Miha Debevc: Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Smučati ali ne smučati, to je zdaj vprašanje, ki muči bistro glavo moža, ko sopihajoč v strm klanec skozi pomladno zelenečo hosto rotira pedala ogljične specijalke. Pokliče ga namreč Vlado, dobri stari znanec, ki se je nekje v sivi davnini zgubil v času in prostoru, ki možu že desetletja ni delal več družbe na smučeh, zdaj pa predlaga, da bi jih po dolgem času spet grupno zasukala. Ajd, naj bo, si misli mož, ki je turne smuči že pospravil v rumplkamro do naslednje sezone, prijateljstvo šteje več kot specijalka, pa čeprav je ta še tako ogljična, renomiranega brenda in vedno brezhibno zloščena. Šans, da nekoč na njej postane Pogačar ali Roglič, itak nima nikakršnih, saj mimo njega po levi in desni kot snete sekire permanentno padajo mladci, odeti v lične mnogobarvne biciklistične drese, potiskane z napisi Pogiteam, Jumbovisma, itd., pri čemer - obogpomagaj, si morete misliti, kakšna sramota za moža! – se med njimi znajde tudi kakšna mladenka mičnega stasa, ki s svojo nezamisljivo brzino sopihajočemu možu da jasno vedeti, da prihaja čas za razmislek o epitafu na parceli večne tišine. Zato je za njegovo dušno zdravje bolje, da se kot pijanec plota drži tistega, kar obvlada še kolikor toliko dobro – to je desnega plužnega zavoja v levo. Snega, kot se bere v uradnem glasilu Snežak, naj bi bilo za to početje visoko po vrheh še zadosti, zato ni razloga, da bi zavrnil starega kamerada.
In se prijatelja, ko preštejeta veljavne glasove za in proti, z večino odločita za Veliki vrh nad Kofcami, ki od daleč mami s svojo zasneženo podobo. A ker slovita tudi po zavidljivi modrosti, se jima že med vožnjo posveti, da bo od parkirišča pod Matizovcem treba na ramenih trogati smuči krepkih 500 višincev do začetka snega. Ob poletni vremenski napovedi pa zna sneg na prisojnih pobočjih te gore postati smučarsko neužitna plundra, še preden utegneta stopiti nanj, pa še kakšna lavina ju utegne za dodatno popestritev pošvasati, zato se ogrejeta za Kriško steno, v pomladanskih razmerah preverjeno turnosmučarsko destinacijo.
Na smuči stopita na koncu Pl. v Klinu, ko se kolovoz prične dvigovati proti koči v Krnici. Kratke kopnine premagata kar na smučeh in se po rahlo pomrznjeni pristopni smučini, kjer je dobrodošla raba srenačev, v ležernem slogu in ob obilici besed v pol tretji uri prebijeta pod Kriško steno. Da se jima v toplem dnevu sneg preveč ne spridi, že ob enajsti uri odvijugata proti dolini. Uvodni virtuozni zavoji na trdem snegu so uživaški, a že po 150 višincih, ko se prične pod smučmi mehčati sneg, užitek zamenja konkretno delo. Južen sneg z nižavo vedno bolj lakomno grabi in golta smuči, zato se smuka prelevi v pravo muko, v jalovo motoviljenje smuči, ki tudi gledalca z največjo turnosmučarsko fantazijo ne bi uspelo prepričati, da se pred njegovimi očmi odvija turna smuka. Da moža ne izpadeta kot duet povodnih konj na smučeh, ki je nehote zašel pod Kriško steno, in tvegata, da ju kakšen zagret državni uradnik s pomanjkljivim znanjem osnovnošolske bijologije slučajno ne doda med 230 za odstrel predvidenih medvedov, se morata skrajno potruditi in pokazati vse, kar o turni smuki v gnilcu vesta in znata. Po lastni objektivni oceni nalogo izvršita zadovoljivo, vključno s hostarskim rodeom do koče, zato si na toplem sončku pred njo zasluženo privoščita standardno dozo hmeljeve hidracije. Po zasneženem kolovozu sledi še spust z nekaj kopnimi prekinitvami in kratek marš do ceste.
V klasični spomladanski smuki sta za vse, ki čakate na naslednjo zimo, uživala Vlado in Miha.