Primož Blaha: pod Piscom; čebule, ledeniki in tvegane odločitve
Vrhovi Cordillere Blance so poleg lepote znani tudi po zahtevnosti. Kljub temu se najdejo lažje dostopni vrhovi in želja je bila, da za konec prideva na enega izmed teh belih velikanov. Pa vendar to ni bil glavni cilj dopusta, zato sva tudi to prepustila improvizaciji in razpoložljivemu času (na splošno je bil to res dopust v pravem pomenu besede, z edinim namenom uživati). Tak pristop mi je bil veliko bolj všeč kot recimo lanska odprava na Elbrus, kamor smo šli z enim samim ciljem – priti na vrh. Tokrat pa se je bilo veliko lažje odreči vrhu, saj sva že tako doživela več kot sva pričakovala.
Simon je imel že dovolj hoje in zaključil, da nima motivacije za napore, ki jih zahteva vzpon na visok vrh (kar povsem razumem, tudi sam sem bil že kar generalno utrujen od vsega). Zato sem se odločil, da poizkusim sam, on pa bo šel z mano do baznega tabora in morda na kak krajši izlet v okolici.
Že doma sem preveril kateri vrhovi bi bili primerni za najino znanje in izkušnje in prišel do dveh ali treh možnosti. Najbolj pa sem seveda računal na informacije iz prve roke, zato sem povprašal Benjija o možnostih solo vzpona. Na koncu me je prepričal za Nevado Pisco (5752 m), ki je zelo obiskan zaradi nezahtevnosti in izjemnih razgledov. Morda bi bilo bolj pametno na bližnji Vallunaraju ali Urus, ki sem ju izbral že doma, a pomemben razlog se mi je zdela tudi lega Pisca med najvišjimi vrhovi Kordiljere – toliko bolj, ker na tem območju še nisva bila. Poleg tega bi imel Simon možnost izleta do znane (po lepoti seveda) Lagune 69.
Benji mi je zatrdil, da ledenik ni nevaren in da bo gotovo več drugih ljudi, jaz pa bom lahko brez težav sledil njihovim stopinjam preko ledenika. Kasneje mi je tudi v drugi agenciji nekdo potrdil, da grem lahko brez težav sam in sem se torej odločil, da poizkusim! Opremo sem si za komaj omembe vreden denar sposodil v hostlu, vse skupaj pa sva računala opraviti v zgolj dveh dneh – če ne drugega bova imela prej še en dan odmora, seveda pa sem bil do zdaj že več kot dovolj aklimatiziran, da bi zmogel dolg in naporen dan.
18. dan: Huaraz, še en dan počitka
Sčasoma postane kar naporno vsak dan znova pakirati, biti stalno na poti, vsakič spati nekje drugje … zato je bil res dobrodošel še en dan v Huarazu, da sva se pošteno spočila in ni bilo treba razmišljati kaj vse rabiva in kako bova to spakirala. Brez težav sva cel dan zabušavala, ležala na terasi, jedla (res veliko jedla!), pisala razglednice, se sprehajala po mestu, itd.
Vmes sva kupila karte za bus nazaj do Lime in spotoma odkrila strica Enriqueja (El tio Enrique): Švicarja, ki se je pred 26 leti preselil v Huaraz in tam prodaja – Bratwürst und Glühwein! Genialno! Skoraj nama je šlo na jok ob tistih tako domačih dobrotah!
Ko sva se pošteno najedla, pa je bilo treba spet spakirati vso opremo, saj naju je drug dan čakal zgoden odhod.
19. dan: Cebollapampa – Pisco base camp, 4650 m
Kljub uživanju v vožnji s colectivosi, sva se pustila prepričati Benjiju, da bo lažje, če se pridruživa skupini turistov s privatnim kombijem, ki je bila namenjena na dnevni izlet do Lagune 69. Resda sva prišla do izhodišča brez prestopanja in iskanja prevoza, smo se pa zato morali ustaviti ob poti na kavi, ker si je eden v celi skupini pač tako zaželel. No, dobro, midva sva imela ta dan dovolj časa, saj smo se odpravili iz Huaraza že ob 6h.
V mestecu Yungay smo zavili navzgor v Llanguanuco, mimo dveh turkiznih lagun in še malo višje na cestnem ovinku na višini okoli 3900 m izstopili. Tam smo se spustili na čebuljo pampo (Cebollapampa), kjer so drugi nadaljevali proti Laguni 69, midva pa sva se usmerila navzgor po široki in razgledni poti. Mudilo se nama ni, saj sva imela le par ur hoje, zato sva uživala v zopet nekoliko drugačni pokrajini in predvsem razgledih na okoliške velikane: v tem delu se nahaja nekaj najvišjih vrhov Kordiljere, kot so Huascaran Sur in Norte, Chopiqalqui, skupina Huandoy, Chacraraju – saj so že imena dovolj privlačna, da te premamijo v bližnji ogled!
Nedolgo nazaj so v Cordilleri Blanci zgradili tudi nekaj planinskih koč, kar se zdi nekam nenavadno v teh krajih in je tudi vzbudilo nekaj nasprotovanja domačinov. Po drugi strani pa so marsikomu dobrodošle pri vzponih na vrhove. Ena teh koč stoji tudi tik pod Piscom in Huandoyi, to je Refugio Peru (4680m). Mene je rahlo spominjala na kakšne italijanske koče, ne ravno nekaj kar bi pričakoval v tem okolju, a vendar prav lepo urejena (z izjemo kanalizacije!!). So pa tudi cene kar italijanske, poleg tega niso imeli piva!?! Zato sva samo izkoristila teraso za ležanje na soncu …
Tekom popoldneva je prišlo še kakih 10 ljudi, midva pa sva se proti večeru spustila na bližnji travnik, kjer sva se utaborila in bila povsem zadovoljna z ležišči.
20.dan: proti Piscu – povratek v Huaraz
To noč prvič nisva imela kondenza v šotoru, hkrati pa povsem suha usta. Zanimivo. Jaz seveda nisem čakal dneva, ampak sem se okoli 2h odpravil po moreni navzgor. Simon pa bo zjutraj spakiral še mojo opremo ter šotor in šel do Lagune 69 medtem, ko me bo čakal.
Verjamem, da je tista morena najbolj zoprn in naporen del celotnega vzpona (in spusta!). V temi je bilo še toliko težje slediti možicem sredi vseh tistih skal, iskati prehode in se spotikati čez kamne, nestabilne skale, povrhu pa se je treba dvakrat vmes spustiti in potem spet navzgor … Kljub temu sem le dvakrat za kratek čas izgubil pot in po dveh urah sem končno prišel do ledenika na višini okoli 5100m, kjer sem dohitel ostale skupine.
Vstop na ledenik ni problematičen, vseeno pa ne ravno enostaven. Pred mano so bile 4 skupine (mislim da 12 ljudi) in brez težav sem sledil stopinjam v snegu in bežečim lučkam pred mano. A po ledeniku sem nadaljeval le kakih 100-150 metrov in s precejšnjim nelagodjem opazoval temne razpoke vse naokoli. Že res, da je bilo pred mano dosti ljudi, a jaz sem bil vendarle sam in nenavezan! Nisem prav dolgo razmišljal, ali je vrh vreden tveganja in še danes nimam nikakršnih pomislekov ali obžalovanj! Morda sem bil naiven, da sem se lotil tega sam, nisem pa nor, da bi tvegal po nepotrebnem! Po drugi strani mi pa ni žal, da sem se odločil za Pisco – če ne drugega sva obiskala nov in zelo lep predel Kordiljere, hkrati pa sem izkusil malo drugačen ledenik in kaj pomeni tak vzpon na »lahek« vrh.
Tako me je spet čakalo 2 uri prebijanja čez moreno in ravno na morenskem robu sem dočakal dan in sonce, ki je obsijalo Huandoye. Nenavadno dobre volje sem hitro sestopil še zadnji del do kampa, kjer je Simon ravno kuhal zajtrk. Sprva presenečen, a vesel, da nisem vztrajal.
Pred nama je bil še cel dan in namenila sva se čez bližnji prelaz proti Laguni 69. Še ena pot, ki ni vrisana na karti, na mojo nesrečo pa tudi ta preči še eno zoprno moreno … Po kakšni uri zamudnega iskanja možicev in skakanja čez nestabilne skale, sva ugotovila, da je do lagune še kar daleč, potem pa bo treba še po celi dolini nazaj do ceste. Ker je bil zadnji dan, jaz pa sem tudi že izklopil trmo, sva se kmalu strinjala, da nimava motivacije za še eno laguno, saj sva jih res videla že nešteto!
Še nekaj časa sva rabila, da sva našla prehod nazaj do poti, potem pa še dve uri sestopa nazaj do Cebollapampe. Tam je hitro prišel podjeten domačin, ki je v bližnji hiški prodajal pivo! Kot naročeno za zaključek najinih pohodov! Mehka trava, mrzla reka in krasni razgledi za ambient so pa tam itak stalnica!
Ko sva se naležala in oddremala, sva šla nazaj do ceste, kjer nama je nekdo takoj ponudil prevoz do Yungaya – cca 5€ za skoraj 2 uri vožnje! Tam pa na colectivo in sredi popoldneva sva bila spet nazaj v hostlu. Benji ni kaj dosti komentiral moje odločitve in pripombe, da ni varno hoditi sam, jaz pa sem bil tudi povsem zadovoljen z zadnjim izletom in ga ne bi nikakor označil za neuspešnega.
Najprej sva šla seveda na pošteno kosilo v še eno dobro gostilno Brasa roja, zvečer je bila spet nekakšna fiesta lokalnih skupnosti in cel kup sprevodov in glasbe, kar je trajalo še celo noč. A midva tudi tokrat nisva zdržala dolgo pokonci…
21. dan: zadnji dan v Huarazu
Še zadnja priložnost za uživanje vzdušja tega enkratnega andskega mesta. Res je prašno in ne posebno lepo, a nikjer drugje se nisem počutil tako domače v tako tujem kraju! Poleg tega tam vedno sije sonce (no, razen verjetno v deževni dobi), čeprav je bilo letos v gorah neobičajno slabo vreme. Pri nas smo še vedno vajeni slabšega vremena, tako da glede tega sva bila čisto zadovoljna – drugače bi bilo, če bi prišla sem plezat, tako pa razen omejenih razgledov in nekaj kapelj dežja ni bilo hujšega.
Tako sva bila zadnji dan po svoje kar žalostna, da je vsega konec in da se vračava domov. Nekakšna mešanica nostalgije in zadovoljstva po preživetih čudovitih treh tednih. Še zadnji nakupi, zadnje pivo na terasi … Na kosilo sva šla k Angležu, ki ima tam svojo Indijsko restavracijo, najbolj pa je ponosen na angleške kozarce za pivo. Popoldne sva šla v spet Braso roja na hamburger na malico – izkazalo pa se je za kar konkretno večerjo! Prav namučila sva se vse pojesti. Na poti nazaj sva ob glavnem trgu odkrila pravo malo tržnico spominkov za še zadnje nakupe, najin čas pa se je hitro iztekal. Ob 22h sva se poslovila od prijazne ekipe najinega hostla ter se vkrcala na bus proti Limi. Koliko lepih spominov sem odnesel s sabo! Verjamem, da dovolj močnih, da me bodo tudi po mnogo letih še vedno klicali nazaj v to enkratno mesto pod Belimi gorami!
22. in 23. dan: Lima – Pariz – Benetke – Ljubljana
Za konec pa le še dolga in naporna pot proti domu. Nazaj grede se nama ni tako lepo izšlo in sva se kar načakala na letališču v Limi, potem še v Parizu in na koncu še v Benetkah. Pa kaj bi to, tak dopust je vreden nekaj trpljenja! In vreden je tudi toliko, da bo lažje potrpeti do naslednjič!
Primož Blaha