Pisanje poročila ob popolnoma neuspeli odpravi je dokaj nehvaležna naloga.
Vložen trud in energija ne dobita oprijemljivega rezultata, kar ne more vzbujati ravno najbolj prešernih občutkov. Če pa je neuspeh stvar, ki boli (predvsem del nas, poimenovan enako kot jogurt), a tistemu, ki je pripravljen, ponuja tudi šolo, potem poglejmo naučeno.
Organizacija logistike in predvsem nabiranja sredstev za odpravo takega formata je predstavljala velik zalogaj. Negotovost in neuspehi na tem področju so pustili mali pečat že pred odhodom na letalo. Naslednjič si pripravi dovolj energije.
Na tem mestu pa seveda hvala za prepoznano energijo in finančno podporo PZS, AO Radovljica, Akademskega AO, občine Bled ter podjetji: Camp, Karpos, Scarpa, Zamberlan, Isystem, Lumar.
Ideja o prvotnem aklimatizacijskem vzponu po normalni smeri je posledica dejstva, da nihče od naju še nima izkušenj z višinami okrog 8000 metrov. Pred neljubim dogodkom je napredovanje na gori, razen čakanja ob obdobju močnega vetra, potekalo dobro. Predvsem za psihološko stabilnost pri plezanju tako visoko, se mi zdi predhodni pristop po "normalki" smiseln. Naslednjič, podobno.
Pred odpravo se je marsikdaj zastavilo vprašanje v smislu: "Gresta samo dva?" Da, tako sva navajena plezati. Ena od slabosti naveze dveh pa se je zelo očitno pokazala ob Nejčevih pomrzlih prstih (lahko bi bil tudi prehlad, prebavne težave ...). Torej, naslednjič razmišljati o večji ekipi.
Baza leži na približno 4000 metrov. Dovolj nizko, da okolje premore potencialne plenilce zalog hrane. Nima (kitchen boy) jih je izmenično poimenoval "mouse" ali "cat". Resnica je nekje vmes in je podobna podlasici. Za razliko od težav s poimenovanjem, ni imel nobenih težav pri lovljenju teh miši in mačk. Naslednjič, če imaš bazni tabor postavljen relativno nizko, v ekipo povabi sposobnega lovca.
Do baze pelje eden težjih dostopov, kar mi jih je uspelo spoznati do zdaj. Strma travnata pobočja zahtevajo previdnost in tudi višje plačilo nosačev. Tovor se lahko namreč, na žalost preizkušeno, z nosačevega hrbta hitro preseli tisoč in več metrov nižje. V očitno nepopularnem jesenskem obdobju pot na določenih predelih bolj ne obstaja, na zemljevidu pa je na določenih delih suvereno vrisana popolnoma narobe. Dostop se je sicer odvil brez resnejših zapletov. Za podobne in tiste še bolj nepoznane dostope do baznega tabora je morda lahko v veliko pomoč izvidnica.
Želja po visokih gorah ostaja, torej nasvidenje do naslednjič.
Luka Stražar