Franc Štibernik: Zapisi o čudovitih turah v pogorju Brente so spodbudili najino radovednost, da raziščeva tudi to pogorje.
Vremenska napoved za čas, ki sva ga nameravala preživeti v pogorju Brente, ni obetal prav stabilnega vremena, a velika želja naju je vseeno potegnila, da sva se ob štirih zjutraj vsedla v avto in se odpeljala proti Italiji. Mimo Trsta sva hitro prispela do Verone, kjer sva zavila proti Trentu. Tu sva zavila desno proti Arcu. Približno na pol poti sva zopet zavila desno proti kraju Tione in tu spet desno v Pinzolo in naprej v Madonna di Campiglio. Od tu vozi avtobus na izhodišče pešpoti pri koči Vallesinella na višini 1516 metrov.
Redarka naju je sicer napotila nazaj na parkirišče, a tu sva le izvedela, da lahko kupiva tudi karto za dostop z avtom po gorski cesti, če greva na turo in bova prenočevala v kočah pod Brento. Včasih je dobro biti vztrajen in kaj dopovedati tudi redarjem, ki ravno niso pohodniki.
Na parkirišču pod kočo je bilo še veliko prostora, tako da naju je še bolj začudilo obnašanje redarke spodaj. Vrhovi Brente so naju vabili, da prideva v njihov objem in malo pred 13. uro sva stopila na lepo označeno pot št. 317 in se napotila proti koči Casinei (1826 m).
V dobrih 40 minutah sva že stala pred kočo in se odločila, da kar nadaljujeva po poti št. 318 do koče Brentei (2180 m).
Gozd se je počasi odpiral in pred nama so se zarisovali čudoviti pogledi na vrhov Brent in ledenike pod njimi.
 |
 |
Sonce je na poti kazalo svojo moč, a jo je hladen veter uspešno krotil. Pod kočo naju je pozdravilo prvo strmo snežišče, čez katero je peljala široko izsekana pot. Pred 15. uro sva že sedela na razgledni terasi in se odločala, ali nadaljujeva še do koče Alimonta. Prijazna oskrbnica je rada ustregla najini prošnji in poklicala v kočo, da rezervira prenočevanje v koči, ki je najboljše izhodišče za različne ferate. Ko nama je prinesla kosilo, je tudi že postregla z informacijo, da imava v koči Alimonta rezervirano prenočevanje. Po daljšem počitku sva se odpravila naprej po malo bolj strmi poti št. 323 v osrčje Brente do koče Alimonta (2589 m). Med potjo sva na smernih tablicah že lahko prebirala smerokaze za ferarte Sosat (z oznako, da je zaprta) in Detasis. Snega je bilo vedno več, nad nama pa so se dvigovale več sto metrske stene Cime Mandron z višino 3042 metrov. Po eni uri hoje sva vstopila v zelo lepo urejeno kočo, ki je bila vsa obdana s snegom.
 |
 |
Tudi v tej koči sva bila deležna prijaznega sprejema in kmalu sva se zapletla v pogovor z gosti, ki so se že vrnili s tur. Ogledovala sva si najino doma načrtovano pot, da se preko ledenika povzpneva na izhodišče ferate Bosschette central na sedlu Armi in nadaljujeva po feratah proti poti št. 318, po kateri sva se nameravala vrniti v kočo Brentei. Med pogovorom z novimi prijatelji pa me je navdušil opis njihovega osvajanja ferate Boccheta Alto. Ženi sem predlagal spremembo plana. Prijatelji so nama opisali smer in nama dali tudi vodnik z opisom ferate, da sva ga lahko preštudirala.
Odločila sva se, da bova naredila varianto s pristopom po ferati Detassis in sestopom do koče Tuckette. Ko sva hotela poravnati račun, nama je oskrbnik zagotovil, da bova to lahko opravila zjutraj pred odhodom..
Zjutraj sva zgodaj vstala, jedilnica je bila ob še zaprta, zunaj pa krasni pogledi na okoliške gore, ki so naju zvabili, da sva se kmalu odpravila najinim novim dogodivščinam nasproti.
Kratek spust od koče naju je pripeljal na pot št. 396, ki pa se je hitro izgubila na velikem snežišču, ki je vodilo pod steno, kjer je vstop v ferato.
Pristop sva opravila z derezami in se v krajni poči pripravila za vstop. Pričetek je ponudil visoke navpične lestve in čudovite prehode po poličkah, po katerih sva se hitro dvigala proti Škrbini do poti št. 305.
Na najini desni sva kmalu opazila bivak na robu stene, na poti, ki je peljal proti najinemu prvotnemu cilju. Torre di Brenta. Zavila sva levo in se po sijajnih prehodih hitro dvignila vedno višje.
Spotoma sva opazovala čudovite stvaritve narave in plezala mino neštetih stolpov proti prvemu zasneženemu vrhu, kjer sva si privoščila počitek in opazovala naveze, ki so se od koče Alimont vzpenjale proti Bocchette centrali. Poglede sva usmerjala tudi v nadaljevanje najine poti proti najvišjemu vrhu Brente.
Zasneženi vrh naju je prepričal, da si je za nadaljevanje bolje nadeti dereze, ki pa sva jih morala hitro tudi sneti, saj se je sneg končal nad navpično steno. Po dolgi lestvi sva se spustila v škrbino, da sva se potem na drugi strani spet povzpela na isto višino.
Tu še nisva vedela, da pot pelje po teh stenah in izstopi po prečki pod zadnjim vrhom. Tu je bil pogled še lep, nato pa so se iz globeli dvignile meglice in ob nadaljevanju ustvarile še bolj srhljive poglede.
Ta del je bil najbolj izpostavljen, a tudi največje doživetje, ko sva se bližala zasneženi strmi grapi, v kateri sva se na najbolj izpostavljenem mestu srečala še s pohodniki, ki so nama prišli nasproti.
Nadaljevanje nama je postreglo s široko polico, po kateri sva prišla do snega, ki nama je nakazoval, da se bližava koncu najine ferate.
Še nekaj plezarije do sedla Tuckett in nato drsanje po snegu proti koči.
Po dobrih šestih urah me je žena ob srkanju piva in občudovanju okolice povprašala: »Koliko si pa plačal v koči Alimonti?« Si lahko predstavljate moj šok in odgovor: »Nič, se nama je preveč mudilo v steno.« Kaj takšnega se ti lahko dogodi samo ob izdatni pomoči tete roze. In kaj sedaj?
In sva stuhtala. Nič, greva do koče Casinei, kjer sva nameravala prespati in bova od tu skušala urediti zadevo.
Prijazna oskrbnica Pia v koči Casinei naju je, ko sva ji povedala za svojo štorijo, hitro potolažila, da bo ona vse uredila. Namestila naju je posebno sto let staro zakonsko spalnico s čudovito mehkimi tuhnami, ki so kar same vabile k počitku. Pri večerji je že prinesla moje dokumente, ki jih je poslal oskrbnik iz koče Alimontti in dejala, da je vse urejeno. Nič ni hotela slišati o kakšnem plačilu najinega uživanja in spanja v koči, češ, da naj le uživava in da je vse urejeno.
Tako nama ne preostane drugega, da se drugo leto spet odpraviva med te prijazne domačine in se jim oddolživa za njihovo prijaznost. Spomini na najino prvo turo v Brento so tako še posebej dragoceni.
Franc Štibernik