John Hunt, priredil: Janko Blažej
Nadalje smo morali do skrajnosti izkoristiti vse ugodne priložnosti, ki bi nam jih nudili sneg, veter in vreme. Ob pravem času smo morali imeti na dovolj visokem mestu dovolj ljudi in opreme, da bi izvedli tudi tri naskoke na vrh, če bi bilo potrebno. Te naskoke pa bi morali izvršiti naglo drugega za drugim. Zato je morala biti naša oprema lahka in ljudje v zadostnem treningu. Na kisik smo se zanašali v polni meri, kolikor bi nam ga le bilo na razpolago. Da bi preprečili nazadovanje fizične kondicije, bi ga uporabljali pri vzpenjanju in v višjih taboriščih tudi pri spanju v posebnih maskah, če bi ga bilo dovolj.
Končno smo morali še upoštevati, da bo mogoče prenesti v Zahodno globel le omejeno količino opreme, ker bo vzpon preko Ledenega slapu precej nevaren, naporen in tehnično težaven. Poskrbeti smo morali tudi za zadostno število izurjenih nosačev v višjih legah.
Tudi glede hrane smo prišli do važnih zaključkov. Porabljali smo vojaške obroke, za zadnji naskok na vrh smo imeli posebno hrano. Izdelali smo tudi podroben teoretični plan, čeprav se bo marsikomu čudno zdelo, da smo že v Londonu šli tako daleč v podrobnosti. Ta teoretični plan bi kasneje na gori seveda lahko spremenili, vendar nam je sedaj omogočil, da smo do potankosti preračunali in pripravili vso opremo, ki jo bo treba prenesti v višja taborišča in določili tudi število nosačev in plezalcev, ki bodo pri prenosu potrebni.
Vzpon sam naj bi razpadel v dve fazi. V prvi bi prenesli vsa potrebna bremena iz izhodiščnega taborišča pod ledenikom Khumbu v Zahodno globel in dalje na Južno sedlo; druga faza bi obsegala naskok na vrh. Za prvo fazo smo računali nekako tri tedne. Za naskok sedem dni v primeru, če bi bila šele tretja naveza uspešna in če bi naveze naglo sledile druga drugi. V zvezi s tem smo določili tudi število vmesnih taborišč in smo zanje pripravili potrebne šotore. Naredili smo razpored dela, po katerem naj bi bile naše priprave v Britaniji zaključene sredi februarja, v Indijo bi potovali z ladjo in bi prišli v bližino Everesta proti koncu marca. Tako bi nam ostali vsaj trije tedni za trening, preden bi pričeli s svojim delom na Everestu. Med pripravami sem pogosto vprašal za nasvet starejše plezalce z Everesta in sem jim tudi naše načrte poslal v presojo.
V spominu so mi ostale Nortonove besede: »Zgodovina vseh poizkusov na Everestu kaže, da so taborišča, iz katerih so plezalci izvedli zadnji naskok, ležala vedno prenizko. Za zadnji dan jim je vedno ostala predolga pot. Postavite svoje zadnje taborišče na Južni vrh, ali tik pod njim, če bo potrebno sekanje stopinj pod Južnim vrhom. Na drug način sploh ne boste mogli uspeti.« Te besede, ki jih je podprl še Longstaff, sem si vzel tako k srcu, da sem sklenil, da bom za postavitev tega zadnjega taborišča sam prav osebno odgovarjal.
Pričela se je doba vznemirljivega in intenzivnega dela. Naredili smo točen razpored dela, da ne bi prezrli nobene stvari in da bi bile vse priprave zaključene do tistega velikega trenutka, ko bomo vkrcali našo prtljago in odpotovali v Indijo.
Prvič sem zbral vse udeležence 17. novembra in potlej smo redno zopet prišli skupaj vsak mesec. Jasno je bilo, da moram izkoristiti vse sposobnosti in vsa zanimanja udeležencev odprave pri pripravah. Ko sem to storil in se je ogromno breme tako razdelilo na številna ramena, sem se čutil zelo olajšanega in tudi tempo dela se je neverjetno povečal.
Charles Wylie, ki je doslej skrbel za opremo v vseh podrobnostih, je prevzel odgovornost za koordinacijo vseh priprav. Noyce je odgovarjal za planinsko opremo, Westmacott za šotore, George Band, ki je služil v armadi pri Oddelku za zveze, pa za radijske oddajnike. Telegrafiral sem Hillaryju, da bi tudi v taki daljavi skrbel za spalne vreče in kuhalnike. Pri pripravah so nam rade volje pomagali tudi še številni drugi plezalci; moja žena je skrbela za kuhinjsko opremo. Kar se kisikovih aparatov tiče, oktobra še daleč nismo mogli biti zadovoljni. In vendar so bile prav te naprave tako odločilnega pomena za naš uspeh, da je Združeni himalajski odbor 9. oktobra sam prevzel odgovornost za aparate. Kontrolo dela so poverili Petru Lloydu, ki je bil član Himalajskega odbora in je imel zadostne izkušnje, saj je že leta 1938 pri Tilmanovi odpravi odgovarjal za kisikove naprave in je z uspehom uporabljal kisik do najvišje točke, katero so tisto leto dosegli. Sredi oktobra je Lloyd že obvladal problem in si je zagotovil sodelovanje znanih strokovnjakov in znanstvenikov. Jaz sem poskrbel, da je bil Lloydova desna roka Alfred Bridge, moj in še nekaterih drugih udeležencev stari plezalni tovariš. Njegovo navdušenje, s katerim se loti dela, njegova neuničljiva energija in sposobnost, da pritegne in navduši tudi druge, so njegove odlike. Vedel sem, da Bridge ne bo prej miroval, dokler ne bo vse v redu in odslej dalje nas kisikove naprave niso več skrbele.
Sklenili smo, da bomo vzeli poleg običajne alpinistične opreme, kakor klinov, lednih kladiv, stotin metrov vrvi itd. še nekaj nenavadnih kosov opreme, ki so se nam zdeli potrebni, ko smo proučili zapreke, na katere so naleteli Švicarji v Ledenem slapu in v steni Lhotse. Vedeli smo, da bomo naleteli na običajne ledene razpoke alpskih dimenzij, pa tudi na nekaj prav strahotno širokih razpok, tam kjer se led iz Zapadne globeli nenadoma prelomi in se požene navzdol v Ledeni slap Khumbu.