Znani ruski (kazahstanski) alpinist Denis Urubko je dogajanje in spopad pod Everestom opisal predvsem iz bogatih lastnih izkušenj. Kako je to dogajanje vplivalo na njegove trenutne načrte, je zaenkrat še neznano, a pušča si odprta vrata za nadaljevanje dejavnosti.
Denis Urubko: Dejstva o spopadu na Khumbuju
1. Mnogi se hočejo povzpeti na vrh Everesta in vsi imajo pravico do tega.
2. Nepalska pravila zahtevajo od alpinistov, da se poslužujejo uslug Šerp (nepalskih uslužbencev) za vzpon po smeri opremljeni z vrvmi na ledeniku Khumbu in na pobočjih Lotseja.
| Denar, denar, denar, mora biti fino stati na najvišji gori sveta! ... |
Zapletena situacija, ki je nastala s skupino Simoneja Mora, ni nova. Za mene je postala obsojajoč konflikt, ki je nastopil zaradi že davnih razlik in pogledov. Ker ne želim biti končni razsodnik, izražam le svoj osebni pogled k nastali situaciji in vzrokih za to. Zaradi krajše razlage ne bom navajal primerov, čeprav so vse moje besede oprte na osebne izkušnje.
V nekaj letih, ki sem jih preživel na odpravah, sem iz lastnih izkušenj sprejel odločno usmeritev, da je reševanje konflikta na gorah s pomočjo sile brezuspešno. V končnem obračunu se vidi ta problem na obeh (vseh) straneh. Ugotoviti, kdo in kako je začel prvi, kdo ima prav, kdo je kriv, je nemogoče. Z druge strani so Šerpe, kot sem sam videl, pogostokrat tisti, ki začnejo prepir, začenjajo agresijo in se poslužujejo »orožja«. Tako je nastalo v vseh slučajih, ko sem bil priča ali udeleženec nasprotij med Nepalci in ljudmi drugih narodnosti.
Mišljenje zahodnega človeka, je obratno in se odraža v večji sposobnosti za reševanje problemov brez fizičnega obračunavanja. V tem je Simone Moro za mene postal učitelj, ker je v situacijah, ko se je meni edini izhod nakazoval »vojna«, Italijan uspel najti sprejemljivo rešitev za vse. Evropska tolerantnost in politična korektnost Uelija Stecka prav tako prehaja vse te meje. V odnosih z ljudmi je on zelo mehak in izrazito občutljiv človek. John Griffit, je človek izkustva, ki se je zelo dobro razumel s Šerpami in se do sedaj še ni sprl z njimi na svojih prejšnjih odpravah.
V skupinah je potrebno sprejemati določen mero previdnosti. Prevladujoč občutek o tem, da ne boš kaznovan, pomnožen z zaverovanostjo o svojih močeh na »svojem« ozemlju, ruši tudi zadnje meje. Te značilnosti končno niso samo nepalske. Pri tem, da pri njih vedno obstaja možnost nadaljevanja konflikta, predvsem z drugimi »mestnimi«, je tu še možnost podtikanja, kvarjenja opreme … in nešteto majhnih detaljev.
Šerpe smatrajo Everest za svojo lastnino in ob tem pozabljajo na čast nepalskega naroda. Ta globoko izražena lastnost je njihovo samooceno dvignila na raven, kjer gledajo zviška na druge narode in jim diktirajo svoja »nepisana« pravila. Zato večina izmed njih grobo pljuje na druga nepisana pravila in s tem vpliva na slabo gostoljubje, nespoštovanje dosežkov, starejšega ter slabo sprejema novo …
V tem dotičnem primeru je potrebno biti previden in omejiti »manjšino« (na samem mestu se pojavi kot večina s prisotnostjo drugi plezalcev različnih narodnosti) ustvarjeno iz nekaj Šerp. Oni z navidez iskrenimi odnosi nastopajo k drugim ljudem, spoštujejo etiko in uveljavljajo dobre »nepisane« zakone. Pri njih je zaznati dve kategoriji. To so na eni strani samostojni odrasli ljudje, ki se zavedajo svoje težko preživete mladosti in zato poznajo ceno denarja pridobljenega s težkim naporom. Niso razvajeni in na njih slonijo dobri odnosi z gosti. Vse ostalo v drugi skupini je pogojeno z denarjem. In naj zveni še tako paradoksalno, ravno zaradi denarja je nastal spopad s skupino Moro - Steck - Griffit. Zaradi tega, ker se je za sirdarjem (na drugi strani), ki je začel konflikt, stala dolarjev polna komercialna skupina klientov in je za njih ta skupina napenjala linijo vrvi. Zaradi tega (skupaj z razlago) je nastala možnost za razvitje problema in njegova izvršitev, brez možnosti za popravek. Stotine »alpinistov«, ki so plačali denar za cesto na vrh Everesta, so stopile za stotnije Šerp in se prikazale za užaljene.
To je zgodba z dvema pogledoma. V spoznanju mestnega delovnega razreda je že dlje časa prisoten stereotip, da so oni pravi alpinisti. Odvisni so od milosti tolp zbirateljev, pripravljenih plačati denar, da postanejo prvi: »…pniki«, »človek z …«, »človek brez …«, »…adist«, »… krat v dneh«. Pustimo jih. Dokler je tako, velja za vse te namišljene heroje, da so v brezpogojnem spoštovanju do vodij pohoda - Šerp, in morajo preslišati prenekatero šalo na lasten račun. Nasmešek, izražen v skritem pogledu, je seveda odvisen od bančnega računa, ki ga premore klient, in pripravljenosti plačati prikriti nasmešek, s poudarkom na zmeraj se najde drugi.
Vsemu navkljub, v času takšnega navala na Everest, usposobljenost pripravljavcev poti ne dosega nujno potrebne ravni znanja. Zato prihaja na ledeniku do nevarnih okoliščin (smrti v ledeniški razpokah) za Nepalce. Pripravljavci, ki so se komajda naučili držati prižeme, ob tem že postavljajo povsem nesprejemljive pogoje. Vendar se to njim ne sme povedati, kaj šele koga pogledati postrani, ker tedaj stopijo skupaj in uveljavijo svoj prav. Za njimi pa bodo stali tudi uporabniki tega servisa vrvi, postavljanja taborov in kisikovih bomb.
Predstavljajte si situacijo, da bi bil sirdar dober gornik, ki bi poznal zahtevnost smeri in spoštoval druge ljudi. On bi ne delal panike pri mestu s 35 stopinjskim ledom, ker bi bil prepričan v znanje svojih ljudi. Sploh pa zaradi tega, ker so bile vrvi do tretjega tabora delno že napete (napela sva jih z Bolotovim). Tedaj bi početje dejanskih mojstrov svojega posla (Simone, Ueli, John), ob prečenju napetih vrvi, presodil kot povsem običajno in bi ga mirno prenesel. Kamenja, s katerim bi poškodoval nižjestoječe na Lotsejevem pobočju, praktično ni. Skupina z Morom ni mogla sprožiti večjih delcev, kot se trgajo ob zapikanju cepina in derez v led. To pa je povsem nenevarno na tem razgibanem predelu, ker več kot nekaj metrov nič ne odleti.
Največ, kar bi lahko naredil sirdar ob tem dogodku, je, da bi se v bazi posvetoval z vodstvom. Namesto tega pa je človek, ki se ni zavedal svojih dolžnosti, začel z neustreznimi dejanji, ki so prerasla v nerazumne. Na pomoč pa so mu priskočili še drugi in napadli samotno trojico.
Detajli spopada se postopno razjasnjujejo. Ob tem je jasno, da je bilo pasivno udeleženih vsaj dvajset tujih plezalcev. Le dva človeka sta stopila na stran Morove skupine - Melissa Arnot in Martin Schmidt. Stopila sta pred napadalce in zato prav tako prejela dobršno mero negodovanja in nasilja.Če bi stopili skupaj, bi neljube scene lahko preprečili brez težav. Preprečili bi ponižanje tovarišev, uporabo fizične sile proti njim in nadaljnje prepire.
V starodavnem Dabočeju, kjer sem okreval po bolezni, smo vse o tem dogajanju izvedeli od Morove skupine. Zato naslednje jutro niso presenetili zli pogledi natakarjev in vodnikov. Čez dva dni sem v baznem taboru pod Everestom srečal dvoje Šerp, ki sta opravljala malo potrebo, ne oziraje se na le nekaj metrov oddaljene tujce, in se zadovoljno posmehovala kot zmagovalca. Najraje bi jima dejal: »Svinje!« Bolotov je videl, da sem jim pokazal svoj srd in se je komaj zadržal ... Dolgo, predolgo sem bil povsem tiho.
Kaj je s sirdarjem, ki je povzročil vso to blamažo? Govorijo, da so ga odstranili z dela in poslali domov. Nejevernik pa pravi: »Aj, aj, aj!« Čez teden se bo znova pojavil na delu, samozavesten in ambiciozen. Poznamo mi te vzhodnjaške odnose med posvečenimi, ker delajo za tiste, ki jih potrebujejo. Večina teh imenovanih »Šerp« niso sposobni izvedbe normalne alpinistične dejavnosti. Maksimum tega, kar so sposobni ti uslužbenci komercialnih družb, je hoja s prižemami in derezami na pobočjih Lotseja, prenašanje kisikovih jeklenk in postavljanje šotorov v taborih, s preprostim geslom: Čim manj napora.
Izid dvoboja je žalosten. Ueli Steck, prizadet fizično in psihično, se je odpeljal domov. Vero v človeštvo in nekaj deset tisoč evrov mu ne more povrniti nihče. V podobni situaciji sta Simone Moro in John Griffin. Kaj vse lepega, novega in zanimivega na Everestu se je izgubilo v tem svetu. Naj bodo, kdor si že bodi, ki so mahali z nožem v taboru 2. Dosegli so polno uničenje čustva samodostojanstva. Ostali so pravi pred svojimi družinami, tovariši, sodržavljani in zakoni Nepala. Preostane jim delo, hranjenje otrok, polnjenje nepalske blagajne, pomoč ljudem z vsega sveta pri osvajanju najvišjih vrhov na Zemlji. Vendar po njihovih pravilih … še naprej bodo vodili stotnije, ki so plačali z denarjem pravico za vzpon na najvišjo goro. Srečno, prijatelji, pri vašem početju!
Vendar, in za božjo voljo, ne mečite praznih kisikovih jeklenk v vzhodno steno Everesta. Morda bo tam plezal novi Carlos Buhler in iskal poti v neznanem. Tudi on ima do tega pravico.
Denis Urubko