... slovenskih vodnikov in nosačev v domačih gorah

Zemljemerec Antonio von Bosio je prebival v Ljubljani z nalogo, da sestavi trigonometrično omrežje Kranjske (1). V prejšnjih letih je dal na posameznih vrhovih postaviti trigonometrične piramide in izmeril vrhove. To leto pa se je namenil splezati na najvišji vrh in ga izmeriti. Prosil je bohinjskega višjega sodnika, naj najame domačine, da bi že zgodaj poleti, čim bodo snežne in ledne razmere to dopuščale, postavili na vrhu Triglava triangulacijsko kojico – štiristranično piramido, sestavljeno iz štirih močnih lesenih drogov, povezanih s prečnimi drogovi in deskami. Po njegovem naročilu naj bi zraven postavili železno palico za strelovod, s čimer je hotel preprečiti, da bi piramido uničila strela.

Po Lovšinovih točnejših biografskih podatkih je mogoče sklepati, da je bohinjski višji sodnik najprej poiskal znanega in izkušenega triglavskega vodnika 43-letnega Antona Kosa, po domače Kosovega Toneta iz Jereke. Ta mu je za drugega vodnika izbral 35-letnega Antona Korošca, po domače Cerkovnikovega Toneja s Koprivnika (ta ni bil v bližnjem sorodstvu s prvopristopnikom Luko Korošcem), ki je bil tudi že večkrat na vrhu. Za nosače je poiskal Tonejevega brata, 27-letnega Matijo Korošca - Cerkovnikovega, in 29-letnega Simona Stareta, po domače Orjakovega Šimna iz Podjelja, poleg njiju pa še tri primerne domačine, katerih imena niso znana. Vse izbrane može pa je Kos nameraval med prvim vzponom tudi preskusiti in poučiti, kako naj prav ravnajo (3).

Obiskovalci Triglava so se takrat – in še dolgo potem – bali prehoda skozi Vratca pod Malim Triglavom, oster greben med Malim in Velikim Triglavom so prešli samo tako, da so jahali po njem, zadnja težava pa je bil greben pri Rdeči glavi pod vrhom Velikega Triglava (4 in 5).

Anton Kos - Kosov Tone iz Jereke, se je rodil leta 1779; bil je sin triglavskega prvopristopnika Matevža Kosa. Oče ga je prvič vzel s seboj na Triglav že leta 1792, ko je drugič spremljal nadplavžarja Žirovnika na vrh. Sin Tone je bil takrat star komaj trinajst let. Oče ga je vzel s seboj tudi, ko je leta 1795 spremljal Valentina Vodnika, Hohenwarta in Pinhaka, potem pa ga je na svojih vodenjih še naprej uvajal v vodniško službo. Ko je oče leta 1798 umrl, se je sin odločno lotil vodniškega poklica. Po prvih obiskovalcih Triglava »menda ni bilo nobenega turista, ki bi se bil upal na Triglav brez vodnika Antona Kosa iz Jereke. Pohvalno je omenjen in opisan skoraj v vseh poročilih takratnih znanih triglavskih obiskovalcev. Takih vzponov je znanih vsaj 23, bilo pa jih je še več. Z izjemo Staniča leta 1808 so vsi vódeni Antonu Kosu priznavali odločnost, pogum, pomoč in skrb za vódenega ter posebno opreznost.« 

Anton Kos iz Jereke še vedno velja za najboljšega triglavskega vodnika v prvi polovici 19. stoletja. Umrl je leta 1833 (2, 3, 6). Vodništvo je nadaljeval njegov sin Jakob, ki se je posebej izkazal pri vodenju Hermannstahla v slabem vremenu na Veliki Triglav leta 1831 (3).

Drugi od Bosievih vodnikov, Anton Korošec - Cerkovnikov Tonej, pa je 8. avgusta 1809 spremljal jeseniškega kaplana Janeza Dežmana na Triglav in bil tamkaj priča njegovemu brezmejnemu veselju, ko je vódeni zapisal znamenito izpoved: »Največje moje veselje je na gorah.« (7).

Skupina bohinjskih vodnikov in nosačev se je pod vodstvom gorskega vodnika Kosa konec junija 1822 prvič povzpela na Triglav z gradivom za triangulacijsko piramido in strelovod ter tam postavila oboje.

V petek, 5. julija, jih je vseh sedem od njih – dva vodnika (Anton Kos in Anton Korošec) ter pet nosačev (Simon Stare - Orjakov Šimen, Matija Korošec - Cerkovnikov in še trije, katerih imena niso ohranjena) – spremljalo zemljemerca Antonia Bosia in pomočnika ter prineslo na vrh zaboj z inštrumenti in drugim.

Merjenje višine se je postopno začelo in dolgo trajalo. Popoldne se je vreme poslabšalo. Gorski vodnik Anton Kos in drugi so pred grozečim viharjem zemljemerca resno opozorili na smrtno nevarnost, vendar se nikakor ni dal prepričati. Šest spremljevalcev je po pameti odšlo navzdol na varno. Z nespametnim Bosiem in pomočnikom je ostal vodnik Anton Korošec, ki ga je ponoči ubila strela.

Bosio:

»Naenkrat nas je močan električni udarec vrgel vsak sebi. Kmalu sem se osvestil in zagledal najprej svojega pomočnika, ki je sedel nem in kakor brez uma kazal na usta. Ob neprestanem bliskanju sem zapazil na njegovem čelu vžgano znamenje udarca strele. Zavpil sem vodniku na pomoč, ta pa je ležal nezavesten in otrpel. Vrgel sem se čezenj in ga skušal spet osvestiti in ga obuditi v življenje. Drgnil sem ga, mu vlival vino v usta in ga škropil z njim. Posrečilo se mi je; najprej so ga zvijali strašni krči, potem pa si je opomogel; moj pomočnik pa je mogel izgovarjati samo zmedene in napol razumljive besede.« (8)

Naslednji dan so se pod vodstvom vodnika Antona Kosa vrnili vsi. Med tremi vzponi in dvema sestopoma so Triglav kar najbolj spoznali in si pridobili toliko znanja in izkušenj, da so mrtvega tovariša kljub vsem težavam lahko prinesli z gore; prinesli so tudi vso prtljago in spremljali oba zemljemerca. Opisane in znane so okoliščine nesreče, znani so ponesrečenec, vodja reševanja in še dva izmed reševalcev. To prvo znano organizirano in vodeno gorsko reševanje v najzahtevnejših stenskih razmerah nikakor ni bilo naključno in je pravi začetek reševanja v slovenskih gorah. Anton Kos je zaradi svojih vodniških vrlin in še posebej po tem odlično izvedenem reševanju veljal za najboljšega gorskega vodnika v tistem času.

Evgen Lovšin je k temu reševanju brez primere poudaril: »Prvi reševalci so svojo nalogo izpolnili brez pogreške in ravno Bosiev pristop je vrlim bohinjskim hribovcem v večjo čast kakor kateri koli drugi« (2). Potem je v svojih Gorskih vodnikih to še podkrepil: »To je prvo znano gorsko reševalno delo vodnikov in nosačev v Triglavu pred skoraj 140 leti« (3).

Tine Mihelič je večkrat prisrčno, slovesno pa tudi odločno izpovedal: »Reševanje Antona Korošca je pravi začetek slovenske gorske reševalne službe.«

Potek samega reševanja v virih ni podrobno opisan, vendar je nanj mogoče sklepati po opisu vzpona na vrh in drugih okoliščinah. Kar trije nosači so imeli navzgor grede dosti opravka že samo z nerodnim zabojem. Pri prenosu navzdol pa je bilo težav še več in je bila potrebna še dodatna pomoč. Pretresena preživela vódenca sta nazaj grede potrebovala še izdatnejšo vodniško pozornost.

Povzemimo in podkrepimo:

Gre za sedem bohinjskih domačinov – dva gorska vodnika in pet nosačev, od katerih so štirje znani tudi po imenu.

Šest od njih se je na vrh povzpelo in sestopilo z njega kar trikrat.

Izbral jih je in ves čas tudi vodil najboljši tedanji triglavski gorski vodnik 43-letni Anton Kos, po domače Kosov Tone iz Jereke, sin prvopristopnika Matevža Kosa. Drugi gorski vodnik je bil 35-letni Anton Korošec, po domače Cerkovnikov Tonej s Koprivnika (ta ni bil v bližnjem sorodstvu s prvopristopnikom Luko Korošcem); njegov brat Matija Korošec - Cerkovnikov je bil prvi znani nosač, drugi nosač pa je bil Simon Stare, po domače Orjakov Šimen iz Podjelja. Imena treh nosačev pa niso znana.

Tako so se konec junija 1822 pod Kosovim vodstvom prvič povzpeli na Triglav s težkim in nerodnim gradivom za triangulacijsko piramido in strelovod. Spoznali so izredno izpostavljen in krušljiv greben med Malim in Velikim Triglavom in druge najtežje plezalne odstavke na poti. Tudi sestop ni bil lahek. Kos je temeljito preudaril, kdo od sodelujočih se je dobro izkazal, koliko jih bo moralo biti zraven naslednjič in kaj vse bodo potrebovali.

Vse to je bilo odločilno. Možje so bili pravi. 

V petek, 5. julija, so z Velega polja med drugim vzponom premišljeno spremljali zemljemerca Bosia in njegovega pomočnika ter prinesli na vrh nerodni zaboj z merilnimi inštrumenti in drugimi stvarmi.

Merjenje je bilo dolgotrajno. Ko se je vreme popoldne hudo poslabšalo, sta vodnika pred viharjem resno opozorila zemljemerca na neizbežno smrtno nevarnost. Nikakor ga niso mogli prepričati, zato jih je šest od njih po pameti odšlo na varno proti Velemu polju.

Na vrhu je ostal gorski vodnik Anton Korošec – ponoči pa je v najhujšem dolgotrajnem neurju prav njega ubila strela (točen čas o tem ni ohranjen, zato enajsta večerna ura ni zanesljiva).

Naslednji dan, 6. julija, se je na Velem polju Anton Kos zaradi izredno hude negotovosti takoj odločil. Vrnilo se jih bo vseh šest, da bi pomagali zadnjim trem priti z vrha. Vsi od njih so prav gotovo občutili in razumeli neustavljivo željo Cerkovnikovega Matije, da bi pomagal bratu v hudi stiski, četudi tega morda ni pokazal.

Po tem tretjem vzponu jih je na vrhu čakalo najhujše, kar so doživeli dotlej. Cerkovnikovega Toneja ni bilo več med živimi …

Anton Kos se je ob grozljivem spoznanju prvi ovedel. Čakal jih je nevaren prenos mrtvega tovariša v dolino. Zavedal se je, da so med prvim, drugim in tretjim vzponom na Triglav ter vmesnima dvema sestopoma z njega zares dobro spoznali goro in se toliko izurili, da bodo svojega nesrečnega tovariša kljub vsem težavam in nevarnostim zmogli prinesti z gore.

Razmislil je in možem povedal, kaj bodo storili. Potem so po lepi stari navadi pokleknili in skupaj glasno pomolili za pokojnega in srečno vrnitev (9).

Cerkovnikovega Toneja so spoštljivo zavili v šotorsko krilo in ga povezali z vrvjo. Kos je odredil, naj bodo pri njegovem prenosu štirje od njih: zgoraj dva, eden spodaj, četrti pa ob strani, če bo le šlo. Z zgornje strani jih je med spuščanjem vodil Kos, med njimi pa je bil tudi Matija Korošec, da je lahko še zadnjič spremljal svojega brata. Prav Cerkovnikov Matija se je izkazal in je kmalu postal gorski vodnik.

Čuvanje preživelih dveh vódencev na vrhu je Kos zaupal zanesljivemu Simonu Staretu (tudi ta Orjakov Šimen je pozneje kot vodnik pomagal pri vzponih na vrh) in še preostalemu tovarišu. Zaradi nevarnosti, da bi padajoče kamenje ogrozilo prvo skupino, sta ta dva ostala na vrhu in pripravila stvari, vódenca pa sta si še malo opomogla.

Prvi reševalci so začeli spuščati pokojnega po strmem vršnem delu do položnejšega grebena. Tamkaj so si malo oddahnili. Kos se je medtem vrnil na vrh, z njim pa še vsaj eden od spodnjih štirih.

Zgoraj so počakali, da je prišel Kos s tovarišem, in se previdno odpravili navzdol, pri tem pa kar najbolj pazili na preživela, nič manj pa tudi na nerodni zaboj z zemljemersko opremo.

Ko so dosegli prve, je Kos presodil, kako bo najbolje nadaljevati po izredno krušljivem grebenu proti Malemu Triglavu. Prva skupina je bila verjetno kljub vsemu okretnejša in je zato nadaljevala. Druga pa ji je sledila.

Kako je šlo naprej, si zdaj lahko predstavljamo le približno. Vse to je le razmišljanje, kako je verjetno bilo; marsikaj je morda potekalo drugače. Vendar so reševanje izvedli tako dobro, da ga nespametni Bosio v svojem opisu sploh ni omenjal in je mislil le na svoj podvig. 

»Ko so na Velem polju izvedeli, kaj se je zgodilo, so zavreščale majarce ... pripravljene z lesenimi pomivalkami in žehtarji so podile bežečega inženirja celo na Malo polje. Ondi so majarce izpod Mišéljega vrha tudi pripomogle do nadaljnjega bega proti planini Vrtači in dalje v Bohinj … tega, ki je bil kriv smrti mojega starega strica!« je zapisal Josip Korošec (10).

»Prav majhna kazen za to, da je zakrivil smrt svojega vodnika,« je še dodala Mira Marko Debelak-Deržaj v svoji Kroniki Triglava (7).

Nobenega dvoma ni – to je bilo prvo znano organizirano in vodeno gorsko reševalno delo vodnikov in nosačev – prvo stensko reševanje v plezalno in reševalno najzahtevnejših razmerah, kar je brez primere. Opisane in znane so okoliščine nesreče, prav tako so dobro znani ponesrečenec, vodja reševanja in dva reševalca. Uspešno vodenje Antona Kosa in izvedba tega reševanja nikakor ne smeta ostati v senci, saj sta daleč pred vsem, kar se je takrat dogajalo med nesrečami pri nas. To vsega občudovanja vredno reševanje je pravi začetek slovenskega reševanja v naših gorah in s tem delovanja naše gorske reševalne službe.

*  *  *

  1 Malešič, France 2018: Začetek reševanja v slovenskih gorah. Reševanje Antona Korošca 6. julija 1822 s Triglava.
     V: Triglav 240, Geografski inštitut.
  2 Lovšin, Evgen 1944: V Triglavu in v njegovi soseščini. SPD.
  3 Lovšin, Evgen 1961: Gorski vodniki v Julijskih Alpah. PZS.
  4 Hribar, Stanko 1959: Kratek oris zgodovine slovenskega planinstva. PZS.
  5 Deržaj, Matjaž 1980: Zgodovina meritev višine Triglava. V: Tone Strojin (ur.): Triglav, gora naših gora. Obzorja.
  6 Klinar, Stanko 2000: Valentin Stanič. Prvi alpinist v Vzhodnih Alpah. PZS.
  7 Debelak-Deržaj, Mira Marko 1947–1949: Kronika Triglava. V: Gore in ljudje in Planinski vestnik.
  8 Dostal, Rudolf 1933: Strahotna noč na Triglavu leta 1822. V: Jutro, št. 170, 23. julij.
  9 Malešič, France (ur.) in sodelavci 2002: Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom. PZS.
10 Korošec, Josip 1902: Čarodejna znamenja, vraže in pripovedke ob Triglavskem pogorju. V: Planinski vestnik, št. 12.

---

Slika 1:
Vlasto Kopač: Pristop zemljemerca Bosia na Triglav, 5. julija 1822: »Nosač težkega zaboja je bil navezan na vrv, ki sta jo dva držala, tretji pa ga je rinil navkreber« (2). 

Slika 2:
Vlasto Kopač: Zvestega vodnika Antona Korošca - Cerkovnikovega Toneja je ponoči, 5. julija 1822, pri triangulacijski piramidi in strelovodu na vrhu Triglava ubila strela. (Risba je ostala nedokončana zaradi aretacije avtorja oktobra 1943 …) (Slovenski planinski muzej).