Jaša Lorenčič:
Rotary klub Celje Barbara Celjska
Nič ni 100%. Razen, morda, da gre v tretje res rado
Luka Lindič je tisti vrhunski alpinist, ki je del nove generacije, v kateri so vse generacije. Pa ne hribolazcev. In to je pokazal na nepozabnem, unikatnem in povrhu dobrodelnem predavanju v Celju. V manj kot enem nogometnem polčasu je bilo debelih 20 let, dva prvenstvena vzpona, predvsem pa – zgodba.
Tri leta. Tri dolga leta. Tri alpinistične sezone zapored. Na ... Skoraj dvajset podlage. Šla sta prvič. Ni šlo. Ker ... Skalni podor. Šla sta drugič. Spet ne. Ker? Slabo vreme. In kam sta to sploh šla? Na drugi konec sveta, v Patagonijo, Južna Amerika. Pa sta še naprej, še vedno, še kar verjela. Ne samo, da bo v tretje šlo rado. Ampak da je vredno, da je to – to. In je? Ja, je. »Če dam na 'vago', kaj mi je plezanje dalo: ko se za nekaj odločiš, ni več 'cincanja'. Naredi se, ni druge.«
Tako je dejal Luka Lindič v torek, 16. aprila, ko je klub Rotary klub Barbara Celjska gostil izjemnega, prodornega, uspešnega alpinista iz Planinskega društva Celje-Matica. Izjemnega s potrdilom: za leto 2015 si je prislužil nagrado zlati cepin, najprestižnejše priznanje v alpinizmu. Svojo izjemnost pa je ne le potrdil, temveč razkazal z gesto, kakršna odlikuje take vrhunske osebe.
Odpovedal se je honorarju.
Ta bo šel za vadnino nadarjenemu športniku.
Lepotica in zver
So ljudje, ki radi plezajo. Dobro plezajo. Prvenstveno (s)plezajo. In so alpinisti, ki sijajno plezajo, so drzni in uspešni, pa so res ljudje. In potem je – Luka Lindič. Bil je dogodek, ko je druženje v polni dvorani postalo vzpenjanje. Skozi zgodbo. Skozi inspiracijo. Skozi izzive. Luka Lindič je konec februarja skupaj z Luko Krajncem v Argentini preplezal 500-metrsko prvenstveno smer Pot v južni steni Poincenota. V tretjem poskusu. Potem, ko sta že konec avgusta lani svojo dvajsetletno prijateljstvo kronala z najtežjo skalno smerjo v slovenskih gorah, novo 700-metrsko linijo v severni steni Rjavine.
In jo ikonično poimenovala Lepotica in zver.
Košnja trave za veliko upanje
Zgodbe alpinistov so velikokrat silovite. Lindičeva, tako, ko se jo doživi na tak večer, ni na prvo žogo, je pa zato toliko bolj sporočilna. Je letnik 1988, pa ima v sebi toliko, tooooliko zrelosti. Da je Slovenija alpska država, je znano in ponosno dejstvo. Da ima zgodovinske dosežke v alpinizmu, skoraj še bolj. In v to okolje je splezal Lindič. »Ko sem šel na prve odprave konec najstniških let, sem že vedel, da ima slovensko okolje kup izjemnih alpinistov, s katerimi pa sem še imel priložnost plezati in se od njih učiti.«
Nato je razkril, kako zelo tradicionalno pot je ubral. Med drugim kosil travo na Bavarskem, da je zrl v vršace, ki bi se jih enkrat lotil. Takrat, ko je bil še sila zagnan. Mladost ja pač mladost, na goro skače, kjer ... Je most? »Ko sem bil najbolj žareč alpinist, najbolj fanatičen, ni bilo dneva, ko ne bi mislil na plezanje.«
100% varnost? Nikjer je ni!
Ampak sčasoma je vedno bolj(e) spoznaval, kaj vse alpinizem prinaša. »Ni 100% varnosti. Tako kot v ničemer. Kako nekaj počneš, zelo vpliva, koliko je (ne)varno. Glavno vprašanje, ki ga dobiš, je ravno to: koliko dobiš iz tega ven? Seveda so tveganja, kot pri marsičem. Ampak hkrati je čisto človeško, da iščeš vedno nove, višje, večje izzive.«
Lindič je tako v svojem predavanju, ki je le dokaz, zakaj je tako uspešen, poudaril, kako se je že zgodaj vrnil nazaj tja, kjer je začel. »Zašel sem nazaj v goro z otroškim entuziazmom, zato sem se v hribih 'igral', potem pa je prišlo seveda tudi zavedanje, da je lahko tudi zelo nevarno. Lahko se poškoduješ, lahko celo umreš. Ampak obenem se uničiš, če misliš, da boš uspel le, če želiš narediti nekaj težkega. In takrat sem ugotovil, da moram le spet poiskati otroško radovednost izpred dvajsetih let, ko si se čudil še tako majhnim stvarem.«
Ko največji izziv najdeš - doma
In potem je še udaril z mislijo, da je to lažje reči, mnogo težje pa udejanjiti. Ampak našel je rešitev. Kje? »Vprašal sem se, če hočem v sebi zgraditi in najti igrivost? Zato sem šel nazaj na svoj 'poligon' – v slovenske hribe. Triglav, naš simbol, to buri domišljijo, čeprav mislim, da moramo 'vsi gor'. Če bi en kos naše narave dal komu pred očmi in ga očaral, se ne bi zmotil, če bi to bila Ajdovska deklica. Videl sem veliko sten, pa take reakcije, ko vidiš to obliko? Uh. Jasno najbrž vsem, kajne?«
O, je bilo kimanja. Tak dogodek je to bil. Za kimanje, ki vpija vzpenjanje. Ponazorjeno v razlagi, kako je potem po dolgih letih dočakal velike trenutke. Ko sta s Krajncem enkrat videla, kar sta iskala, sta vedela. »Če nama uspe najti prosto plezalno linijo, bo to to. Je nekaj najbolj strmega, kar sva kadarkoli plezala.«
Pri Lindiču je dokaz več kot talenta, da lahko to reče za dve plezalni steni. Osvojeni. V pol leta. »Odločiti sva se morala in na to staviti vse karte. Sezono za sezono tvegama, trikrat zapored, lahko da nama ne uspe nič, ampak hočeva ugotoviti, da se to da splezati. Smeri, ki sva jih že preplezala, nam novih izkušenj ne bodo dale. Želiva nove. To je bila najina miselnost. Tri leta moraš biti pomirjen in verjeti v male napredke in to je vsa umetnost. Na koncu se je, v tretje, res vse poklopilo.«
Zvezek je kje? V glavi!
In ko se tak človek, kakršen je Lindič, ki rad podeli anekdoto in to tako, ki nasmeji celjsko druščino, zahvali, je toliko bolj sporočilno: »Verjamem, da se na takih dobrodelnih namenih ne le kaj nabere, ampak da ne pozabimo, da lahko vsak pomaga, čeprav se včasih zdi to kdaj utopično.«
Pa naslednji cilj, je že v zvezku? »Je v moji glavi, ga pa držim zase, tam je mir.« In če bi kdo še želel nasvet, kam, na kateri vrh se podati naslednjič? »Kamorkoli v slovenske hribe pojdite, kajti ne glede nato, kje po svetu smo bili, vidiš, da ne rabiš na avion! Pa ne glede nato, na kakem nivoju si in kam želiš. Imamo res super hribe.«
foto: Marko Prezelj