Gorenjski glas - Miroslav Cvjetičanin: Tudi dober mesec po odpravi oziroma avanturi je Damjan Ambrožič, vsem prijateljem bolj znan kot Kuki, še vedno strnjeval in opisoval vtise o sedemnajstih dneh, ki jih je skupaj s štirimi prijatelji preživel v Nepalu.
V naročju svoje pisarne je klikal miško in z doživetimi podpisi komentiral čudovite fotografije. Oči so se mu iskrile in včasih je tišina ob pogledu na monitor povedal več kot pa besede. »Takle izlet ali avantura ti ostane v spominu za celo življenje, je zamrmral, preden je začel razlagati, kje sploh so bili in kaj so počeli.
Peterka prijateljev, avanturistov, ljubiteljev gorskega kolesarjenja, Janez Roš, Boštjan Verdnik, Tine Guzej, Dani Dujovič in Damijan Kuki Ambrožič so pristali v Katmanduju, glavnem mestu Nepala, da bi se podali na treking okoli štirih Anapurn. Vendar, tokrat ni šlo za običajni pohod, ki je med ljubitelji gorništva in pohodništva eden najbolj znanih, želenih in priljubljenih na svetu na sploh. Šlo je za treking s kolesi in ne peš! Kuki, kot pobudnik te avanture, je bil v teh krajih leto poprej in je kot kolesarski navdušenec prišel na idejo, da bi to pot prekolesarili in ne prehodili. Pomislil je na možne kandidate med prijatelji, jim po e-pošti poslal razlago z vabilom in že v petnajstih minutah dobil od vseh štirih potrdilo, da so zraven. November je mesec, ko je vreme okoli Anapurn najbolj ugodno za take dogodivščine.
Kolesarski treking so začeli v mestecu Besisahara, ki leži na 750 metrih nadmorske višine, pospremljeni s tropskim podnebjem, iz objema topline, banan, kratkih hlač in majic na pot proti vrhu sveta, kjer sta mraz in redkost zraka največja nasprotnika tistih, ki hočejo obiskati same podplate najvišjih gora na svetu. Namen peterke je bil prekolesariti celo pot okoli pogorja štirih Anapurn, s ciljem ob Pokharskem jezeru. Zadani cilj so tudi v celoti izpolnili. Prekolesarili in delno prehodili so kar 304 nepozabnih kilometrov, premaganih več kot 15.000 višinskih metrov, vmes doživeli veliko več lepih kot slabih trenutkov in videli še veliko več kot štiri Anapurne. Peljali so se mimo zanimivih in znanih vrhov, kot so Gangapurna, Daulaghiri, Manaslu ...
Lepota poti je premagala muke in težave
Od Besisahare se pot vseskozi vzpenja. Pokrajina se spreminja iz kilometra v kilometer. Reka Marciandi je stalna spremljevalka, vse dokler je ne zamenja Kalimendaki. Njihov prvi postanek se je končal že na 1.700 metrih nad morjem, a so šli še višje, veliko višje. Potovanje poteka v etapah, spi se v »lodgih«, preprostih prenočiščih, kjer gostom ponujajo le streho nad glavo in posteljo. Njihovo prtljago so pred njimi iz vasi do vasi, od postanka do postanka nosili šerpe, domačini, nosači, ki so se na pot vedno podali pred njimi, da bi imeli ob postankih vse priskrbljeno. Cela pot so sami fantastični razgledi. In to je tisto, kar jih je najbolj navdušilo.
Redkost zraka je začela povzročati težave, vendar so bili tudi na to opozorjeni in pripravljeni. Kolesariti na višini nad 3000 metrov predstavlja neverjeten napor. »Vsak obrat pedal se ti zdi neskončno dolg, vsak vdih in izdih se ti zdi poslednji, pravi Kuki, vendar lepota okolice je tista, ki na tej poti premaga vse bolečine.
S kolesom 5.416 metrov nad morjem
V dveh urah in pol so prekolesarili 400 višinskih metrov, kar jasno pove na težavnost kolesarjenja na takem zraku. Vrh njihovega trekinga je bil na 5.400 metrih, na višini, kjer boli glava, kjer zamrznejo amortizerji kolesa in roke komaj držijo krmilo. Spust proti soncu, proti toploti, mimo Tibeta in kupa sedem tisočakov je za kolesarja verjetno eno od najlepših doživetij. Kilometri in ure poti navzdol, »pure trail«, »singlice«, kakršne ne prekolesariš nikjer drugje …. Spust gre tudi čez Tatopane, toplice z vročo vodo, ki po desetdnevnem mrazu prijajo bolje kot karkoli v tistem trenutku.
Cilj po 12 dneh kolesarjenja
Cilj v Pokhari, ob krasnem jezeru stičišče vseh alpinistov, pohodnikov, gornikov, turistov, ki si izmenjujejo doživete trenutke v teh neverjetno lepih krajih.
Opisi takih trekingov so zanimivi predvsem za tiste, ki so v teh krajih že bili, za tiste, ki imajo resen namen iti tja, ali pa tudi za tiste, ki se šele odločajo, kam jo mahniti po fantastično avanturo in nepozabno življenjsko izkušnjo.
Miroslav Cvjetičanin