Jana - Tina Horvat: Simona Pogač se odpravlja na Everest
Simona Pogač na prvi pogled prav gotovo ni ženska, ki bi ji pripisali toliko drznosti in izkušenj, da bi se lahko lotila najvišje gore sveta. Nekdanja manekenka, ki je začela skupaj z Melanijo Knavs, se namreč v svojem drugem življenju – prvo se je končalo pred nekaj leti – ne mara preveč izpostavljati javnosti. Zato je njena napoved, da se bo čez dober mesec odpravila na Mt. Everest, mnoge presenetila. Kdo je v javnosti neznana ženska, ki se bo lotila gore vseh gora? Ali ni to malo preveč smel cilj za lastnico butika s spodnjim perilom? Naj jo postavimo ob bok številnim čudakom, ki se za svojo promocijo in za potešitev lastnega ega lotevajo prezahtevnih podvigov? Po pogovoru s simpatično 39-letnico je odgovor na zadnji dve vprašanji negativen.
Tekst: TINA HORVAT, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
Pred skoraj natanko enim letom smo v Jani med prvimi v Sloveniji zelo kritično obravnavali dogajanje na pobočjih najvišje gore sveta, ki se je s sprva herojskega osvajanja »nekoristnega« sveta spreobrnilo v pravi skomercializirani cirkus. In če je morda kdo ob najavi Simoninega projekta še pomislil, da je le ena od teh zaslepljenih egomanijakov, bo kaj kmalu začel razmišljati drugače.
Simona je namreč uspešna v vsem, česar se loti, saj vse počne s srcem, naj bodo to posli ali zahajanje v gore. V podjetniške vode se je podala zelo zgodaj, z 22 leti, tako rekoč brez izkušenj. V Velenju je odprla butik s spodnjim perilom Grazia, ki ga domačini zelo dobro poznajo. Njen pristop ni bil v skladu z ustaljenimi pravili, ampak takšen, kot se je njej zdel pravilen. Pomislila je, kaj vse jo moti v trgovinah, in počela ravno nasprotno. Zaradi tega je bilo njeno podjetje, ki se je ves čas širilo, tudi zelo uspešno. Vanj je bila vprežena skoraj devet let, od 12 do 14 ur na dan. V tem času je bila vsega skupaj na dopustu samo 18 dni. A kadar zdaj gleda na tisto obdobje, ne čuti prav nobene nostalgije.
Simonino ponovno rojstvo
»Prvi znak, da je čas za spremembo, je bil prvi padec s konja, kmalu za tem še drugi. Po petih mesecih bolniškega staleža so me zapustili vsi prijatelji, sodelavke so vse pokradle, vse je šlo narobe. Mislim, da je bil to del mojega velikega čiščenja vseh tistih, ki so bili takrat okoli mene, in življenja, ki me ni zadovoljevalo. Verjetno sem bila na pogled bolj luštna, kot sem zdaj, in imela sem več denarja ter boljše obleke, a vse to je bila samo zunanjost. Nisem bila srečna, bila sem zoprna, živčna in nepotrpežljiva, zadnja leta pa imam v očeh spet tisti žar iz otroštva, ki šteje,« je iskreno priznala. »Če se človek odloči in vztraja, doseže vse, kar si zada.«
Potem je prebrala knjigo Življenje je tvoje in se zamislila. Na vse je začela gledati nekoliko drugače, ostrigla se je čisto na kratko, zaprla eno trgovino in zmanjšala poslovanje, se preselila v manjši kraj, končala fakulteto ter se začela ukvarjati s stvarmi, ki jih ima rada. Vpisala se je v alpinistično šolo, začela hoditi na trekinge in ob prelomu tisočletja se je počutila, kot bi se na novo rodila. Med uspešnimi odpravami po najvišjih vrhovih (Mt. McKinley, 6190 m; Aconcagua, 6962 m; Elbrus, 5642 m; Manaslu, 8163 m) se ji je začela porajati ideja o vzponu na Mt. Everest. »Zanj sem se odločila že kar kmalu po prvi odpravi, a takrat to še ni bilo realno. Bila bi ena od tistih, ki ostanejo tam gor. Manaslu je bil nekakšen test, in če se tam ne bi izkazala, vsekakor ne bi šla.«
Komercialno – nemoralno
Z razmahom komercialnih odprav, ki omogočajo večjo dostopnost tudi najvišjih gora, na katere so nedavno lahko hodili samo najboljši alpinisti, se je pojavilo tudi grozljivo pomanjkanje gorniške etike. Medtem ko je včasih veljalo staro viteško pravilo vsi za enega, eden za vse, zdaj prevladuje samo še vsak zase in za nikogar drugega. To potrjuje tudi Simonina izkušnja med vzponom na osemtisočak Šiša Pangma leta 2005, ki jo je skoraj stal življenje. Od bruhanja in driske je bila tako izčrpana, da je po neprespani noči na 7000 metrih ugotovila, da ne more več naprej ter da mora sestopiti. Telo preprosto ni zmoglo. Z vodjem odprave se je morala pogajati za svoje življenje! Ni ji hotel dati šerpe, da bi ji pomagal v dolino, čeprav ji je pred plačilom obljubljal vse mogoče. Odprava je bila ameriška, preostali člani so imeli ogromno zdravil in vitaminov, a ko je zbolela, ji niso dali niti enega praška. Nihče ni niti pomislil, da bi ji pomagal. Tam je videla, da so Američani čisto drugačni od nas.
Goram gre na bruhanje
Toda vse komercialne odprave ne delujejo tako, pravi. Menda imamo Evropejci v krvi, da si pomagamo, toda na Everest in na druge komercialne vrhove hodijo predvsem Američani, ki večinoma nimajo nobene zveze z alpinizmom. Res je, kar se piše in govori, da so to celo ljudje, ki prej še niso bili v hribih. Simona je pod Manaslujem spoznala človeka, ki je šel na osemtisočak Cho Oyu, ko je imel za sabo samo 18 ur v hribih! Pomembno je samo, da plačaš, in ko to storiš, si prepričan, da moraš za denar dobiti vse. »In tu se res pretirava,« razlaga. »Zadnje čase je v navadi, da nekaterim strankam nosači nosijo vso osebno opremo in celo kisikovo bombo! Šerpa jo ima v nahrbtniku, stranka pa je s cevko povezana z njim. Si lahko to predstavljate? To je zame iznakaženje gore in tudi meni se je vse skupaj uprlo. Sploh ko je pod Everestom umiral David Sharp, medtem pa je šlo mimo 48 ljudi, ne da bi mu pomagali. Zdi se mi, da gre goram kar na bruhanje.«
Kako čim varneje na vrh in z njega
Gibanje nad 8000 metri, v tako imenovanem območju smrti, je nevarno, naporno in mukotrpno. Višina te lahko zdela do nerazsodnosti, in to te lahko stane življenje. 
Spomnimo se leta 1996, ko je v snežnem viharju nenadoma zaradi spleta okoliščin in napačnih odločitev vodij odprav umrlo kar 11 ljudi. Kako si bo naša Simona zagotovila čim večjo varnost? Pravi, da je velika prednost v primerjavi z letom 1996 na uro natančna vremenska napoved, kar je zelo pomembno, še bolj pa, da popolnoma zaupa vodji odprave Extreme Summit Team Draganu Jačimoviću iz Srbije, saj je bila z njim že na Manasluju. Zanj ni pomembno samo to, da se pride na vrh, ampak bolj, da se vsi vrnejo živi in zdravi. Dogovorjeni so, da se bodo obrnili, če bo tako odločil. »Gre namreč za življenje ali smrt. Ubogati ga moraš, ne glede na to, kaj misliš. Tu ni prostora za egoizem.«
Vzpon ni tekma
Po šestih odpravah na višini ima dobre izkušnje in ve, kako deluje njeno telo. Počasneje se aklimatizira, a na višini je potem v dobri formi. »Toda Everesta ne moreš popolnoma natrenirati in je uganka za vsakega, ki gre gor. Pri tem se mi zdi tudi zelo pomembno, da ne tekmuješ, ker nimaš s kom. Največja bedarija je, da se greš borit z goro. Vzpon ti mora osebno veliko pomeniti in iz tebe mora narediti boljšega človeka. Prav gotovo se mi bo težko obrniti, če bo treba, a definitivno bom vedela, da me čaka doma življenje, ki ga imam zelo rada, Everest pa bo še stal tam. Ne grem na vrh, da bi nekaj dokazala, in če bom stala na vrhu, bom vesela, še bolj pa seveda, če bom srečno prišla v bazo, z vrhom ali brez njega,« je zagotovila Simona.
Simona, srečno!