Ona - Zvone Šeruga: Mojemu nosaču je bilo ime Dorma. Več od tega prvih nekaj dni niti nisem vedel.
Tih možakar pri štiridesetih je bil; vedno se je sicer široko nasmejal, če sem mu pokimal, in skupaj z belimi zobmi so se mu na široko zasvetile tudi oči. A nikoli nisva spregovorila besede in prepričan sem bil, da ne zna angleško, kot tudi večina drugih nosačev ne. Navsezadnje so to preprosti fantje s hribov, mnogi niti ne povsem pismeni. Včasih sem mu kupil kokakolo in vsak dan pivo, ko smo pozno popoldne odložili nahrbtnike pred katerim od vaških prenočišč.
Thank you, sir! se je zmeraj zasmejal, a s težkim naglasom, ki je dal vedeti, da so to edine tri besede, ki jih zna povedati v čudnem tujem jeziku.
In zato me je tretjega ali četrtega večera toliko bolj presenetil. Prinesel sem mu pivo, mrzlo pločevinko everesta – steklenic na tej višini niso več prodajali, menda iz ekoloških razlogov – in ponovno mi je to naredilo veselje. Vedel sem, da ni pravice na tem svetu. In če bi bila, zagotovo ni pravično, da mora nekdo ves dan nositi tridesetkilogramski tovor po himalajskih stezah, konec dneva pa bi si za svoj zaslužek lahko privoščil tri pločevinke piva. Jasno, ne govorim zares o pivu, pomembnejše potrebe obstajajo v življenju. A kljub temu ni pošteno.
In takrat me je Dorma presenetil.
Thank you, sir! je rekel in zobje so se mu zasvetili. Globoko sva odpila, vrnil sem mu nasmeh in že hotel oditi, ko je nenadoma dodal.
This very good, I like beer. But I never drink. Too expensive. Zelo dobro. Toda nikoli ne pijem. Predrago.
Hey, Dorma – you speak english?
Very little. Samo malo. Nisem končal šole. Ne dovolj denarja v družini. Moral delati.
Prisedel sem k njemu. Vasica se je imenovala Sinuwa; le nekaj kolib, stisnjenih pod nami na robove teras, nad njimi pa je kraljevalo naše prenočišče; Sherpa guest house je pisalo nad vhodom. Na drugi strani doline, čez katero smo prisopli pozno popoldne, se je prek celotnega sosednjega hriba vlekla večja vas, kot dolge božje stopnice vpeta v strmino vzdolž široko razvlečenih teras. Bili smo previsoko, da bi na njih še uspeval riž. Večinoma so bile prazne, z novembrom tudi v te kraje na višini dobrih dveh kilometrov prihaja zima. Poleti pa so na njih rasli koruza, proso ali krompir. Celo pšenica. In veliko zelenjave. A zakon v teh krajih je še vedno riž. Vaščani svoje pridelke menjujejo za riž s sosedi niže proti dolini.
Dorma mi je bil všeč že od prvega dne. In sam nad sabo sem bil presenečen, da nama je šele tretji dan uspelo spregovoriti.
Njegova angleščina je bila presenetljivo dobra. Daleč od tekoče, a lahko sva se pogovarjala in brez težav sem ga razumel. Spuščal se je večer, v kolibah daleč na drugi strani doline so se prižigale prve luči, za nami pa je visoko nad gozdom še vedno žarel svete gore Mačupučare. Dorma mi je v mraku prihajajočega večera govoril o svojemu življenju. Saj ni kaj veliko, je rekel, nosač je in le preživeti se trudi.
Bezal sem besede iz njega; še eno pivo je pri tem gotovo pomagalo.
Otrok v velemestu
Devetintrideset let ima, mi je povedal. Doma iz plemena Tamang na območju Everesta, njegova vas je tri tisoč metrov visoko. Prvega belca je videl, ko je bil star enajst let. Dve leti kasneje je ušel iz šole – tri razrede je končal in lahko za silo bere in piše – in se kot nosač pridružil svoji prvi odpravi. Do baznega tabora, več kot pet tisoč metrov visoko, je nosil trideset kilogramov. Bos, o čevljih so otroci takrat lahko le sanjali. Težko je bilo in zadnji dan je že bredel po mokrih zaplatah snega. A vse otroštvo je le hodil. Z desetimi leti je že nosil težke tovore z njiv v dolini visoko gor do doma. Ko je prišel domov s svojim prvim zaslužkom, mu je oče rekel, da je v redu – lahko gre nazaj v šolo ali pa začne delati kot nosač. Dorma si je oddahnil, najbolj se je bal očeta. A številni njegovi starejši sošolci so pred njim že storili enako, ušli iz šole in se udinjali pri odpravah. Nosači so jim bili vzor, napol bogovi. Edini, ki so zaslužili denar. In nekateri so prišli domov s čevlji, ki so jih dobili od belcev in v hlačah, pravih kavbojkah, kot jih nosijo v Evropi. Za otroke pod Everestom ni bilo lepše prihodnosti kot postati nosač. Že mogoče, da so si kje na zahodu njihovi vrstniki v tistem času že želeli postati znanstveniki, astronavti ali zdravniki. Ampak oni niso vedeli, kaj je zahod. Še manj, kaj je znanstvenik ali astronavt. Žal tudi zdravnikov niso poznali. Le nosači so želeli postati. Za to pa so morali v veliko mesto v dolini, kamor so prihajali tujci.
Dorma gre od doma
In tako je mali Dorma odšel s trebuhom za kruhom; mama je jokala, oče pa je bil trd in rekel, da je prav tako, še sedem lačnih otrok da ima doma. Dal mu je dovolj denarja za avtobus do Katmanduja. In to je bilo vse. Nikogar ni poznal v velikem mestu.
Ni mi bilo povsem jasno.
S trinajstimi leti sam ... kar nekam, v svet?
Sam, kar nekam. Za dva dni hrane sem imel s sabo. In potem povsem po naključju srečal soseda iz vasi. Vzel me je s sabo in eno leto sem delal v pekarni. Brez plačila, a imel sem hrano in lahko sem spal na toplem, ob pečeh. Vmes sem pa spraševal, ali bi lahko dobil kje delo kot nosač. Mislil sem, da bom umrl tam v mestu. Po enem letu pa sem končno dobil prvo priložnost, do baznega tabora Anapurne.
Od takrat dela Dorma kot nosač. Če je dobra sezona, tudi po pet, šest mesecev na leto. Za tri evre na dan. Plus hrana in spanje. Celo do osem tisoč metrov višine je že nosil in tam je zaslužek nekajkrat boljši. Tudi vso opremo z dobrimi čevlji je dobil in jo lahko obdržal. Zadovoljen je, v zadnjih nekaj letih še sploh. Prej pa je bilo zelo težko. Maoistični gverilci so se bojevali proti kraljevini in zahtevali pravico in hrano za vse. Vmes so pokale bombe in mesta so bila polna vojske. Turisti niso prihajali. Potem pa so kralja odstavili, politične stranke so se nekako dogovorile med sabo in gverilci so dobili svoj kos oblasti ali nekaj takega ... Ne ve, ne razume on te politike. A pomembno je, da turisti prihajajo. In da imajo delo. Ker če ni turistov, lahko dela za pol manj denarja le preproge v zadrugi. Sto petdeset rupij na dan, premalo, kakor koli že obrneš. Štiri otroke ima, stare od tri do osem let. Hoče, da vsaj oni končajo šole in živijo lažje življenje. A brez turistov ne bo nič …
Amfiteater za bogove
Naslednji dan smo se povzpeli do Bambooja in prespali v kamniti bajti sredi visokih gozdov. Nepal že lep čas ni več divjina, vsaj ne v krajih, ki so zaradi svoje lepote dosegli svetovno slavo. Tri tedne dolgo lahko hodiš okoli pogorja Anapurne, pa nikoli ne boš več kot nekaj ur daleč do najbližjega lodža, kot jim pravijo tukaj. Vasice s hotelčkom ali vsaj kamnitega zavetja z nekaj sobami in zasilno kuhinjo.
In vse to je v domačih rokah, mi je spotoma s ponosom v glasu povedal Dorma. Postala sva si domača; jaz sem mu ob postankih še naprej kupoval kokakolo, on pa mi je razlagal o življenju.
Pleme Gurung živi okoli Anapurne. Zelo delavni in zelo podjetni so. Tu ni ljudi iz doline, ves posel je v rokah vaščanov. In ko ni turistov, delajo na poljih in gradijo steze. Zelo delavni ljudje.
In res sem včasih skorajda dobil občutek, da bom do vrha Anapurne prišel po širokih kamnitih stopnicah ... No, ne ravno ves čas, a na večini morda nevarnih ali vsaj napornih delov vse tja do višine 4130 metrov, kjer leži v enem najbolj čudovitih amfiteatrov sveta bazni tabor Anapurne. Anapurna Base Camp. Okoli in okoli pa – hej, a je še kje na tem svetu v krogu zbrana tako mogočna in spoštljiva družba? Mačupučare, 6997! Anapurna tri, 7595! Anapurna ena, 8091! Južna Anapurna, 7219!
In sredi vsega tega – in še veliko vrhov, kamor šesttisočakov niti ne štejemo med omembe vredne kuclje – so bile tri kamnite bajte in to je bil Anapurna Base Camp. Čeprav je tisti zaresni bazni tabor, iz katerega odhajajo najrazličnejši čudoviti norci gor v stene, še precej naprej prek ledenika, vsaj tisoč metrov više in tam, to mi je povsem jasno, ni več hiš. Le nekaj pomrznjenih šotorov in supermeni, za katere smo mi, veliki zmagovalci vznožja Anapurne, majhne neugledne gnide.
A smo vsaj živi! Malo nad našo bajtico se v ledenem vetru vije lok budističnih molilnih zastav in zadnja medla svetloba osvetljuje bivališča bogov visoko nad nami. V skale pod svetiščem pa so pritrjene plošče v spomin mnogim, ki so v stenah nad nami hlepeli po nebesih ... in jih tudi dosegli.
Nekateri za ceno svojega življenja.
Z Dormo nisva kaj veliko filozofirala. V ozki kamniti bajti je bilo toplo od malega plinskega grelca in sopare nadihanega zraka. Zunaj je zmrzovalo in škripalo pod nogami. Notri pa celo misel na mrzli everest nenadoma ni bila povsem odveč.
Z lahkoto sva spila vsak svojega. In Dorma se mi je ponovno na široko nasmejal:
You see, porter good job, very good job. Zelo dober poklic, biti nosač v Himalaji.
Zvone Šeruga