Jaka Žitnik: Pridejo prazniki, ti pa si pozabil splanirat dopust! Kako se je to sploh lahko zgodilo? Na srečo te pokliče Matjaž, ki pravi, da se s tremi kolegi iz AO Ajdovščina odpravljajo v Arco in imajo v apartmaju prostora za še eno rit na postelji.
Ura je 4 zjutraj in na parkirišču na Vrhniki čakajoč Matjaža v glavi preštevam vse kar sem vzel sabo. Imam vse kar rabim? Sem kaj pozabil? Ah bom že kupil Arco je namreč plezalna Meka in toliko kot je smeri, toliko je trgovin z plezalno opremo. No v tem času se pripelje Matjaž in že se peljeva proti Ajdovščini, kjer poberemo ne tri ampak štiri sopotnike: Tomaža, Roka in Aleša, ki ima namreč sabo svojega psička Ogija, za katerega mu ni uspelo najti čuvaja. Uf težka bo z enim avtom, zato se odločimo za 2. Midva z Matjažem z njegovim novim Pežojem, Ajdovci pa z Škodo. Od Ajdovščine naprej priznam, da sem bil slab sopotnik, saj me je vožnja po avtocesti kaj hitro uspavala, tako da kar se mene tiče smo v Arco prispeli kratko in jedrnato.
Sobota, 27.4.2024: Cercando la Tricea - Parete pezol V/V+ 215m
Seveda nismo izgubljali časa niti za postanek ob kavi, (čeprav si bi ga zelo želel) ampak se kar takoj lotili plezat. Nagledana je bila 215 meterska smer Cercando La Trincea. Ko smo prehodili kratek dostop, smo se znašli v koloni navez. Seveda, bili smo pozni, smer pa je veljala za eno izmed lepših lažjih smeri. Ponujale so se alternative levo in desno pa vendar nam je bila 1. izbira najbolj všeč. In res po dobre pol ure čakanja se je kolona sprostila dovolj, da smo se jaz, Matjaž in Tomaž kot 1. navezali in vstopili v smer. Rok in Aleš pa sta se odločila za sosednjo.
Šlo je tekoče, da človek nikoli nebi vrjel, da so se ti trije 1. navezali skupaj, in tako smo lepo napredovali. In že smo bili pri 3 cugu - kamin, ki predstavlja detajl smeri, ki ni najbolje varovan, kljub temu Tomaž mojstrsko prepleza kot prvi, za mirne živce pa sta služila 2 totema. Po tem mestu se Matjaž in Tomaž prevežeta in napreduje Matjaž, jaz pa se ''šlepam'' odzadaj. Tako splezamo še 2 cuga, kjer se potem ponudi izstop na levo ali pa podaljšaš še za en cug, seveda še nismo imeli dovolj zato smo potegnili še en raztežaj, vendar ne po originalu, ki ima sicer eno težavno mesto 6- (pa ne zato, ampak ker je bila zagužvana) ampak kar po sosednji, ki je bila tik ob njej na desno. Na vrhu si podamo roke, uničimo prebivališče malega škorpjona (po nesreči) in se poženemo dol, da ujamemo check in. Seveda od naporne vožnje (za nekatere) in plezanja po večerji kar hitro popadamo v postelje saj je jutri planiran velik dan.
Nedelja, 28.4.2024: Nereidi – Arco san Paolo VI-/V 130m
Zbudimo se že zgodaj, da brž pojemo saj je na današnjem seznamu ''tadolga'', a ko si pomanemo oči zagledamo oblake in z njimi dež. Malo nas mine volja, skuha se še ena kava in tako brezvoljno sedimo v našem apartmajčku, se smilimo sami sebi in iščemo alternative. Po nekaj časa nama z Matjažem postane dovolj sedenja zato se odpraviva v center na ogled štacun, že bolje kot pa ždet noter. No nisva potrebovala ravno dolgo, saj se je vreme kaj kmalu popravilo in vse je kazalo, da so skale lahko že suhe.
Odpravila sva se do enega izmed plezališč v Arcu, kjer naj bi potekale tudi dve krajši večraztežajki z namenom, da splezava obe. Po rahlih problemih s parkiranjem sva le našla vstop v smer in začela, šlo je brez problema, vse do detajla, ki je predstavljal rahlo previsno rampo v levo, kjer se je skala tako svetila, da je kar bodla v oči. Hvala bogu je bila z nekaj težjimi gibi in malo poguma ta zlizanija za nama in do vrha nama je ostal le še en cug štirice.
Na vrhu je bilo v nasprotju z jutrom peklensko vroče za-to naju je dajala dilema, ali splezava še sosednjo, ali pa sestopiva do potočka in se malo osveživa. Žuborenje struge je vendarle zmagalo in čeprav sem med sestopom malce godrnjal je na koncu zelo prijalo. Zdaj pa brž domov na večerjo!
Ponedeljek, 29.4.2024: Il Mercurio Serpeggiante – Cima alle Coste VI/V 440m
Naključje ali usoda, da se je v Arcu znašel tudi Lovro, ki je prišel plezat z nekimi Mariborčani? Kar hitro sva se dogovorila da na ta dan splezava eno skupaj, in kaj lepša priložnost, kot pa ravno včerajšnji plan, ki je šel po zlu. Pa mogoče celo tako bolje saj smo bili tokrat lepo porazdeljeni 2 po 2 po 2, plan pa smo imeli vsi enak.
Ob 8:00 sva z Lovrom kot prva vstopila v smer in začela vleči to našo kačo, najprej sva telovadila s ''hitrostnim'' plezanjem, da bi uspela narediti kaj lufta med navezami, pa sma se na drugem štantu odločila, da bova raje uživala. In tako sva uživala v sijajni skali, odličnimi stojišči vse do 7 cuga kjer nas je čakal detajl. Najprej rampa, nato prečka v desno, dva giba plezanja navzdol pod izpostavljen previs, ki je veljal za šestico. Živčki so najprej odigrali svoje vendar so na koncu dobri grifi in lepi gibi poskrbeli za pravo uživancijo na kratkem bolderčku. Če po pravici povem se naslednjih štirih cugov bolj malo spomnim, saj me je prej omenjeni čisto prevzel, gre pa omeniti, da smo bili po slabih štirih urah in pol že razvezani in veselo vriskali v dolino.
Kaj bi lahko dodali perfektnemu dnevu drugega kot pa skok v Gardsko jezero - naj vam povem, da je v teh dneh še prekleto mrzlo in za več kot za par zamahov ni bilo (razen, če si Lovro). Še šetanje po mestecu, sladoled pitstop in ogled štacun pa smo dan končali v slogu.
Torek, 30.4.2024: Il Sogno di Carlo – Cima Capi V 180m
Povem vam, ni tako lahko najti smeri, v Arcu, ki bi bile primerne za nas (pravo plezanje tam se bojda odpre šele od 6 naprej), pa tudi pomagalo ni, da smo bili preveč škrti, da bi kupili večraztežajni vodniček. Zadnji dan smo bili res brez idej, dokler se ni našla tale, ki nam je bila ''usput''. Ajde gremo, smo si rekli, saj se nobenemu več ni ljubilo iskati. In smo šli zopet nas trojica: Jaz, Matjaž in Tomaž.
Kaj naj rečem, smer je ponujala lepo plezanje tam kjer se je plezalo, ostalo pa kot ti narekuje v opisu: Hoja. In hodili smo najprej do smeri (normalno), potem splezali 2 cuga, in spet hodili (hmm…), splezali še dva cuga in spet hodili (ajej). Ostala sta še 2 cuga, štirica plate in enka čez nekakšen grebenček, to opravimo in že slavimo še zadnji cilj tega izleta. Kljub hoji ni manjkalo veselja in krohotanja, če se trije navezani s štriki podijo po grmovju.
Zadnje minute v Arcu smo izkoristili za kosilo v neki špagetariji in poslednje šopingiranje in glej ga zlomka koga opazimo! Akademci so poslali sam vrh vodstva v to mestece saj smo se tik pred odhodom srečali z Majem, ki je menda prišel trenirat za prave griče.
Za konec bom dodal, da nismo osvajali nobenih vrhov, smo pa preplezali nekaj res lepih sten, kar je točno to, kar smo si vsi želeli. Med pisanjem tega sem se spominal, na koliko sten smo se na štantih razgledovali okoli in brez problema lahko rečem, da nisem bil zadnjič v Arcu – tukaj tudi moj odgovor, če bi ga komu priporočil