Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Oktobra letos je na širšem območju Anapurn umrlo več kot 40 ljudi. Tretjina med njimi je bilo tujih turistov, preostali pa njihovi nosači.

Oktobra letos je na širšem območju Anapurn umrlo več kot 40 ljudi. Tretjina med njimi je bilo tujih turistov, preostali pa njihovi nosači.

Sredi oktobra letos, na vrhuncu jesenske turistične sezone, je izredno močno poslabšanje vremena zajelo območja osrednje nepalske Himalaje. Takšno poslabšanje, kljub dokaj stabilnemu lepemu jesenskemu vremenu, ni redkost. Tokratno, ki je z vso silo udarilo na območje osemtisočakov Daulagiri, Anapurna in Manaslu, so dodatno spodbudili ostanki ciklona Hudhud, ki se je razdivjal nad indijsko ravnino. Zaradi močnih nalivov so se celo nad nepalskim turističnim mestom Pokara, le osemsto metrov nad morjem, začeli trgati zemeljski plazovi. Na obali pokarskega jezera je eden od njih usmrtil štiri ljudi.

Veliko huje pa je bilo v višjih predelih Himalaje. Na znani trekinški poti okoli Anapurn je silovito sneženje zajelo številne pohodnike. V dobrih štiriindvajsetih urah je na višini 5000 metrov zapadlo dva metra snega. Bolje in slabše pripravljeni ter opremljeni pohodniki so se znašli v izjemno kritični situaciji. Predvsem zaradi snežnega viharja, delno pa tudi zaradi napačne odločitve odgovornih vodnikov in pohodnikov je na širšem območju Anapurn umrlo več kot štirideset ljudi. Približno tretjina med njimi je bilo tujih turistov, preostali pa njihovi nosači, domačini. Vsi, ki jih je neurje zajelo na poti, so se poskušali rešiti v nižje predele. Bolje organiziranim in opremljenim je uspelo. Več dni so se v globokem snegu prebijali navzdol in pri tem številni utrpeli hude omrzline. Nekatere od njih je le intervencija nepalske helikopterske reševalne službe rešila pred smrtjo.

Opozorilo bodočim himalajcem

Štirinajst dni po tragediji sem obiskal to območje. Prisojna pobočja okoli 5400 metrov visokega prelaza Thorong La so bila že povsem kopna, na osojnih pa je ležalo še več kot meter suhega nesprijetega snega. V zametih pa še veliko več. Orjaški plazovi so na več mestih zatrpali strugi rek Thorong Khola in Marsiandi ter ju premostili z več širokimi snežnimi mostovi. Priče so mi pripovedovale, kako se je ozračje tik pred izbruhom viharja zlovešče umirilo. Celo vedno navzoči veter je nehal pihati. Ptice in druge živali so se, sluteč prihajajoče neurje, povsem pritajile. Nočilo se je in prebivalci naselja Gundang, 4000 metrov visoko, so se ob prvih snežinkah, ki so priplesale izpod neba, odpravili spat. Ko so se naslednje jutro prebudili, jim je novozapadli sneg na dvorišču segal do prsi.

Vsaka nesreča na meni tako ljubem območju Himalaje se me vselej močno dotakne. Kaj šele, če ima take razsežnosti. Težko je presojati in ocenjevati vzroke zanjo. Verjamem pa, da bi bilo ob dobri organiziranosti skupin in posameznikov, njihovi ustrezni opremljenosti in brez podcenjevanja – v normalnih razmerah res ne preveč zahtevne poti – žrtev precej manj. Upam, da bo njihova tragedija resno opozorilo vsem bodočim obiskovalcem magičnih pokrajin pod Himalajo, da se čim bolj odgovorno pripravijo na pot in predvidijo vse, kar jih na njej lahko doleti – tudi takšen ekstremni vremenski preobrat. Predvsem pa da se organizatorji trekingov zavedajo tveganja, ki so mu izpostavljeni pohodniki in njihovi najeti nosači.

Poklic, zapisan v genih

Daleč največ žrtev je bilo med domačimi nosači, ki so po najboljših močeh opravljali svoje delo, predvsem za svoje preživetje in preživetje svojih družin. To pa je v Nepalu vse prej kot lahko. Čeprav je nosaški poklic eden najstarejših v Nepalu in čeprav je prebivalcem te dežele zapisan v genih, pa je izjemno zahteven in naporen. Kaj vse sem že videl prenašati te drobne nosače, može in žene, včasih tudi otroke, po nepalskih poteh in brezpotjih!

Spominjam se številnih odprav in potovanj po Himalaji, ki bi se brez izjemne spretnosti, požrtvovalnosti in predanosti nosačev lahko končale čisto drugače. Nekatere se morda niti ne bi začele. Samo za naš Everest leta 1979 nam je do baznega tabora pod goro pomagalo kar osemsto nosačev. Čeprav se način plezanja in potovanja do vznožja gora skozi leta močno spreminja, tudi zaradi novih cest in načinov transporta, pa nosači ostajajo ključni del vsakega potovanja po Nepalu. Tudi lani, ko sem s tremi alpinističnimi kolegi raziskoval območje okoli jezera Tiličo, ni bilo nič drugače. Potrebovali smo dva dobra in zanesljiva nosača …

Sij v očeh zanesljivega nosača

Spoštljivo, nekoliko napeto, a samozavestno in radovedno je sedel ob peči zakurjenega lodža v vasi Mugje, 3400 metrov visoko pod mogočno himalajsko verigo Anapurn. Sardar Purna mi ga je predstavil kot Šankarja iz plemena Gurung, nosača, ki je že večkrat nosil prek prelaza Tiličo. Ves majhen in droban, na prvi pogled ni kazal, da bi bil sposoben pet dni nositi tridesetkilogramski tovor čez več pettisočmetrskih sedel, in to po nevarnih, prepadnih in zasneženih poteh. A zaznal sem tisti značilni sij v očeh, ki ga imajo le dobri in zanesljivi nosači.

Bili smo štirje himalajski sopotniki in imeli za približno šestdeset kilogramov dodatne opreme. Zato bo s seboj pripeljal še prijatelja Karmo. Za ceno se nisva kaj dosti pogajala. Odločno je povedal, da jima bomo plačali pet dni za nošnjo in še dva dni za vrnitev v domačo vas. Cena je bila za njihove razmere kar visoka, a sem jo sprejel. Zato ker nadvse spoštujem delo nepalskih nosačev in zato ker se je Šankar tako odločno postavil zase.

Prve tri dni, do skromnega kamnitega zavetišča ob jezeru Tiličo na višini pet tisoč metrov, je vse teklo gladko. Orkanski veter, ki je pometal po zasneženi pokrajini, nas je pregnal v notranjost, kjer smo se začeli pripravljati na naslednji, odločilni dan. Od tam, do naselja Jomsom, je dobrih dvanajst ur hoje. Treba bo čez tri visoka sedla in tu se bo pokazalo, iz kakšnega testa sta.

Že prejšnje dni smo s Šankarjem in Karmo delili kakšne priboljške. Košček čokolade, bonbon, energetsko ploščico ali čaj v čajnici ob poti. To popoldne pa so na dan priromale še dodatne dobrote. Dobila sta vse juhe in čaje ter zanju tako dragoceno kartušo plina. Tistega, kar smo skuhali zase, sta bila enako deležna tudi onadva. Saj sta že ves čas čutila, da smo vsi skupaj eno moštvo, ko pa sem jima to še povedal, se jima je zdelo posebej imenitno. Ne le to, onadva sta najbolj pomembna! Mi smo dovolj izkušeni, da bomo znali sami poskrbeti zase, a brez opreme, ki nam jo nosita, ne moremo nič.

Nahrbtnik od »lady doctor«

Šankar je sam predlagal, naj gremo na odločilni dan čim bolj zgodaj na pot. Ob pol šestih zjutraj smo iz zavetišča stopili v mrzlo novembrsko noč. Jezero pod nami se je zamolklo lesketalo v tisti posebni svetlobi, ki jo na teh višinah oddaja z zvezdami posuto nebo. Oster višinski zrak in mrzel veter sta nam lepila nosnice, ko smo po poledenelem pobočju lovili korake proti prvemu, najvišjemu sedlu. Tempo je bil kar hiter, a z veseljem sem opazil, da nam oba nosača brez težav sledita. Ko pa je prva svetloba dneva začarala pokrajino okoli nas, da smo zaneseno poskušali podobe te čiste lepote ujeti v fotoaparate, sta nas celo prehitela. Neverjetno!

Vlasta se je še posebej veliko ukvarjala s fotografiranjem in je nekoliko zaostala. Šankar in Karma sta medtem že dosegla sedlo, na katerem so v rahlem jutranjem vetru plapolale molilne zastavice. Presenečen sem opazil, da je Šankar odložil svoj tovor in se takoj začel vračati proti nam. Je kaj pozabil ali izgubil? Ko je prišel do mene, mi je najprej osuplemu, potem pa čisto ganjenemu v polomljeni angleščini povedal, da gre po nahrbtnik od »lady doctor« Vlaste, da bo laže prišla na sedlo. Kar objel sem ga in mu dopovedal, da je »lady doctor« izvrstna plezalka, ki je bila že več kot sedem tisoč metrov visoko, in da niti ne bi pustila, da bi ji kdo nesel nahrbtnik. Komaj sem ga ustavil. Vlasta je v tem prišla bliže, in ko sem ji povedal, za kaj gre, je tudi sama komaj skrila ganjenost za svojim fotoaparatom, ko naju je s Šankarjem objeta fotografirala tam nekje med turkiznim nebom in Zemljo.

S sedla je pot vodila rahlo navzdol, nato pa v valovih gor in dol proti zadnjemu sedlu Mesokanto, kjer se pot dokončno in strmo prevesi navzdol. Šankarju in Karmi sem obljubil, da ju bomo tam počakali ter jima pomagali, če bo pot zaledenela in bi potrebovala pomoč. A bila sta že daleč pred nami. Hitela sta naprej, čuteč podobno kot mi, da je stvar dobljena in da bomo še pred nočjo v Jomsomu.

Sreča v nesreči

Na Mesokantu smo posneli še nekaj kadrov za zadnji film tv-serije Velikani Himalaje, potem pa začeli sestopati. Kar malo osupnil sem nad hudo strmo snežno vesino, trdo pomrznjeno, prek katere so vodile majhne poledenele stopinje v nekajstometrsko globino. Zbrano in previdno smo tipali navzdol in si, šele po dvesto metrih, ko so poledenele stopinje zavile pod skalno pregrado ter je strmina nekoliko popustila, malo oddahnili. Šankarja in Karme že nekaj časa nisem videl. Le kako jima je s težkimi, nerodnimi tovori uspelo srečno priti tu čez? Saj jima ni! Globoko pod nami smo nenadoma opazili drobni piki, ki iščeta enega od padlih tovorov. Je vsaj z njima vse v redu?

Pohiteli smo do njiju. Še vedno pretreseni Šankar je opravičujoče zrl vame in mi ob pomoči sardarja Purne povedal, kaj se je zgodilo. K sreči že v spodnji polovici najhujše strmine mu je zdrsnilo v poledeneli stopinji. Tovor ga je zaradi rahlega sunka vrgel iz varljivega ravnotežja. Z njim vred se je zapeljal po ledeni strmini. Vrv, ki je obe transportni vreči povezovala v en tovor, se je pretrgala. Šankar in obe vreči so se z vse večjo hitrostjo prekopicevali po pobočju navzdol. Šele kakih dvesto višinskih metrov niže so se le začeli ustavljati v položnejšem izteku snežišča. Kot po čudežu je Šankar, če odštejem nekaj prask in bušk, ostal nepoškodovan. Le ena od vreč je bila malo natrgana. To je bil vzrok za njegovo opravičevanje. Bal se je, da bom zaradi tega hud nanj.

Sam pa sem ga le stiskal k sebi, presrečen, da je živ in zdrav, in gledal nazaj po zaledeneli strmini. Če bi mu zdrsnilo nekoliko više, bi ga odneslo v strmejši, s skalnimi skoki prepreden žleb in končalo bi se čisto drugače. Miril sem ga in mu dopovedoval, naj mi tega ne naredi nikoli več, da mora bolj paziti nase in da bom hud nanj le, če bom izvedel, da se mu je kaj zgodilo.

Namaste

Že v mraku, po več kot dvanajstih lepih, napornih, napetih, dramatičnih in čustev polnih urah smo dosegli Jomsom. Pošteno smo bili zmahani. Ko sem jima plačeval, sem se nenadoma zavedel, da že dolgo nisem videl tako hvaležnih ljudi, ki prejemajo tako težko zasluženo plačilo za izvrstno opravljeno delo. Zahvalila sta se. Spoštljivo smo se priklonili drug drugemu, potem pa še objeli. Povabil sem ju, naj ostaneta z nami na večerji, pa sta se izgovorila, da ju čakajo prijatelji, pri katerih bosta prespala, in da je že pozno. Poiskali smo še nekaj malenkosti in jima jih dali. Vlasta je Šankarju za njegovo ganljivo skrb zanjo podarila svojo podlogo za spanje, da ga bo v mrzlih nočeh na njegovih poteh malo manj zeblo.

Malo sta še postala v preddverju majhnega hotelčka ob letališki stezi, od koder naj bi nas letalo naslednji dan poneslo proti Pokari, Katmanduju in naprej proti domu. Gledal sem ju, vsa drobna, v bornih nosaških oblačilih in s še bornejšim imetjem v rokah. Na obrazih se jima je kljub hudi utrujenosti zrcalilo zadovoljstvo, da sta dobro opravila zahtevno delo. Še enkrat sta se rahlo priklonila, z rokami, sklenjenimi v njihov pozdrav namaste, in neslišno izginila v noč.

Fotografije in besedilo Viki Grošelj