Anja Oman: ... ne smeš izgubiti fokusa!
Slovenka o vzponu na Mont Blanc #intervju
Medtem ko smo se mi pretekli vikend v dolinah že začeli pritoževati nad vročino, se je Nika Korošec vzpenjala na najvišjega evropskega štiritisočaka na -5 stopnijah. V intervjuju preberite, kakšen zalogaj je Mont Blanc, kakšni so občutki in zakaj je pomembno, da na vrhu ne izgubiš fokusa.
Nika, za vami je kar pester mesec. Povzpeli ste se na dve gori, med drugim na najvišjo evropsko Mont Blanc. Glede na javljanje na Instagramu, je izgledalo precej preprosto, sploh z vašim nasmehom. Pa verjetno ni tako? Kako naporni so v resnici taki podvigi?
Meni je v hribih tako lepo, da je nasmeh vedno nekje, če ne prej, pa na vrhu. V resnici gre za čudovito izkušnjo, sploh v takem vremenu kot smo ga ulovili mi. Sploh ne morem opisati, kako lepi so občutki, ko si sredi gore Mont Blanc, pa se dan šele prebuja. Je pa seveda naporno, potrebna sta velika koncentracija in fokus.
Kako ste se pripravljali na vzpon na Mont Blanc? Fizično in psihično. To verjetno ni za vsakogar?
Jaz mislim, da je izkušnja lepša, če si pripravljen. Torej neka fizična kondicija mora biti, potem bolj uživaš. Če ne, je lahko vse skupaj samo ena velika muka. Jaz sem trenirala načrtno, decembra z nekaj lažjimi zimskimi turami, pa potem še naprej vmes s tekom in maja spet intenzivneje v hribih. Psihično pa predvsem z branjem, ogledom fotografij, tudi youtube videov. Zato, da sem pač vsaj malo vedela, kaj pričakovati. Čeprav smo na koncu šli na prečenje Mont Blanca in ne po normalki. Seveda pa pred vzponom tudi aklimatizacija. Jaz sem izbrala celo dve, Grossglockner in Gran Paradiso.
Koliko stane tak podvig?
Veliko. Sem imela srečo, da je bilo to moje darilo za trideseti rojstni dan. Odvisno tudi od vodnika. Pa previdno pri izbiri vodnika, res preverite če je usposobljen! Samo vodenje stane 1200 € za dve osebi. Zraven je pa še cel kup stroškov: prevoz, cestnine, žičnica, spanje, hrana … Nanese po moje skupno kar tam nekje 1000+ € na osebo. Same gorniške opreme pa nisem posebej kupovala. Dokupila sem samo rokavice. Ostalo opremo imam doma že od prej oz. sem si sposodila od domačih.
Kaj vse ste vzeli s sabo?
S seboj vzameš samo nujne reči in zelo minimalistično, sicer se kilaža hitro nabere. Po moje sem nosila ruzak nekje med 10-11 kg. Če naštejem opremo/oblačila, ki sem jih imela: dvojne dolge hlače (termo pajkice + zimske pohodniške), dve podmajici z dolgimi rokavi, ena debela flis majica, bunda (puh), vetrovka, dvojne rokavice (tanjše in debelejše), šal, trak za ušesa, od toalete (mala brisačka, krema, zobna ščetka in pasta), nekaj hrane (kruh, konzerve in veliko beljakovinskih čokoladic, piškoti) in tekočine (ok. 2 L).
Od opreme pa je obvezen varovalni pas, cepin, dereze, gamaše, čelada. Potem sem imela še slabo kilo težek fotoaparat, pa polnilec za telefon in telefon, denarnico. To je to.
Kako dolgo traja vzpon (s pripravami vred)?
Naš vzpon na Mont Blanc, kot sem omenila, je šlo za prečenje, je trajal 14 ur. S pripravami v koči vred (zajtrk + oblačenje, obuvanje derez, itd.) pa od 0.30 (takrat smo vstali) pa vse do 16.30. Hoditi smo začeli ob dveh ponoči.
Kje in kaj se na takih podvigih je? Imate kaj hrane s sabo, jeste v kočah? Kako je s pijačo?
Nekateri jedo zelo malo. Jaz sem, predvidevam, da zaradi adrenalina, jedla veliko. Sem imela vedno kar nekaj zaloge hrane v nahrbtniku. Po kakšnem težjem delu, sem čutila prav luknjo v želodcu, kot da ne bi jedla cel dan. Jedla sem na dve uri. Večinoma čokoladice, čeprav so na gori zmrznile in sem pač grickala, kolikor je šlo. Čisto pravi obrok smo tisti dan imeli šele zvečer, po končani turi. Je bilo preveč mraz na vrhu, pa vmes tudi. Se ustaviš le za nekaj trenutkov: popiješ čaj in nekaj prigrizneš in greš raje naprej. Sicer smo imeli pa v kočah polpenzion. Samo zajtrk ob enih ponoči ne tekne preveč. Tudi pijačo dobiš v kočah. Zvečer oddaš termos in zjutraj ga dobiš polnega vročega čaja.
S kom ste se podali na Mont Blanc? Kako velike skupine se odpravijo skupaj?
Naša vodnika sta bila Marija in Andrej Štemfelj. V navezah smo bili trije. Torej vodnik + dva pohodnika: Marija, jaz in moj tata. Pravilo hoje po ledenikih je, da sta v navezi minimalno dva. Koliko je maksimum, pa odločajo vodniki.
Kako je potekal vzpon?
Vse svoje vtise, z natačnim potekom poti sem že zapisala v svojem blogu. Lahko ga najdete TUKAJ, prav tako pa sem utrinke delila tudi na svojem Instagram profilu.
Kakšen je občutek, ko enkrat dosežeš vrh?
Krasen! Zmagoslaven. Uspelo ti je. Ponosen si nase. Ampak hkrati ni še konec, fokus mora ostat, ker se je treba še srečno vrniti dol.
Imate v planu že kakšen naslednji podvig ali je bila to zadnja kljukica na seznamu osvojenih vrhov?
Zadnja kljukica zagotovo ne. Nimam pa še nobenega konkretnega plana. Zdaj bo čas za osvajanje naših slovenskih gora, upam na vsaj še teden dni visokogorja letos poleti. Želim si več osamljenih vrhov.