Planinski vestnik - Tone Škarja: Vtisi s spominske odprave
Ko sem se leta 1979 peljal na Brnik, pred seboj nisem videl nobene prihodnosti, nobenega življenja, le visoko goro Everest – kot največjo goro sveta in hkrati kot mojo največjo nalogo. Življenje – če bo – bo šele na oni strani gore, sem zapisal. Po 30 letih sem se na Brnik peljal s precej lažjim srcem. Šli smo v Nepal obudit spomin. Da počastimo tri desetletja staro dejanje, se spomnimo dogodkov in boja na Zahodnem grebenu, še vedno najtežji smeri Everesta.
Klobčič ciljev in želja
Povabili smo veterane s te odprave, ponudili kak plezalni cilj, pa tudi »trekerjem« zagotovili oskrbo na Gorak Šepu – bazo smo imeli kar v gostišču – in logistično podporo pri vzponu na Imdža Tse (6189 m). Lani ponujeni prvi vzpon iz Nepala na Lingtren (6697 m) ni zanimal nikogar, saj gre za nekakšno strmo streho gotskega zvonika, malo pred odhodom pa sta Andrej in Marija Štremfelj prijavila Pumori (7145 m). Ker je bil razpis odprt, se je na Pumori nalepilo še kar nekaj kandidatov, tako da je nazadnje Andrej želel plezati zahodno steno po alpsko z Metodom, Marija in drugi pa naj bi plezali po klasiki. K vodji Pumorija Andreju sem se kot namestnik vpisal še sam, saj se je Andreju mudilo domov in bi morda moral zanj urejati papirje in kargo za povratek. Poseben projekt so imeli še Stipe Božić in Viki Grošelj za TV serijo Velikani Himalaje, tokrat z Everestom, ter ornitolog Rudi s fotografiranjem ptičjega življa. Dolga leta sem ga nagovarjal, naj enkrat le gre v Nepal, saj se mi čas izteka, njemu pa bo začeti ob meni lažje.
Tako so se 11. aprila na letališču Jožeta Pučnika zbrali poleg mene še tile veterani (samo njih pišem še s priimkom, vse druge le z imenom): Andrej Štremfelj, Ivč Kotnik, Bojan Pollak, Dušan Podbevšek, Muhamed Šišić - Hamo, Tomaž Jamnik - Mišo; v Nepalu pa smo se srečali še s Stipetom Božićem in Vikijem Grošljem. Vsega devet, dobra tretjina Everesta '79, a zastopane so bile vse tri tedanje republike. Drugi udeleženci tega dogodka so bili še Rafko, Metod, Sead, Marija, Irena, Rudi in zdravnik Damijan. Precej pred nami sta odšla Rok in Polona, dva dni za nami pa Magda, Ivica, Silva in Srečko. Ker so se cilji med posameznimi skupinami prepletali in spreminjali, me je logistika te odprave kar skrbela, a nazadnje je bil največji problem, pa vseeno hitro rešljiv, kdo bo plačal pijačo družabnega srečanja s Hrvaticami (Everest!) na Gorak Šepu, ker smo že skoraj vsi odšli, ko je gostinec izpod »šanka« potegnil še ta papir. Tudi Dipak Lama iz naše agencije si je belil glavo, saj je moral vse te skupine in ideje podpreti s spremljevalci in z nosači. A te stvari so dobre tudi za možgane.
Kolesje se zavrti
V Katmanduju je steklo kot po maslu. Kargo pošiljka nas je že čakala, hotelček Thorong Peak nas je bil vesel, saj turizem že drugo leto upada, in tudi letala v Luklo niso zamujala. Že 14. aprila odleti »Pumori«: Sead, Ivč, Metod, Raf ter Marija in Andrej. Prve štiri vodi Prakaš po direktni poti skozi Namče Bazar in naprej v Kumbu, zadnja dva pa si izbereta pot po dolini Hunku, vzpon na najvišji »trekinški« vrh Mera (6476 m) – kar je bil nazadnje najvišji dosežek celotne odprave – ter prečenje prelaza Ampu Lapča v Čukung do naše poti. Dobra zamisel za aklimatizacijo, le da vodja Andrej še ni mogel sodelovati pri odločitvi o smeri in prvih poskusih na Pumoriju.
Dan za njimi nas je odletelo še osem in naslednji dan štirje za Imdža Tse, njim pa se je kasneje za vzpon pridružil Damijan. Njega sem jim dodal kot zdravnika, vodnika in še zato, da bo končno stal na nekem himalajskem vrhu, saj kot zdravnik na odpravah pač ni imel te možnosti. Za našo skupino je skrbel sirdar Sonam, po novem tudi Pemba (kot Tamang si je z dodanim šerpovskim imenom obetal večji ugled), za skupino Imdža Tse pa Padam, ki se mi je kot stari znanec in zelo komunikativen človek zdel zanje najbolj primeren. Vseh nas je bilo dvaindvajset Slovencev s petimi nepalskimi spremljevalci (Sonam in Pasang za Pumori, Prakaš in Bitendra za kuhinjo in »trekerje« ter Padam za Imdža Tse) ter z nekaj nosači. Vzeli smo za agencijo in za nas ugoden »paket«, le Polona, Rok, Irena in skupina Imdža Tse so si pot plačali sami, razen bivanja na Gorak Šepu in vodenja (ali spremstva) za Imdža Tse. Za medsebojno zvezo smo imeli osem satelitskih telefonov – pošiljali smo si le sms sporočila. Tako nas je že v Namčeju dosegla Vikijeva zahteva za nakup pol kilometra vrvi za Pumori. Očitno je že našel smer.
V Namčeju nas v »našem« hotelu Kang Ri presenetijo visoke cene in skromni obroki. Torej staro znanstvo z lastnikom Dorzijem Lamo ne velja kaj dosti, saj je tudi sam videti bolj uslužbenec kot pa mož svoje stroge žene. Očitno si prijateljstvo razlagata tako, da se bomo pustili prijateljsko še bolj odreti kot drugi turisti. Z nami potuje tudi zvezni oficir odprave Pumori, ki me kar naprej nadleguje za dodaten denar. Povem, da sem le namestnik vodje in torej brez pooblastil, ter da za tako kratko odpravo pravzaprav ne more dobiti več, kot je uradna tarifa. No, v Debočah, pol ure naprej od samostana Tengboče, se je obrnil nazaj proti Katmanduju.
V Dingbočeju ostanemo en dan zaradi aklimatizacije. V tem času sta Viki in Stipe že na Gorak Šepu, dan za njima Raf, Ivč in Sead, Metod pa še dan pozneje. Proti večeru drugega dne pridejo Magda, Ivica, Srečko in Silva. Do Lobuč hodimo skupaj, tam se oni naslednji dan aklimatizirajo. Silva je potem zaradi bolezni obrnila in jih počakala v Namčeju. Tudi zame je bila etapa Dingboče–Lobuče naporna in počasna. Za zadnjo etapo (21. 4.) Lobuče (4900 m)–Gorak Šep (5100 m, vmes prelaz 5200 m) sem zapisal: »… komaj – komaj«. Višina me ni sprejela, celo zavračala me je.
Na Gorak Šepu se kot v bazi »utaborimo« v zadnjem gostišču. Kuhinjo imamo svojo, zaželeno pa je, da vsaj čim več popijemo v »gostilni«, ker jim sama prenočišča premalo nesejo. Naši so prvi poskus na Pumoriju že naredili, a z nesrečo, saj se je pri spuščanju Stipetu utrgala vrv, padel je na hrbet in najprej mislil, da si je zlomil hrbtenico, pa se je počasi le »sestavil« za sestop. Prav lahko bi se ubil.
Dan spominov
Naslednji dan (22. 4.) prideta Andrej in Marija, z vzponom na Mera že dobro aklimatizirana. Žal pa je smer na Pumori že začrtana. To je tudi dan spominov. Zberemo se pri čortenu (spomenik) Ang Phuju. Pred tridesetimi leti sem ga pomagal postaviti. Še vedno je enak, kot tudi plošča, kjer so k njegovemu imenu stlačili še mene in zveznega oficirja Jogendra Tapo. Tudi on je nekaj let po naši odpravi umrl na Everestu. Viki in Stipe sta si obisk zamislila kot serijo intervjujev v kamero, kjer naj bi vsak od udeležencev, ki se je uspešno ali neuspešno dvignil nad takratni zadnji tabor (T5, 8120 m), povedal svojo zgodbo, meni pa je pripadel vmesni tekst z orisom smeri in podoživljanjem bojev in negotovosti odločilnih dni. Stvar se je sprevrgla v skoraj pravo, čeprav kratko spominsko proslavo, tudi komemoracijo, ki je vsakega potegnila vase in ga ganila. Tam smo sedeli, govorili in molčali, pod zahodnim grebenom mogočne gore, eni bolj in drugi že manj pri močeh, vsi pa že daleč od tiste sile pred tremi desetletji. Nad nami pa gora, enaka kot takrat, prava kamnita večnost. Spomin mogočnega dejanja, neizprosna večna brezbrižnost gore in enako neizprosna minljivost devetih človečkov, nekdanjih bojevnikov na tistem viharnem grebenu, so nas presunili. Ne vem, kaj so – in če so sploh kaj – začutili oni drugi prisotni, a nas je zadelo. Ko smo se dvignili, sva se Hamom spogledala, se objela in zaihtela. Vse je bilo kot kaka glasba Čajkovskega: mogočno, trpko in do bolečine lepo. Zvečer nas je bilo v koči že vseh dvaindvajset – žal mi je bilo, da pri spomeniku še ni bilo vseh, posebno ne kake pesniške duše.
Pumori ostane nedotaknjen
Pumoriju ni bilo všeč, da se ga jemlje tako zlahka. Drugi dan se je nekaj podobnega kot Stipetu zgodilo še Rafu. Vrv se je utrgala, nekaj se mu je je napletlo še okrog noge in upočasnilo padec, a če ne bi oba šerpa, Sonam in Pasang, planila nanj, bi strmoglavil v prepad. Ko so prišli v kočo, so bili kot reševalci na risbi v Gregorinovem Blagoslovu gora: možje resnih obrazov in temne skrivnosti, še preden so kaj povedali. »V tretje gre rado,« se je zaslišal pitijski pregovor za še neznani konec. Tega sem doživel jaz, a takrat tega še nisem slutil. Pokazalo se je, da so poskušali priti po neki stari smeri na sedlo med Lingtrenom in Pumorijem. Rob sedla je visok le dobrih 6000 metrov in celo bližje Lingtrenu, do Pumorija pa je najprej kilometer ostrega, na obe strani prepadnega grebena, ovešenega z opastmi, in šele potem se pobočje proti vrhu zaobli. Morda so ostale vrvi še od neandertalcev, ko so se v begu pred ledeno dobo s Tibeta »abzajlali« v toplejši Nepal, sem malo hudobno pomislil.
Normalno smer sta suha zima in topla pomlad oropali snega, da so dolgi snežni klini na fiksnih vrveh viseli v zraku, namesto tičali v snegu, na levi, jugozahodni steni pa je v sicer ledeni strmini bilo nepokritega že toliko skalovja, da Andrejev načrt o kakem hitrem lednem plezanju ni bil izvedljiv. Ob tem so še dovolj pogosto po stenah leteli kamenje in kosi ledu, stiskajoči čas je naredil svoje in Pumori je ostal nedotaknjen. V Alpah se je sezona lednih sten premaknila s poletja na zimo, v Himalaji bo pa treba najboljši čas šele ugotoviti, saj jesenski obilni sneg čez zimo v suhem zraku in močnem soncu preprosto sublimira, izpuhti.
Predzadnji dan so šli skoraj vsi na obisk k hrvaški ženski odpravi v bazo pod Everest. Sam nisem šel, smo pa Hrvatice povabili za naslednji dan k nam. Kot so naši individualci kapljali v njihov tabor celo uro (so vsaj imele čas pripraviti sprejem), tako so one prišle v »enem kosu« z vodjem Darkom Berljakom na čelu, izžarevajoč voljo, skupnost in visoko zavest o tem, koga in kaj predstavljajo. To sem jim v nagovoru tudi povedal.
Hvaležni za priložnost
Počutil sem se vsak dan slabše, kar so drugi opazili še prej kot jaz sam. Nisem hotel, da se vsem na očeh celo uro mučim čez prvi klanec takoj za Gorak Šepom, pa sem najel konja. Po strminah ledeniške morene imaš le dve možnosti: ali znaš jezditi ali pa te natovorijo na konja kot vrečo. Pomagalo mi je, da mi ni bilo treba hoditi v klanec, pomoč konju pri vzponih in sestopih pa je bila za srce prav tako naporna. Res pa sem z Gorak Šepa odjezdil in se ne odplazil. Sicer občasni aritmiji se je pridružila se tahikardija, srce, ki plahuta in ne pošilja krvi in kisika po telesu, pa te lahko kaj hitro pokoplje.
Drugo jutro (26. 4.) se v Lobučah najprej z Rafom meniva, kako bova skupaj – on zaradi poškodovane noge – odšepala v Periče in naprej dol, počasi in v kratkih etapah, potem pa obležim na klopi, da bi si še malo odpočil. Stipe in Ivč se sklanjata nadme, kaj mi je, potem pa mi skoraj ukažejo, da pristanem na prevoz s helikopterjem. Pobudnik je Padam, zdravnik Damijan mu pritrdi, tretji »žig« dam sam. Bojč in Padam me z obeh strani podpreta, da hitreje hodim, ostali slikajo, Stipe snema, in sprejme me kopilotski sedež. Spodaj pa za hip še vsa skupina – eni proti Imdža Tseju, drugi po isti poti kot prej gor, zdaj dol. Na Gorak Šepu so le še Andrej, Marija in Viki, bolj zaradi raziskovanja kot česa drugega. Veliko simbolike je v tem odhodu. Kratko in hitro diham še med poletom. Če bi šel peš, bi verjetno preprosto umrl; obsedel bi nekje ob poti in ne bi več vstal. Da je šlo za resno okvaro, sem videl v Katmanduju, ko sem šele čez nekaj dni za silo zaživel.
Iz helikopterja sem videl razsežnost in samotnost poti proti Everestu in krutost pokrajine. Ko hodiš, imaš opravka s sprotnostmi in celote ne vidiš. Spodaj v globoki soteski razpenjena reka, visoko nad njo tanka rumena črta poti s figuricami ljudi in jakov, neskončne razdalje med vasmi ob poti, nad potjo pa spet nič, torej rjavina obglodanih trat, nato skalovje in led. Za ljudi je le ena sama tanka rumena črta. Slovenci še vemo ne, v kakem raju živimo. Zato pa z njim delamo kot svinja z mehom. Če nad to kumbujsko pustoto ne bi bilo atraktivnih najvišjih gora, se razen znanstvenikov ne za deželo in ne za Šerpe ne bi zmenil nihče. Životarili bi kot toliko drugih nam neznanih azijskih plemen.
Na Pumoriju se je razpršena zgodba tako končala. Lingtren si za prvi vzpon iz Nepala zasluži resen poskus ene ali dveh vrhunskih navez naravnost z juga na vrh (več skale kot ledu!). Viki je po ogledih in z zadnjimi računi zapustil Gorak Šep, Marija in Andrej sta se še pred prelazom Šangri La odrekla poti na Gokio in se vrnila proti Namčeju (vsi trije so prišli v Katmandu 6. maja). Bojč, Rudi, Stipe, Raf, Hamo in Mišo so se po različnih poteh vrnili skozi Namče proti Lukli, skupina Imdža Tse pa se je okrepila s kandidati s Pumorija. Tako so že 28. 4. prišli na Imdža Tse naravnost iz baze Ivč (7 ur gor in dol), Irena, Dušan, Sead, Rok, Polona in Metod, naslednji dan pa iz višinske baze Damijan (od »klientk« občudovan za veliko moč), Magda, Ivica, Srečko in še enkrat Metod; vsega enajst na vrhu. Čeprav zbrana z različnih vetrov in z različnimi cilji, je bila ekipa složna in je izžarevala skupnost; bila je primerna za počastitev obletnice našega Everesta.
V Katmanduju smo nekaj večerij priredili mi, eno (in najboljšo) Nepalci, nekaj udeležencev je šlo še v Čitvan, muzeju v Pokri sem nesel posnetke z Everesta in Kangčendzenge ter v Katmanduju poiskal Nepalca, ki bi bil primeren za častnega konzula Republike Slovenije v Nepalu. V Ljubljani imamo častnega konzula Nepala, čeprav le redek Nepalec zaide v Slovenijo, Slovencem priljubljena turistična država pa nima nobenega našega predstavnika. Zdaj ta predlog obdeluje naše zunanje ministrstvo.
Istočasno kot mi na spominski odpravi sta bila pod Everestom še dva Slovenca, oba z namenom priti na vrh. Z juga se je kot gorski vodnik Angležem trudil vrhunski alpinist Tomaž Jakofčič , s severa pa kot članica mednarodne odprave Simona Pogač. Z juga je smer lažja, a daljša, s severa tehnično težja, a krajša. Kot smo si mi drug drugemu želeli vse dobro, smo želeli uspeh tako Hrvaticam kot našima dvema. Pred tako visoko goro se spodobijo le dobre želje in veliko skromnosti. Za moč je prostor, za napuh pa ne.
Veterani – nas devet in tisti, ki jih ni bilo zraven – smo lahko le hvaležni za priložnost, ki nam je bila dana, tako tista pred tridesetimi leti kot tale zdaj.
Tone Škarja