Planinski vestnik - Dušan Škodič: Alpinisti na Kranjskem pred prvo svetovno vojno

"Takrat je bilo planinstvo na Kranjskem razdeljeno na dva dela; na sekcije DÖAV, ki so označile prve planinske poti in zgradile prve planinske koče, ter na slovenski SPD s slovenskimi kočami in potmi."

"Bile so tudi razlike in razhajanja med ljudmi. Mi smo doma v Ljubljani imeli kuharico Katro, ki ni bila tako stroga kot naša mama in smo jo vedno šteli za del naše družine. Preko nje smo se dobro povezali s preprostim slovenskim ljudstvom, vendar je bilo to v popolnem nasprotju z nastajajočo slovensko inteligenco." Tako je v spominih na pokojnega brata zapisal Ferdinand Tschada, mlajši brat Klodwiga Tschade, ki je veljal za najdrznejšega in najboljšega alpinista na Kranjskem pred prvo svetovno vojno. Pri Slovencih je šlo v planinstvu za dvajsetletni zaostanek, saj je bila Kranjska sekcija DÖAV v Ljubljani ustanovljena leta 1874, Slovensko planinsko društvo (SPD) pa šele 1893. Nemci so po prelomu stoletja na plezalce že začeli gledati kot na sestavni del normalnega razvoja planinstva, Slovenci s člani vodstva SPD na čelu pa so v njih še vedno videli predvsem potencialne samomorilce, ki bi jim bilo treba tudi na silo in z odloki preprečiti nevarno početje. Tako je denimo leta 1912 jezni Jakob Aljaž v župnijski kroniki zapisal za župnika nenavadno ostro vrstico: "Pod steno bom nabil tablo: Das Besteigen der Triglav Nordwand ist unter Todesstrafe verboten!" (Plezanje čez Triglavsko severno steno je pod smrtno kaznijo prepovedano!) Odnos planincev do plezalcev slikovito odraža tudi reakcija zvestega člana in velikega podpornika SPD, ki je na Kredarici z družbo čakal sina − ta se je v spremstvu vodnika povzpel na Triglav. Ravno tistega dne (bila je nedelja, 20. avgusta 1911) so drenovci preplezali Slovensko smer in se polni navdušenja odpravili h koči na Kredarici, kjer so se navzočim pohvalili, da so kot prvi Slovenci, brez vodnika preplezali Triglavsko severno steno. Za omizjem prisotni pisatelj in politik jim je tedaj privoščil pikro opazko, ki je drenovec Pavel Kunaver nikoli ni pozabil. Šele petdeset let po dogodku je v Planinskem vestniku opisal neprijetni prizor in še tedaj iz obzirnosti izpustil ime opazkarja. Razkril pa ga je v življenjepisu z naslovom Moje steze: "Vsi prežeti od velikih doživljajev in srečni, da smo sami našli pot čez ta silovito razčlenjeni zid, smo vstopili v kočo na Kredarici in v napačnem zanosu povedali, kaj nam je uspelo. Ob več mizah skupaj so sedeli člani odlične ljubljanske družbe z znanim politikom in pisateljem dr. Ivanom Tavčarjem v sredini. Ta nas je počastil z besedami: 'Al bi vas klofnil!' In družba je dalje jedla svoje kranjske klobase, mi pa smo komaj dobili slamnjače na skupnem ležišču … Kaj hočemo, tako so takrat gledali na nas plezalce, ki smo si drznili pred njimi in istočasno s tujci, predvsem Nemci, v še nedotaknjeni svet mogočnih sten gora."

 

Kdo so bili "Nemci", ki so plezali v naših gorah?

To so bili alpinisti, ki so res prihajali iz Avstrije in Nemčije, ter fantje (in dekleta), ki so bili slovenskih, mešanih ali nemških korenin, rojeni v Ljubljani. Ti so govorili slovensko in odraščali na istih ulicah in šolah kot njihovi vrstniki. Ker pa so se v nacionalno mešani monarhiji zaradi študija ali poklicne kariere odločili za nemško nacionalnost, jih je po razpadu monarhije zgodovina slovenskega planinstva spregledala.

Vsi so bili vključeni v ljubljansko Kranjsko sekcijo, čeprav ni podatka, da bi ta imela plezalni klub, kjer bi se mladina učila plezanja. Zagotovo se je to po prelomu stoletja dogajalo v šmarnogorskem Turncu, ki še danes velja za ljubljanski plezalni vrtec (klettergarten). Pri tem so se kmalu srečali s prvimi slovenskimi fanti, drenovci, ki jih je prav tako začelo privlačiti plezanje. To omenja Pavel Kunaver v članku Prvi klin v slovenskem stebru2 : "Brinšek je postal naš prvi učitelj v plezanju, četudi so takrat nekateri mladi Nemci v Ljubljani, Klauer, Tschada in drugi že plezali v Turncu pod Šmarno goro. Trinajstletni smo se poizkušali v skalah na polhograjski Grmadi in pozneje prešli na šmarnogorske skale." Kunaver s tem potrjuje, da so nemško opredeljeni Ljubljančani že pred njimi trenirali v Turncu in s tem dali zgled njim, drenovcem. Slab raztežaj dolge smeri v Turncu so seveda vse kaj drugega kot plezanje v labirintih visokih sten, a očitno je delovalo, saj so "ljubljanske srajce" v naših gorah že pred prvo svetovno vojno preplezali veliko težkih smeri. Naš alpinizem je takrat še kobacal med vzponi, ki so se jih lotevali drzni divji lovci, in plezanjem lažjih smeri v spremstvu gorskega vodnika. Ali kot je dejal Tone Škarja ob stoletnici prvega vzpona po Nemški smeri: naši so tedaj bika še cukali za rep, namesto da bi ga zgrabili za roge. 

 

Ana Klauer (1888−1981) in Emil Klauer (1887−1976)

Enaindvajsetletna Ljubljančanka Ana Klauer je bila prva ženska, ki je preplezala Nemško smer v Triglavski severni steni. Plezala je v navezi z leto starejšim bratom Emilom. Tako sta brat in sestra postala tudi prvi mešani par, ki je 10. in 11. septembra 1909 opravil vzpon po Nemški smeri. Po kroniki Mire Marko Debelak je bil to šele dvanajsti vzpon in hkrati zgodovinski alpinistični dogodek (prva Slovenka Nevina Rebek se je v severno steno podala šele leta 1924. Šlo je za ponovitev lažje, Slovenske smeri op. a.) Skrajšan opis Debelakove je povzet po članku Emila Klauerja, ki ga je 20. septembra 1909 objavil ljubljanski Laibacher Zeitung. "Mlada planinca sta prenočila na Turkovi planini in vstopila 10. septembra zgodaj v steno. V spodnjem delu sta našla markacijske papirčke predhodne Nieberlove naveze in tako brez ovinkov prišla v Nemški žleb. Ko pa so markacije iz žleba zavile na levo, sta Klauerja krenila na desno v Nemški steber. Iz članka je težko razbrati točno smer, vendar pojasnjujejo glavno smer vzpona fotografije, ki jih je posnel Klauer. Ena teh je posneta nekako z višine Šivankinega ušesa,s pogledom na Slovenski turn in markantno prepaho na levi za njim.

 

V Nemški smeri. Foto Gregor Kofler

Druga fotografija bo z višine Trigla - vskega okna s pogledom v isto smer. Sklepati je, da sta plezala po Nemškem stebru. Izstop je od tod možen le nad oknom v krnice pod Črno steno ali po stebru do konca. Kje sta izstopila, ni znano, zdi se pa, da sta prišla na Kugyjevo polico in torej preplezala vso Nemško smer. V neki poklini sta prebila v nevihti hudo noč in čeprav sta bila duševno zelo izčrpana, sta mlada človeka, brez prave plezalne izkušnje, hrabro nadaljevala pot in izplezala." O predhodnih plezalnih vzponih mešane naveze Klauer ni podatkov. Lepega dne sta se pojavila v časopisu in s svojim dejanjem razgibala poznopoletno vzdušje v ljubljanskih kavarnah. Novica o ženski plezalki iz Ljubljane jih je gotovo pustila široko odprtih ust. Kako tudi ne? Od prvega vzpona nemške (avstrijske) naveze König, Reinl in Domenigg so minila komaj tri leta, stena oziroma Nemška smer pa je zah - tevala življenji dveh alpinistov. Od pretresljive smrti Wilhelma Lassa, ki je privezan na zagozdeno vrv več dni mrtev čakal na dunajske reševalce, je minil komaj dober mesec dni. Emil pa v svojem članku radovednežem razkrije še nekaj podrobnosti: "Od številnih poti, ki vodijo na vrh Triglava, mi je bil do takrat neznan le vzpon po zloglasni severni steni, zato sem se z izkušnjami, ki sem si jih nabral na svojih številnih gorskih poteh, podal na to izjemno zahtevno in nevarno turo. Lahko sem se zanesel tudi na sestrine sposobnosti, saj je bila že večkrat moja "pogumna spremljevalka" na visoko - gorskih turah. Lani se je na primer povzpela na vrh Suhega Plazu (Škrlatica) neposredno iz doline Vrata, kar je zagotovo dosežek, vreden dame."

Po prvi svetovni vojni je Emil Klauer veliko plezal po mejnih gorah, na nekdanjo Kranjsko pa se ni več vrnil. Med plezanjem v Mrzli gori leta 1925 in med lovom okoli 1930. Vir Deželni arhiv v Celovcu

 

Seveda lahko soglašamo, da sta bila mladenič in mladenka izkušena planinca, kljub temu pa imamo pomisleke, saj Emil med izkušnjami ne omeni plezalnega vzpona. Podoben vtis daje opis plezalne opreme, ki sta jo imela s seboj: en cepin in 25-metrsko konopljeno vrv. Upoštevajmo še nevihto, ki ju je prisilila k zelo neprijetnemu prenočevanju v steni. Ponoči sta si ledene členke in trepetajoče čeljusti tajala z grogom in naslednje jutro nad seboj z neskončnim olajšanjem zagledala rešilno Kugyjevo polico. Ta je predstavljala varen izhod na triglavski ledenik in pot do počitka v planinski koči – seveda ne Aljaževi, temveč kot se je za ljubljanska Nemca edino spodobilo, v Dežmanovi. Bolj jima je šlo za nohte, kot sta priznala, je dal vedeti Emil Klauer, ki je sestro varno pripeljal domov. Vprašanje pa je, koliko so starši vedeli o njunem podvigu, preden so jim znanci pod nos potisnili svežo Laibacherico? "Razen nekaj odrgnin in manjših poškodb sva v dolino prispela razmeroma dobro. Še enkrat sva se od daleč ozrla na izpostavljeno Triglavsko severno steno in nato pohitela v dolino, odločena, da tega vzpona ne bova ponovila in da k temu tudi ne bova spodbujala nikogar drugega." Uradnih plezalnih podvigov Ane in Emila Klauerja je bilo s tem konec. Ana se je posvetila karieri učiteljice, Emil pa je, kot omeni Debelakova, imel žilico za fotografiranje in je dokumentiral njun vzpon. Ljubljanski časopis za objavo fotografij ni imel primernega tiska, zato so posnetki izšli leta 1910 v članku z naslovom Gorsko potovanje po čudežni deželi triglavskega kralja. Objavljen je bil v reviji Deutsche Alpenzeitung, avtor pa je bil član omenjene Nieberlove naveze, ki je smer preplezala tri tedne pred Klauerjema. Ne dvomimo, da je bil Emil navdušen fotograf, sicer s seboj ne bi tovoril verjetno ne majhnega in ne lahkega fotoaparata. Fotografija je pozneje postala njegov poklic, čeprav mu je bila namenjena druga poklicna pot. A v prelomnih letih okoli prve svetovne vojne se je marsikaj obrnilo na glavo.

 

Kdo sta bila ljubljanska Nemca, brat in sestra Klauer?

Planinski kronist Franci Savenc je pred dobrimi štirimi desetletji nekajkrat spodbujal planinsko javnost, nazadnje leta 1981,4 naj še živeče priče pomagajo razjasniti sive lise iz zgodnjega obdobja osvajanja Triglavske stene: "Pa naj za tokrat končam, in sicer s pozivom: Tisti, ki bi mogli odgovoriti na katero koli vprašanje, ki sem ga v tem sestavku omenil – oglasite se, hvaležni vam bomo. Še posebej nas zanimajo podatki o rodu Ane ter Emila Klauerja (prva mešana ponovitev Nemške smeri leta 1909), in o razvojni poti Klodwiga Tschade …" Žal pozivi niso bili uspešni. V popisih prebivalstva je razvidno, da je bil oče Jakob Klauer po rodu Korošec iz Beljaka, mama Emilie pa je bila rojena v Ljubljani. Vsi, vključno z glavo družine, so govorili slovensko, saj imajo družinski člani v vseh popisih kot občevalni jezik napisano 'windisch'. Popisovalec je zapisal koroško različico slovenščine, če malce poenostavimo. Oče Jakob Klauer je bil lastnik podjetja Klauer za produkcijo in trgovino likerjev. Manufaktura Klauer v bližini Tromostovja je bila verjetno precej uspešna, družina Klauer pa je spadala med premožnejše. Jakob Klauer je med drugim proizvajal liker Triglav, ki je bil leta 1894 prva tovrstna zaščitena znamka na Kranjskem.

Emil, Ana in Josef Klauer leta 1925 na vrhu Palca v Karavankah. Vir deželni arhiv v Celovcu

 

V popisu leta 1910 ima sin Emil navedeno, da je zaposlen kot poslovodja v očetovem podjetju za izdelovanje likerjev, sestra Ana pa je takrat že učila na Nemški deški in dekliški dvorazredni ljudski šoli v Tržiču. V družini je bilo šest otrok. Vsaj trije od njih (Emil, Josef in Ana) so radi zahajali v gore (in mimogrede med planinci oglaševali svoje podjetje, op. a.). Pri tem so si s svojim nemškim opredeljevanjem delali medvedjo uslugo, saj v takratni Ljubljani z manj kot petimi odstotki opredeljenih Nemcev niso mogli računati na finančno preživetje, če bi se zamerili Slovencem. Zato je oče Jakob Klauer naredil poslovno potezo, ki jo zasledimo v poročilu o občnem zboru SPD za leto 1898.5 Med novimi člani osrednjega društva SPD najdemo Jakoba Klauerja. Liker Triglav je moral biti prava uspešnica, saj se je kar nekaj zaporednih let v Planinskih vestnikih med reklamami na zadnjih straneh pojavljala tudi Klauerjeva z mamljivim besedilom: "J. Klauerjev planinski liker iz kranjskih gorskih zelišč, imenovan Triglav, je izvrstna pijača najboljšega okusa. Triglav vpliva jako dobrodejno na želodec in čudovito poživlja telo. V njem ni nobene snovi, ki bi količkaj škodila zdravju. To so dokazale kemične preiskave prof. B. Knapitscha, ravnatelja cesarsko kraljevega preskušališča v Klosterneuburgu, prof. dr. L. Roslerja in ravnatelja cesarsko kraljeve preskušalnice na Dunaju, dr. E. Meissla. Vsi ti strokovnjaki so izrekli, da je Triglav izboren liker. Pristni Triglav se dobiva v malih in velikih steklenicah s posebno varstveno znamko samo pri izdelovalcu, trgovcu J. Klauerju v Ljubljani." Le kdo med nami si ga ne bi želel okusiti vsaj na koncu jezika? Emil Klauer in mlajši brat Josef sta bila v tistem času že vidna člana Kranjske sekcije in člana upravnega odbora. Toda z začetkom vojne se je ustavilo planinstvo in ljudje niso imeli denarja za liker. Klauerji so v strahu pred nacionalizacijo ob morebitnem zlomu še pravočasno prodali svoje imetje in se preselili na Koroško. Sledila jim je tudi Ana, ki se je v Celovcu zaposlila kot zasebna učiteljica. Med prvo svetovno vojno sta bila brata Emil in Josef Klauer prostovoljca in sta dobro unovčila svoje gorniške izkušnje. Kot inštruktorja v gorskih alpinističnih in smučarskih enotah sta dosegla čin nadporočnika v štajerskem pehotnem polku št. 27 in bila oba večkrat odlikovana. Emil si je medalje prislužil na ledeniku Formo, mlajši Josef pa je poveljeval enoti na Višu. V knjigi Vojna v pogorju Viša6 je bila objavljena zanimiva fotografija, na kateri je Josef Klauer v res ugledni družbi. V ospredju s cepinom v roki pozira feldmaršal Karl Scotti, leta 1918 poveljnik avstrijskih pehotnih sil na italijanskem bojišču ob reki Piavi, desno ob njem stoji poročnik Klauer, zadaj med njima pa s cigareto v ustih in v daljavo zazrt dr. Julius Kugy. Ta je tedaj že šestdesetleten v vojski sodeloval kot prostovoljec brez orožja in s svojimi izkušnjami in poznavanjem gora svetoval pri inštruiranju avstrijskih gorskih enot.

 

Spredaj s cepinom feldmaršal Karl Scotti, desno poročnik Josef Klauer in med njima s cigareto v ustih dr. Julius Kugy. Posneto leta 1918 na italijanskem bojišču. Vir Knjiga Der Krieg in der Wischberggruppe

 

Po vojni je Josef postal cenjen gimnazijski profesor v Celovcu, bil kljub mladosti direktor telovadnega društva v Celovcu in dirigent v pihalnem orkestru, njegovo kariero v vzponu, pa je po poročanju Villacher Zeitung končala nesrečna zastrupitev z gobami. Starejši brat Emil je v Celovcu uspešno nadaljeval s fotografijo in si ustvaril družino. Odprl je fotografski atelje in postal priznan krajinski fotograf ter uspešen založnik razglednic z gorskimi motivi. Vključen je bil v delo celovškega planinskega društva in prirejal projekcije svojih fotografskih umetnin. Po nekaj ohranjenih fotografijah iz njegove zapuščine je jasno, da je vsaj občasno še nadaljeval z alpinizmom. Leta 1924  je bil fotografiran med poziranjem v strmih skalah Mrzle gore, z obvezno pipo v ustih. Tedaj je imel 37 let. Posel mu je dobro cvetel do začetka velike gospodarske krize oziroma do leta 1935, ko je Kärntner Tagblatt objavil odmevno novico, da je bil priznani fotograf Emil Klauer spoznan za krivega veleizdaje države in obsojen na leto dni strogega zapora. To je bilo tri leta pred priključitvijo Avstrije k Nemčiji, ki se je podtalno pripravljala na izvedbo anschlussa. Avstrijska vlada si je na vse pretege prizadevala ostati na oblasti in je nadzorovala delovanje nacionalsocialistov v Avstriji, ki jih je finančno podpirala Hitlerjeva stranka iz Rajha. Emilu Klauerju so dokazali, da je bil že od leta 1933 glavni blagajnik tajne nacionalsocialistične stranke v Celovcu, njegov atelje pa je z izredno visokimi nakladami nacističnih propagandnih razglednic opral velike količine denarja, s katerim so financirali brezposelne naciste v Avstriji. Zagrožena kazen je bila od deset do dvajset let zapora, vendar mu je porota upoštevala, da je bil še nekaznovan in pred tem ugleden član skupnosti ter velik domoljub. Kot pogumen nemški brambovec proti jugoslovanskim silam je bil v bojih za Koroško kar trikrat odlikovan. Tako Emil kot Ana Klauer, prva brat in sestra iz Ljubljane, ki sta preplezala Triglavsko severno steno, sta dočakala visoko starost, 88 in 93 let. Pokopana sta v družinskem grobu v Celovcu.

 

Max Palouc (1891−?)

Zelo malo vemo o Maximilijanu Paloucu, ki je s Klodwigom Tschado preplezal prvenstveni smeri v Ojstrici in Planjavi. Rodil se je v slovenski družini, oče Mihael je bil poštni delavec po rodu iz Trške Gore, mati Ana pa iz Mokronoga. Z gimnazijskim sošolcem Klodwigom sta rasla v sosednjih ulicah. Družina Palouc je še en šolski primer nacionalnega opredeljevanja, kakršna so se pri nas dogajala v času monarhije. V popisu leta 1890 ima vsa družina kot občevalni jezik navedeno slovenščino, v popisu leta 1910, ko je Max končal realko in odšel študirat na Dunaj, pa je že pri vseh napisano deutsch. Kaj je botrovalo spremembi, ni znano, odločitev pa je bila očitno trdna.

Glava študentskega indeksa bruca Maxa Palouca, ljubljanskega alpinista. Šele ob prihodu na Dunaj se je iz nekih razlogov opredelil in dal zapisati nemščino kot materin jezik. Vir Arhiv Tehnične univerze na Dunaju

 

V Maxovem študentskem indeksu je v rubriki materni jezik prav tako navedena nemščina. Vpisal se je na pravo in uspešno naredil letnik, vendar nato morda zamenjal (ali opustil) študij. Žal sem tu izgubil nit, saj ga v arhivih dunajskih fakultet nimajo zavedenega kot diplomanta. Boris Režek ga v knjigi Stene in grebeni opredeli kot montanista, vendar to ni preverljivo. Montanistiko so tedaj poučevali v Leobnu in v Ostravi. Pri prvih ga ni, Ostrava pa je danes na Češkem in sedanja visoka šola za montanistiko nima urejenega arhiva za čas monarhije. Kot alpinist naj Palouc ne bi dosegal ravni Tschade, saj ga ta v opisih obeh prvenstvenih smeri okrca, da se jima je plezarija zavlekla za več ur, "ker je soplezalec na svojo roko iskal boljši prehod, zaradi česar se je zaplezal in sva se morala vračati." Žal o usodi Maxa Palouca za zdaj ne vemo nič. Med padlimi vojaki ga ni, prav tako v poznejših popisih ni zaslediti nikogar od družinskih članov.

 

M. Janežič (1892−?)

Max Palouc ni bil edini Tschadov soplezalec, s katerim sta se lotila težkega plezanja. Tudi M. Janežič, s katerim sta plezala tehnično zahtevne smeri, je bil Slovenec. A žal o njem vemo še manj, le to, da sta bila kot sošolca verjetno istih let. Med slovenskimi povojnimi plezalci ga ni in tudi o njem je sled izginila. Ostala pa je v Tschadovem plezalnem dnevniku. Montaž, 26. avgust 1909 "Že skoraj toliko časa, kolikor so se v meni kalila planinska hrepenenja in sem bral planinske revije, mi je Montaž visel pred očmi kot gora, po kateri sem hrepenel. Kmalu po tem, ko sem prebral razpravo profesorja Gstirnerja, je moja vroča želja že prišla na vrsto. Želel sem se povzpeti iz doline Dunje. Ta vzpon je v Hochtouristu opisan kot zelo težek, toda midva z Janežičem sva med letošnjimi počitnicami že kar nekaj preplezala in z redno vadbo sva se bila pripravljena približati tej brutalni gori.

Oborožena z natančnimi študijami, sva vzpon v mislih dobro premlela in se podala po strmi poti na sedlo Rudni vrh. Bil je čudovit dan in razgledna pot naju je vodila visoko nad dolino. Najine oči, navdušene nad drzno obliko Viša, se sprehodijo mimo čudovite gorske cerkvice v Sv. Višarjah. Tudi vrh Mangarta se kaže, kot da bi hotel reči: "Še vedno sem tu, pridite me obiskat!" Dosegla sva sedlo in zastala v zaslepljujoči svetlobi. Iz koče na Somdogni se je slišalo tožeče pasje zavijanje. O lepih alpskih kočah Kranjske in Tirolske tu ni sledu. Nizka streha objekta in neprivlačni kamniti zidovi, od daleč bi ga lahko človek zamenjal za preprost svinjak. Pogled v dolino je nenavaden in vznemirljiv. Predvsem vijoličasta svetloba, ki se izgublja v temo, v nasprotju s svetlimi melišči Poldašnje špice. Od nasprotnega brega naju loči globoka struga potoka Dunje. Montaž se nama šele tedaj prikaže v svoji očarljivi in strašljivi podobi. Grozno je strm, okrašen z raztresenimi travnatimi zaplatami in od zgoraj ga prepredajo številne globoke soteske s prepadnimi stenami. Obsijan je z rdečo svetlobo zahajajočega sonca, najlepši pogled, kar sem jih kdaj doživel v gorah. Toda višinska razlika do vrha znaša kar 1700 m. Najino veselje kvari negotovost, kam naprej. Spodbujajoč drug drugega greva čez potok Dunjo, do Rive di Clade, kjer bova prespala. Prečkava bujen alpski travnik in zagledava težko pričakovano kočo. Prijatelj v njej prosi za prenočišče, mleko in polento, kar nama z veseljem ponudijo. Janežiča, ki edini zna nekaj besed italijansko, prisotne mladenke zaslišujejo o najinih načrtih. Ko izvedo, da se hočeva povzpeti na Montaž s te strani, in to brez gorskega vodnika, nejeverno zmajujejo z glavo. Ko si potešiva lakoto, nama dodelijo spalnico v sosednjem seniku, kjer se zavijeva v Billrothove vetrovke, in najino spanje traja do pete ure zjutraj, ko se začne svitati. Na hitro skuhava čaj in pojeva zajtrk. Najina pot vodi visoko, tik pod Montaževim masivom, segajočim v nebo. Slediva komaj vidni stezici, ki se vije med podrastjo in se čez nekaj časa popolnoma izgubi, in naporno se prebijava po strmih pobočjih, poraščenih z rušjem. S težkimi nahrbtniki se vlečeva z ene veje na drugo in z vlečenjem spravljava veje rušja v gibanje, kar z njih otrese na naju vso roso. V dolini potoka Dunje se iz gozdov in travnikov dvigajo nežne meglice. Pot nama prekriža globoka soteska. Prizadevava si jo prečkati, a moj prijatelj napornega plezanja s težkim bremenom na hrbtu ne zmore več in nazadnje morava izvleči vrv in se po njej spustiti do dna soteske. Nato se po mokri in strmi travi ter med košatim grmovjem prebijava navzgor po nasprotnem pobočju. Takšne soteske se pred nama pojavijo še trikrat, vendar na srečo niso tako globoko zarezane kot prva. Tu in tam naletiva na šibko stezo, ki jo glasno pozdraviva, saj je hoja takoj mnogo lažja. Iz struge potoka Rio di Montasio se dvigajo ogromne izprane stene, geološki prelom kamnin postane očiten. Približava se zloglasnemu mestu, imenovanemu Passo del gato (mačji prehod), mestu, kjer je treba hoditi tiho kot miš, torej po prstih. S tega mesta je Conte Brazza s Pesamoscom opravil prvi vzpon na Montaž. Na prijateljevo željo sva se zdaj navezala na vrv, vendar nisva obula plezalnih čevljev, da bi prihranila čas. Po nekaj raztežajih sva bila pri koncu in vrv sva si oprtala čez rame. Za osvežitev nama je bila dobrodošla voda, ki je curljala po steni. Malo sva sedla in si privoščila kocke sladkorja in nekaj kruha. Najino razpoloženje se je kmalu spet dvignilo. Ponovno sva prebrala Gstirnerjevo poročilo in se lotila dela. Kmalu sva stala na polici; na desni strani je rdeča, skoraj previsna stena, levo od nje se dviga lepo razčlenjena siva stena. Moj prijatelj Janežič si je nadel plezalne čevlje in vstopil v prvi kamin. Ta natančno sledi opisu. Velikih težav ni bilo, tako da sva nekaj časa dvomila, ali je to res Gstirnerjevo ključno mesto. Hitro sva pridobivala višino. Veličastna polica naju višje povabi na levo in slediva ji. Zdaj sem jaz prvi in zagledam nekaj svetlikajočega se − pločevinke. Zmagoslavno jih pokažem prijatelju, torej sva res na pravi poti. Skupaj izplezava in stopiva na točko, kakršnih je v Alpah malo: 'Belvedere'. Takoj jo prepoznava. Gstirnerjeva beseda in Brazzovo ime sta na konicah najinih jezikov; ob razkošju razgledov se strinjava, da je ime zelo posrečeno. Uživava v radosti in veselju ter čudovitem razgledu, vsrkavava vse in čas prehitro beži, treba bo dalje. Skalni balkon se kmalu zoži v polico, najprej široko dva metra, nato ozko, dokler čez nekaj metrov popolnoma ne izgine. Pred nama je vrsta stolpov, vsi so gladki in navpični. Stvari postajajo resne. Zavaroval sem prijatelja in ga pustil, da opravi prečenje, nato mu sledim še sam. Oprimki niso najboljši in stopati je treba lahkotno in zanesljivo. Priplezam do prijatelja, ki med tem uživa v pitju hladne snežnice. Ločiva se, imam načrt, pustim prijatelja z nahrbtnikom na dnu, navežem se na glavno vrv in nato še na pomožno, na kateri sta privezana oba nahrbtnika in cepin. Odsek stene nad nama je visok približno štirideset metrov in ne vzbuja posebnega zaupanja. Težav z vrvjo za nahrbtnike, ki naju doletijo, ne more razumeti nihče, ki ni alpinist. Viseti v steni, morda zgolj s trenjem, in obenem vleči težke nahrbtnike, pri čemer obstaja nevarnost, da se zataknejo, je velika muka. Po nekaj težavah nama uspe in v nadaljevanju je videti le še strmo melišče. Zdaj sva morala nekaj ukreniti še za svoja želodca. Kmalu po počitku in malici se počutim okrepčan, le o lepih alpskih kočah Kranjske in Tirolske tu ni sledu. Nizka streha objekta in neprivlačni kamniti zidovi, od daleč bi ga lahko človek zamenjal za preprost svinjak.

Leta 1909, ko je nastal zapis o Montažu, sta imela Janežič in njegov sošolec Klodwig Tschada komaj sedemnajst let. Foto Andrej Stritar

 

Pogled v dolino je nenavaden in vznemirljiv. Janežiča je zaradi pitja hladne snežnice za kazen rahlo bolel želodec. Po dobrih desetih minutah se odpraviva naprej. Melišče nad nama se oži in glej ga zlomka, postaja vedno strmejše, z iztekom v 1000-metrski prepad. To je bilo zelo tvegano prečenje in pozneje sem se spomnil, da sem bral o tem mestu, za katerega je Findenegg dejal, da je bilo z njega mogoče med nogami, v strašni izpostavljenosti videti Dunjo. Tega mesta dolgo ni nihče več našel, vse do Kugyja. Vrv se je počasi odvijala in prijatelj, ki sem ga napol varoval, je vstopil v nevarni prehod. Na koncu raztežaja je zataknil klin v razrahljano razpoko, zanko vrvi si je zataknil pod peto in lahko sem mu sledil. Po kakšnih 4−5 raztežajih sva izplezala in stopila na melišče. Poskušala sva se orientirati, in ko sva se prepričala, da je to zagotovo Findeneggova smer, sva se razveselila, da je pred nama le še lažji svet. Zato sva bila zelo presenečena, ko se je melišče zožilo in prešlo v zelo strm naklon. Gre za povsem razdrobljen grušč, ki se kruši od stene. Iz grušča bodejo majhni šopki trave, ki so za pohodnika zahrbtna nevarnost. Po nekaj tveganih raztežajih sva si lahko oddahnila, saj sva prečkala točko nad Rotwandom, ki sva jo občudovala že med vzponom. Zaradi močnega sonca sva oba popolnoma izsušena in s suhimi grli željno opazujeva star sneg v bližnji grapi. Ne morem pogoltniti niti koščka sladkorja, da bi se malo okrepil. Ko sem prišel do ledu, sem nekaj mleka v prahu posul z ledenimi kristalčki in pogoltnil hladno kremo. Prideva do robne vrzeli, se spustiva vanjo in prijatelj prevzame vodstvo. Vame letijo kamenje in ledene kepe, ki jih sproža, in vse moje kričanje nič ne pomaga. V roko me zadene kamen, a na srečo sva že pri izstopu iz ledenega žleba in po nekaj preplezanih pragovih končno doseževa vrh, na katerem se izčrpana zgrudiva. Počutim se svobodnejšega, napolnita me nekakšna velika radost in veselje, da sem dosegel ta vrh. Potegnem vpisno knjigo iz škatle in jo skrbno prelistam. Obstaja severna Kugyjeva smer in v knjigi neka naveza opisuje, kako so morali po približno petnajstih urah plezanja bivakirati v steni. Le en vpis v knjigi je enak pristopu, ki sva ga opravila midva. Večina obiska je iz doline Nevee. Dr. Kugy in Bollaffio sta prečila Montaž od vzhoda proti zahodu, berem, in ta zapis me tako razveseli, da z grobo kretnjo prebudim prijatelja iz dremeža ter mu knjigo potisnem v roke. Razgleda z vrha žal ni, saj so se z juga dvignili gosti oblaki in tudi Montaž si, kot kaže, nadeva svojo čepico. Proti severu lahko skozi odprtino v megli prepoznam dolino Zajzero. Okoli treh popoldne sva podrla svoj mali tabor na vrhu in se odpravila po običajnem pristopu. Pot ni označena, vendar nama mnoge sledi kažejo smer. Po dobre pol ure stopiva na mehko travo zgornjih alpskih travnikov planin Pecol in Parte di Mezzo. Tam naju obda svetlo sonce, medtem ko je kaninska skupina zavita v temne nevihtne oblake. Tečeva po pobočju, pri čemer mi spodrsne, in ko pobiram svoje stvari, slišim, kako se mi prijatelj posmehuje. Kmalu sva pri prvih kočah na planini Pecol. Trije do štirje zidani hlevi so visoki dva do tri metre, z nizko, slabo strešno konstrukcijo. Obdani so s smrdljivo gnojevkoin zabarikadirani s kupi gnoja. Okoli nas so neštete krave, ovce in koze, zaradi njihovega zvonjenja ne slišiva niti lastnih besed. Najina prošnja za prenočišče je zavrnjena in nadaljevati morava v četrt ure oddaljeno Parte di Mezzo. Tam nama ponudijo mleko v še kar čistih posodah, vendar za pol litra plačava nezaslišano ceno trideset hellerjev. V večernem mraku se sprehodiva čez pašnik, ponekod so tla razmočena in prekrita z umazanimi lužami, nad širnim območjem leži temna megla. Plast oblakov, ki se premika proti severu, dobiva vse bolj grozečo obliko. Alpski pašnik na Parte di Mezzo napolnjuje množica razposajenih figur s pustolovsko oblikovanimi klobuki in z nogami, zataknjenimi v ogromne lesene cokle. Ko plezajo s skale na skalo, se ti fantje gibljejo z neverjetno mehkobo, pri čemer jih izdaja le praskanje lesa ob kamen. Poleg mleka jeva kruh iz nahrbtnika, ki sva ga kupila v Kranjski Gori že pred štirimi dnevi. Na mojo prošnjo so pastirji dovolili, da prespiva v sosednji koči. Po grobo stesani lestvi sem splezal na podstrešje, a tu ni videti nič kaj gostoljubno. Vsak drugi senik v Kranjski Gori je v primerjavi s tem salon za turiste. Na vsakem koraku sem se bal, da se mi bo vdrlo, tla so se majala in škripala. Prostor je bil komaj dovolj visok, da sem lahko hodil pokonci, na tleh pa majhen otep sena, ki naj bi služil kot ležišče za oba. Izvlekel sem vetrovko in iz nahrbtnika potegnil volneno odejo, si pod glavo podložil zvito vrv in spanje bi se lahko začelo. Vendar ni šlo. Postopoma je naraščal vrvež, pastirica v sosednji kočici je svojega otroka preglasno učila moliti "padre nostro", zaradi česar se je sprla z vso gospodarjevo ekipo, spodaj pod nama pa so krave in teleta sproščali razglašeno mukanje, ki je vznemirilo celo moje nemuzikalično uho. O spanju ni bilo govora. Zato sva že okoli četrte ure zjutraj z navdušenjem vstala, saj kraval sploh ni ponehal. Pastirji so tedaj govedo že z raznimi kletvicami in vzkliki zganjali ter začenjali molžo. Vsa zaspana sva se privlekla na prosto in zavila v kuhinjo, kjer se je v ogromnih bakrenih kotlih segrevalo mleko za sirjenje. Ob kotlu je stal moški, ki je neutrudno mešal vsebino in zdelo se je, da je globoko zatopljen v svoje delo. Postregli so nama mleko in polento. Ob zajtrku sva se pogovarjala o nadaljevanju ture. Moj prijatelj je imel očitno plezanja že čez glavo, zato se je želel spustiti v dolino Neveo in od tam prek Predila do Trbiža. Toda jaz do tja nisem želel skozi dolino, če bi lahko šel čez goro. Spodbudil me je tudi vodnik Pesamosca, ki je Kugyja spremljal na njegovih potovanjih v Montaževi skupini in je bil navdušen nad prehodom čez sedlo Punta Plagnis. Ker nobeden od naju ni hotel popustiti, sem nazadnje vrvi pospravil v nahrbtnik in se poslovil od njega. Tako sva se razšla. Preveval me je neprijeten strah, ker se sam odpravljam na drzno pot, v misli so se mi rinili tihi očitki, a sem jih zatrl. Nebo je bilo že od jutra prekrito s cirusnimi oblaki in na Kaninu se je začenjala nevihta. Po travnatih pobočjih sem brez težav prišel do škrbine. Zapel sem si vetrovko in se pripravil. Iz nahrbtnika sem vzel neka lističev markirnega papirja, zapisal nanj ime poti in cilj ter pritrdil papir na vidno mesto. Izvlekel sem vrv. En konec sem privezal na nahrbtnik, zategnil zanko in začel. Na desni so bile navpične stene, ki zavračajo vsak pristop. Moram levo, po ozki polički in tam se začnem spuščati. Lepo plezanje je. Z naslednjega skalnega balkona poiščem možno nadaljevanje in spustim nahrbtnik po vrvi. Sredi stene začne močno deževati in ob pogledu na gmote oblakov in megle, ki prihajajo od Viša, me preplavi skrb. Stena, v kateri sem se znašel, je navpična in le ozke police in izpostavljeni žlebovi mi omogočajo plezanje. Nad seboj vidim svoje rdeče markirne trakove, ki trepetajo v vetru in mi v primeru onemogočenega spusta kažejo pot nazaj. Divji okolici posvečam le malo pozornosti, saj spuščanje zahteva vso pazljivost. Po neštetih manevrih z vrvjo se znajdem na strmem melišču, ki je nevarno zaradi padajočega kamenja, sicer pa nič posebnega. Hitro se spustim po njem, da bi se izognil objektivni nevarnosti. Grušč za menoj se takoj razživi in z divjim hrupom drvi navzdol ter izgine čez robno vrzel. Čez nekaj časa se tako pridričam do prvih grmičkov alpskih vrtnic in končno globoko vdihnem zrak. Hladna voda, ki polzi po skalah, je odličnega okusa. Globoko spodaj opazim kažipot z označenimi potmi na Viš. Strah in skrb, ki sta me spremljala, se prevesita v veselje ob zmagi; malenkostno jo zamegli le jeza na prijatelja, ki me je pustil na cedilu. Počasi se spustim po poti v dolino, kamor prispem opoldne. Nadaljujem proti Žabnicam, vendar vlak zamudim le za nekaj minut. Ker pa želim nocoj spati doma v mehki postelji, se do Trbiža odpravim peš. Na cesti prisedem na voz, naložen z opeko, in se prav udobno peljem skozi Trbiž, poln turistov, kjer na postaji počakam vlak. Zvečer sem doma in se že zgodaj odpravim v posteljo."

Opisana tura je prevedena iz plezalnega dnevnika Klodwiga Tschade. Dejansko je to lep literarni opis alpinističnega podviga, ki sta ga izvedla skupaj z njegovim slovenskim sošolcem Janežičem. Na koncu je med njima prišlo do manjšega trenja, vendar iz dnevnika izvemo, da sta plezala skupaj še vsaj tri leta. Toda Klodwig je s svojim plezalskim znanjem tako izstopal, da ni vedno našel soplezalca med slovenskimi niti med nemškimi prijatelji, zato se je večkrat odpravil v steno kar sam. Tako je bilo tudi tri leta pozneje, ko je Janežič prišel v Vrata en dan pozneje, kot je bilo dogovorjeno, in zato nista skupaj preplezala Nemške smeri v Triglavski severni steni. Za konec pa še presenetljiv podatek. Leta 1909, ko je nastal ta zapis o Montažu, sta imela Janežič in njegov sošolec Klodwig Tschada komaj sedemnajst let.

 

Karl Domenigg (1867–1950)

Velikan evropskega alpinizma Karl Domenigg ni bil član Kranjske sekcije. Zato pravzaprav ne spada v druščino ljubljanskih Nemcev, vendar ne moremo mimo njega, saj je bil rojen v Ljubljani. Družina se je, ko je bil še otrok, preselila v Avstrijo. Sodeloval je pri prvem vzponu po Nemški smeri, 10. julija 1906, skupaj s Franzem Königom in Hansom Reinlom. Karla, ki so ga klicali Carletto, je v gorništvo uvedla mama. Debelakova navaja, da sta se mama in 9-letni Carletto avgusta 1877 v spremstvu dveh fužinarskih delavcev iz Bohinjske Bistrice in uradnika Bevca odpravila z Velega polja na Triglav. Mali Carletto je šel do vrha Malega Triglava in čakal z enim izmed fužinarjev, da se je vrnila mati z glavnega vrha. Zaradi tega vzpona so mamo Emilijo tedaj zelo slavili. Planinsko omizje "Golovec" je v hotelu Slon priredilo njej na čast slavje, na katerem so ji člani družbe izročili velik šopek planik. O poreklu Karla Domenigga se domneva, da je bil po materi Slovenec, vendar se sam nikoli ni izrekal tako. To sicer ničesar ne pomeni, saj kot smo videli, je bila izbira narodne identitete stvar posameznika oziroma nekega kompromisa. Debelakova za Karlovo mamo navaja, da je bila Emilija Šian, družina pa je stanovala na Starem trgu v večstanovanjski hiši, katere lastnik je bil Johann Schmiedl. Toda župnijska krstna knjiga ljubljanske stolne cerkve sv. Nikolaja, v kateri je bil Carletto krščen 6. junija 1867, pravi, da je bila mati krščenca Emilija Domenig, rojena Schmiedl, oče pa Andreas Domenig. Lahko, da ima prav tudi Debelakova, saj Emilije v popisu družine Schmiedl ni, tako da ostaja uganka, zakaj je v krstni knjigi ta priimek zapisan kot njen dekliški. Družina Domenig se pojavi samo v popisu leta 1869. Oče Andreas Domenig naj bi bil trgovec, po kraju rojstva iz okolice Bovca (Flitsch im Kustenland), njegova mama se je pisala Komac. Njegov priimek se je s selitvami kar dobro transformiral. Doma (podatki iz krstne knjige v Bovcu) se je oče pisal še Domenich, po prihodu v Ljubljano Domenig, po skorajšnji selitvi v Avstrijo pa Domenigg.

Spreminjanje priimka družine Domenigg. Oče se je v domačem Bovcu rodil kot Domenich, v Ljubljani se je mama Emili podpisala Domenig, po selitvi v Avstrijo pa so priimku dodali še en g. Vir Krstna knjiga župnije Bovec in Popis prebivalcev mesta Ljubljane, 1910

 

Sin Karl je obiskoval gimnazijo v Gradcu in pozneje naredil kariero kot alpinist, novinar in funkcionar. Med drugim je bil tajnik Štajerskega turističnega društva in urednik graškega časopisa Tagespost ter direktor zdravilišča Gries pri Bolzanu, kamor se je preselil okoli leta 1900, kjer je delal kot urednik časopisa Bozner Zeitung. Po razpadu monarhije je leta 1929 kot zadnji "avstrijski"javni uslužbenec zapustil službo na Južnem Tirolskem in se preselil v Salzburg, kjer je postal direktor deželnega združenja za turizem. Karl Domenigg je bil praktično vse življenje aktiven v gorah. Povzpel se je na približno pet tisoč vrhov, sodeloval pri 53  prvenstvenih alpinističnih smereh in 99 prvih pristopih na gore (večinoma v skupini Fannes v Dolomitih). Kljub celi plejadi vzponov je Domenigg na prvo mesto vedno postavljal Nemško smer v Triglavski severni steni. To je bil njegov spomenik. Vzpon je takrat trajal kar 33 ur, imeli so slabo vreme in bivakirali. Ker sta alpinista Zimmer in Jahn naslednje leto smer ponovila v zgolj petih urah, se je v časopisih razvila polemika, kaj so v Nemškem stebru počeli prvi plezalci. Krivdo so zvalili prav na Domenigga, ki naj bi bil takrat v slabi telesni kondiciji, vendar se Debelakova s tem ne strinja, saj naj bi bila krivda bolj skupek napak pri vodenju moštva čez steno. Ponavljalca naj bi ponovitev izpeljala po hitrejši varianti, ker sta se izognila zamudnim kaminom v spodnjem delu smeri. Vsi trije prvopristopniki so pozneje prispevali opise plezanja v časopisih in revijah, pri nas pa je vsekakor najbolj odmeval članek Severna stena velikega Triglava, ki je bil objavljen v 33. številki Mittheilungen leta 1907. Avtor je bil ing. Hans Reinl.

Poglejmo si skrajšan prevod. "Nenadoma smo obstali na zgornjem robu triglavske stene in se zagledali v dolino Vrata. Kako strašno brezno! Na vrhu se mogočne plošče roba Stene stegujejo kot baldahin nad prepadom. Padajoči kamen potrebuje kar deset sekund, preden prvič udari v stensko preklado. Spomnil sem se dneva, ko je pred menoj ležalo obsežno pismo prijatelja dr. Felixa Königa. "Pravkar sem prišel do zaključka; ta Stena je ena najvišjih v Alpah in je videti zares grozno. Odgovori takoj, če lahko prideš! V  Julijskih Alpah ne poznam ničesar bolj veličastnega niti težjih preizkušenj za vrtoglavico, kot je tu. Tvoj Felix." Česa vsega danes ne narediš za deviško skalo? Po nekaj dneh sem se izognil pisani množici neznancev na bregu reke Traun in se 7. julija 1906 zjutraj v Beljaku srečal s prijateljem Königom. In kmalu se je skozi postajni vrvež prebila še dolga, vitka postava – bil je Carletto, naš prijatelj in planinski sopotnik, Karl Domenigg. Skupaj smo se odpravili v Mojstrano, popoldne pa, močno založeni, pešačili v dolino Vrata. Nenadna nevihta nas je pregnala do Aljaževe koče in misel, kako bomo imeli pod Steno romantičen in brezplačen bivak, je bila v hipu pozabljena. Pozneje se megla razprši in nekaj velikanskega, da zasenči nebo, se je prikazalo kot mogočen amfiteater: Triglavska severna stena! Visoko nad gozdički ruševja se stena dviguje v strašnih ploščah, med njimi se v širokih grapah stegujejo snežni jeziki, in nato še naprej, tja, kjer je oko že dolgo mislilo, da je le še jasno nebo, stena sledi steni – divji kaos stebrov in grebenov. Skalni stolpi izmenjaje zrdečkasto, krušljivo skalo, prepleteno z neštetimi plastnicami, s skrivnostno močjo vlečejo pogled navzgor. Prihajajo novi oblaki in to čarobno sliko ovijejo v siv polmrak. Zgodaj zjutraj 8. julija se je vojska gorskih močeradov sprehajala ob neštetih lužah ob naši poti. To je menda lepo znamenje! Okoli poldneva se je iz meglic pojavila stena. Ko smo se navadili na njen grozljivi videz in si jo ogledali, smo določili smer vzpona. Hitro nam je bil jasen edini možni vstop – začetek velike grape, ki se dviga navpično proti Triglavskemu ledeniku.

Nekdanja Dežmanova koča s pogledom na Triglav in ledenik, je bila najpomembnejša koča Kranjske sekcije iz Ljubljane. Danes je to planinski dom Valentina Staniča. Vir razglednica Kranjske sekcije, 1908

 

Predvidevali smo, da bo naš izstop nekje na zahodnem koncu široke police, čez katero je šel leta 1882 dr. Kugy. Že ob 3. uri zjutraj 9. avgusta smo se odpravili na pot. S seboj nismo imeli veliko tovora: hrane in vode za dva dni, sto metrov vrvi, približno trideset metrov pomožnih vrvic, nekaj klinov in dva cepina, saj bomo morali od vrha smeri naprej po snegu oziroma močno razpokanem ledeniku. Ob 4. uri in 30 minut smo po poti proti Pragu dosegli zeleno teraso in po dolgem iskanju prečkali široko krajno poč ob zasneženem dnu vstopne grape. Na majhni terasi smo se odpočili in zajtrkovali. Nadaljevali smo po položnem melišču ob robu grape, ki ima podobno lastnost kot mnoge druge. Sprva se široko in vabljivo dviguje, nato sledi nekaj zataknjenih balvanov, na koncu pa se razcepi in ti pusti odprto izbiro med dvema sistemoma kaminov. Skoraj tri ure smo se prebijali po stopničastih pragovih desne kaminske variante, pri čemer nam je Carletto s svojim dolgim telesom večkrat služil kot lestev. Naša izbira se je nazadnje iztekla v nekakšno slepo ulico, tako da nam ni preostalo drugega, kot da prečkamo v levi sistem, ki pa je bil na srečo prehoden. Do vznožja stene, ki se spušča iz manjšega amfiteatra, vodi ozka polica in nekaj pragov, ki so v spodnjem delu večinoma previsni. Za trenutek se je zazdelo, da bomo morali obrniti. Nato pa se iz mračne sence odlepi stolp in levo od njega komaj vidna polička. Previdno si utiram pot mimo navpične stene in se po približno osmih metrih znajdem v gladkem slepem kotu, globoko spodaj v grapi pa se blešči sneg. Še en korak in tudi ta srhljivka bo za nami. Končno obstanemo zadihani na prostornem melišču. Zaradi prepadne in z mahom poraščene skale je treba v steno zabiti kline, kar je zaradi krušljivosti precej zoprno opravilo. Medtem ko je kladivo pridno delalo, oči iščejo možen prehod, a nad nami je videti le zid, visok do neba. Skalni branik je videti, kot da bi ga zgradila roka gorskega duha. Postalo nam je jasno, da tega dne ne bomo dosegli roba stene. Toda kje je primerna polica, ki bi nam nudila počitek za utrujene ude? Stisnjeni ob skalo smo se z dolgimi koraki povzpeli na ozko, obokano polico in dosegli rob stebra. Sončni zahod nas preplavlja z valovi tekočega zlata in meče rdečkasti sij na našo pot, ki poteka na vrtoglavi višini. Na vse strani se pogled spušča v neizmerno globino, nad katero se v širokem polkrogu vrstijo ponosni vrhovi Julijskih Alp. Lepo oblikovani Razor in divje razbita Škrlatica se svetita v razkošni vijoličasti barvi. Toda skozi rumeno plimo, ki jo poganja gorski veter, že plujejo temne meglice, ki se kot vlažne ponjave na skalnih gmotah združujejo, dokler se odhajajoča svetloba ne porazgubi v črnih oblakih. Iz teme se zasliši bobnenje in čez trenutek mimo nas že švigajo nevidni izstrelki. Mar je Zlatorog na ta način grobo pozdravil nas, razgrajače? V naglici se poženemo višje, roke segajo po skali, počrnjeni od vode. Med stenami se odbija grmenje, na desni strani se skozi svetlobo, ki se izmuzne med oblaki, zablešči polica, ki nam sporoči – dobrodošli v svoje zračno prenočišče! Trden klin nam preprečuje, da bi padli v globino. Ura je 8.30 zvečer in že nekaj minut pozneje nebo na široko odpre svoje vodne zapornice. Ledeno mrzel curek vode, ki je pritekel za robom mojega šotorskega krila, me je po polnoči prebudil iz polsna. Monotono trkanje dežja se je mešalo s prijetnim šumenjem. Prijatelja sta se izmenično lotevala tube z medom, nato pa smo se skupaj posvetili še preostalim zalogam, ki so se zmanjševale precej hitreje, kot so prihajale jutranje ure. Zora je le počasi razlivala svetlobo proti naši polici. Šele ob osmih zjutraj smo se dovolj ogreli, da smo začeli razmišljati o odhodu. Rob stene in polica, po kateri smo upali, da bomo lahko dosegli rešilno snežišče, nista bila daleč. Zakaj bi se obremenjevali s podrobnostmi vzpona, katerega težavnost so povečale predvsem nastale slabe vremenske okoliščine? V navpičnih skalah so zabiti klini slabo držali, tam, kjer ni bilo niti tega, pa so nam še bolj dvomljivo oporo nudili razmočeni in spolzki podplati plezalnih čevljev. Zakaj bi se obremenjevali s podrobnostmi vzpona, katerega težavnost so povečale predvsem nastale slabe vremenske okoliščine? V navpičnih skalah so zabiti klini slabo držali, tam, kjer ni bilo niti tega, pa so nam še bolj dvomljivo oporo nudili razmočeni in spolzki podplati plezalnih čevljev. V vsakem trenutku bi mraz lahko spremenil hladen dež v plešoče bele kosmiče. To spoznanje nas je z največjo naglico gnalo naprej – saj poti nazaj ni bilo več.

Nemška smer je bila prvič preplezana leta 1906. Velja za prvo alpinistično smer v triglavski severni steni. Foto Gregor Kofler

 

Dolina Vrat je že zdavnaj izginila iz našega vidnega polja. Okoli poldneva smo vstopili v zgornji del stebra, jasno štrlečo prižnico sredi gladko razčlenjenih navpičnih sten. Povsod na skalnih ploščah leži siva kamnita moka  – znak, da morajo kamniti projektili z vrha udariti prav tukaj, preden se razbijejo na prafaktorje in pristanejo v meliščih nekje nad Vrati. Strah nas nekoliko paralizira, a ne za dolgo. Če ni mogoče tukaj, potem pa morda kar naravnost navzgor! V kaminu se strmo vzpenjamo, voda v potokih curlja po hladni skali, dva kamna nam prižvižgata mimo ušes in z glasnim treskom udarita ob polico, njun drobir pa izgine v megli.Steber se nenadoma konča in se nadaljuje kot nepreplezljiva gladka skala. Medtem ko König išče izhod na desni, ga varujem s klinom. Kmalu se pojavi – žal v spustu. "Ne bo šlo!" izdahne. "Potem bomo pa morali poskusiti po levi – skozi slap!" Pogled tja je popolnoma brezupen! Toda kaj nam mar za vodo, kaj za zevajočo globino pod nami, oboje je že izgubilo moč nad našimi utrujenimi živci. Na videz nemogoče nam uspe, četudi mokro pršenje preprečuje razgled. Roka se oprime skale, centimeter za centimetrom se telo premakne višje in se zavihti na ozko polico. Ura je 3 in 15 minut popoldne, ko zadnji železni klin zabijemo v krhko razpoko Kugyjeve police! Zmagali smo! Uro pozneje sedimo ob topli peči v Dežmanovi koči in sproščeno uživamo. Sem in tja katera od postav, zavitih v odeje, zapusti prijeten kotiček in se ozre skozi okno. Zunaj buči nevihta s severa in mrši belo brado gorskega velikana, ki stresa svojo veliko trojno glavo. "Naj jo še tako imenujejo najvišja gora Slovanov  – tokrat je nemška moč obvladala njene najbolj strašljive boke in se skozi temne megle, ki se pred nevihto dvigajo nad sivim ledom, prebila do roba stene."

 

Kranjski alpinizem med resnico in propagando

Reinlova zgodba je literarno zelo lepo napisana in bralcu dviguje dlake na koži. Vse do njenega konca. Čemu je moral Reinl prav v zadnjem stavku vse pokvariti in iz članka narediti nemški propagandni pamflet? Niti on niti Klauer z besedico ne omenita Aljaževe koče na Kredarici. A tu ni nobene logike! Prvi plezalci in tudi brat in sestra Klauer so iz triglavske stene izplezali po težkem nočnem bivakiranju, premočeni do kože in prezebli. Da bi se samo zaradi ponosa izognili le nekaj minut oddaljeni slovenski koči na Kredarici in nadaljevali uro naprej do Dežmanove koče? In enako naj bi naredil celo poškodovani Plaichinger, ki je za seboj pustil mrtvega Lassa, sam pa s polomljenimi rebri ignorantsko hitel do Dežmanove koče, kjer je (zaman) iskal pomoči? Bila so leta najhujšega spora med SPD in Kranjsko sekcijo DÖAV, ki se je izražal tudi skozi okrožnice v Mittheilungen in pozive članstvu, naj se izogibajo slovenskim kočam, kot da jih ni. Bolj verjetno zveni, da se plezalci s politiko niso ukvarjali in so bile njihove pripovedi pred objavo "uredniško korigirane", čeprav površno. Trojica prvih plezalcev se je, kot smo prebrali na začetku, ob prihodu v Vrata zgolj zaradi prihajajoče plohe brez razmišljanja odrekla bivakiranju pod steno in se hvaležno zatekla v Aljažev dom!

 

In kje je Klodwig Tschada???

Klodwig Tschada v uniformi letalskega poročnika. Ljubljančan Tschada je bil daleč najboljši alpinist pred prvo svetovno vojno. Leta 1911 je devetnajstletnik kot prvi sam preplezal Nemško smer. Arhiv družine Tschada-Pfenicher

 

Na začetku članka je bil napovedan kot najdrznejši in najboljši alpinist na Kranjskem pred prvo svetovno vojno. Potem pa se je izkazalo, da bi bil to le delček pripovedi o kratki, a silno zanimivi življenjski zgodbi alpinista, po očetu nemškega in po materi slovenskega rodu. Zgodovina nam ga je zamolčala, ker je opravil vse svoje vzpone v času monarhije, čeprav je imel skorajda lastnosti stripovskega junaka Supermana. Bil je neverjetno drzen alpinist, ki alpinizma ni jemal le za hobi, saj se je na plezalne ture vsestransko in načrtno pripravljal. Tudi ni bil mrk in vase zaprt nemškutar, kot ga je opredelil alpinistični publicist Boris Režek, temveč je imel tudi slovenske prijatelje, s katerimi je plezal, in v gorah si je najraje poiskal prenočišče pri domačih oglarjih in pastirjih, s katerimi se je odlično razumel. Poleg alpinizma je bil tudi turni smučar in smučarski tekač. Bil je vrhunski hitrostni plavalec v bazenih in član zmagovite posadke čolna četverca. Bil je pogumen skakalec v vodo ter konjenik. Bil je nadarjen risar zemljevidov, slikar in odličen pisec, kakršnega bi si v naši reviji še danes želeli. Ob vsem tem pa odličen študent in asket, pozneje vojaški prostovoljec, topniški poročnik in večkrat odlikovan pilot v prvi svetovni vojni. Človek pred svojim časom. Plezati je začel pri petnajstih letih in pri devetnajstih, leta 1911, v slabih petih urah kot prvi presoliral Nemško smer v Triglavski severni steni. Opredeljeval se je za Nemca v avstrijski monarhiji, a je bil hkrati bolj Slovenec od marsikaterega Slovenca. Človek, o katerem bi morali nekoč posneti dokumentarec. Zaradi obilice nepričakovano odkritih osebnih dokumentov in plezalnih dnevnikov se je njegov delež tako povečal, da mu bomo v decembrski številki posvetili samostojno temo meseca.

Viri:
Arhiv univerze na Dunaju
Arhiv Republike Slovenije
historisches-alpenarchiv.org
Mitteilungen des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins
Österreichischen Nationalbibliothek
Plezalni dnevniki Klodwiga Tschade
Popisi prebivalstva mesta Ljubljana
Škarja, Tone. Stoletju Dolge Nemške na rob. Obvestila PZS, 2006.
Spletni arhiv Planinskega vestnika
www.dlib.si
www.osttirol.com