Delo - Damijan Ambrožič: Pet rabljenih, a trmastih dedcev se z gorskimi kolesi poda na pot okoli gore slovitega imena
Pismo, je frajer, zares je frajer tale Cavazza. In tudi Vesna Milek je model – odlično je napisala. V prostoru, v katerem nam zmrzuje voda v plastenkah, puhaste spalne vreče in bunde pa nam komaj grejejo utrujena telesa, se meni na polno dogaja – tako, kot že dolgo ne.
Nekaj lepega, svetlega, a z besedami neopisljivega mi je zlezlo pod kožo, kot da bi se mi iz odprtega srca razlila svetloba. Racionalno se krega s čustvenim, misli mi begajo od otroštva do očetovstva, oči se mi orosijo. Vsebina knjige me je zares prevzela.
V trdi temi, ob šestih zvečer sem vzel knjigo Cavazza v orokavičeno roko in jo, prebrano, odložil ob pol dvanajstih. Vse moje življenje je češnja na torti v primerjavi z dramami, ki jih je preživel ta Boris. Saj je imel tudi ogromno čudovitih trenutkov, ampak …
Grem ven in se z roko dotaknem zvezd. No, skoraj. Nebesni svod v Himalaji je fantastičen. Bilijone zvezd se ti ponuja, da jih vzameš za svoje. Od roba nočnega neba do roba nočnega neba, zvezda pri zvezdi. Če ne bi bilo minus dvajset, bi legel na tla in jim dajal imena.
AVB in druga prtljaga
Hitro se poberem nazaj v spalno vrečo. Levo in desno so moji sotrpini – levo Dani, ki je izginil v svoji boleči glavi, naprej Janez, ki testira plitkost svojega dihanja, Verdi in Tine se držita tik na meji višinske bolezni. Preden smo se zavlekli v spalne vreče, sem jim prebral:
AVB – Akutna višinska bolezen, je skupina težav, ki se posamezno ali skupaj pojavijo pri ljudeh, ki se nenadoma povzpnejo v višine. Pojavi se lahko nekaj ur ali celo nekaj dni po vzponu nad 3000 metri. Zboli lahko vsak, ki se prehitro povzpne. Znaki so, …
In če bo kdo občutil še kaj zraven, naj mi takoj pove.
Misli mi od Cavazze preidejo na fante, ki se obračajo v svojih spalnih vrečah in komaj čakajo jutro. Prvič so na tej višini in vsak po svoje prenaša tale AVB. Ali sem naredil vse, da bodo bolj ali manj mirno preživeli prehod čez 5416 metrov visok prelaz? Sem namreč edini, ki ima izkušnje z višino. Pripravljeno imam vse – tablete za AVB, tablete za pljučni edem, za možganski edem – z Dawom, vodjo nosačev, sem dogovorjen, da morebitnega bolnika pospremiva 500 metrov niže v bazo, kjer si bo opomogel in potem ponovno nadaljeval pot čez prelaz. Pomirjen tudi sam padem v enakomeren ritem plitkega dihanja in obračanja – levi bok, na hrbet, desni bok, nazaj na hrbet.
Sedem dni prej smo polno otovorjeni prišli v Katmandu – vsa oprema, od kolesarske do visokogorske plus naša polnovzmetna kolesa, je srečno prestala vsa letališka premetavanja. Juhu, pustolovščina se začenja! Načrt je znan, dovoljenje za kolesarjenje po trekerskih poteh imamo, še uskladitev logistike z našimi nepalskimi organizatorji in pot pod noge – no, pod bicikle.
Smo šli zato, ker se da
Ideja, da bi prekolesarili krog okoli Anapurne, ki je znan kot eden najlepših trekerskih pohodov na svetu, se ni rojevala dolgo. Potem ko sem lani jeseni nazadnje obiskal Nepal, sem bil prepričan, da se da. Le dovoljenja je treba dobiti ter organizirati zanesljivo logistiko.
Potovanje z gorskimi kolesi okrog masiva Anapurna je čudovita stvar. Še zlasti če imaš lepo vreme. In mi smo ga imeli – 17 dni prelepega sončnega vremena. Kolesariti smo začeli na nadmorski višini 760 metrov v vasi Besisahar, tako kot začnejo svojo pot vsi trekerji. Tudi kolesarjenje gre ves čas po trekerski poti, kot jo je prvi prehodil angleški raziskovalec leta 1965. Ob reki Marsiyandi proti prelazu Thorang La ter po drugi strani, v drugi dolini, ob reki Kali Ghandaki navzdol, nazaj do izhodišča.
Poti so lepo vzdrževane. Sprva kolovozi, potem ožje trekerske poti so za naša kolesa mala malica. Seveda je vse odvisno od vrtenja pedalov in moči v nogah. Prekolesarimo lahko tako rekoč celotno pot z izjemo zadnjih tisoč višinskih metrov, ki vodijo proti vrhu prelaza Thorang La. Problemi lahko nastanejo v primeru slabega vremena, saj se poti spremenijo v blatne kolovoze, ki so seveda tudi nevarni. Večina poti je namreč speljanih visoko nad kanjonom reke, in če bi kolesarju zdrsnilo, no … o tem nihče med nami ne razmišlja.
Ritem kolesarjenja je zelo podoben potovanju trekerjev. Vsak večer si po pregledu zemljevida in pogovoru z našim nepalskim vodnikom izberemo cilj za naslednji dan. Ob poti je precej vasi, v vsaki je kar nekaj hiš za goste, tako da s prenočišči ni težav. Preprosta kamnita poslopja večinoma nudijo zelo podobne namestitve – mrzle sobe in jedilnico ter jedilni list z riževimi jedmi, ki ga je nekoč nekdo sestavil, potem pa so ga vsi prekopirali. Nekaj je gotovo – težav s holesterolom ne bomo imeli in tudi zredili se ne bomo.
S pridobivanjem višine menjamo tudi oblačila in opremo. Začeli smo v tropskih razmerah in v sončnem vremenu kolesarili v poletni kolesarski opremi. Bolj ko se vzpenjamo, bolj potrebujemo hribovsko opremo in oblačila. Dokler nazadnje na poti čez prelaz ne navlečemo nase vse, kar je uporabnega in diši po dobri zaščiti proti mrazu.
Dnevi so čudoviti, kot bi jih kdo narisal. Sonce nas spremlja dan za dnem in le kakšen osamljen oblak na nebu nas spomni, da smo v največjem gorovju na svetu in da je vreme tukaj zelo spremenljivo. Noči pa nas utrujajo. Doma nihče od nas ne odhaja spat s kurami, tukaj se pa zelo zgodaj znoči in v mrzlih in pustih jedilnicah ni zabavno posedati. Ko nam zmanjka tem za pogovor, nam ne prestane drugega kot kontemplacija v toplem zavetju puhaste spalne vreče. Noči so temne, postelje trde, po pločevinastih strehah tekajo nočne živalce, tako da se velikokrat zbudimo bolj utrujeni kot zvečer, ko smo legli k počitku. Toda dnevi so prekrasni, pokrajina lepa kot najlepša dekleta na brazilskih plažah, podobe najbolj opevanih gora na svetu pa tako impresivne, da vsa utrujenost izpuhti z jutranjimi meglicami.
Užitek je resno opravilo
Levi bok, na hrbet, desni bok – ura je štiri zjutraj. V trdi temi pospravimo spalne vreče, porterji gredo na pot, mi pa takoj za njimi. Kapa je potisnjena do oči, tople rokavice objamejo ročke na krmilu kolesa, ki me je brez poškodbe pripeljalo tako visoko. Nocoj oziroma to jutro ga bom potiskal z višine 4900 metrov na prelaz na 5416 metrih nad morjem. Mraz je tako zgostil olje v zavornih cilindrih, da so zavore komaj uporabne. No, sicer jih pa navkreber ne potrebujemo. Čelne lučke razsvetljujejo kamnito pot, koraki so počasni, mraz grize, ne nebu pa še vedno milijarde zvezd. Le da spet ni časa za romantiko. Vso pozornost posvetim postavljanju stopal na kamnito pot, potiskanju kolesa in pazim, da se ne zapletem v pedale. Vsak odvečni korak je dodaten napor, ki ga zares ne potrebujem. Na vzhodu se svetlikajo prvi sončni žarki. Spet bo lep dan, treba bo zdržati le še to zadnjo uro – namreč, vedno je najbolj mraz ob zori. Ure kažejo na minus 15 stopinj, rahel veter z leve pa je temperaturo še malo znižal. Vrh Thorang La poboža jutranje sonce in jasno nam je, da smo že blizu. Drug za drugim prisopihamo do molilnih zastavic, ki označujejo vrh in v vetru neumorno pošiljajo mantre bogovom. Toooo, uspelo nam je! Trekerji nas gledajo in si mislijo svoje, ko gledajo šest čudakov, ki so poleg svoje teže in nahrbtnika sem gor privlekli še kolesa.
Mi pa smo si oddahnili – od tod naprej samo dol, v najbolj norem spustu v življenju. Iz Thorang La Passa v Muktinath čez rob pokrajine Mustang, Tatopinija, vse do Pokhare – na kolesu.
Nekoč sem od znanca slišal ameriški citat Pleasure is serious business (Užitek je resno opravilo). No, z gorskimi kolesi po trekinški poti Annapurna Circuit je bilo ravno to – resen posel. Z nekaj znoja, veliko volje in nepozabnimi slikami, ki jih bomo še dolgo podoživljali.
Damijan Ambrožič, besedilo in fotografije