John Hunt, priredil: Janko Blažej
Ob tej priliki sem prvič imel možnost, da sem plezal s Tenzingom. Izkazal se je ne le kot sposoben alpinist, marveč je bil že takrat sposobnejši od kogarkoli od nas. Izgledi za bodočnost so bili torej dobri. Najboljši znak našega zdravstvenega stanja je bil, da smo kljub precejšnjim naporom obdržali svojo telesno težo — jaz sem jo celo zvišal — in da smo vsi imeli silen tek. Preden sem se lotil tega poglavja, sem pregledal zapiske v dnevnikih in cedil sline ob spominih na obroke. Posebno tisti ob povratku v taborišče me je ganil: odličen kolač z rozinami, rižev narastek s konzerviranim sadjem, kar smo jemali iz dobro založenih škatel. Nasprotno pa nekdo drugi toži o nezadostnih obrokih za velike višine: »Ta vzpon je bil komajda pošten, kajti že v višini 5500 m smo bili lačni kot volkovi in nismo imeli občutka, da smo sploh kaj jedli, čeprav smo uživali obroke, ki so bili preračunani za višino nad 7000 m. Za zajtrk jemo ovsene kosmiče in lešnike, mleko in čaj, za večerjo pa ribe, zmleto meso in kakao ali kavo.« Tudi ni bilo prav nič težko ubogati Pugha, ki je svetoval, naj vsak dan spijemo približno tri do štiri litre tekočine.
Čeprav smo med prvim kondicijskim treningom obilno jedli in pili, smo le težko zaspali, kar je neovrgljiv dokaz, da še nismo bili dovolj vajeni višine. Zaradi težkega in neenakomernega dihanja smo se prebujali nenadoma in z občutkom, da se dušimo. Michael Ward nas je oskrbel s številnimi kroglicami za spanje, ki smo jih razlikovali po barvi. V večini primerov so nam te kroglice sicer omogočile spanje, vendar je trajalo precej časa, da smo ugotovili, katera vrsta enemu ali drugemu bolje odgovarja.
Petega aprila popoldne se je naša skupina vrnila v taborišče po isti poti kot je odšla. V odmoru, ki je sledil, smo z velikim zanimanjem primerjali svoje izkušnje z izkušnjami drugih. Evansova skupina je ovrgla domnevo o skriti dolini pod Ama Dablamom, vendar jim je namesto tega uspelo najti tri prelaze. Najvišji, ki so ga imenovali Mera Col, ki je bil visok nad 6000 m. Tour Bourdillon se je sam povzpel na nek skalnat pettisočak. Ta skupina je bila zdaj vajena obeh vrst kisikovih aparatov. Charles pa je zbiral fotografije in druge zemljepisne podatke o tem privlačnem ozemlju. Opazil sem tudi, da sta George Band in Michel Westmacott, ki sta bila tokrat prvič v Himalaji, veliko bolj občutila višino kot drugi. Vsekakor pa sta bila pripravljena izvršiti vsako nalogo sta bila vesela vsake prilike za to.
Čim je Ed ozdravel, je takoj pohitel za tovariši. Dohitel jih je, ko so se utaborili na Chola-Kola. V nekaterih pogledih je bila njihova tura najuspešnejša, kajti prešli so vse Taweške vrhove, pri čemer so se spustili na neko visoko sedlo. Poleg tega so napravili nič manj kot dva prvenstvena vzpona. Eden od teh vrhov je bil elegantna gora, kjer so imeli priliko temeljito preizkusiti svoje sposobnosti in izkušnje v ledu. Domačini imenujejo to goro Kang Cho in je visoka 6100 m. Tudi poskusi s kisikom so se jim dobro obnesli.
Ko smo zvečer sedeli ob ogromnem tabornem ognju, sem občutil veliko zadovoljstvo nad doseženimi uspehi. Točno po načrtu smo izvršili vse naloge, ki smo si jih zastavili, uspešno smo namreč priplezali v maksimalne višine, ki so možne v tako zgodnji sezoni in to brez kakšnih večjih težav. Mislim tudi, da se še ni zgodilo, da bi bili vrhovi nad 6000 m preplezani v tem letnem času. Neomajno smo zaupali kisikovim aparatom in to glede na njihovo uporabo in učinek. Še več: vsi smo ob plezanju uživali in smo se počutili, kot bi bili na počitnicah. To je bilo zelo važno, kajti čakal nas je še velik napor. Morala je bila oči vidno na višku. Najbolj pa sem bil vesel, ko sem videl, kako narašča med nami prijateljstvo in medsebojno zaupanje. Za tako zaupanje smo imeli dovolj vzroka, kajti bili smo skupaj na vrvi, kjer smo se lahko prepričali o vrednosti sotovarišev. Samo nekaj dni smo živeli skupaj v tako visokem taborišču, a ti dnevi niso bili le znosni, temveč celo prijetni. Tisto noč smo v hladnem višinskem zraku in pod migljajočimi zvezdami ob plapolajočem ognju doživeli sprostitev in preprosto srečo, ki mi je dajala vero v naše združene moči ob času preizkušnje.
Ko smo se drugič sešli v Thyngbocbu, smo imeli še več dela kot prvič. Večina od nas je bila pred izvršitvijo naše glavne naloge zadnjikrat v tem taborišču in minilo bo kakšnih štirinajst dni, preden se bo vsa skupina ponovno sestala. Takrat se bomo sešli v novem taborišču, ki ga bomo postavil čim više na ledeniku Kumbu. Zato smo morali napraviti mnogo podrobnih načrtov, in sicer dvojnih: za naslednjo turo vsake posamezne skupine in za odpravo v celoti.
Prenos hrane in opreme za drugo aklimatizacijo je bil še večji problem kot za prvo. Posamezne skupine sem sestavil popolnoma na novo iz članov prejšnjih skupin in sicer glede na posebne naloge, ki so stale pred nami. V prejšnjih načrtih smo premalo upoštevali Ledeni slap nad ledenikom Kumbu. Če nismo hoteli izgubljati dragocenih dni pozneje in tvegati, da tako zamudimo ugodno vremensko obdobje sredi maja, smo si morali vzeti več časa, da se razgledamo po Slapu in da določimo svojo pot preko njega. Pri drugi aklimatizaciji smo za to nalogo sestavili posebno skupino; v tej skupini so bili: Ed Hillary, čigar prejšnje izkušnje na Ledenem slapu so bile neprecenljive. Dalje George Lorne, ki je bil tudi zelo izkušen v ledu, George Band in Michael Westmacott, ki je odgovarjal za zložljivo opremo, ki jo bodo na tej turi prav gotovo potrebovali. On bo tudi lahko zahteval iz Thyangbocha lokalni material, kot na primer drevesna debla za mostove preko ledeniških razpok. To je bilo treba pripraviti še ob pravem času, torej preden zapustimo drevesni pas.