Lokalno.si - Stane Poljak: Jalovec – drzni in ponosni vrh nad Tamarjem, skrita želja marsikaterega planinca.
Nobena pot ni lahka, če se hočemo povzpeti na njegovo teme. Že dve leti zapored nam je slabo vreme preprečilo vzpon nanj. »Mogoče pa bo letos milosten do nas in nas bo pustil na svoj ošiljeni vrh ... « smo se vpraševali, ko smo rano zjutraj spešili s Planice proti Tamarju.
Pri koči smo naredili le bežen postanek, kajti s soncem ožarjeni »kristal« Jalovčeve piramide je neustavljivo vabil v svoj objem. Senčno gozdno pot po dnu doline je kaj kmalu zamenjal grušč obsežnih melišč. Prepadne stene Travnika in Šit so z vso težo pritiskale na nas, ko smo se potili po peščenih serpentinah v breg. Ali pa so bili to le naši dokaj težki nahrbtniki, kdo bi vedel? Po strmi gredini Velikega Kota smo se dokaj hitro povzpeli na širne planjave Kotovega sedla. Vrh Jalovca se je začel sramežljivo ovijati v meglene koprene, kakor bi nas hotel prikrajšati za imenitne poglede nanj. Zraven novodobnega bivaka smo prisopihali vrh sedla, kjer se nam je odprl čudovit razgled na Mangrt in njegovo soseščino. Pa tudi veter je začel kazati svojo moč, tako da smo morali kar paziti, da kdo izmed nas ni ubral »bližnjico« v Tamar ali sosednjo Koritnico. Strmo snežišče vrh sedla je terjalo popolno zbranost in seveda uporabo cepinov in derez. Tu napake preprosto ni smelo biti!
In potem smo nadaljevali v ne pretežkem plezanju po grebenu ali ob njem proti vrhu. Snežišča so nam občasno še popestrila vzpon, da se kdo ne bi preveč dolgočasil, seveda. Razgledi pa ... so bili, kolikor nam je megla, ki se je občasno trgala, to dovoljevala. Na vrhu Jalovca smo srčno upali, da se bo mlečna »nadloga« razkadila, vendar se nam želja ni uresničila. Toda, glej ga, šmenta, ko smo začeli sestopati po vrtoglavo izpostavljenem grebenu, so sončni žarki prevladali nad meglenimi koprenami in razgledi so bili veličastni. »A gremo nazaj na vrh?« se je nekdo pošalil.
Tudi obširno snežišče vrh Jezerc nad temačnim Loškim žlebom ni moglo skaliti dobrega razpoloženja. So nas pa malce zaskrbele dežne kaplje, ki so se prikradle kdove s katerega oblaka. Vendar je imelo tokrat tudi nebo usmiljenje z nami in nam je prizaneslo s prho. Šoferji so morali sestopiti nazaj v Tamar do avtomobilov in to kar po zasneženem, mestoma tudi ledenem ozebniku. Pa je s popolno zimsko opremo kar šlo. Glavnina pa se je prek izpostavljenih in gruščnatih pobočij Ozebnika spustila do zavetišča pod Špičkom. Ker je bilo to še zaprto, so kaj hitro sestopili naprej v dolino do izvira Soče. Kajti zaloge pijače so skoraj pošle ... šumenje Soče globoko v dolini pa je vabilo. Ali pa je bila za hiter sestop kriva misel na osvežilni vrček piva, kdo ve?
Kako pravi ljudska modrost: »V tretje gre rado.« Tudi Jalovec je bil tokrat milosten z nami in nam je dovolil, da smo osvojili njegovo ponosno teme. Prepričan sem, da nobenega od udeležencev ni pustil brezbrižnega in da smo navkljub naporom doživeli nepozaben dan v njegovem kraljestvu.
Stane Poljak
Foto: Stane Poljak in Franc Vogrin