Polet.si - Grega Hočevar: Znamenite besede »ker je gora pač tam« so absurden in nekoliko ciničen, a zelo enostaven odgovor na vprašanje Andrewu Irvinu, zakaj človek rine na Everest.
Irvine je zelo verjetno že leta 1924, torej celih 29 let pred Tenzingom in Hillaryjem, stal na njegovem vrhu, saj ženine slike, ki jo je nameraval pustiti na vrhu, v njegovem jopiču (ko so leta 1999 našli njegovo truplo) ni bilo. In zakaj bi človek skočil v sinje modro jezero, ki se kopa v soncu in v katerem se zrcalijo osemtisočaki? Morda iz enakega razloga – ker je pač tam. Čeprav leži na nadmorski višini 5000 metrov, temperatura vode pa meri le nekaj stopinj Celzija?
Modrina pod streho sveta
Sam se le težko uprem vabljivi modrini rek, jezer in morja. Ne glede na letni čas ali kraj. Ko me je pred nedavnim pot zanesla na tritedenski treking v Himalajo, sem Gokijska jezera, za katerih lepoto sem slišal že prej, takoj uvrstil med nepalske »must do«. Tako sem med prtljago, kjer zaradi teže noben kos ne sme biti odveč, poleg cepina in derez stlačil še petdeset gramov lajkre. Toda ali bom sploh prišel do Gokya?
Kopanje 5000 metrov nad morjem
Kopanje v okraju vasice Gokyo je sicer prepovedano, saj je tam narodni park, a na eno oko naj bi zamižali. Aklimatizacija človeškemu telesu dovoljuje 500 višincev na dan, a zahteva naslednji dan počitek. Vse se začne v Lukli, najnevarnejšem letališču na svetu s samo 450 metrov dolgo in 12 odstotkov nagnjeno pristajalno stezo na nadmorski višini 2800 metrov. Do tja nas čaka kar deset dni hoje. Neskončne lepote hudournikov, čudovitih gora v snegu, ledeniških moren in prelazov. Molilne zastavice, prah, šoder na vsakem koraku. Ter hoja in spet hoja v tišini neokrnjene narave in hrupu lastnih misli. Nevarnost driske, glavobola, višinske bolezni. Povsod okrog nas budistične stupe (kamniti čorteni), otovorjeni jaki, močno sonce in črni goraki (krokarji) v neusmiljenem vetru. A mraz, mraz in spet mraz! Spimo pri ničli! Na poti ves čas sključeni šerpe vseh starosti, obuti nekateri samo v sandale, in otroci s svečkami iz nosa in z za vedno zaznamovanimi rdečimi lički od pomrznin, oblečeni v raztrgane in obnošene cunjice. Pa spet hoja, zdaj v hrupu narave in tišini v sebi. In končno: vasica Gokyo. Huda utrujenost in samo 53 odstotkov nižinske vrednosti kisika v zraku, na steni lodža pa spet prekleti poster tistega Francoza Andrea Payrauda, ki se ni samo šel »najvišjega kopanja na svetu«, ampak se je celo spustil po eni ledeniških rek od višine 4800 do 3600 metrov nad morjem. V neoprenu, seveda. Ne da bi se želel primerjati. Ampak zebe me kot cucka, saj se na zelo kratki etapi iz Dragnaga nisem niti malo segrel, zunaj pa silovit veter dviguje pločevinaste strehe barak ...
A sem šel
Sam. Kajti nihče od članov ekipe ni imel ne volje ne energije za družbo ekscentriku. Tekel sem torej do gornjega gokijskega jezera Thonak Tsho (4870 metrov), se tako dobro ogrel in se skoraj pod vznožjem osemtisočaka Čo Oju in tik ob najdaljšem svetovnem ledeniku Ngozumba vrgel v čudovito jezero. Čeprav sem moral do vode čez ozek pas ledu, je bila ta veliko toplejša kakor Blejsko jezero tistega 23. januarja 2010, ko smo se na SP v zimskem plavanju pri treh treh stopinjah Celzija pognali na 25 metrov. Tam, v jasnini, veličini in samoti Himalaje, sem se sončil in od užitka kričal v stene šesttisočakov nad jezerom. Kako ironično, da so bile tiste minute ene redkih v vseh treh tednih, ko me ni popolnoma nič zeblo.
Blagodejni učinki ledenega kopanja
Kopanje vedno in povsod zbuja začudenje in nejevero, češ, voda je mrzla! Toda poglejte, koliko ljudi se je na »novoletnem skoku« v morje pognalo v torek, koliko pa nas je bilo tam na Bernardinu v začetkih!
Kopanje v mrzli vodi je sestavni del vsakega savnanja, in knajpanje (Sebastian Kneipp, 1821–897) je še danes priporočljivo za zdravje, ima blagodejen vpliv na počutje, prekrvavitev in presnovo, povečuje odpornost in prag dovzetnosti za različne bolezenske vplive.
Izredne obremenitve telesa
Človek je sicer zelo slabo prilagojen na mraz, še posebno na mrzlo vodo. Zaradi kondukcije, to je izgube toplote pri stiku telesa z mrzlo vodo, temperatura na obrobju zelo hitro pade. Ko se izenačita temperaturi kože in vode, se začne hitro zniževati tudi temperatura telesnega jedra, hitrost ohlajanja pa je najbolj odvisna od debeline podkožne maščobe. Obleka pomaga, ker zadrži nekoliko segreto vodo bliže koži. Več plasti oblek pomaga še bolj. Če vas morebiti doleti brodolom potniške ladje, se v mrzli vodi čim manj premikajte.
Najnižja temperatura jedra, ki jo je človek preživel, je 18 stopinj Celzija. Čeprav so dolgo verjeli, da je vse pod 20 stopinjami smrtno, se je izkazalo, da je za kratek čas mogoče preživeti ohladitev do 15 stopinj ali celo nižje. Odtekanje toplote spremlja vazokonstrikcija, to je zoževanje žil na površju, tik pod kožo, kar strašansko poviša krvni pritisk in zelo obremeni srce. Pordela koža po daljšem ohlajanju je posledica sekundarne vazodilatacije (širjenja žil) in povečane oksigenacije krvi, torej povišane koncentracije s kisikom nasičenega hemoglobina, ki ima svetlo rdečo barvo.
Kratke hlače in Everest?
Človek, za katerega se zdi, da vse to ne velja, saj se njegova telesna temperatura jedra dokazano tudi po 20 minutah sedenja v posodi z ledom prav nič ne zniža, je 53-letni Nizozemec Wim Hof. Ledeni mož, kot mu pravijo, je mojster meditacije »tummo«, ki se je je pri študiju ezoteričnega budizma priučil prav pri tibetanskih menihih. Wim lahko preteče maraton na južnem polu samo v kratkih spodnjicah ter kar četrt ure vztraja v ledeno mrzli vodi.
Kako prav bi prišle takšne sposobnosti Frenku Morrisu ter bratoma Johnu in Clarenceu Anglinu, ki so v noči na 12. junij leta 1962 izvedli spektakularni pobeg iz kultnega Alcatraza, tedaj najbolj varovanega zapora na svetu. Skozi prezračevalni jašek, po zidu in čez ograjo je še šlo, dve milji ledenega morja pa je bilo zanje verjetno prehudo. Njihovih trupel namreč niso nikoli našli. Hof se je leta 2007 želel povzpeti celo na Everest samo v kratkih hlačah, a ga je izdala poškodba stopala. Iz baznega tabora (5300) do višine 6700 metrov se mu je uspelo prigristi le v sandalih, nato si je le nadel gojzarje. Prišel je do višine 7400 metrov, kjer je zaradi bolečin moral obrniti.
A povem vam, da je bil po vseh čudovitih poteh, zasneženih vršacih, neskončno jasnih, zvezdnatih nočeh, soncu, ledu in mrazu, umazaniji in dvajsetih dneh usmrajenih cunj eden izmed »top 10« himalajske dogodivščine vsekakor tudi trenutek, ko je iz tuša v toplem hotelu Katmanduja pritekla – vroča voda.
Grega Hočevar