... bratov Matije in Janeza Turka - DIDAKTA
DOLOMITI - po sledeh prvopristopnikov
Knjiga bratov Matije in Janeza Turka je vsekakor novost v slovenski gorniški literaturi. V njej opisujeta zanimive, dostikrat tudi dramatične dogodke, ki so se dogajali v Dolomitih v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja, ko so hrabri gorniki s pomočjo izjemno sposobnih domačih vodnikov odkrivali vrhove tega čudovitega gorstva, ki je po mnenju mnogih poznavalcev najlepše na svetu.
Uvod
L'alpinismo privo della sna storia e un corpo senz’ anima.
Alpinizem brez zgodovine je kot telo brez duše.
Severino Casara
Gore so bile in so v naši družini stalnica. Že od malih nog sta nas, štiri otroke, starša vodila na izlete v naravo. Kot otrok sem z velikim zanimanjem prebiral pustolovske knjige, ki so jim sledile knjige o gorah in alpinizmu. Sanjal sem, da bom postal alpinist in plezal po najvišjih gorah sveta. Med poletnimi počitnicami v Trenti, ki smo jih preživljali na vikendu strica Martina, smo pomagali domačinom, našim sosedom Komacovim, pri kmečkih opravilih in hodili v hribe. Večkrat smo obiskali Bibo in Francija na njunem vikendu v vasi Na Skali. Spominjam se, da sem tedaj prvič slišal za Montaž, goro, ki leži v italijanskem delu Julijskih Alp. Z zanimanjem sem poslušal pogovore odraslih in v spominu so mi ostala skrivnostno zveneča imena, kot so Via Amalia, bivak Suringar in Findeneggov ozebnik.
Prvič sem brez staršev odšel v hribe proti koncu osnovne šole. ...
Otroška želja po plezanju v gorah me je pripeljala v alpinistično šolo Akademskega alpinističnega odseka v Ljubljani, ...
V gore sem začel pogosteje hoditi z bratom Janezom. Ko sem si v knjigarni ogledoval sveže izdani gorniški vodnik Andreja Mašere Čudovite Alpe, sem v njem, kot nalašč, zagledal opis vzpona na Monte Pelmo. To je bila še zadnja vzpodbuda in z Janezom sva še isti mesec odšla na prvo gorniško turo v Dolomite.
Od vzpona na Monte Pelmo je minilo že veliko let in od takrat sva z Janezom v Dolomitih vsako poletje redna gosta. Že sama pot v Dolomite je doživetje in čeprav se vedno voziva skozi iste kraje, ni pot nikoli dolgočasna. ...
/.../ Spoznala sva le manjši del Dolomitov, kar je razvidno iz izbora vrhov, ki vsi ležijo v njihovem vzhodnem delu. Obiskujeva predvsem Sekstenske Dolomite in Marmarole. Marmarole so samotne, redko obiskane gore, ki se jih drži pridih neznanega in skrivnostnega. Njihovo veliko nasprotje so Sekstenski Dolomiti, kjer pa kljub množičnemu obisku najdemo vrhove in predele, kamor le poredko zaide človeška noga. Takšne vrhove sva iskala in jih želiva tu predstaviti v sliki in besedi. To so vrhovi, ki so lahko vsem na očeh, a le malokomu poznani.
Nanje ne vodijo markirane in z železjem zavarovane poti.
Podala sva se po nevidnih sledeh prvopristopnikov, pionirjev alpinizma, in ob tem odkrivala zgodbe o gorskih vodnikih, njihovih klientih, prvih samohodcih in alpinistih. To so smeri, ki so jih utrli izjemni posamezniki, ki so se upali podati v neznano, odstopati od družbenih norm in biti drugačni. To še zlasti velja za ženske, ki jih med pionirji alpinizma ni bilo malo.
Prvopristopnike je na vrhove vodila želja po raziskovanju in doživetju gorske veličine, pa tudi želja po prvenstvu, slavi in ugledu. Med njimi poleg domačih lovcev in gozdarjev, ki so s svojimi izkušnjami, znanjem in drznostjo postali najboljši gorski vodniki, najdemo predvsem ljudi iz meščanskega okolja, ki so imeli dovolj časa in denarja, da so si lahko privoščili dolgo pot in bivanje v Dolomitih. S prvimi vzponi na tritisočake so se v Dolomitih začeli razvijati gorništvo, alpinizem in turizem, ki so ob koncu 19. stoletja doživeli nesluten razcvet. Po ustanovitvi planinskih društev, avstrijskega leta 1862 (ki se je leta 1873 združilo z nemškim) in italijanskega leta 1863, se je tudi uradno rodil poklic gorskega vodnika. ...