Nunca say Nunca, težavnost 5.12+ /A1.
Dobre novice prihajajo iz Patagonije. V Čilu, v divji dolini Cochamo sta Italijana Leo Gheza in Angelo Contessi splezala novo smer v mogočni granitni steni Cerro Trinidad. Z njima je plezal tudi Čilenec Diego Diaz Aguilero.
1000 metrska smer, imenovana Nunca say Nunca, težavnost 5.12+ /A1.
Gora se nahaja v Yosemitih Južne Amerike, nahaja se točno sredi deževnega gozda Valdivia.
Leo Gheza: Cochamo, ki ga lahko predstavimo kot Yosemite Južne Amerike, je na srečo veliko manj znan in turistično razvit. Brez cest in infrastrukture je ostal naraven in v pravi meri divji. Vstopna pot je dolga 13 km in s tem pomaga zaustaviti večino ljudi, ki ustvarjajo klasično prenatrpanost parkov v dosegu vožnje.
Po lanskem ogledovanju, ko sva z Magdo Mittersteiner plezala in letela z jadralnimi padali, je bil letos projekt namenjen odprtju nove smeri prav v središču parka. V pravem gorskem simbolu, 800-metrski monolitni steni s poklinami in linijami, ki spominjajo na tiste iz legendarnega El Capitana v Yosemitih.
Začetek februarja je bila ekipa popolna. Po precej katastrofalnem januarju v El Chaltenu sva z Magdo prišla do hiše Diega Diaza v Puerto Monttu, prijatelja in domačina iz Cochamója, medtem ko je Angelino Contessi prispel iz Italije. Angelo je še en dolgoletni, zaupanja vreden prijatelj, s katerim sva plezala več smeri in sten v Alpah. Zbrani in pripravljeni na pot smo naložili konje s skoraj 200 kg, vso opremo, ki je bila potrebna za nekaj tednov.
7. februarja smo že plezali, vendar smo takoj naleteli na težavo: smer, ki smo jo želeli odpreti na Cerro Trinidad Nord je bila že splezana! Pomanjkanje informacij je v teh krajih velika težava in najti 'topo' pogosto sploh ni lahko. Razpoloženje se je poslabšalo, a na srečo sem imel načrt B na Cerro Trinidad Central.
Ves material smo prenesli do podnožja stene. Linija smeri v spodnjem delu je bila precej bolj izpostavljena kot pri prvotnem načrtu, vendar smo prilagodili svoje ocene in sprejeli nekaj pošteno preračunanega tveganja.
Izkoristili smo dobro 4-dnevno vremensko okno in splezali prvih 500 metrov. Smer se tukaj vije med tehničnimi ploščami, poklinami in nekaj previsi. Magda se je medtem posvečala vzpenjanju na gore in odpiranju novih vzletišč. Prav neverjetno, da nihče pred nami ni letel z jadralnim padalom v teh krajih, vrhovi so, kot da so narejeni za to dejavnost, pristopi so izredni, lepi.
V smeri je bila težava po padcu Diega. Po 20-metrskem poletu jo je dobro odnesel, razen udarca in nekaj prask, na srečo ni bilo nič zlomljenega. Spustili smo se pod steno in dneve slabšega vremena izkoristil za odmor. Magda pa pobegne v Torre del Paine. Klic je bil premočan.
Ko sva z Angelom nabrala moči, sva se odpravila na zadnji preriv v drugo polovico smeri. 450 metrov, vse logično po sistemu poklin, prosto, razen enega raztežaja, preimenovanega v Changing corner of Trinidad. Na vrh sva splezala okoli pol desetih zvečer. Med bivakom ob polni luni in pod jasnim nebom sva se v mislih zavedal, da je to tudi Diegov uspeh.
Naslednje jutro dvignem sidro in jadralno padalo me v 15 minutah pripelje nazaj v dno doline, kjer pristanem tik v kampu no, kaj bi si lahko še želeli? Angelo in njegov prijatelj Aro, ki se nama je pridružil na vrhu, pa sestopata 4 ure, peš ...