Delo, Kult - Gregor Šket: Ko je šerpa Tenzing Norgay skupaj z Edmundom Hillaryjem 29. maja 1953 osvojil Everest, je nosil Ballyjeve gojzarje
Kaj ima Everest skupnega z ulico Faubourg Saint-Honoré? Nič, prav nič! Pravzaprav sta drug drugemu popolni nasprotji, antipoda, skrajnosti, dve povsem drugačni zgodbi, nastavitvi, mentaliteti, filozofiji ... 
Sta življenjska sloga, ki ne bi mogla biti bolj različna. Če je Everest oziroma Čomolungma ali Sagarmatha sveta mati vseh gora, streha sveta, najvišja točka planeta (8848 metrov nad morjem), simbol za najbolj brutalne razmere, kjer se vetrovi in snežni viharji poigravajo z usodo nepovabljenih prišlekov, je pariški podaljšek svetega Honoréja poosebljenje blišča, luksuza, pozlačenih fasad, je utelešenje desnega brega, samooklicanih presežkov, ki so v resnici sami sebi namen. Rue du Faubourg Saint-Honoré je morda ulica visoke mode, ki ji ni para, a hkrati je tudi grotesken odraz nekega časa, ki je že zdavnaj minil, je košček sredi Pariza, kjer je francoščino zamenjala ruščina ...
A vendarle obstaja povezava tudi med tema svetovoma. V izložbi Ballyjeve trgovine že nekaj tednov ponosno in trdno stojita hribovska gojzarja. Samozavest jima zagotavlja napis Everest 1953–2013. Zaradi tega se ta hribovca požvižgata na vse tiste pozlačene visoke pete in lakaste salonarje. Ona dva sta bila na vrhu sveta, in to že pred šestdesetimi leti! Tako so pri znameniti švicarski znamki praznovali predvčerajšnjo šestdeseto obletnico prvega vzpona na Everest. Resnici na ljubo čevljev Bally na prvi pogled ne moremo povezati s širnimi zasneženimi prostranstvi in visokimi vršaci. Za njihove čevlje bi rekli, da se najbolje počutijo na marmorju ali v najslabšem primeru na intarziranem parketu, na prostem pa ne delujejo preveč zanesljivo in dajejo vtis, da jim na vsakem koraku lahko spodrsne.
A ni bilo vedno tako. Čevlji, ki jih je leta 1851 v Schönenwerdu v kantonu Solothurn začel izdelovati Carl Franz Bally, so se odlično znašli tudi na spolzkih tleh. Ballyji so kot pravi Švicarji vedno radi hodili v hribe. Seveda so izdelovali tudi čevlje za »boljše« priložnosti. A vse to so bile le variacije na temo, katerih skupni imenovalci so bili vrhunska kvaliteta, ročna izdelava, trpežnost, trajnost in neuničljivost. Zato ni bilo presenetljivo, da je Bally že leta 1860 zaposloval petsto ljudi, glas o njihovih čevljih pa se je prek Alp razširil po svetu. Že ob koncu devetnajstega stoletja so njihove čevlje prodajali v Franciji, Argentini in Urugvaju.
Vedno so v svoji paleti imeli tudi kakšen hribovski model. Verjetno ni bilo naključje, da jih je zaneslo celo v Himalajo. V začetku dvajsetega stoletja je namreč Angleže obsedla ideja, da bi splezali na najvišji vrh sveta. V dvajsetih in tridesetih letih so organizirali vrsto na žalost neuspešnih ekspedicij. Najviše sta leta 1924 prišla George Mallory in Andrew »Sandy« Irvine, ki so ju zadnjič videli slabih dvesto petdeset metrov pod vrhom. A gora je imela drugačne načrte, saj je izbirčna gospa; Malloryju in Irvinu ni namenila usode, da bi videla njuno kraljestvo. Kmalu po drugi svetovni vojni so se izziva lotili Švicarji. Odprava, ki jo je organiziral dr. Edouard Wyss-Dunant, se je spomladi 1952 gore lotila z južne strani in odkrila povsem novo smer. Med Švicarji, ki so v glavnem izvirali iz Ženeve, je bil tudi nepalski šerpa Tenzing Norgay. Najviše sta se povzpela on in Raymond Lambert. Na višini 8400 metrov sta postavila šotor in prenočila brez spalnih vreč in gorilnika, vodo pa sta dobila iz snega, ki sta ga stalila nad svečo. Naslednje jutro sta se povzpela do 8595 metrov, kar je bila takrat najvišja točka, na kateri je stala človeška noga. Seveda upoštevajoč, da leta 1924 Mallory in Irvine, ki se nikoli več nista vrnila v dolino, nista prišla više. A vrha zaradi slabega vremena nista dosegla. Švicarji so jeseni istega leta organizirali še eno odpravo, vendar so zaradi zahtevnih razmer prišli le do višine tik pod 8000 metri.
Leta 1953 so Tenzinga Norgaya povabili v novo britansko odpravo. Angleži so bili mojstri taktike, Norgaya se je že prijel sloves vrhunskega alpinista, poleg tega pa so bili prepričani, da si je s Švicarji pridobil pomembne izkušnje, ki bi lahko bistveno pripomogle k uspešnosti odprave. Gora je bila tokrat radodarna. Pravici je bilo zadoščeno, da je med prvima dvema paroma nog, ki sta uživala v razgledu vseh razgledov, en nepalski. Drugi je pripadal Novozelandcu siru Edmundu Hillaryju. 29. maja 1953 ob 11.30 sta stala na vrhu in udejanjila enega največjih podvigov človeštva. Na vrhu sta se zadržala četrt ure. Hillary je fotografiral Norgaya, potem sta si zamenjala fotoaparat, a Norgay ni bil vešč rokovanja s to napravo, zato Hillary nima svoje fotografije. Ko sta prišla v dolino, sta postala svetovni zvezdi. A vendarle imajo svoje prste vmes tudi Švicarji. Poleg izkušenj, ki jih je Norgay dobil na obeh odpravah leta 1952, so mu Švicarji pustili še nekaj – Ballyjeve gorske čevlje. Norgay je jim je namenil nekaj pozornosti v avtobiografiji Man of Everest, ki jo je napisal leta 1955: »Navadil sem se na odlično švicarsko opremo, še posebej na čevlje iz jelenove kože. Drugače od angleških čevljev so bile v švicarskih moje noge vedno suhe in tople.« Že kmalu po podvigu so ga ballyjevci prosili, ali bi jim odstopil znameniti par, ki so ga želeli shraniti v svojemu arhivu, a jih je prijazno zavrnil, da bi čevlje želel imeti sam kot spomin na uspešen vzpon, pa tudi na obe švicarski odpravi, ki sta bili pomembna kamenčka v mozaiku velikega podviga.
In prav replika teh jelenovih gojzarjev, ki še najbolj spominjajo na kosmate škornje, krasi izložbo Ballyjeve trgovine na bleščeči ulici Faubourg Saint-Honoré in njenih sester na podobno ekskluzivno metropolitanskih lokacijah na različnih koncih sveta. Ballyjeva kolekcija Everest je sestavljena iz treh modelov, ki so nekakšen hommage Tenzingu Norgayu. Prav za ta namen so spet začeli izdelovati 360-stopinjski protizdrsni podplat z odličnim oprijemom, ki so ga patentirali že leta 1919. Čevlji so izdelani po tako imenovanem švicarsko-norveškem načinu, ki je zagotavljal vodotesnost tudi v najbolj zahtevnih razmerah. Norgayev model iz jelenovega krzna so poimenovali Himalaya. Poleg tega so izdelali še usnjene gojzarje, ki spominjajo na stare čase; moški model sliši na ime Vincens, ženska različica se imenuje Hillary. Verjetnost, da bi se kateri od parov te kolekcije znašel na kakšnem osemtisočaku, je zanemarljivo majhna, tako rekoč nična. Zagotovo pa se bodo mnogi od njih sprehajali po Sankt Moritzu, Davosu in Grindelwaldu. Morda se bo kateri od njihovih bolj osveščenih lastnikov v mislih celo preselil v leto 1953 in se poklonil spominu na podvig Hillaryja in Norgaya ...
Gregor Šket