Alenka Klinar: Moja "poletna" sezona se je ...
... komaj dobro začela prejšnjo soboto, ko sva z Jako zlezla SZ Planjave (III (IV), 440 m). Krasno! Človek si lahko plezarijo kar začini. Priporočam tistim, ki se ne-radi vežete in ste suvereni v skali vprašljive kvalitete. Sestopila sva čez Srebrno sedlo, kjer sva se rešila še nekaj robe, ki smo jo naslednji dan potrebovali na tečajniški turi.
24. in 25. junija smo s tečajniki preživeli na Korošici. V soboto sem z Ano plezala Lukmanovo (IV+/III, 130 m) in Lepo smer (IV/III, 130 m). Kot vedno sem uspela najti neko svojo varianto, ki se je izkazala kot zelo lepa. V nedeljo smo dopoldan ogromno časa zapravili za iskanje proste smeri, pa se je večina navez obračala zelo počasi. Z Rokom in Jako se nato odločimo za Črnsko (IV+/IV, 100 m), ki nas v drugem cugu prav grdo izpljune. Kasneje nas Toni potolaži, da je ta cug mnogo mnogo težji (kot naj bi bil) in da večina tam tudi obrača. No, obrnili smo brez težave, ker nas je v drugem klinu že čakala vponka. Ker si želim, da ima tečajnik Rok kaj od dneva se po hitrem postopku poabzajlamo in nato v manj kot urci spičimo Smer ob votlini (IV/III, 100 m), ki je bila na srečo takrat že prazna. In tako smo v bazi še ravno ob pravem času.
V četrtek sva s Slapijem zlezla Bergant-Manfreda v Debeli peči (VII-/IV-V+, 400 m). Začuda predlogu nisem nasprotovala, se pa ve, kdo je vozil ladjo v težkih cugih. Naveževa se pod detaljom smeri Jesih-Potočnik, kjer naju pričaka popolnoma moker prvi cug; malokrat to rečem, ampak ne vem če sem že kdaj plezala kaj tako ogabnega. Drugi cug je prav tako še malo moker in plezanje me hitro prizemlji. Načeloma sva vlekla kar dolge cuge in bila zaradi tega zelo efektivna. Orientacija se mi je zdela precej logična, čeprav je smer praktično skoraj neopremljena in sva bila vesela, da sva vzela vsak en klin več od dogovorjenega. Prva šestica in detajl ponujata vrhunsko skalo, druga šestica pa te popolje nazaj v klasično slovensko skalo. Eden od redkih zapisov, ki sem ga o smeri našla na spletu se sprašuje "a se splača?"... a jaz mislim, da vsekakor se. Še namig - v smeri bo vaš najljubši prijatelj zagotovo 3ka!
Včeraj sva se z Matevžem zmenila za kratko dop pred-dežno plezarijo. Ker mi Vršič res ni dišal sem od nekje potegnila Celovško špico. Verjetno zato, ker zadnje mesece veliko gledam Stol. Zgodaj zjutraj šibava proti steni in se čudiva lepotam naših sosedov. Pod steno najdeva dve navrtani smeri. Odločiva se za Kaminreihe (IV+, 350 m), da bova zaradi potencialnega dežja čim hitreje ven.
Ker sva dala čez psihotični drugi cug, kjer upaš, da te ima nekdo zgoraj rad (pa ne zaradi težavnosti plezanja) in lep kamin v četrtem cugu, se glede na še vedno stabilne vremenske razmere odločiva (pa tudi zato, ker sva imela kaminov dost, da prečiva levo v smer
Neue Nordwand (6+, 280 m). Tam dobiva vsaj tri lepe in malo težje cuge. Smer je bila včasih alpska in res škoda, da je navrtana. Krasna plezarija. Ker na vrhu Celovške špice še vedno ni ne duha ne sluha o dežju se odločiva, da izpeljeva najin plan do konca in prečiva še do Stola. Simpatičen grebenček! Dež naju ujame šele v gozdu, tik pred avtom.
Glede na nasmehe na fotografijah sem prepričana, da so ti hribovski izzivi tisti, ki izvabljajo iz nas čisto srečo ... in naj seveda tako tudi ostane 
Alenka