Slovenske novice - Drago Perko: ... vzel domače kislo zelje
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Vitalni Anton Sazonov je pri 83 letih najbolj ponosen na preplezan Čopov steber
LJUBLJANA • Med legende slovenskega alpinizma in gorništva se zagotovo uvršča tudi
Anton Sazonov - Tonač. Danes ima 83 let, živi pa v Ljubljani, kjer je bil tudi rojen, rad obuja spomine. V več kot 60 letih aktivne kariere tam pod vršaci, veličastni so, od Himalaje do Severne triglavske stene. Anton Sazonov za začetek pove, da je bil vedno športnik po duši. »Na Viču pri Partizanu sem telovadil. Ko smo bili še mladi, smo šli dvakrat s kolesi do Iškega vintgarja. To so bili časi, ko je bil to izlet za cel dan, plezali smo po skalah,« se naš sogovornik ozre v otroške dni. Pot ga je potem peljala v Kranj, kjer se je šolal za finomehanika, bival pa v internatu. Med tednom ni bilo izhodov, za vikend pač. Predvsem sobotni popoldnevi (to so bili časi, ko so bile sobote še delovne) in nedelje so bili njegovi. Ko je obredel vse hribe v okolici s Šmarjetno goro na čelu, pa si je začel ogledovati Storžič.
Najprej Storžič, potem plezalna šola
»Privlačil me je. V 2. letniku smo z dvema kolegoma v nedeljo sedli na vlak in se odpeljali do Tržiča, potem proti Storžiču. Bilo je maja, a še vedno precej snega. Ko smo prišli do doma pod Storžičem, smo srečali turiste, ki so spraševali, kam pa kam. Pa smo rekli, da na Storžič. Vprašali so, kje imamo dereze. Kaj pa je to, smo rekli. V tistem hipu se je eden od planincev že vračal s Storžiča in dejal, da ne rabimo derez, je pa sneg mehak. Prišli smo na vrh, kjer pa nas je malce zaskrbelo, da bo treba še navzdol,« se Tonač ozre na prvo turo, kmalu so ga zvabili, da se je v Kranju pridružil društvu s plezalno šolo. »Plezali smo na Šmarjetni gori, cerkev je bila še zapuščena. Trenirali smo tudi na zvoniku,« pove sogovornik, ki je nato odšel na služenje vojaškega roka. Leto dni je bil v Požarevcu v Srbiji, leto dni pa v Liki v mestu Otočac. V Požarevcu je bil v pisarni, v Otočcu pa mehaničar veze. »Koordiniral sem telebrzojavne napeljave, ki so potekale od vojašnice do skladišč. To sem jasno večkrat izkoristil in šel naokoli po naravi,« smeje pripomni. Ko se je vrnil v Ljubljano, se je pri PD Ljubljana-Matica zapisal povsem gorništvu, alpinizmu, turnemu smučanju, bil je in ostal gorski reševalec inštruktor, gorski vodnik.
»Z mano so največkrat plezali Ljubo Juvan, Branko Pretnar in Mikec Drašler. Tako Ljubo kot Branko sta že pokojna. Potem so tu še Ante Mahkota, Stane Belak - Šrauf in Aleš Kunaver,« Sazonov razkrije, kdo je bil z njim največkrat v steni. Še danes je najbolj ponosen, da se je s še dvema legendarnima asoma Alešem Kunaverjem in Stanetom Belakom - Šraufom leta 1968 zapisal v anale s prvim zimskim vzponom v Čopovem stebru v Severni triglavski steni. Kar osem dni so bili v steni, tudi plaz ga je odnesel, a jim je uspelo! »To je bil dosežek, ki je odmeval tako po Jugoslaviji kot po Evropi, predvsem pa v alpinističnih logih predvsem v Avstriji, kjer so računali na ta zimski vzpon,« izpostavi dosežek na domačih tleh kot enega od svojih vrhuncev. »Leta 1961 sva z Branetom Pretnarjem kot tretja opravila prečenje Chamoniških igel,« še izpostavi Sazonov, ki opozori, da je bila to izjemno zahtevna tura. Bil je tudi član druge jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO) Kangbačen 1965. S Pavletom Dimitrovom sta dosegla najvišjo točko in bivakirala na 7800 metrih, na vrh pa nista prišla, razmere tega niso dovolile.
Poravnali dolgove z goro
Leta 1976 je vodil odpravo, ki je uspešno osvojila vrh Trisula 1. »Vesel sem, ker nam je uspela prvenstvena smer v zahodni steni, po zahodnem stebru smo šli gor,« se ozre na zadnjo odpravo, kjer je bil vodja. Leta 1960 jim ni uspelo. »Zato smo 1976. poravnali dolgove z goro,« pripomni Tonač. »Spomnim se, kako nam je Aleš Kunaver pokazal eno od fotografij tega stebra. Sprva je uspelo na vrh priti dvojcu Andrej Grasselli in Štefan Marenče, potem pa še Vanji Matijevcu,« nadaljuje Sazonov. Odpravo je organiziral PD Ljubljana Matica, v ekipi pa so bili Tone Sazonov, Andrej Grasselli, Štefan Marenče, Vanja Matijevec, Tone Jeglič, Jože Hočevar, Marko Jurečič, Janez Kalan, Borut Pirc, Slavko Švegelj. Grasselli in Marenče sta na vrh prišla 15. maja, Matijevec 16. Sicer pa je bil to 18. pristop k vrhu, a hkrati prvenstveni vzpon po zahodnem grebenu. »Zanimivo je tudi to, da smo dobili pol cenejše letalske vozovnice na liniji Ljubljana–Indija. A pogoj zanje je bil, da pridemo nazaj v 45 dneh. Uspelo nam je,« je Tonač upravičeno ponosen na odpravo.
Zviti gleženj
Pa danes? »Še vedno sem aktiven, zadnje leto ali dve pa ne hodim več na akcije. Razen če nisem ravno na tistem terenu,« pa odvrne na vprašanje, kako je z njegovo aktivnostjo pri gorskih reševalcih. »Toliko je mladih, pa se ne želim štuliti poleg,« smeje pripomni. V gorah je bil tudi sam nekajkrat v težavah, a poudari, da se je vedno vse srečno izšlo. »Sem pa bil s hčerko in ženo v Severni triglavski steni. Na Slovenski smeri se mi je odlomil oprimek, ker sem ga prehitro obremenil. Malce je na to vplivalo tudi dejstvo, da sem pogosto v telovadnicah, kjer so umetne stene, tam pa vsi oprimki držijo. V steni nisem nič preizkusil, pa se je odlomil in sem si zvil gleženj,« še izvemo od Antona, ki je nazadnje delal kot orodjar, v zasluženem pokoju pa je od leta 1992. Letos je prejel nagrado Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo.
DRAGO PERKO
Z Alešem Kunaverjem in Stanetom Belakom - Šraufom se je leta 1968 zapisal v anale
s prvim zimskim vzponom v Čopovem stebru v Severni triglavski steni.
Ozrl se je in bil krščen
Iz gorniških logov izvira tudi vzdevek Tonač. »Uradno sem Anton, a sem bil vedno Tone. Kolegi so me klicali Tone pa Tonej. Enkrat pa me je kolega v hribih poklical Tonač. Takrat ni bilo nikogar, ki bi imel tako ali podobno ime. Oglasil sem se, kva je, sem rekel. Pejt sem, tale štrik je tule ... In takrat se je prijelo in sem Tonač,« pojasni Tone.
Tudi šerpe so ga jedli
Vsaka odprava ima svojo zgodbo. Tonač pa je bil tisti, ki je vedno rad jedel kislo zelje. "Še iz šole sem vedel, da so pomorščaki ob odkrivanju novih celin s sabo vozili kislo zelje, da niso zboleli zaradi skorbuta." Leta 1964 je bil vodja prve odprave na Svalbard – Spitzberge. "Emona je ravno začela pakirati kislo zelje v konzerve, ki so tehtale po en kilogram oziroma pet kilogramov. Kar nekaj petkilogramskih je šlo z nami," se spominja Tonač, ki je imel isti tovor tudi leto pozneje, ko je šel v Himalajo kot član 2. JAHO na Kangbačen. "Spomnim se, da so tudi naši šerpe radi jedli jugoslovansko kislo zelje," še pove.