaga skupni duh
Pot je vsak doživel po svoje, a očitno je bilo doživetje lepo za vse. Nekatere je presenetila lepota pokrajine in dejstvo, da je precej podobna Sloveniji, drugi so se čudili, da so romarska bivališča v samostanih tako lepo urejena. Začudeni so bili, ker so se z drugimi pohodniki tako hitro povezali, in če je kdo omagal, so se počakali in si pomagali. »To je ta skupni duh,« ugotavlja Matevž, soglasno pa so se strinjali, da so se najbolj povezali z romunsko ekipo.
Čeprav so se zmenili, da bodo o slabih stvareh molčali, so morali potarnati nad kakovostjo in količino hrane, ki po Vidovih besedah »ni bila za pet zvezdic«. In nič kaj jim ni bilo všeč dejstvo, da so v Španiji lokali v času, ko je našim romarjem najbolj krulilo po želodcih, še zaprti. A saj so se znašli, če nič drugega, so lakoto potešili z nezdravo hrano, se smejijo.
Običaju, da bi na cilju zažgali čevlje, v katerih so prehodili pot, so se odrekli. »Škoda jih je, so še precej novi.« Trije dnevi, ki so jih preživeli v Santiagu de Compostela, nikakor niso bili namenjeni zgolj nabiranju novih moči. Za projekt je bilo treba še marsikaj narediti, opraviti intervjuje z romarji, zbrati osebne vtise … Tako kot je bilo lepo doseči cilj, je bilo super tudi preživeti prost dan v Madridu. Še posebno zvečer, ko so si lahko med španskimi navijači v enem od lokalov ogledali nogometni obračun.
Pohvale vsem
Dijake zdaj čaka urejanje videov in fotografij, predstavitve za sošolce in učiteljski zbor, pa objava na družbenih omrežjih. A ne na facebooku, le kdo še to gleda, pravijo fantje.
»Na žalost se projekt izteka. Veliko različnih stvari smo se pogovarjali med potjo, med drugim je padla ideja, zakaj se ne bi tudi mi lotili kakšnega podobnega projekta,« pravi profesorica Petrovčič, Tevž pa zagreto doda: »Ker je bila korona, nihče od sodelujočih ni mogel priti v Slovenijo. Morda pa bi vseeno lahko dobili sredstva od Erasmusa in jih povabili.«
Vse pozitivne učinke, ki jih je prineslo sodelovanje v projektu, je kar težko našteti. Spoznavanje nove dežele in načina življenja, širjenje obzorij, navezovanje stikov, potrditev, da obvladajo angleščino, izkušnja, da se z vztrajnostjo pride na cilj … »Projekt pa je veliko vreden tudi zato, ker smo začutili, kakšna diskrepanca je med tempom, ki ga vsak dan živimo z vsemi mobiteli in omrežji, in tem, da preprosto hodiš in hodiš, brez vseh motenj. To sta dva svetova,« razmišlja Polona Petrovčič. Barbara Kos pa doda: »Fantje, krasni ste bili.«
Med smehom se zasliši odgovor v en glas: »Hvala, vi tudi.«