Planinski vestnik (1947-49) - Mira Marko Debelakova-Deržaj
M. M. Debelakova-Deržaj:
Kronika Triglava
Uvod(1)
Pred 15 leti sem začela zbirati razne podatke iz Triglavskega pogorja, tako planinske, kakor folklorne. Leta 1937. sem se odločila, zbrati pomočnike, da bi skupno izdali obsežen zbornik o Triglavu, v katerem bi bilo vse, kar vemo povedati o tem malem koščku zemlje z znanstvenih, naravoslovnih, narodopisnih, gospodarskih, zgodovinskih, planinskih in alpinističnih vidikov. Sama sem se lotila poglavja o zgodovini planinstva.
Zbrala sem pomočnike in naše delo je lepo napredovalo, dokler ni prišla vojna in z njo okupacija. Tedaj smo se razpršili, pri nekaterih sotrudnikih-strokovnjakih je delo popolnoma zastalo, drugje spet je z njimi vred izginilo. Od pokojnih sodelavcev se mi je ohranilo le obsežno gradivo dr. Jože Rusa, ki je umrl v nemškem taborišču. Delo, ki ga je dr. Rus prevzel za zbornik, je bilo odgovorno in veliko, vendar preko gradiva ni prišel. Delal pa je neumorno prav do smrti. Imamo celo njegove zapiske iz taborišča. Dr. Rusovo poglavje »O imenu Triglava« bi obsegalo vse gradivo dr. Gstirneirja ter izsledke dr. Rusa.
Danes, dve leti po osvoboditvi, je delo za zbornik o Triglavu manj ugodno, kakor je bilo leta 1941. Ne kaže, da bi mi bilo mogoče v doglednem času zbrati pomočnike, ki bi prevzeli dediščino bivših sodelavcev ali zgradili samostojno nova poglavja. To delo bodo morale prevzeti mlade moči, ki imajo pred seboj mnogo časa, da resnično zberejo in napišejo vse o našem Triglavu. Za enkrat bo objavil vsak še živeči avtor svoje gradivo v strokovnih mesečnikih kot samostojno delo, da se nam dragocena snov ne porazgubi in ostane ohranjena za tiste, ki se polotijo odgovornega dela, da dokončno urede zbornik o Triglavu.
Tako objavim tudi jaz del svojega dolgoletnega dela v našem planinskem glasilu »Gore in ljudje«. To je nekaka kronika planinstva v Triglavu. Ko sem to kroniko pisala, sem spoznala, da je bila moja zamisel nad vse drzna. Spoznala sem, da je človeško življenje vse prekratko, da bi ena oseba tako ogromno delo vsaj do neke mere povoljno opravila. Kronika najvišje slovenske gore je delo, ki ga je mogoče izvršiti le v kolektivu.
»Triglavska kronika« obsega le zgodovino planinstva, torej le podatke o planinsko alpinističnem udejstvovanju v triglavskem pogorju. Ni pa v zvezi z delom ondotnega prebivalstva, s planšarstvom, gozdarstvom itd., ki so že stoletja pred prihodom tujcev privedla domačine v gorske višave. Splošno zgodovino tega kota, od naselitve pa do danes, bodo spisali drugi.
Ko sem dneve, mesece in leta presedela po arhivih in knjižnicah ter zbirala podatke za triglavski zbornik, sem bila prepričana, da sem nabrala kup dragocenosti. Ponosna sem bila na svoje delo. Danes, ko sem uredila in napisala »Triglavsko kroniko«, mi je hudo in se skoro sramujem, ko vidim ta neznatni plod svojega prizadevanja, hotenja in dela. Zato prosim, da mi vsi, ki so pričakovali več, oproste in da mi odslej pomagajo iskati, zbirati in graditi dalje. V našem glasilu »Gore in ljudje« naj bo stalna rubrika: »K Triglavski kroniki«, kjer se bo kopičilo naše znanje o Triglavu, da bo nekoč res mogoče izdati zbornik o Triglavu. Prepričana sem, da zberemo še mnogo gradiva, da napišemo kroniko, ki bo brez vsake vrzeli, vsaj od leta 1776. pa do danes.
K vsem drugim načrtom si bo naše malo delovno ljudstvo, ki mu bije srce z istim udarcem v vseh dolinah in ravninah okrog Triglava, nadelo še to veliko nalogo: z ljubeznijo zbirati kamenčke, ki so potrebni, da zgradimo v popolni obliki spominski lik našega Triglava.
I.
Od najstarejših dob do prvega vzpona.
Pravi turisti so bili njega dni kaj redki v naših gorskih predelih, saj so bili le-ti za tedanjega človeka strašni in nedostopni. Tujec je zašel vanje menda le po naključju. Šele v 17. stoletju najdemo poročila o prvih popotnikih v našem goratem svetu. Tudi Triglavsko pogorje pride šele z Valvazorjevo dobo v tiskano izročilo.
Najstarejši obiskovalci gora so bili rastlinoslovci in iskalci zdravilnih zelišč. O tem nam pripoveduje Valvazor v svoji knjigi »Slava vojvodine Kranjske«, kjer pravi, da so obiskovalci naših gora »botaniki in iskalci zelišč iz raznih dežel, ker najdejo v višavah mnoge žlahtne korenine in zeli«. (Valv. I. 360.)
Za neznanimi botaniki bi zaman iskali sledu. Oglejmo si torej znane rastlinoslovce, ki so prepotovali gorate kraje. Predvsem je omeniti slavnega botanika 16. stoletja Carolusa Clusia (Charles d'Ecluse), ki je dobro poznal rastlinstvo evropskih Alp. Vendar če še tako natančno pregledamo njegovo knjigo o rastlinstvu srednje Evrope iz leta 1583., ne najdemo navedenega niti enega najdišča iz naših gora. Clusius menda ni obiskal našega gorskega sveta.
Botanik Matthioli (1500–1570) je botaniziral po kranjsko-goriški meji (W. Voss: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain, Ljubljana 1844). Mogoče je bil tudi v Bohinju. Vsekakor je bil prvi botanik, o katerem vemo, da se je na svojih izletih približal triglavski gmoti.
Prav v gore pa tudi Valvazorjevi botaniki še niso hodili, saj pravi Valvazor (I. 337), da bi na visokih snežnikih našli rastlinoslovci razna zelišča, »če ne bi imeli trudnih nog ter se ne bi bali neprijaznega ozračja, saj je na visokih gorah posebno dosti nenavadnega«.
Gorske doline so bile v tistih časih odrezane od sveta. Bohinj je bil po Valvazorjevem mnenju naravna trdnjava, »saj ne more priti čez te gore niti mačka, kaj šele sovražnik«.
Predstave o gorah so bile kaj čudne. Ne bomo ponavljali Valvazorjevih opisov, katere vsi poznamo, navedem raje zanimivega popotnika Edwarda Browna, ki je prepotoval v letih 1668. do 1673. kontinentalno Evropo in obiskal tudi Kranjsko in Julijske Alpe. Po dolini Bele in po Kanalski dolini je prišel v Trbiž. Tu je videl gore v vsem veličastju, oziroma v vsej grozoti.
Brown pravi: »V teh gorskih krajih so mi pripovedovali kaj čudne reči o snegu, ki pokriva te vrhove v zimskem času. Ker so čeri in peči pokrite s snegom, se zdi pokrajina okrogla. In če bi kdo sprožil z vrha gore kepo snega, bi tako narasla, da bi v dolini povzročila veliko škodo; da, celo če bi droben ptiček sprožil v strmali z nožico le zrnce snega, bi se zrnce prikotalilo tako ogromno v dolino, da bi čez in čez pokrilo hišo.« Neznansko čudne so bile torej tedaj gore. Brown je bil menda tudi na nekem vrhu, čeprav gora ni bila višja ko uro hoda. »Ko sem stal nekoč na vrhu gore, sem skoraj zmrznil. Pa ko sem hodil le še eno uro, sem neizmerno trpel zaradi dolinske vročine.« (E. Brown: Ganz sonderbare Reisen, Nürnberg, 1686.)(2)
Panorama Triglavskega pogorja, risba Matije Ločnikarja iz l. 1701
Septembra l. 1612. je bil v triglavskih gorah bovški okrajni glavar Jurij Filip Gera, da določi meje bovške gosposke(3). Valvazor pa nam poroča o dveh zdravnikih (Johan Baptista Peterman in Lorentius Rechbeg), ki ju navaja za priči, da nastane na gori Krmi huda nevihta, če kdo poka opoldne z bičem. Očividca tega čudnega pojava sta bila torej vsaj v dolini Krme, mogoče celo na Pokljuki, na grebenu, ki se vleče od Vošnovca proti Debeli peči. Ta greben imenuje župnik Ločnikar v panorami iz leta 1701. »das Gebürg Kerma«. Omenjena zdravnika sta prišla torej dokaj globoko v gorsko osrčje.
1701.
Za nas je zelo zanimiva panorama iz leta 1701., ki jo je narisal Matija Ločnikar, takratni župnik v Gorjah. Panorama je najstarejša slika Triglavskega pogorja. Risana je v sepiji in barvana z vodnimi barvami. Prvo poročilo o tej sliki je bilo objavljeno v »Argo« I. Panorama je last Narodnega muzeja v Ljubljani. Del, ki ga hrani muzej, je le kos panorame. Drugi deli so se porazgubili. Sliko je poklonil muzeju trgovec Josua Chiautta. Ker ima ohranjena risba številko 19, sklepamo, da je bilo še 18 takih risb. Narisana je bila zaradi neke mejne tožbe.
Za zgodovino planinstva nam je ta risba sporočilo, da je hodil konec 17. in v začetku 18. stoletja župnik Ločnikar, ki je župnikoval od l. 1685–1725 v Zgornjih Gorjah, po Radovni in da je gotovo tudi poznal Krmo – vsaj Spodnjo – ter planine občine Gorje, Klek itd., ker je panoramo risal z grebena nad Radovno.
Na risbi vidimo narisano pot, ki vodi iz Gornje Radovne skozi Tnalo v Mojstrano prav tam, kjer vodi danes. Legenda je zelo zanimiva, posebno zaradi krajevnih imen. Na levi, pod robom slike je napis: »Hinter dise Pergen flisset – die Sau und hat den rinsal – der Saufluss –«. Legenda je opremljena z velikimi začetnicami v abecednem redu:
»A Das Loh oder die Lukhen ob den Pergkh pod Terta.« (A Luknja ali duplina nad goro pod Terta.) Mišljena je luknja v Luknji peči (2245 m).
»B der Pergkh pod terta genannt.« (B gora imenovana pod terta.) Pod Trto je vrh pred Luknjo pečjo.
»C der Trukhen Rinsal der Radtwein so nur bey grossen wassergossen wasser hat.« (Suha struga Radovne, ki ima le ob velikih nalivih vodo.)
»D die 2 örte mit D inferiori et Superiori Bemerkht werden Genannt Pod Garellem Berdam.« (D dva kraja z D spodaj in zgoraj označena Pod Garellem Berdam imenovana.)
»E der orth Sarotte V fratte benambst.« (E je kraj Sarotte V fratte imerovan.) To je Za rovtom v Fratah.
»F der Pergkh Sredna Gora.« (F je hrib Srednja Gora.) Srednja gora 1369 m.
»G der Lengfelderische derzth Strittige Schlutten V kote genannt.« (G Dovška drča sporna soteska V kote imenovana.) Drča je v začetku doline Kot.
»H der nach Langfeldt haltende Weg.« (H pot, ki vodi v Dovje.) Mišljena je pot čez Tnalo.
»I generali nomine Opoleviz oder Mushakhlä genante Pergkh.« (I s splošnim imenom Opoleviz ali Mushakhlä imenovana gora.) Mišljen je Poljevec, pod katerim vodi pot čez Tnalo, in Mežaklja.
»K der in den Pergkh Mushakhla oder Opoleviz Ligende orth Specifico nomine Zhimshena petsch genant.« (K v gori Mushakhla ali Opoieviz ležeči kraj, s posebnim imenom Zhimshena petsch.)
»L Widizisches Gereuth benant Lamitsch.« (Widičev rovt imenovan Lamitsch = Lomič.)
»M deren Ambroschtschen, oder Gluha? Veldeserisch Undterthan respective Wohnung: Gereuth und Wissmäder etc.« (M Ambroža ali Gluha? Blejskega podložnika odnosno stanovanje; rovt in senožeti itd.)
»N des Widiz Veldeserisch Undtertlians Wohnung und teils Grundstükh.« (N Vidica, blejskega podložnika stanovanje in deloma posestvo.)
»O des Veldeseschen Undterthans Laure Antholiz grundstukh und Behausung.« (O Blejskega podložnika Lovre Antholiz (Lovra Antoliča) posestvo in hiša.)
»P der Uhrsprung des hernach fliessenden Wasser Radtwein, davon das vollige Tal die Radtwein oder Radtweiner Tal genant wirdet.« (P izvir pozneje tekoče vode Radovne, po kateri je vsa dolina Radovna ali Radovniška dolina imenovana.)
»Q Superius des Lengfelders Primusen Kossmatsch Gehäck und Gereuth.« (Q zgornja ograda in rovt Dovškega Primoža Kosmača.) »Q inferius gleich besagten Primusen Kossmatsch zu der Herschaft Veldes verzimsende, Und alh. nach Veldes zehendtmassige ägkher.« (Q spodnji od že imenovanega Primoža Kosmača, pri blejski gosposki obdavčenega in ravnotako Bledu desetino dolžnih njiv.)
»R das in der Clag begriffene Fahl Tohr. (R v tožbi zapopadena lesa.)
»S das Gebürg Kerma.« (S je gorovje Kerma.) Tako je imenovan greben levo od Vošnovca proti Debeli peči. S tem je točno določena gora Kerma, ki jo že Valvazor imenuje.
»T der Crainberg.« (T je gora Crain), po Ločnikarjevi risbi Debela peč (2007 m).
Dass obstehender Abriss in allen ganz eigentlich fürgestellt und wie Signatis et litteratis die Bemerkhung recht zu seyn bezeiget mein alss der orth gar wohl kündig eigen Handt Unterschrift und fertigung.
Datum 10 9ber 1701
Mathiass Loznikher gd
pfarher zu Obergeriah.
(Da je gornja risba v vsem prav posebno za to narejena in da so oznake in popis pravilni, spričujem kot dober poznavalec kraja z lastnoročnim podpisom.)
Steze so vodile po vseh dolinah triglavskega pogorja. Vodile so do pašnih planin ter jih med seboj prav tako vezale kakor danes. Glavne prometne zveze med dolinami so bile: Iz Trente v Dolino čez Vršič, lovci in pastirji pa so hodili tudi čez Luknjo in skozi Vrata. Trento je vezal z Bohinjem prehod čez Trebiščino in Prehodavce v dolino Zajezerom. Bolj znana je bila pot iz Soče čez planino Za skalo in Komno. Stara zveza med Dolino in Bohinjem so steze čez Pokljuko ter pot skozi Krmo, čez Konjsko planino in Velo polje. Omrežje pastirskih steza je bilo pred dve sto iin več leti prav isto ko danes. Le s to razliko, da so v zadnjih petdesetih letih planinska društva nadelala in markirala številne steze in pota. Lovske steze so vodile prav v visokogorski svet. Že od nekdaj so lovci hodili čez Bohinjska vratca, čez Komarčo, Skok in Komar. Gamsom so sledili po vseh grapah zahodnega Triglavskega ostenja do Zaplanje in Zelenic ter vzdolž Plemenic. Tako so torej že v davnih časih prihajali lovci in kozarji, ki so iskali zgubljeno drobnico, tja pod vrhnjo gmoto Triglava. Vrh sam pa jih menda s te strani ni mikal. Saj so se ga celo divje koze izogibale in na njem sta gospodarila vihar in strela. Tako je najbrž ostala vrhnja gmota s trentarske strani nedotaknjena prav do leta 1881. Lovci so hodili čez Nogo na Prode ali; pa so prestopali v višini Zaplanje okrog severnega grebena po ozki gredi nad triglavsko severno steno na kranjsko plat. Divji lovci seveda! Da so bili pri tem že zelo alpinsko opremljeni, nam poroča I. Tušek v Slovenskem Glasniku, 1860(5):
»Čez ta stermi ledenik pridejo Trentarji semkaj na kranjsko stran na divje koze. Z dolgo motiko, ki ima na koncu na eno stran sekiro in na drugo kljuko, si vsekujejo stopnje v led in kljuko vanj zasajaje pridejo vselej čezenj.«(6)
Z dovške strani so lovci poznali pristop skozi Kot in prehod za Cmirom pa čez Prag. Navzlic stezam pa je ostal gorski svet zaprt in nedostopen planincu-turistu prav do Zoisove dobe.
1744.
Leta 1744. je izšel Florjančičev zemljevid. Na njem je prvič zaznamovano ime Triglava. »Mons Terglou, carnioliae altissimo cujus vertex perpendiculari altitudine supra horizontem Labacensem 1399 liexapedis parysiensibus assurgit.« Višina, ki jo je Florjančič izmeril pri Ljubljani, torej višina nad ljubljansko ravnino, je označena s 1399 pariškimi klaftrami.
Florjančičev zemljevid Kranjske iz l. 1744
1746.
Tega leta se je mudil v Bohinju polkovnik Nagel, da si na povelje cesarice Marije Terezije ogleda in določi vse pokrajinske zanimivosti, katere Valvazor navaja. Očitno se je cesarica posebno zanimala za »slap v polici« (slap Savica)!
1762.
Doktor Johann Anton Scopoli (1723–1788) je služboval kot rudniški zdravnik od leta 1754. do 1769. v Idriji. Leta 1762. je prehodil Bohinj pa bližnje griče in planine. Za botaniko naše domovine si je pridobil nevenljivih zaslug.
1768.
V dobi med l.1762. in l.1763. je bival v Ljubljani slavni botanik Franz Xaver Wulfen (1728–1805). V tem času je obiskal tudi Triglavsko pogorje. Iz najdišč rastlin, ki so navedene v Wulfenovi »Flora norica phanerogamica«, sklepamo, da je bil Wulfen v Krmi in na Triglavu. Prav na vrhu pa gotovo ni bil, ker ga botanično ni zanimala gola, pečnata gmota. Bil pa je najbrž na Prodih, mogoče tudi na Kredarici. Obiskal je Bohinj.
S sedmim desetletjem 18. stoletja je napočila v naših gorah doba klasičnega planinstva, doba Žige Zoisa, buditelja »planinstva«, da uporabimo že pol stoletja stari, čeprav napačni izraz.
»Mat' krajna imela
sinu ljubšega ni!«
Žiga Zois (1747–1819) je odkril in odprl našim dedom triglavski svet. Nagibe, ki so ga naredili za duhovnega očeta našega planinstva, je lepo opisal dr. Rus v svojem sestavku »Triglav v herojski dobi geološke vede«.
Žiga Zois in deloma tudi njegov brat Karl, slavni botanik, sta bila v neposredni zvezi z vsemi prvimi pristopi v Triglavsko pogorje. Posredno pa je Žiga Zois prav do svoje smrti posegal skoraj v vsak vzpon. Organiziral je domala vse prve pristope. Tudi stroške zanje je nosil večinoma sam.
1776.
Ker je baje po njegovi [Hacquetovi] skici Fr. X. Baraga narisal risbo Triglava, ki jo je uporabil Hacquet v svoji »Oryctographiji«, sklepamo, da je bil tedaj Hacquet (1739 –1815) na Velem polju.
Letnico 1776 navaja tudi Žiga Zois v pismu z dne 4. X. 1795, ko piše Valentinu Vodniku: »Vaša opazovanja itd. vnesem z velikim veseljem v svoj bohinjski rokopis.« Dalje piše: » ... prilagam tudi risbe Triglava, da jih imam vedno pri roki, če je potrebno, ter lahko pokažem, kateri vzponi so bili do zdaj izvršeni. Nabral sem jih od leta 1776. dalje že lepo vrsto in postajam vedno bolj radoveden.«
Tako piše Zois in tako izvemo, da je zbral kronologično vse vzpone od leta 1766. po vsaj do leta 1795., če računamo le čas do datuma njegovega pisma Valentinu Vodniku. Tako nam tudi Žiga Zois potrjuje, da je bil leta 1776. nekdo v Triglavskih višavah. Kakor že omenjeno, je bil to Hacquet ali Baraga. Vendar ni mogoče najti dragocenega rokopisa, najstarejšega dokumenta o planinstvu v triglavskem pogorju in v Alpah sploh. Če ni uničen ali zgubljen, ga nemara kdaj po srečnem naključju najdemo.
Na srečo je leta 1820. ali 1821. dobil v roke in prebral ta rokopis profesor zgodovine na ljubljanskem liceju, Franz Xaver Richter (1783–1856), ki je leta 1821. priobčil v »Illyrisches Blatt« sestavek o Bohinju. V njem pravi, da uvršča v svoj spis kratko zgodovino triglavskih vzponov, kakor jih je povzel iz listin pokojnega barona Zoisa. Žal pa ne navede, kje je dobil listine, ki so gotovo istovetne z »bohinjskim rokopisom«. Najbrž jih je dobil pri Zoisovih sorodnikih v Ljubljani ali na Brdu. Med Zoisiano v ljubljanskem muzeju jih ni.
Vsi, ki so pisali zgodovino triglavskih vzponov, so posredno ali neposredno črpali pri Richterju, tako leta 1848. H. Costa, l. 1887. P. v. Radics, l. 1894. Fran Orožen in kasneje večkrat dr. J. Kugy.
Triglav v Hacquetovi »Oryctographiji« (Gore in ljudje =PV 1947, str. 168-169, priloga)
[FM: doma je v vezanem PV 1947 na str. 192/193]
1777.
Tega leta je menda drugič prišel v Bohinj slavni botanik in alpinski pionir Balthasar Hacquet.
Letnica 1777 pomeni prvi dokumentarični turistični vzpon v območju Triglava. Hacquet je tega leta obiskal tudi Zajezersko dolino. V svoji »Oryctographiji« pravi, da je prišel po šestih urah hoda v »golo«, skalovito dolino, kakršne še ni videl v svojem življenju. Šel je menda čez Komarčo, ker pravi na str. 15, da je vhod v to dolino navpična stena, ki ima v razpoki zagozdene drogove. V svojem opisu nadaljuje: »Mislite si dolino, kjer je površina pokrita z rovmi, tu in tam pa leže trhli štori. Redko drevje, ki še korenini, je brez obršij. Z gotovostjo lahko trdimo, da tam v enem stoletju ne bo več drevesa.« – Dolino samo je prehodil menda prav do Prehodavcev pod Kanjavcem, ker pravi, da je »dolga šest ur hoda, zavija od poldneva proti polnoči in se imenuje SA JEZIERZAM«.
Imena, ki jih navaja Hacquet, so važna za zgodovino imenoslovja Med drugim pravi, da je proti zahodu Zos Poliza. To ime lahko določimo, ker navaja Hacquet Zos ali Zona Poliza tudi v Prisojnikovem območju in je to Osojna polica pod Gorenjimi ležami. Na zahodu Zajezerske doline je bila tudi Osojna polica.
Dalje pravi, da se imenuje dolina proti severu Sa Uteh. To ime je znano iz poznejših opisov, kjer zvemo, da so bile ute (pastirske kolibe) bovških pastirjev pri Dvojnem jezeru ali jezeru pri Utah ter pri Velikem črnem jezeru. Hacquet navaja tudi vrhove, ki oklepajo dolino. Vendar mu je najbrže navajal njegov spremljevalec razna imena iz Triglavske skupine, ki niso vrhovi in tudi ne spadajo k Zajezerski dolini. Tako: LIPANZ in KLEKH, planini, ki sta na Pokljuki. Dalje navaja »TERGLOU na URALA«, kar pomeni Triglav in še kako drugo ime iz severne triglavske plati, mogoče Vrata. VERSHAZ je Vršac; ne vemo pa, kateri, ker jih je veliko. Najbrž je mišljen Vodnikov Vršac. MARIETZHNA KLOUVA (Šmarjetska glava), DEBELI VERH, KOPIZA, TIZHERZA. Proti zahodu našteva GRAD WOHATZA. Prvi je pač kota pod grebenom Špičja, kjer imamo vrhove Mali in Veliki Grad. Drugo ime Wohatza bo kakšen dominanten vrh na zahodu, mogoče Mahavček (Mohavček) ali Bogatin. Dalje navaja: SKERWIENA SUHA, to sta Škrbina in Suha, HOINAZH (Govnjač); na jugu: TA GORA STRAUN ali STRUN VATZHA, ZHERNA GORA ali ZHERNA PRST in končno O SHOVLASTENZA.
O jezerih pravi Hacquet: »V dolini sem našel osem neobsežnih jezer, ki imajo dobro vodo. Štiri leže proti polnoči in so manjša, proti večeru so obsežnejša. Nekatera so med seboj zvezana pod zemljo, nekatera nad zemljo. Voda teče od polnoči proti jutru, kjer izgine voda osmega ali zadnjega jezera pod zemljo in nadaljuje svoj tek kratek čas po podzemeljskem rovu ter pride na dan pri že omenjeni luknji, SAVIZA imenovani, ki odteka v Bohinjsko jezero. Kadar pritisne hud mraz, zamrzne omenjena luknja tako dolgo, da drevje spet ozeleni, nakar se razpoči led s tako silo, kakor da bi ustrelil s topom.«
Iz Zajezerske doline je šel Hacquet čez greben Tičarice na KOINSKO PLANINO. Sklepati je torej, da je prečil čez Fužinarske planine na Velo polje in šel do Konjske planine z namero, da spotoma obišče Triglav. Vendar je od tod odšel naravnost v Bohinj, ker pravi, da se je vrnil proti jutru »in pustil ogromni Terklou za seboj«, da ga letos preišče. »In res sem šel avgusta vnovič v gore.«
Hacquet je torej znova obiskal Triglavsko pogorje avgusta istega leta (1777). Spremljali so ga domačini, ki mu jih je poslal Žiga Zois. Z njimi je prišel tudi Hacquetov učenec Willonitzer, ranocelec pri Zoisovih fužinah v Bohinju.
Šli so iz Srednje vasi čez Konjšco (KONSHZA PLANINA) in mimo Tošca (TOZHT) na Velo polje (BELLA POLLA). Hacquet pravi (Oryct. str. 26): »Imel sem s seboj dovolj srčnih ljudi, pa vendar nisem našel človeka, ki bi lahko trdil, da je bil na vrhu te gore.« Iz navedenega bi sklepali, da tudi z bohinjske strani še ni bil nihče na vrhu. Ker so se mu spremljevalci skujali, je šel Hacquet sam proti vrhu. Odšel je ob štirih zjutraj z Velega polja na Prode. Od tam je zavil v peči Malega Triglava ter dosegel ob deveti uri zjutraj stranski vrh, ki ga imenujejo »te male Terklou«. Poti ni nadaljeval, ker »je bil tak vihar, da ga je podrl, ko je stopil na severni rob vrha«. Ogledal si je glavni vrh. Prepričan je bil, da s te plati zaradi ostrega grebena ni dostopen. Slednje je zelo važno za razumevanje poznejših vzponov. Vrnil se je na Prode, kjer so ga čakali spremljevalci. Najbrž se je bil takrat v srcih domačinov zbudil športni duh ob misli: kar zmore mestni gospod, zmoremo tudi mi. In tako je postala misel vzpona na glavni vrh nuja, ki ji je bilo treba le priložnosti, da postane resnica. Le-ta se je ponudila že prihodnje leto. (Dalje.)
Gore in Ljudje [Planinski vestnik 1947], št. 9-10, str. 219-221
M. M. Debelakova-Deržaj: Kronika Triglava (Nadaljevanje)(11)
Prvi vzponi.
1778.
Na pobudo Žige Zoisa, ki je menda obljubil denarno nagrado, je odšla večja odprava v gore, da poišče pot na glavni vrh. Hacquet je dosegel Mali Triglav. Véliki je bil po njegovem le pol ure oddaljen od Malega. V odpravi je bil Willonitzer, ki je Hacqueta spremljal pred letom dni na Velo polje in o katerem pravi Hacquet v opisu vzpona iz leta 1779., da »je zelo vajen gora«. Dalje so ga spremljali lovec Božič, rudar Matevž Kos iz Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš. [rokopisni pripis: iz Koprivnika]
V Richterjevih zapiskih iz Zoisovega rokopisa beremo, da je odšla odprava 24. avgusta do Velega polja, 25. avgusta so preiskali tri strani vrhnje gmote in našli dober dostop na »SELENI PLAS« (Zeleni sneg = ledenik). Vrnili so se na Velo polje. 26. avg. so odšli z dnevom »najprej proti zahodu, nato diagonalno od jugozahoda proti jugovzhodu in dosegli v petih urah Zeleni plaz«.
To se sklada s terenom, če greš z Velega polja proti Spodnji Ledini, nato počez na Konjsko planino, prečiš pod Triglavskim Voglom na Vratca pod Kredarico in greš z njih na Zeleni sneg.
Z ledenika so videli globoko zarezo Vrat, ki se je zdela Willonitzerju grozotno brezno. Od Zelenega snega so se vzpenjali »v zahodni smeri vzdolž Triglavovega grebena k zadnji glavi Triglava«. Potrebovali so nekaj nad eno uro. Tudi to se ujema s svetom. Šli so po snegu in pečevju severovzhodne stene vrhnje gmote in dosegli greben tik pod zadnjo strmaljo velikega vrha; to je smer, koder hodimo pozimi na Triglav. Po razu so plezali na vrh. Na njem so ostali dve uri in vklesali v peči začetnice imen: Joseph ll., Baron Sigmund Zois, Balthasar Hacquet, Joseph Stephantschitsch, Lorenz Willonitzer, Christian Novak, Stephan Rosich, Matthäus Koss, Lucas Koroschez. Imena navajamo, kakor jih piše Richter. Vrnili so se po isti poti v dolino. Pot so zaznamovali, da je prihodnje leto ne bi zgrešili.
To je bil torej prvi vzpon na vrh Triglava. Prvi dokumentarični vzpon! Hacquet pravi v svoji Oryctographiji, ko opisuje svoja vodnika: »Eden od njiju, z imenom Luka Korošec, je bil prvi, ki se je povzpel nanj (na Triglav), morda odkar stoji svet.« Po Hacquetovi lzjavi je bil torej Zoisov rudar iz Gorjuš Luka Korošec – prvi človek na Triglavu. Ker ne pove, kdaj je to bilo, lahko sklepamo dvoje:
Ladislav Benesch: Triglav
(Po sliki v Narodnem muzeju)
1. Da je bil Korošec pred Willonizerjevo odpravo na vrhu in da je odšel Willonitzer prav zaradi tega na Triglav, da spozna Koroščevo pot na vrh ali pa:
2. Da je Korošec kot prvi izmed omenjene četvorice 26. avgusta 1777 stopil na vrh Triglava. Z a v o l j o t e h m o ž n o s t i j e b i l t o r e j H a c q u e t u p r a v i č e n t r d i t i, d a j e b i l K o r o š e c p r v i č l o v e k, k i s e j e p o v z p e l n a v r h T r i g l a v a. Vendar so to le domneve. Dokumentarično so izvršili prvi vzpon »štirje srčni možje«.
Luka Korošec, sin Tomaža Korošca, ki je bil doma iz Koprivnika št. 31, je bil rojen leta 1747. Pri prvem vzponu na Triglav je bil torej 31 let star. Matevž Kos, oče slavnega »Triglavskega Kosa«, je bil rojen 20. septembra 1744 in je bil pri tem vzponu 34 let star. Kosi so bili doma v Jereki št. 17.
1799. [1779.]
Tega leta je Hacquet obhodil Triglavsko gmoto. Šel je po Radovni v Mojstrano in dalje v Kranjsko goro. Od tod je šel čez Vršič v Trento. Ni mogoče dognati, ali je to turo izvršil v enem, ker ne navaja datumov. Ob tej priliki je obširno opisal Trento; to je
Triglav z Vršaca (Freyerjeva risba)
prvi opis te lepe Triglavske doline in tamkajšnjih fužin, ki so bile tedaj že v razpadu. Hkrati opisuje razmere Trentarjev: »Poleg fužin nisem našel nič zanimivega, kvečjemu cerkvico in sto let starega duhovnika. K praznovernemu duhovniku so se zatekali praznoverni bolniki, gorjanci v hlačah in krilih, katere je blagoslavljal, da bi jim hudobec ne povzročal bolezni. Pripomniti je treba, da trpi tega starega sanjača goriški in ne kranjski škof.« – »Ko umre starec, res ne vem, kako ga bodo pokopali njegovi služabniki, saj ni nikjer več ko za dva čevlja prsti. In če bi je bilo res toliko, jo morajo nalivi v kratkem odplaviti s pečin.«
Iz Trente je šel Hacquet v Bovec.
Richter nam poroča, da je Hacquet prišel 1. VIII. 1779 spet v Bohinj z namenom, da se povzpne na vrh Triglava. Žiga Zois mu je dodelil ranocelca Willonitzerja in Matevža Kosa z nalogo, da ga spremita na vrh. 2. VIII. so odšli ob 7. uri zjutraj v Staro Fužino in skozi Suho, čez Planino pri Jezeru, Dedno polje, Štapce k Planini pri Utah, kjer so prenočili. Tu se jim je pridružil še mladi Kos, ki je najbrž pasel v Zajezerski dolini. Prevzel je del prtljage. »Mladi Kos« je bil sin Matevža Kosa. Vendar to ni bil pozneje tako znani Kosov Tone, ker je bil le-ta ob času tega vzpona šele pet let star in je svojo prvo triglavsko turo izvršil kot sedemnajstletnik, leta 1792. Pripomniti je še, da »Stari« Kos ni bil »Matija«, kakor ga imenujejo razni avtorji, temveč »Matthaus«, torej Matevž. 3. VIII. so šli čez Hribarice in mimo Šmarjetne glave na Prode, od koder so zavili navzdol na Konjsko planino in od tod prišli na Zeleni sneg. Sem so prispeli ob dveh popoldne.
Hacquet in stari Kos sta se slabo počutila. Ker niso imeli vode, niso imeli teka in niso mogli jesti. Kljub temu so se odpravili proti vrhu. Mladi Kos, je ostal pri prtljagi. Pozno popoldne so prišli do Rdeče glave v razu glavnega vrha, kjer pa je dejal Hacquet, da ne more dalje. Bil je preveč izmučen. Slonel je ob steni in zapisal barometrsko in termometrsko stanje ter tako p r v i č d o l o č i l b a r o m e t r s k o v i š i n o T r i g l a v a n a 1549 p a r i š k i h k l a f t e r.
(Dalje)
Gore in Ljudje [Planinski vestnik 1947], št. 11-12, str. 269-277
M. M. Debelakova-Deržaj: Kronika Triglava (Nadaljevanje)(11)
Vrnili so se na Velo polje in prihodnji dan, 4. VIII., sestopili v Bohinj. Hacquet torej tudi drugič ni bil na vrhu. Prišel pa je više kakor pri prvem poskusu leta 1777. Tako nam poroča Richter po Zoisovih zapiskih. Vendar ne navaja, da bi bil Hacquet tega leta sploh dosegel vrh.
On sam pravi v svoji Oryctographiji 8. VIII. 1779. V svoji »Physikalisch politische Reise etc. omenja: »Nisem izmeril vseh vrhov, a ker sem b i l n a n a j v i š j i t o č k i T e r g l o u - a itd.« Tudi v opisu svojega drugega vzpona leta 1782. omenja prvi vzpon. Hacquetovi jasni trditvi moramo verjeti! Tako tudi izvemo, da je bil izvršen drugi vzpon na Triglav 8. VIII. 1779. Na enem teh potovanj je našel Hacquet tudi svojo znamenito, iz Kugyjevih spisov znano »Scabioso Trento«.
1781.
Tega leta je prišel v Bohinj grof Vrbna (1761–1823). Kakor poroča Richter, je šel na Velo polje, da izmeri bližnje vrhove. Zaradi slabega vremena ni šel na vrh Triglava. »Obiskal je tudi slap (Savico) in videl nad njim gamsa. Spremljan od slabega čolna je na povratku preplaval jezero.«
1782.
Leta 1782. je izvedel Hacquet svoj drugi vzpon na Triglav, ki je obenem tretji vzpon na vrh. Spremljala sta ga Luka Korošec in še neki domačin, katerega pa ne omenja z imenom. Najbrže je bil Kos. Odšli so na Velo polje, kjer so do polnoči počivali, ob sončnem vzhodu pa dosegli greben Kredarice. Hacquet pravi: »Glavni vrh ali rog Triglava sem dosegel po sedmi uri zjutraj.« Nad vklesane črke prve odprave je zasekal Hacquet lok in piko. Iz popisa ni razvidno, ali je storil to pri svojem prvem obisku leta 1779. ali pri drugem vzponu leta 1782. Tedaj je Hacquet znova izmeril višino Triglava.
Tudi tretji vzpon na Triglav je bil izvršen z ledeniške strani, torej naravnost na Veliki Triglav in ne čez Mali Triglav in greben. V Richterjevem poročilu beremo o nadaljnjih Hacquetovih turah v Triglavskem pogorju tole:
1784.
»Leta 1784. (po drugih poročilih leta 1783.) je šel Hacquet skozi Staro Fužino, čez Ravno polje, Kopišča, Sleme in Tosc na Velo polje, prihodnji dan pa čez Prode na Mali Triglav. Ne dalje.«
1786–1788.
»Isto pot je prehodil leta 1786. (po zanesljivih virih 23. VII. 1788. leta – Richterjeva op.), in to z Velega polja k polnočnemu robu do strme vrhnje stene, ki je pa ni mogel premagati.«
Triglav izpod Vršaca (Freyerjeva risba)
Hacquet je bil dvakrat na Triglavu. Smer čez Triglavski greben ga je morala hudo mikati. Bržkone sta ga obakrat spremljala domačina Korošec ali Kos, mogoče tudi oba. Iskali so krajšo pot, da bi odpadel ovinek čez Kredarico. Ker odtlej nihče več ne omeni Kredarice in Zelenega snega, lahko sklepamo, da so bili nadaljnji vzponi izvršeni z Malega Triglava čez greben na Veliki Triglav.
K Richterjevim poročilom iz l. 1784–1788 ni kaj dodati, ker nam Hacquet ni zapustil poročil o teh vzponih.
1790.
Richter poroča dalje: »Julija 1790 se je povzpel na vrh Triglava nadplavžar Schervonik (Žeirovnik) s starim Kosom in ribičem Nacetom. Našel je črke, ki jih je vklesal Willonitzer. V spomin na vzpon je zabil v razpoko peči nekaj bakrenih krajcarjev. S pomočjo daljnogleda je baron Žiga Zois videl iz Bistrice trojico na vrhu. Opazil je tudi, kako se je vlegel Žerovnik pri previsni steni na trebuh in kako je lezel ritenski čeznjo.«
»Istega leta se je nastanil za 14 dni O. P. (polkovnik Nagel? – Richterjeva op.) v stanu na Velem polju.« Kaj je oblezel v teh štirinajstih dneh, ni znano.
1792.
Richter poroča dalje: »4. avgusta je bil v Krmi baron Zois, na Velem polju pa dr. Host.« Z baronom Zoisom je mišljen Žigov brat Karl (1756–1800).
»28. avgusta je storil Primož N., lovec pri grofu Vincencu Thurnu v Radovljici, nekaj nenavadnega. Stavil je, da pojde v mraku na Triglav in prižge na vrhu otep slame in lubja. Stavo je dobil. Med 8. in 9. uro zvečer je zagledalo osebje bistriških fužin ognjeno znamenje na vrhu Triglava. Videli so tudi, kako si je lovec svetil po strmali v globočino. O tem so mu tudi napisali spričevalo. Drzni hribolazec se je kasneje ubil na nekem manj nevarnem mestu.«
11. septembra je šel nadplavžar Žerovnik znova na vrh. Spremljala sta ga oba Kosa in dva rudarja iz Gorjuš. Namen obeh vzponov je bil, določiti z viziranjem vse vrhove bohinjskih gora. To je prvi vzpon Kosovega Toneta na Triglav.
1793.
24. februarja je prišel na Koprivnik prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik (1758–1819). Bil je prvi duhovni pastir Koprivničanov; v tem kraju je služboval do 2. julija 1796. V prvo koprivniško krstno knjigo je zapisal:
»Planinam brez cirkve
Nova fara
Povele skuz cesarja Jozeja II.
Plačo Bledske gospode,
Železo Bistriške fužine,
Mujo Koprivnikarjov in Gorjušmanov
v letu 1791.«
Leta 1793. je bil na vrhu neki Kleiner, ki je tudi z barometrom izmeril višino Triglava. (JII. BI. 1843, 105 ter JII. BI. 1823, 58.)
1795.
Meseca avgusta tega leta piše Žiga Zois Vodniku na Koprivnik, da pride grof Franz Josej Hochenwart v Bohinj, kjer si ogleda fužine in slap Savice. 18. istega meseca bi šli čez Dedno polje v Zajezersko dolino, kjer bi prenočili pri drugi botanični koči. Zois navaja točen spored ture. V pismu pravi: »... und zweifle nicht, dass Sie noch immer gesonnen seien, diese Alpenreise mitzumachen und den alten ehrwürdigen Triglav auf den Bart zu küssen.« (... ne dvomim, da ste še vedno voljni udeležiti se gorskega potovanja in poljubiti na brado starega, častitljivega Triglava.«) Dalje piše: »Zadovoljen sem, da gresta Kos in Arh prihodnji teden v gore in uredita botanični koči, nasteljeta svežo mrvo in popravita vrata in okna.«
Grof Franz Hochenwart (1771–1844) je bil rojen v Ljubljani. Bil je nečak osvajalca Velikega Kleka, grofa Zigmunda Antona Hohenwarta. Franz Hohenwart je bil navdušen naravoslovec. Posebno se je zanimal za geologijo in konhiliologijo (polžarstvo). Njegova zbirka je bila najbogatejša tedanje dobe.
Hochenwart poroča o svoji turi na Triglavsko pogorje v svojih »Beiträge zur Naturgeschichte, Landwirtschaft und Topographie des Herzogtums Krain«, vendar navaja napačen datum. Turo naj bi bil izvršil v času od 28. julija do 2. avgusta 1894, torej leto dni prej, preden je pisal Zois Vodniku, da pride Hohenwart v Bohinj. Zato so za nas važni datumi Žige Zoisa in Vodnika. Turo so izvršili točno po Zoisovem sporedu. Navajam poročilo, ki nam ga je zapustil Zois sam. V mali beležnici (Zoisiana, muzej) s seznamom knjig je Zois s svinčnikom napisal opazke k Hochenwart-Vodnikovi turi. Zapiski so radirani, vendar ne toliko, da bi jih ne bilo mogoče v glavnem razbrati. (Ker so v rokopisu velike vrzeli, navajam omenjeno besedilo v prostem prevodu. Kar je prevedeno dobesedno, je v narekovajih.)
Triglav iz Bohinja (avtor iz 18. stol)
»18. Pri fužinarskem jezeru je z apnenčastimi stenami obdana dolina, šest pastirskih koč in jezero.« Isto je v visoki dolini Dedno polje. Apnenec odriva lesje. Tod je najti rododendron »ta velki Pluvanz«. V daljavi so visoke gore, posebno ekscentrična je Kopica. – Prehoditi je številne lijaste doline do Ovčarije, kjer se vidijo »Kal in Gradi, ki so mejne bovške gore«. Tičarica zakrije razgled in »nepopisno lep je pogled v globočino doline, kjer leži koča«. (Sledi velika vrzel in besede brez zveze) »=13 ur od Bistrice.«
19. »Drugo jutro« (naj bi šli menda na) »Gladko berdu« ter k »jezeru zraven Koprovza«. Povsod so lijaki, samotni macesni. V hrbtu Tizharza, Kopiza; spredaj Kal, Gradi.
20. »Drugo jutro mimo jezera pod Koprovzo, Konz, Petrovo Molsishe so amoniti v velikosti novcev«. (Op. avt.: V tej beležnici je tudi Zoisova opazka, ki nam pove lego Petrovega molzišča: »Okamenine so na veliki pečasti plošči u Konzi, preden se pride k Petrovemu Molsishu. Petrovo Molsishe ima na desno roko Sevnarzo in leži zelo visoko.« Na drugem mestu pa pripomni: »Amonit na visokem vrhu Vershaza je bil najden slučajno in to kot oskalek, ki je ležal na tleh. Prav tam je našel Binhak školjkasto ploščo«.) – »Nato čez Marjetno glavo po velikem peščenem plazu na Knaus sam in M. glavo, tam kosilo in faccia del Terglou. Nato dričali po snegu – plaz – tudi v pristopu mnogo snega, ki olajša pot, nato pod Mishelin vrhom na Belo polje. – »15 ur hoda«.
21. (Op. avt.: 21. VIII. Zois ne omeni vzpona na Triglav, temveč sestop čez Prevalo, Konjšco, Rudno polje, na Praprotnico, čez Zajamnike, Konjsko dolino, Srepo dolino, Poljano in »Za Jelam, Za Jereko, po goriushin Grabnu in čez Pokrovz na Gorize in Koprivnik – pot 12 ur.«)
22. »Zhes robe, pod golim Verhom, na Kremenek, nazaj k Kolushnikam, sa kraj, k rovu – ne v rov.«
23. »v Bistrico ter zopet v Lase«.
24. »k izviru Savitze«.
25. »na Bled iin Javomik«.
26. »v Ljubljano«.
Zoisove beležke mam dajo vrsto zelo važnih in zanimivih krajevnih imen, vrhu tega kažejo, kako so Zoisi poznali svet okrog Triglava. Ni znano, ali je bil Žiga kdaj v Triglavskem pogorju. Vemo pa, da je ves ta svet dobro poznal njegov brat Karel, ki je bil slaven botanik. Po navedenih zapiskih je bila tura Hochenwart-Vodnik izvršena v času od 18. do 26. VIII. 1795. Hochenwartova družba, t. j. Hochenwart, dr. Pinhack (župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani), Vodnik in vodnik Kos (zdaj ga moramo že tako imenovati!) pa Arh in Legat iz Stare fužine, je prišla čez Dedno polje, Ovčarijo in Štapce v Zajezersko dolino, kjer je stala prva botanična koča Karla Zoisa. (Druga je bila pri velikem črnem jezeru, tretja na Velem polju.) Stala je menda pred dvojnim jezerom na kraju, imenovanem Pri Utah. Bila je prostorna in udobna. Tu je ostala družba po Zoisovem sporočilu 19. VIII. (po Hochenwartovem pa 29. VIII.). Dne 20. VIII. so odšli po dolini na Vršac. Vršacev je okrog Kanjavca vse polno. Po izvajanju dr. J. Tominška je Vodnikov Vršac, torej Vršac, ki ga je obiskala Hochenwartova družba in kateremu na čast je spesnil Vodnik svojo znano odo, kota 2194 ob Kanjavcu. Po Freyerjevam zemljevidu iz leta 1846., kjer je Vershaz zaznamovan, je to kota 2448. to so Vršaki. Če vzamemo po Hochenwartovem popisu Vršake za Vodnikov Vršac, se razvozljajo nekatere uganke, ki ostanejo nerešene, če bi bil Vodnikov Vršac kota 2194. Z vrha Vršaca se je družba na deščicah sedeč podričala v dolino. Po njej so korakali, ne da bi omenil Hochenwart kak vzpon, proti Velemu polju, dokler niso zagledali Schmerjetne glave in Triglava. To je bilo na robu Hribaric. Tako se Hochenwartov popis ujema s svetom. Na Velem polju so prenočili v tretji Zoisovi koči, ki je bila mnogo manjša od one pri Utah. Dne 21. VIII. so zgodaj vstali, šli čez Ledine na Prode, kjer so se ločili. Hochenwart je šel z Arhom na rob Triglavskega Vogla (jugovzhodni greben). Vódnik, Pinhack, Kos in Legat so odšli na Mali Triglav. Popoldne so se spet sešli in skupno vrnili na Velo polje. Prihodnji dan so obiskali vrh Tosca. Na vrhu so počivali šest ur. Z nočjo so bili spet na Velem polju.
Richter gotovo ni črpal podatkov o tem vzponu iz Zoisovega bohinjskega rokopisa, ker je združil dva različna vzpona v enega. Saj poroča, da je šel Vódnik 15. VIII. 1795. s Hochenwartom, Pinhackom in Kosom na Triglav. Nato pa citira Vodnika, in sicer po Vodnikovem pismu Zoisu, v katerem poroča Vodnik o svojem samostojnem vzponu na Triglav, ko ni bilo Hochenwarta in Pinhacka ter so šli iz Koprivnika naravnost na Velo polje, ne pa po Zajezerski dolini. (To napako moramo podčrtati, ker so jo nekritično posnemali vsi, ki so črpali pri Richterju.)
Zaključek ture Vodnik-Hochenwart je tale: Izvršena je bila avgusta leta 1795. Pismo, ki ga piše Zois Vodniku o nameravani turi, je izza prvih dni avgusta 1795. Slednje je razvidno iz stavka, kjer pravi o Kosu, da »konča ta teden delo s košnjo, tako da bo lahko prihodnja d v a t e d n a d o J e r n e j a« (t. j. 24. avgusta) »na
Franc Hohenwart, ustanovitelj ljubljanskega muzeja
razpolago«. Po i z v r š e n i turi se Zois zahvali Vodniku za opis gorske ture v pismu z dne 5. IX. 1795. S tem je določena doba ture Hochenwart-Vodnik. Tura je bila opravljena v času od sredine avgusta do 5. septembra l.1795.
Za nas je v pravkar omenjenem pismu še važen in zanimiv odstavek, v katerem piše Zois o kameninah in želi, da bi našli njih sledove na Ledini. Zato, in pa, da bi dobili kamenje s Triglava in Vršaca, »nameravam poslati prihodnje leto Kosa na Velo polje, kjer naj biva s 14 kmeti itd.« Ni pa znano, ali je Zois to namero izvedel. Njegove želje so pa bile pobuda za novi Vodnikov vzpon v triglavske višave.
Še tisto leto, torej 1795, se je odpravil Vodnik znova na Triglav. Drugič v enem letu! Ni dosegel vrha. A obakrat je bil na Malem Triglavu. Zois piše Vodniku v pismu z dne 4. X. 1795: »Zelo sem se začudil, da ste v n o v i č odšli na težavno romanje k Velikemu bogu ter bili na Malem Triglavu v krajih Velike glave nad Ledino in na malo obiskani Kredarici itd.«
Iz tega pisma smo torej izvedeli, da je bil Vodnik z n o v a na Triglavu v dobi med dvema Zoisovima pismoma, to je v času od 5. IX. do 4. X. 1795. leta. Vodnik piše o tej turi, ko je bil na Kredarici: »... Okrog Velike glave« itd., da je šel 14. VIII. s Koprivnika na Velo polje. Tu je torej spet pomota v datumu. Ali jo je zagrešil Vodnik, to se pravi, da je napisal VIII. namesto IX.? Pismo spada med že omenjeni Zoisovi pismi. Zaradi tega datuma so nekateri domnevali, da je bil ta vzpon izvršen leta 1794. To pa zanika jasna Zoisova izjava v že citiranem pismu od avgusta 1795 in opazka v pismu z dne 4. X. 1795, ko pravi: » ... ste odšli znova na težavno romanje itd.« Iz navedenega sledi, da do avgusta 1795 Vodnik še ni bil v triglavskih višavah. Njegova tura se uvrsti nekako v dobo od 5. IX. do 4. X. leta 1795. 0 turi sami piše Vodnik, da je prišel s Koprivnika na Velo polje v devetih urah. Spremljala sta ga oba Kosa. Prihodnji dan, najbrž 15. IX., so šli »čez Sterishizo na Krederzo«. Ob 11. uri so zapustili severno stran in zavili na južno plat, to je na Prode. Čez »steno, ki jo poznajo le lovci«, so dosegli greben. Šli so v Hacquetovi smeri na Mali Triglav. Tam jih je opazoval baron Karl Zois (menda z Velega polja). Vodnik sam pravi: »Do tu sem imel več poguma, kakor sem upal. A tu sem opustil namero, povzpeti se še na zadnji vrh. Čeprav bi ga bila s Kosom gotovo dosegla, sem videl v tem tveganju več nevarnosti kakor pametnega razloga.« Iz nadaljnjega opisa je sklepati, da so zavili v južno steno glavnega vrha, ker pravi Vodnik, da so šli »pod previsne sklade Velko Temeno k nekemu odlomu, kjer je nabral vzorce kamenin«. Pravi, da je to mesto z daljnogledom vidno iz Ljubljane. Bili so torej na južni strani v pobočju Velikega Triglava, nakar so se vrnili na Ledino in Velo polje, kjer so prenočili v botanični koči. Od tod sta oba Kosa šla »ob vznožju Vršaca« v Zajezersko dolino, Vodnik pa je bil »v petih urah spet pri svoji cerkvi.«
Triglav opisuje v svoji Veliki pratiki istega leta takole: »Triglav leži med Bohinom in Bolcem ter je najmanj 1400 sežnov visok ino jeden najvišjih hribov v Evropi. Iz njega vrha se vidi na Tirole, Hrvatsko in v Benetke. Mornarji ga na Beneškem morji najpoprej zagledajo, kadar se proti naši deželi peljejo ino ga dobro poznajo po imeni.« (Beiträge, str. 65.)
1796.
Leta 1796. je šel Hochenwart znova v Triglavsko pogorje. Ni pa hotel izrabiti Zoisove gostoljubnosti. Zato je skrivaj pisal Vodniku, naj mu preskrbi brašna za tri dni in dva nosača. V Stari fužini sta se sešla z Vodnikom, ki se je tudi udeležil izleta. Šli so čez Dedno polje in Ovčarijo, vendar so se to pot izognili nerodnim Štapcam. Krenili so čez Rigelne (zdaj je bolj udomačeno ime Čez plaz) v Zajezersko dolino. Botanična koča je bila zasedena po pastirski družini. Menda je bila doba botaničnega delovanja Karla Zoisa že pri kraju. Zoisove botanične koče so pozneje sploh zasedli pastirji in lovci. Hochenwart in Vodnik sta si v koči sama pripravila večerjo in prespala v senu. Drugo jutro sta odšla po dolini in se »povzpela na vrh Greben, od koder sta imela lep razgled na goriško stran«. Šla sta najbrž na Goriški rob. Nato sta sledila že znani poti »med Vršacem in Toscem« in prišla na Velo polje. Prenočila sta v Zoisovi koči na Velem polju in sestopila v Staro fužino.
Balthasar Hacquet, znameniti prirodoslovec in alpinist
1799.
Leta 1799 je bil Hochenwart okrožni komisar v Trbižu. Seveda je šel ob prvi priložnosti v Triglavsko pogorje. To je bil njegov tretji obisk v teh gorah. V Mojstrani je najel dva vodnika, imen ne navaja. Vsekakor sta to prva mojstranska domačina, ki sta opravljala vodniške posle po triglavskem svetu. Hochenwart je šel na Velo polje. Ker njegovi popisi niso jasni in ker rad zamenjava imena, vemo le, da je šel skozi Krmo. To je prvi znani pristop v območje Triglava skozi Krmo. Greben je najbrž prekoračil čez Konjsko planino, ker ne omenja ostre škrbine Bohinjskih vratc, pač pa pravi: »... potrebovali smo celih 6 ur, da smo dosegli rez.« O Zoisovi koči na Velem polju pravi: »S težavo sem spoznal Zoisovo kočo; postala je zanemarjeno pastirsko bivališče.« Naslednji dan so šli na Tosc, od koder je občudoval Triglav, ki ga pa ni
mikal. O tem pravi sam takole: »Videl sem mesto, kjer sta obtičala Pinhack in Vodnik (mišljen je vzpon iz leta 1795!), videl sem stene, ki se ustrome nad tem mestom, in rečem vsakemu, ki hoče tod na vrh, da je lahkomiseln drznež, saj je tak vzpon nekoristen, ko vendar ne prinese nobenih naravoslovnih obogatitev. Tudi višino je določil generalni štab na 1506 klafter. Zakaj torej tako tveganje, ki je zvezano s smrtno nevarnostjo?« Na strani 71 svojih »Beiträge« pravi, da ostane ta vzpon vedno nevaren in težaven, ker so severne plati Triglava navpične, čez katere ne more niti gams. Z južne triglavske plati pa odnašajo viharji, dež in plazovi kamenje in grušč, da kmalu ostanejo le gladke navpične pečine, ki bodo vzele človeku vsako možnost pristopa. – Tako je modroval Hohenwart na Toscu ob pogledu na triglavske strmali. Spal je spet na Velem polju. Prihodnji dan se je vrnil po isti poti v Mojstrano.
1800.
Leta 1800 je menda umrl Karel Zois, brat Žige Zoisa. Žal ni znano ne kje, ne kdaj. Karel Zois je v letih od l. 1785. do približno 1796. obhodil in prehodil ves triglavski svet. Kod je hodil, bi lahko določili po njegovi botanični beležnici. O njej poroča Voss v svoji zgodovini botanike, da jo je botanik Hladnik leta 1839. podaril hkrati s herbarijem ljubljanskemu muzeju. Beležnica je bila zeleno vezana, v kvartnem formatu in brez imena. Spoznati jo je bilo le po tem, da je bilo v njej zapisano namesto campanula Zoissi [Zoisii] campanula m e a. Prav tako je bilo zapisano pri Zoisovi vijolici. Te beležnice danes ni mogoče najti, v muzeju je ni. Gotovo pa je še nekje, le založena je, kdove kje, ker je na videz brez vrednosti, saj ni na njej imena lastnika. Upati je, da jo kdaj najdemo, saj je to poleg nekaj borih pisem edina zapuščina Karla Zoisa. – Karel, ki je stanoval na Brdu ali v Javornikih, je prebil tedne v svojih gorskih postojankah. Botanične koče v Triglavskem pogorju so menda postavili okoli leta 1785., gotovo ne prej, ker nam Hacquet še ne poroča o njih. Tega leta si je Kari Zois uredil lep alpinum na Brdu in ga nato večal do leta 1790. V gore je zahajal do leta 1796. Ime Karla Zoisa je tesno povezano z zgodovino Triglava. Rumena Zoisova vijolica in ljubka nežnomodra zvončnica sta večna spomenika tihega in skromnega Karla Zoisa. Dokler bo stal Triglav, dokler bodo v gorskih sapah pozvanjale Zoisove zvončnice, ne bo pozabljen Karel Zois.
1806.
Iz leta 1806. imamo zanimivo pismo, kjer je omenjen naš Triglav. Osvajalec Velikega Kleka, knezoškof Sigmund Anton Hochenwart (1730–1820), piše Valentinu Vodniku (ko mu je le-ta poslal svoje »Pesme za pokušino«) v pismu z dne 27. I.: »Kakor naš Glockner, bi želel obiskati na naslovni strani upodobljeni Triglav. Ker pa je že Hacquet dosegel vrh le z veliko življenjsko nevarnostjo, si ne bi upal tvegati svojega življenja. Nisem vedel, da se imenuje najvišji kranjski vrh Triglav, Hacquet ga vedno imenuje Terglou.« (Radicz, Ö. T. Z. 1882, 30.)
1807.
Na pobudo grofa Hochenwarta in Žige Zoisa je prišel leta 1807. v Ljubljano tedanji avstrijski nadvojvoda Johann. Iz Ljubljane je krenil v Bohinj, kjer mu je Zois pripravil kraljevski sprejem. Nadvojvoda je obiskal cerkev svetega Janeza, nato se je z družbo prepeljal čez jezero. Spremljala jo je godba. V prvem čolnu so se gostje krepčali z jedačo in pijačo za težavno pot, saj je bil nadvojvoda namenjen na sam Triglav. Tura pa se je končala pri slapu Savice, kjer jih je zajel pohlevni, vendar vztrajni bohinjski dež.
V spomin na dan, ko je stal nadvojvoda Johann na mali ravnici nasproti slapu, je Žiga Zois dal vdelati v pečevje marmornato ploščo z napisom. Prostor za ploščo so morali izstreliti. 30 ljudi jo je tri dni spravljalo od malega mostička pod Savico do mesta pri slapu. Tehtala je okrog 15 centov. Napis na njej se glasi:
Joanni Archiduci Austriae
Geognosta Origines calcarei alpini scrutanti
ad fontem Savi
VIII. Idwm Julii MDCCCVII.
D: D: D:
Zois Metall. Bohinens. Cultor.
Lenard Kelbel is Bohinske Bele isekau.
1808.
Drugega septembra leta 1808. je dosegel vrh Triglava srednjevaški kaplan Jakob Deschmann, ki je služboval v Srednji vasi od leta 1807. do 1809. Šel je v spremstvu Antona Kosa iz Jereke. Ta vzpon opisuje v obširnem pismu svojemu bivšemu profesorju Valentinu Vodniku (muzej, arhiv). Na vrh sta hodila 13 ur. Spremljal ga je tudi njegov brat Janez, tedaj kaplan v Bistrici. Na vrhu pa ni bil, ker govori Jakob le o sebi, ko opisuje podrobnosti ture. Od Malega Triglava dalje omenja tudi le enega spremljevalca, ki je bil gotovo Kos. Na vrhu je našel nekaj zogljenelih trsk. Ž vodnikom sta postavila 4 čevlje visok stolpič in vanj vtaknila Deschmannovo palico. Vodniku piše o bratu Janezu: »Auch der Bruder Johann ist hoch gewesen.« (Tudi brat Janez je bil visoko.) Mogoče je ostal na Malem Triglavu.
Jakob Deschmann je že tisti čas mislil na tujski promet, saj pravi v že omenjenem pismu, da bi bil vzpon na Triglav zelo olajšan z nekaj klini, okrog katerih bi planinci ob potrebi ovili vrvi. Deschmann je prvi popisal slavni Triglavski greben.
Istega meseca 23. septembra je dosegel vrh Triglava naš prvi veliki alpinist Valentin Stanič (1774–1847), tedaj župnik v Banjšici na Goriškem. Stanič (pisal se je Stanig) se je med svojim šolanjem v Solnogradu uveljavil kot neustrašen in drzen alpinist. 28. VII. leta 1800. se je kot drugi (?) povzpel na Veliki Klek.
M. M. Debelakova-Deržaj :
Kronika Triglava
(Nadaljevanje) *
Fran Orožen, prvi predsednik Slovenskega planinskega društva, je objavil leta 1894. v Planinskem vestniku izvleček iz Deschmannovega pisma. Takrat je najbrž pregledoval Freyeriano in je pismo ostalo pomotoma v Freyerjevi beležnici. Kugy je po posrednikih iskal pismo za svojo antologijo o Triglavu, vendar ga le-ti niso našli, ker so ga iskali v Vodnikiani.
Ko sem leta 1938. študirala Freyeriano, sem našla pismo in dragocen dokument položila v škatlo, kjer je shranjen Staničev rokopis. Pismo je bilo objavljeno v Planinskem vestniku (1944, str. 15). Zato ga zdaj ne navajam.
Leta 1901. je bil Stanič prvi na severnem vrhu Watzmanna. Bil je alpinist najboljšega kova, ne le za ožjo domovino, temveč za ves alpinski svet. Svoje potovanje na Triglav je opisal na 44 drobno popisanih straneh v mali beležnici. Leta 1846. je spis poslal Bleiweisu, ki ga je pozneje poklonil ljubljanskemu muzeju, kjer je še danes. Prvič je izšel ta potopis v izvlečku leta 1857. v »Blatter aus Krain«, drugič v obširnem izpisku v Zeitschrift DÖAV. leta 1885. Oba izvlečka je oskrbel tedanji kustos ljubljanskega muzeja, Karl Deschmann.
V Srednji vasi si je Stanič najel vodnika Kosa. Odšla sta čez Uskovnico na Velo polje in od tod zdržema čez Ledino na Mali in Veliki Triglav. Stanič je izmeril višino Triglava, vendar ne navaja v rokopisu rezultata te meritve. V Staničevem popisu najdemo prvič opis »Stopc«, to je ozkega žleba, ki vodi na greben Malega Triglava. Nemški turisti so imenovali žleb »das Tor des Triglav« (Triglavska vrata). Stanič in Kos sta se istega dne vrnila v dolino, vendar ju je spotoma zalotila nevihta in noč, da sta prenočila na neki niže ležeči planini, menda na Uskovnici.
1809.
Leta 1809. se je opogumil Janez Deschmann, tedaj kaplan na Jesenicah, brat Jakoba Deschmanna. Dosegel je vrh Triglava 8. VIII. Napisal je listek, ki ga je shranil v steklenici na vrhu. Ta listek je leta 1822. prepisal stotnik Bosio in se glasi: »Bester Leser! Ich war so herzhaft, um auf den Gipfel des Terglou zu kommen, thue also das Zedl hier zurück. – Sem bil tako korashen, to nizmise (pisemce) nai is viskik (nemara „gvišno"?) tukej ostane, nekar ga un neusemi, narvezhi moje veselje je na gorah.
Joannes Deschmann, Kaplan na Jesenize, den 8. August 1809. Navajamo besedilo, kakor ga je prepisal Bosio, torej z napakami tujca, ki ni obvladal jezika. Janeza Deschmanna je spremljal Anton Korošec.
1812.
Leta 1812. je obiskal Bohinj botanik dr. Franz Wilhelm Sieber (1789–1844), da bi tam botaniziral. Žiga Zois mu je po stari navadi gostoljubno ponudil oporo in pomoč v svojih fužinah in pri oskrbniku na Javorniku, Bistrici in Stari fužini. Kako je Sieber izrabil Zoisovo gostoljubnost, vidimo iz pisem oskrbnika Kollerja Žigi Zoisu. 13. VII. 1812. leta piše Koller Zoisu, da je bil gospod Sieber na Črni prsti, od koder se je zelo vesel vrnil zaradi obilnega botaničnega plena. Gospod namerava ostati v Bohinju 10 do 12 dni. Dodelil sem mu Tolminca Raushla in njegovega sina ter mladega Markusettija. A gospod je tako dober hodeč, da ga ljudje le s težavo dohajajo.
Sieber je izvršil z dvema Zoisovima delavcema – eden od njiju je bil Markusetti – in nekim pastirjem vzpon na Triglav. 22. VII. ob 10. uri dopoldne je določil višino Triglava na 8730 dunajskih čevljev nad morsko gladino. V Deschmannovo steklenico je shranil listek naslednje vsebine:
»Nach Hacquet bin ich tler dritte, du Leser wirst der vierte seyn, geniesse den Augenblick, denn in diesem Leben erwirbst du ihn nicht mehr.« (Po Hacquetu sem tretji, ti bralec boš četrti, uživaj trenutek, ker si ga v tem življenju ne priboriš več.)
Franz Wilhelm Sieber, Botanniker in Prag,
den 22. July 1812.«
Iz Kollerjevega pisma z dne 26. julija razvidno, da je šel Sieber čez Konjšco in Velo polje. Vračal se je skozi Trsje v Voje in Staro fužino. Na Črni prsti je bil dvakrat, obiskal je slap Savice, planino Suho, prehodil spodnje Bohinjske gore po pobočjih do Lisca. Bil je tudi na njem. O svojem vzponu na Triglav je pripovedoval oskrbniku Kollerju, ki poroča Zoisu: »… ne more dovolj opisati številnih zaprek, ki jih najde človek na tem pohodu, ter odsvetuje ta vzpon vsakemu, ki nima dobrih, neomotičnih možgan.« Na drugem mestu nadaljuje: »Želim, da bi ta botanična potovanja prinesla
Baron Žiga Zois
bogat botanični plen, ker so veljala nepričakovano veliko. Trinajst dni je dobivalo z njim vred 5 oseb preskrbo in plačo. Vse izdatke sem poravnal jaz, ker je dejal, da je Vaša milost odredila, naj krijem vse potrebe.« Na to pismo je odgovoril Zois Kollerju:
»Botaniku sem pokazal prst – zgrabil je obe roki. Tako je na svetu. Naj bo zadnjikrat! Z menoj gre itak h koncu.«
Po Sieberjevem odhodu piše 10. VIII. Koller Zoisu, da so se vse rastline, ki jih je Sieber nabral za Zoisa, pokvarile. Koller pravi, da je vedel to že vnaprej in vrhu vsega »je brezvestno gospodaril, saj so narasli stroški na 60 goldinarjev. Da, še više, saj je račune za mleko, maslo in sir na planinah odkazal meni.« – Sieberju je manjkala vsakršna vzgoja. Bil je, kakor pravi Wurzbachov leksikon: »Ohne sittlichen Halt« (nenraven človek).
Iz Bohinja je Sieber odšel na Koroško. Po Kollerjevih pismih lahko izračunamo, da je bival v Bohinju od 12. do 25. julija. Sieber se je zmotil, ko je napisal na vrhu Triglava, da je on tretji obiskovalec po Hacquetu. Dejansko je bil – kolikor nam je seveda znano – osmi po Hacquetu in enajsti sploh.
Zoisov nadplavžar Vincenz Polz iz Javornikov piše leta 1812. Zoisu: »Podpisani je dosegel 22. julija 1801 s topilskim mojstrom Andrejem Glantschingom Terglou in to iz Javornikov skozi dolino Krmo.« Zanimivo je, da navaja Polz za svoj vzpon isti dan kot Sieber. Kaj je bilo res pred več ko sto leti kar dvoje družb istega dne na vrhu? Razen tega pisma ni dokazov, da sta bila Polz in Klančnik res na vrhu. Vsekakor moramo verjeti jasni Polzovi izjavi. Poleg tega je bila menda že navada, da so Zoisovi nadplavžarji obiskali vrh Triglava.
V istem pismu poroča Polz, da je našel »v Zwikel v podnu« nad Velim poljem žveplo v tankih letvicah. Koščke, ki jih je prinesel z najdišča, hrani ljubljanski muzej. Za nas je važno, da je njegov vzpon prvi dokumentarični pristop na Triglav skozi Krmo.
Leta 1820. je obiskal Bohinj in Savico F. X. Richter. V »Illyrisches Blatt« iz leta 1821. je priobčil obširen opis tega gorenjskega kota, v katerem navaja že omenjeno zgodovino triglavskih vzponov, ki jo zaključi z zgoraj navedenim letom.
Med drugim navaja Richter imena oseb, katerih podpise je našel pri slapu Savice. Podpisi so bili Baron Žiga Zois na spominski plošči nadvojvode Johanna in v njeni bližini na pečeh. Našel je imena skoraj vseh udov grofovskih rodbin Thurn in Zois. Večkrat je bil podpisan A. Koller iz Bistrice.
1811. [preverjeno; prestaviti pred leto 1812]
Med podpisniki pri Savici navaja Richter dalje Ignaza Novaka, ki je obiskal slap leta 1811.
1814.
Za leto 1814 navaja Richter obiskovalce Savice: Antona in Mimi Bonaza, profesorja M. Raunicher in U. Jerin iz Ljubljane, grofa L. v. Lichtenberg, Steinfelda iz Dunaja, Pepi Pichler in brata Andreasa in Eduarda Moro. Richter pravi, da sta bila brata Moro na Triglavu, ne ve pa, kdaj. Imenuje jih Andreas in Eduard. Znana celovška turista, ki sta baje prehodila vse koroške gore, lastnika predilnice v Vitrinju pri Celovcu in v Bohinjski Bistrici, sta se imenovala Franz in Eduard von Mooro. Prvi je bil rojen 1782. leta, drugi 1790. leta. Leta 1814. sta bila pri Savici; znova pa leta 1819. V tej dobi sta najbrž bila tudi na Triglavu.
1815.
V tem letu imenuje Richter obiskovalca Savice: Jakob Supantschitsch iz Solnograda in Dembscher Jos.
1816.
Je obiskal Savico Hr. Russ.
1817.
Profesor Supan Jakob.
1818.
Profesor Frank.
Dne 3. IX. 1818. so pristopili skozi Krmo Jakob Jahn, Jože Poklukar, Jernej Tratnik, Matija Polz (ne Vincenc) in Lorenc Polda. Šli so iz Gorij skozi Krnico in Radovno v Krmo. Prenočili so pri Juriju Zimi v Gornji Radovni in naslednjega dne nadaljevali pot skozi Krmo proti vrhu. Richter ne navaja smeri vzpona. Vendar je sklepati, da so šli po smeri prvih vzponov od severne plati, ker pravi, da je leta 1819. šel baron Zois po isti poti kakor navedena družba. Prišli so samo »pod zadnjo glavo Triglava.«
1819.
Baron Kari Zois, Žigov nečak je šel s svojim lovcem iz Mojstrane skozi Krmo na Konjsko planino in Kredarico ter od tod pod »zadnjo glavo Triglava«. Tudi on ni dosegel vrha. Oba poskusa sta bila torej izvršena v stari klasični smeri z ledenika. Leta 1819. so obiskali Savico, kakor poroča Richter: Augustinus Gruber (6. VI.); Raimund grof Auersberg, Vincenz grof Thurn, Franz von Lazarini, Freih. v. Kreuzberg, Müller Benedict, Lampe Johannes in Kapus.
10. novembra 1819. leta je prenehalo biti srce Žige Zoisa. Čeprav je prebil zadnjih 20 let svojega življenja v stolu na kolesa, je ostal do zadnjega diha v zvezi z vsem, kar se je tikalo Bohinja in Triglava.
»Pred Sava nehála
'z Bohinja teč bo,
Ko zábiti znala,
Zois, slavo tvojo!«
1820.
Po Richterjevih podatkih so tega leta obiskali Savico: Stotnik Swetetzky, Raab, Schonta, F. X. Rieter. Navedena imena dokazujejo, da so že pred več ko sto leti tujci pogosto obiskavali slap Savice. Navadno so jezdili do jezera, čez jezero so se prepeljali v čolnu. Richter pravi, da obiskujejo »čvrsti naravoslovci izvir Save, Črno prst in Triglav.«
Zadnji vzpon na vrh Triglava, ki ga navaja Richter, je tale: »Prvega avgusta je dospel na Mali Triglav srednjevaški kaplan Simon Pfeifer. (Služboval je v Srednji vasi od leta 1819 do 1820). Njegova spremljevalca, Urban Hodnik in neki Koprivničan, sta prišla na glavni triglavski vrh, kjer sta našla klaftro visok sneg. Kaplan sodi po izjavi spremljevalcev, da je prostor na vrhu Velikega Triglava 6 klafter dolg in širok.« Že omenjena Pfeiferjeva spremljevalca sta pustila na vrhu listek s podpisom, ki ga je prepisal Bosio: »Simon Pfeifer, Cooperator von Mitterdorf. 1. August 1820.«
V letih 1819 do 1834 je prehodil Bohinj in Bohinjske gore naš slavni botanik Franz de Paula Hladnik (1773–1844). Večinoma ga je spremljal Andrej Fleischmann. Podrobnosti niso znane.
1822.
Leta 1822. je bival v Ljubljani stotnik Bosio z družino. Poverjena mu je bila naloga, da sestavi trinogometrično omrežje Kranjske. Njegov vzpon na Triglav je med vsemi triglavskimi vzponi najbolj znan. Bosiov vzpon je opisal Freih. v. Jacomini-Holzapfel-Waasen. Objavil ga je v »Illyrisches Blatt« in v »Hormayerjevem arhivu« leta 1823. Jacomini navaja po dolgem in obširnem opisu Bleda in Bohinja razna merjenja Triglava: »V Galletovem besednjaku je navedena višina Triglava z 10,194 čevlji s pripombo, da ima gora na severu mnogo ledenih gora in dolin. Isti vir pravi, da je Triglav prvi zmeril Hacquet leta 1782. nato Kleiner leta 1793. in nazadnje Sieber leta 1812. V priročniku Freiherr v. Lichtenstein-a najnovejše geografije avstrijskega cesarstva iz leta 1817. je narisan tale Terglou v severnih apnenih Alpah med obema izviroma Save s pripombo, da ima ta gora po Hacquetu 9294 pariških čevljev, po Hasselu 10.194 čevljev, po Schückburgu pa 9378 čevljev nadmorske višine. – Cannabich navaja v svojem učbeniku geografije – Sonderhausen 1817 – višino Terglou-a z 10.194 čevlji; Schulz pa pravi v svojem delu (»Über den Zusammenhang der Höhen«), da je nadmorska višina po Hacquetu 10.194 čevljev, oziroma 9294 pariških čevljev; ko pa navaja 170 višinskih točk v Evropi, je med njimi naveden Terglou z 9744 pariškimi čevlji in to z opombo »po meritvi«.
Bosio je določil višino Triglava na 9067 dunajskih čevljev nad morjem. Viziral je s teodolitom trigonometrični točki Gradiše in Matajur.
Od Bosia najeti domačini Bohinjci so že zgodaj poleti leta 1822. postavili na vrhu Triglava triangulacijsko kojico, sestavljeno iz štirih močnih drogov, ki so bili povezani z deskami in prečnimi drogovi. 3. julija je prispel Bosio v Srednjo vas. Spremljal ga je korporal Johann Rothemmel. Bosio je najel sedem domačinov, tako da je štela odprava devet ljudi. Med domačini sta bila Anton Korošec in Simon Stare, po domače Orjakov Šimen iz Podjel, in Anton Kos. Korošec in Kos sta bila pač tista dva »gorjanca, ki sta že bila na vrhu«, kakor pravi Bosio. Ostalih pet je nosilo merilno orodje, šotor in hrano. Zaradi slabega vremena so do 5. VII. ostali na Velem polju. Tega dne so ob deveti uri dopoldne dosegli vrh Triglava. Bosio je določil površino vrha na 12–15 klafter dolžine in 2–3 klaftre širine. Nosači so prenesli merilno kojico na najvišjo točko vrha. Priprave za merjenje so bile dolgotrajne in zamudne in ko je popoldne zajela nevihta vrh Triglava, se je Bosio odločil, da prenoči na njem. Alpinsko vsekakor zelo čudna namera, ki postane razumljiva, če beremo opis Bosiovega vzpona. Ostal je na vrhu zato, da bi si prihranil grozote ponovnega vzpona. Posledice niso izostale. Ko se je približala nevihta, so odšli nosači – menda tudi Kos –; pod noč pa je sestopil še Orjakov. Z Bosijem sta ostala Rothemmel in Korošec. Zajela jih je noč z gromom in strelo, ki je ubila Antona Korošca, sina Luke Korošca, to je tistega, »ki se je prvi povzpel na Triglav, morda odkar stoji svet«, kakor je dejal Hacquet. Z dnem se je nevihta polegla in nosači so se vrnili. O Bosijevi vrnitvi na Velo polje pravi Josip Korošec v Planinskem vestniku (1902, 194): Ko se je prikazal Bosio zjutraj na Velem polju in povedal, kaj se je zgodilo, je bil med majercami in majerji vrišč in krik. S pomivalkami in žehtarji so podile planšarice ubogega inženerja do Malega polja. Tam so pa videle majerce, da »tuj človek beži, pa so, ne da bi vedele za vzrok, še one pomagale, da je moral bežati dalje do Vrtače in proti Bohinju.« Bohinjci, posebej Koprivničani, so še dolgo pripovedovali o tem dogodku in ugotavljali, da »se je Bosio gotovo ves zavil v svilene rute, sicer bi ga bila morala ubiti strela«.
1822. [glej dalje]
Leta 1822. je bil neki C. Z. pod vrhom Malega Triglava. Ne vemo, ali je šel na glavni vrh. Vsekal je začetnici svojega imena v belo ploščo nad žlebom v jugovzhodnem grebenu in dodal letnico 1822. (Illyr. BI. 1843, 69).
1824.
28. julija leta 1824. je bil na Malem Triglavu Luka Dolinar, župnik v Šmartnem v Spodnjem Tuhinju. O svojem vzponu piše 15. XI. 1851. kustosu ljubljanskega muzeja, Henriku Freyerju. Navajam izvleček zanimivega pisma (Freyeriana, muzej): Z velikim zanimanjem sem bral opis Vašega vzpona na Terglou (prav za prav Triglav, od »mali«, »srednji« in »veliki« Triglav), ker sem bil prav pred 27 leti istega dne na Malem Triglavu. Zaradi goste megle nisem obiskal Velikega Triglava. Upal sem najti v Vašem podrobnem opisu učinek sončne svetlobe in neba na Vaše oči. Ker o tem ne omenjate ničesar, Vam sporočam skušnje, ki sem si jih pridobil 28. julija 1824. Dolinar, Železnik z Dovjega in »ranjki Šmerc« iz Mojstrane so dosegli Mali Triglav ob 12.30 uri. Bil je deževen in meglen dan. Dolinar piše dalje:
»Ker mi je bila dežela razen nekaterih visokih vrhov zaradi megle zakrita, sem usmeril oči proti nebu, ki je bilo jasno in brez oblakov. Nebo je bilo za čuda temno, skoraj mračno, da sem mogel, ne da bi se mi bleščalo, opazovati bližnjo okolico sonca. Tudi moj spremljevalec je potrdil moja opazovanja. Ta prikazen potrjuje novo hipotezo, da ne pride svetloba od sonca kot žarki žarečega telesa, temveč da se nahaja svetlobna materija na zemlji: sveti pa razvita s privlačnostjo sonca. Saj bi morala sicer postati v višavah svetlost sonca močnejša in nebo v istem razmerju bolj ožarjeno. Ta svetlobna snov, ki se nahaja na zemlji, je tesno povezana s toploto in je vir naše zemeljske svetlobe in elektrike. Da nastane ob zori tudi v najbolj skritih kotičkih svetloba, priča ugodno za omenjeno hipotezo, saj ne moremo take razsvetljave pripisovati lomljenju in odsevanju sončnih žarkov.« Dolinar konča pismo s prošnjo, naj mu Freyer sporoči, »če je za staro naziranje ali za novo hipotezo«.
Dne 10. VIII. 1824 je bil na vrhu Triglava bratranec kustosa Freyerja, Karl Scherovitz (Žerovec) iz Žirov. O svojem vzponu piše bratrancu obširno in zelo zanimivo pismo: (Freyeriana, muzej) »Dragi bratranec! Vi ste bili 10. VIII. 1837, jaz pa 10. VIII. 1824, torej pred 13 leti na Triglou-u.« Nato nadaljuje, da je pristopil po nasvetu Janeza Dežmana iz Srednje vasi, od koder je 15 pribitih ur na Triglav (do belo polje) in potem sedem. »Iz Bohinja sem jahal na svojem dokaj velikem konju, ker so mi rekli, da so pastirji na planini. Pa so me hudo zapeljali, ker sem poleg tega, da je moral konj pogosto kobaliti čez debla, ki so ležala križem prek poti, našel še kočo odprto. Nolens volens [hočeš nočeš] sem odvzel konju povodec, uzdo in sedlo ter shranil stvari v koči, konju sem pa dal v božjem imenu prostost, saj sem se tolažil, da konj ne more nazaj čez podrto drevje, drugam pa tudi ne, ker je planina podobna kotlu in obdana od navpičnega, poraščenega gorovja. Od tod sem hodil z dvema spremljevalcema poldrugo uro po apnenem, pustem gorovju zelo strmo navkreber, na vrhu smo našli okrogel peščen prostorček s studenčkom v tleh. Po južini smo romali tri ure okrog tako imenovanega predgorja Tosz in nazadnje prišli, na levi vedno ob prepadih, čez same velike, kockaste apnene peči, ki jih ločijo čevelj široke razpoke, na Belo polje (weises Feld), tudi Gorenjec ga imenuje tako. Od teh 50 klafter dolgih in 30 klafter širokih pašnikov gre pot pol ure v hrib, levo Verschaz, naravnost pred obrazom Schmarjetna glava (in desno mnogo višji Triglou) k tako imenovanemu zobu (sob) Trigloua, ali dozdevni tretji glavi Trigloua (v diminutivu). Ta »sob« je sicer ločen od Trigloua, vendar obe steni nista druga od druge oddaljeni več ko stene dimnika in skozi ta dimnik se moraš preriti po načinu spazakaminov (dimnikarjev) dve in pol klaftri visoko, in ko prispeš na vrh, uživaš res nenavaden razgled, saj vidiš Kranjsko polje s Savo. Odtod vodi pot tri dolgo ure po meliščih in od razmočenega in umazanega snega pobarvani ogradi Trigloua k Malemu Triglou-u, kjer moraš, če hočeš priti nanj, premagati res strahotne pasaže. Prva je komaj dve pedi široka, nad njo je previsna stena, pod njo pa navpično, do 700 klafter zevajoče brezno proti Dovjemu, da posiné drznemu popotniku ustnice. Druga je hrbet, kjer se vse kruši pod nogami in kjer zijajo na obeh straneh brezna. Ko je to prestano, potem gre nekako zmerno, če tudi ne za sibarita, na vrh Velikega Trigloua. Na razu vrha, ki bo do 12 klafter dolg in dve klaftri širok, v sredini malo izbočen, se res nisem mnogo oziral naokrog in to zaradi utrujenosti v kosteh, deloma zaradi mraza, posebej pa zaradi strahu in bojazni, ki mi je kar sapo jemala, kako se bom vrnil. Že čez 20 minut me je strah prepodil z vrha, pa vrnitev je srečno potekla, le prsti so bili razpraskani … Ne smete se čuditi, da na vrhu ni najti pisanih spominov, saj tam ne more nič obstati ob večnem divjanju viharja in strel. Gotovo ste šli po udobnejši in morda položnejši poti, saj so v 13 letih gotovo našli zložnejše pristope. Reči moram tudi, da sem odtlej že marsikaj pozabil. Blegaš pri Poljanah, Porezen, Javornik pri Črnem vrhu, Snežnik in Nanos so utrudljivi, vendar nevarni niso, pa gotovo polovico manjši.«
V naši zgodovini smo do zdaj našteli 17 vzponov na vrh Velikega Triglava. Gotovo je bil vmes izvršen še kak vzpon, o katerem se nam niso ohranila poročila. Nemara bo mogoče najti še to in ono iz stare zgodovine našega Triglava.
1825.
Leta 1825. in 1826. je podporočnik Sturlich mapiral svet okrog Triglava in vrh (Argo II., 27).
1826.
Henrik Freyer (1802–1866), po rodu Idrijčan, je bil leta 1826. na Črni prsti. Kot vnet botanik jo je od tedaj obiskal skoro vsako leto. 1826. je prišel s Porezna in bival teden dni v Bohinjski Bistrici, kjer je spoznal botanika Franca Müllerja iz Esslingena, ki je bival tedaj tri tedne v Bohinju in prehodil vse botanično zanimive vršace. (Freyeriana, zapiski).
1827.
Leta 1827. je bil Freyer znova na Črni prsti in to zgodaj junija meseca, ko je bilo na vrhu še mnogo snega.
1828.
Meseca maja leta 1828. je bival v Bohinju Sir Humphry Davy, slavni angleški popotnik, ki je razglasil lepoto naših gorskih krajev širom svoje domovine. Posebno se mu je prikupila Dolina in Sir Davy-jeve besede o njeni lepoti so stoletje služile kot citat. V svoji znani knjigi »Consolations in Travel (or the last days of a Philisopher)«, ki je izšla leto dni po njegovi smrti v Londonu, pravi Sir Davy na strani 171: »Ostala sva dolgo časa v teh dveh prelepih dolinah (misli pri tem Bohinj in Dolino), ki vklepata izvire Save, kjer se poraja ta slavna, razkošna reka prav v nedrijih lepote, kipeč iz svojih podzemeljskih zbiralnikov, sredi snežnikov Triglava in Mangarta, v bobnečih slapovih med pečmi in gozdovi, v čisti in srebrnomodri jezeri Bohinja in Podkorena ter si utira svoj tek med pašniki, tako okrašenimi z zelenjem in drevjem, da so videti kot vrt narave.«
Sir Davy je umrl leta 1830. v Ženevi. Potovanje je popisal do podrobnosti Davy-jev osebni zdravnik in spremljevalec J. J. Tobin, ki je vodil popotni dnevnik.
Maja sta torej bila v Bohinju. Tobin pravi, da nista v Bohinju dobila kosila. Lakote ju je rešil Davyjev ribji plen. Nalovil je v Bohinjki postrvi. Sir Davy je obiskal Bohinjsko jezero, k Savici ni mogel, ker je bil preveč bolan. Po isti poti sta se vrnila na Jesenice. Tudi tokrat je Sir Davy spotoma nalovil rib za kosila. Z Jesenic sta šla v Kranjsko goro, odkoder je Sir Davy hodil na bližnje izlete in lovil ribe. Zdravnik Tobin pa je obiskal Mangartska jezera. 27. VIII. je šel z vodnikom čez Vršič v Trento k izviru Soče. Vrnil se je po isti poti. Sir Davyjeve knjige, posebno »Consolations in Travel« in »Salmonia« so znane po svetu in zaradi lepih popisov je sledilo Sir Davyjevim potom nešteto turistov (Illyr. BI. 1833, Pl. Vest. 1828).
18. VII. 1828 je bil Franz pl. Rosthorn z večjo družbo na vrhu Triglava (18. vzpon). Iz Srednje vasi je odšlo 13 ljudi, t. j. 6 popotnikov, 2 vodnika in 3 nosači. Popotniki so bili: Franz pl. Rosthorn, major v. Maurer, srednjevaški kaplan Semua (Žemva), geognost dvorni svetnik Käferstein iz Halle-a, Josef Novak in oskrbnik bistriških fužin Baumayer. Vodnika sta bila stari Anton Kos iz Jereke in Matija Korošec, sin Gregorja in vnuk Luke Korošca iz Koprivnika. Nosači so bili Pavel Šest, Janez Arh iz Bistrice, Jože Škantar, p. d. Šest iz Srednje vasi in še dva druga. V tej družbi srečamo prvič devetnajstletnega Jožefa Škantarja, p. d. Šestovega Jožeta iz Srednje vasi, ki je bil za Antonom Kosom najslavnejši bohinjski vodnik.
Prenočili so na Velem polju in 18. VII. odšli proti vrhu. Koj nad Prodi je svetnik Käferstein zaradi prevelikega napora obtičal. Pri njem je ostal neki domačin. Pod Malim Triglavom je obstal tudi oskrbnik Baumayer. Tudi njemu so dodelili domačina. Ostalih devet je nadaljevalo pot na vrh. Major Maurer je bil menda prvi, ki se ni plazil čez greben, ker pravi Rosthorn: »… le prepogumni major v. Maurer je ekvilibriral – v strah nas vseh – pokončno čez rez.« Sledil jim je Baumayerjev pes, ki je raje zapustil gospodarja, ko da bi opustil tako imeniten vzpon. To je bil menda prvi četveronožec na temenu našega očaka. Vsa družba se je podpisala. Podpisali so tudi svetnika Käfersteina, čeprav ni bil na vrhu. Zdi se, da je bila takrat taka navada. Podpise so shranili v steklenici. Stekleničice s podpisi prejšnjih obiskovalcev niso našli. Vrnili so se po isti poti na Velo polje. Vsa družba je plezala z derezami, kakor domači vodniki.
1831.
5. VIII. 1831. leta so bili na vrhu Triglava: gubernialni koncipist Karl Steinböck, Franz von Hermannsthal, baron Anton Zois (sin Žigovega nečaka Karla) in bogoslovec Leopold Tonhäuser. Vodniki so bili: Stari Kosov Tone, njegov sin Jakob, ki je bil tedaj star 30 let, Janez Marčič iz Bistrice in Jakob Soklič iz Jereke (Marčič in Soklič odtlej stalno vodita). (Hermannsthal: Wiener Zeitschrift f. Kunst etc. 1831, No. 128).
Šli so skozi Voje in čez Grintovce na Velo polje. Franz v. Hermannsthal je priobčil o turi za tedanje čase in pojme zelo stvaren opis težav in terenskih oblik. Navzlic slabemu vremenu je dosegla družba vrh Triglava. Razgleda niso imeli, vendar pravi Hermannsthal: »Lep razgled najdeš kmalu, a težko bi našel drug Triglav«. Napori vzpona, visokogorsko okolje, nevarnost so mu v zadoščenje, razgled mu ni cilj. Športnik in estet sta v njem harmonično združena. Sestopili so čez Tosc in Uskovnico v Staro Fužino.
1832.
12. VIII. 1832. leta so odšli iz Bohinjske Bistrice na Velo polje Georg Nepozitek, Maximilian Gritzner, Carl Ritter von Gold in Karl Steinböck (20. vzpon). Vodniki so bili isti kakor pri družbi prejšnjega leta, torej oba Kosa, Marčič in Soklič. To je drugi Steinböckov vzpon na Triglav. Turo je opisal Georg Nepozitek v »Illyrisches Blatt 1843«. Prenočili so na Velem polju. Tu se jim je priključil neki katastralni uradnik, ki pa ni šel z njimi na vrh. 13. VIII. so šli po navadni poti skozi Stopce. Žleb je dobil po Bosijevem vzponu pri nemških turistih ime »das Tor des Triglav« (Triglavska vrata). Nad žlebom so našli v gladki plošči vsekani črki C. Z. in letnico 1822. – Bosiova kojica na vrhu je bila že razdrta.
(Nadaljevanje)
M. M. Debelakova-Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
Našli so pa listke družbe iz prejšnjega leta. Ko so sestopali, so srečali na Malem Triglavu dva mlada pastirja v cokljah. Dejala sta, da sta jih prišla obiskat. V cokljah sta nato odskakljala po strmih pečeh in izginila v globočini. Družba se je še istega dne vrnila v Bistrico, od koder so jih bili domačini opazovali z daljnogledi.
Istega leta, 25. VIII., dvajset dni po zgoraj navedenem vzponu, je obiskal Triglav Leopold Kiener, skladiščnik tvornice sladkorja Vernier in Peroch v Ljubljani (21. vzpon). Spremljal ga je Janez Marčič iz Bistrice. Costa, ki je v svojih »Reiseerinnerungen aus Krain« napisal zgodovino vzponov po Richterju in od leta 1821. po lastnih izsledkih, pravi, da je zapisal Kiener na vrhu Triglava na liste poleg imena tudi tole: »Nur dem Kühnen ist das Schicksal günstig, aber den Feigen verfolgt es« (Le pogumnemu je usoda naklonjena, bojazljivca preganja).
Dr. M. Tuschek, ki je prepisal vse listke od leta 1831. dalje, pa navaja besedilo Kienerjevega listka takole: »Leopold Kiener, sam, skladiščnik tovarne sladkorja Vernier in Peroch v Ljubljani, v spremstvu vodnika Janeza Marčiča (Johann Martschitsch), sodarja iz Bistrice št. 47. Prvi je bil včeraj pri Savici, danes je tukaj, jutri pa obišče goro zherna semlja (Črna prst) pri Bistrici. Triglau, dne 25. avgusta 1832. Od kod je dobil Costa navedeni citat, nam ni znano.
1833.
Leta 1833. je odšel v gore dr. Mihael Tuschek (Tušek). Spremljala sta ga dr. Raimund Melzer in uradnik Vincenc Seunih. V Srednji vasi se jim je pridružil še sošolec, kaplan Casparus Kankel (22. vzpon). Do zdaj menda niti eden srednjeveških kaplanov od Jakoba Deschmanna dalje ni zamudil »romanja k velikemu bogu«, kakor je rekel Žiga Zois. Kankel je služboval od 1830. do 1836. v Srednji vasi. 17. VII. so obiskali slap Savice. Zanimivo je, da v opisih Savice skoraj vsak pisatelj omenja Hacquetove besede, da leži nad in za Savico »6 ur dolga jezerska dolina itd.«. Vendar je ostalo še vedno le pri tej opombi. Zajezerska dolina je še zmeraj samevala. 18. VII. so odšli s starim Kosom, ki je šel triindvajsetič na Triglav. S tem pa ni rečeno, da je bil 23 krat na vrhu Triglava. To je tudi zadnji vzpon starega Kosa, ki je umrl 7. XII. 1833., ko je štel komaj 42 let. Kosov Tone je naš klasični triglavski vodnik in njegovo ime bo in mora biti zapisano z zlatimi črkami v zgodovino triglavskih vzponov. Tuškovo družbo (Illyr. BI. 1833) je dalje spremljal Jakob Soklič. Za nosača je bil srednjevaški cerkovnik Matija Zupanc. Vodniki so dobili po 5 goldinarjev plače. Šli so čez Trstje na Velo polje, kjer so prenočili. Doktor Tušek je prvi, ki se bavi z imenom »Velo polje«. Med drugim pravi: »Besedo je najti na zemljevidih kot Belpolje, Bellpolle ter Pelpole«. Pravilno ni nobeno teh imen. Pastirji pravijo: »Vevo polje ali Vev polje«. Tušek si je razlagal besedo Velo kot »welk« – »Welkes Feld«. Pripominja pa zelo bistro, da ne razume, kako so mogli reči temu polju, ki je edina zelenica med sivimi in belimi vrhovi, »velo« polje.
Tušek in njegovi spremljevalci so pristopili po isti poti, kot vse ostale družbe v prvi polovici prejšnjega stoletja. Na vrhu so našli izredno veliko snega, toliko, da so dejali vodniki: »da ga je za en cimper«. Tudi stari Kos še ni videl tako zasneženega vrha. Od Bosijeve piramide so našli le še kamenitega možica in dve palici lesenega merjavskega znamenja. To je bil torej zadnji vzpon starega Kosa. Tušek ga opisuje v svojem opisu ture kot posebneža, ki jih je venomer ošteval, ker tvegajo življenje s takimi podvigi. Cerkovnik Zupanc pa je jadikoval: »Zhe bi bil jaz pred vedel, da bo taka, bi bil vendar k spovedi shel.«
1834.
10. VIII. je prišel v Staro fužino Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja. V spremstvu dveh domačinov je odšel v Triglavsko pogorje. Imen svojih spremljevalcev ne navaja. (Freyeriana, dnevnik in beležnica).
11. VIII. so odšli čez Dedno polje, Ovčarijo in Rigelne (čez plaz) v Zajezersko dolino. Prenočili so pri Utah. Zoisovo botanično kočo so uporabljali tedaj le še pastirji, saj tudi Freyer omenja le pastirski stan. V beležnico si je zapisal izdatke za mleko.
12. VIII. so odšli čez Kopico na Vršac, o katerem pravi Freyer, da je: »siv, bel in preperel apnenec. Vzel sem s seboj vzorec«.
Freyer govori povsod o določenem Vršacu. Pač o tistem Vršacu, o katerem so poročali že pred njim obiskovalci teh krajev, torej o Vodnikovem Vršacu. Freyerjev Vršac pa je, kakor sem že omenila, kota 2248 m, kar lahko določimo po njegovem zemljevidu in risbah. Zdi se mi, da je s tem vendarle določena prava lega Vodnikovega Vršaca.
V svoji beležnici ima Freyer tudi s svinčnikom narisano Tičarico in Štapce ter Kopice z Velikim črnim jezerom. Od Vršaca so šli »… ob vznožju Knjausa (Kanjavca), ki se zdi viši od Triglava, proti Schmerjetni glavi. Triglav se prikaže kakor kaže risba«.
Freyer je nato sestopil na Velo polje, kjer je prenočil. 13. VIII. je bil opoldne na Vrtači, ob dveh na Toscu. Nato je šel čez Studorski preval na Konjšco. S Prevala je prinesel ramornjak (zelen škriljevec z okameninami).
16. VIII. je tretjič obiskal Črno prst.
1835.
Leta 1835. je obiskal Pokljuko botanik doktor Sigismund Graf (1801–1838), ki je bil učenec našega Hladnika. Bil je v Kranjski dolini, na planini Javornik (Za Javornikom) in na Lipanjski planini. Šel je tudi na greben mejne rajde vrhov nad Krmo, bržčas na Lipanjska vrata ali Lipanjski vrh, od koder je gledal v Krmo. »Na severozahodu so zakrivali gosti oblaki vrhove. Videli smo le v dolino in divji kaos razmetanih skal in navpičnih sten pred nami. Sten, ki jih prepleza le najdrznejši lovec«. Sestopil je čez Koprivnik v Bistrico. Obiskal je tudi Črno prst. (Hochenwart: Beiträge, V. 18.).
1836.
Leta 1836. je odkril Freyer turistom naša neskončno lepa Vrata. Sam je bil menda prvi turist, ki je šel do konca doline. Peričnik je bil že dostikrat obiskan.
Ko se je vračal Freyer z Mangarta, na katerega je izvršil 2. VI. drugi turistični vzpon, je odšel s Skumavcem, p. d. Šmercem v Vrata (to je bil sin tistega Šmerca, ki je bil leta 1824. na Triglavu).
O Peričniku piše Freyer: »Uro hoda od Mojstrane je lep, vendar malo znan slap, kjer pada potok, deljen s pomolom v dva curka, čez pečnato steno, da je mogoče obiti slap, ne da bi se zmočil.« Višino slapa ceni na 30 sežnjev. Dalje pravi, da je šel tudi k višjemu, drugemu slapu. Tudi o »Galerijah« nam poroča Freyer: »Pol ure od Peričnika iznenadi popotnika zanimivo, a strašno mesto. Pot vodi precej daleč pod vodoravno, dva sežnja nad pot molečo pečino, ki je sestavljena iz sprimka. Zato venomer kaplja voda s stropa.«
Prenočil je na Turkovi planini, kjer so ga pa vso noč mučile bolhe, da ni mogel spati. Prihodnji dan ga je vodil ogljar do bližnje kopice »na plate« in v »višino Stenarja«, tako pravi v svoji »Flori«. Hochenwartu pa piše: »Podal sem dober dokaz svoje umetnosti v plezanju; povzpel sem se na goro Steiner.« Pri tem rabi besedo »erstiegen«. Tudi profesorju Ankerju piše: »Z gore Stenar, na katero se še ni povzpel noben naravoslovec, sem prinesel – če se ne motim – črnega modrasa.« (Freyeriana, korespondenca).
Sodeč po gornjih izjavah in izrecno športnih nagnjenjih, ki so bila lastna Freyerju, smemo sklepati, da je bil torej 27. VIII. 1836 izvršen prvi turistični vzpon na Stenar.
S Stenarja je Freyer opazoval Triglav in pravi, da se mu ne zdi vzpon »pretežaven«. Seveda »iz Kota ali Vrat bi bil vzpon vratolomen in bi se skoraj gotovo ponesrečil, vendar s strani Cmira ne bo hudega. Prihodnje leto poskusim vzpon: vendar ne z bohinjske strani, temveč z mojstranske. Bohinjski vodniki so že razvajeni od številnih popotnikov, torej predragi za moj žep, če zahtevajo 5 goldinarjev za vzpon. Mislim tudi, da jih veseli strašiti popotnike, zato izbirajo nevarne prehode, ki pa le ozlovoljijo popotnika.«
1837.
Leta 1837. je prišel Freyer spet v Mojstrano z namenom, da obišče Triglav. Vendar ni mogel najti vodnika. Šel je v Radovno, kjer ga je le našel. Šla sta v Gornjo Krmo. Tu so mu pripovedovali pastirji, da je pot skozi Kot krajša, a da je le za lovce. Tako je stal Freyer tik pod Triglavom, pa brez vodnika. Pastirji so mu pokazali, kod vodi pot. Ker se ni ustrašil, je tudi pastirje zmamila želja, obiskati pečnato glavo starega očaka. Freyer jim je moral biti posebno všeč, saj je bil domač človek, ki je govoril njihov jezik. Pastirji so spotoma opešali, prav na vrh je šel s Freyerjem le sedemnajstletni pastir v cokljah, Simon Pokljukar.
Freyer je na Malem Triglavu vrezal z derezo v pečino svoje ime in datum 10. VIII. 37. Tudi na glavnem vrhu je vsekal črko F. Ob pol dveh popoldne sta prišla na glavni vrh. Našla sta le Bosijev podpis na kamnu. Freyer je zagledal z vrha ledenik. Ker se mu je zdel premajhen, pravi, da ga »ni prišteval k ledenikom«. Ob štirih popoldne sta bila spet »pod Triglavom«, kjer so ju čakali pastirji. Veseli so se vrnili v stan v Gornji Krmi. Prihodnji dan je Freyer sestopil skozi Krmo v Mojstrano. (»Flora« in Freyeriana, beležnica).
Freyerjev vzpon na Triglav smemo šteti kot prvi turistični vzpon brez vodnika, saj se mu je mladi pastir Pokljukar pridružil le kot spremljevalec in ne kot vodnik. Da je bil mladi Simon rojen vodnik, se izkaže pozneje.
Istega leta je zadnjič obiskal gore 66-letni hromi grof Franz Josef Hochenwart. Navdušil ga je Freyerjev popis Vrat. Odpeljal se je z vozom do Turkove planine. Sam pravi: »Navzlic številnim gorskim potovanjem še nisem dosegel visoke gore z manjšim trudom. Videl sem več kot sicer pri 12–16 urni hoji. Zelo sem hvaležen gospodu Freyerju. In če mi bo dopuščalo zdravje, bom navzlic ohromelosti ponovil to krasno gorsko potovanje, da še enkrat – predno odbije resna ura – zadiham čisti gorski zrak, da se nagledam velikanov in pošljem tiho molitev k Stvarniku te krasne narave.«
1839.
Leta 1839. je bil Freyer spet na Črni prsti. Bohinj je obiskal tudi slavni tržaški botanik Mutius J. S. pl. Tommasini (1794–1879). Beiträge II. 11). Prišel je čez Stržišče in Črno prst v Bohinj. Ostal je nekaj dni v Bistrici in se vrnil čez planino Suho na Tolminsko. S planine Suhe je šel menda Čez Suho (1720 m) na tolminsko stran. Spotoma je na grebenu obiskal bližnji vrh, mogoče Rodico, ker pravi v svojem pismu, da je gora približno iste višine kakor Črna prst ter da je ni – kolikor je njemu znano – obiskal še noben botanik. Tako piše Freyerju v svojem pismu z dne 18. VIII. In še pravi, da je hotel obiskati Velo polje in pripomni: »… izlet na Belopole in Mishel Verh prihranim za prihodnje leto.« (Freyeriana).
25. VIII. piše Tommasini Freyerju, da je dr. Giesebach iz Göttingena namenjen na Triglav in prosi, naj da Freyer prinašalcu pisma – dr. Giesebachu – potrebna navodila. Giesebacha je spodbudil k tej turi Tommasini, ki ga je prosil, naj spotoma išče Hacquetovo rastlino Scabiosa Trenta. Tudi vodnik Janez Marčič iz Bistrice, ki je spremljal Giesebacha, naj bi iskal trentarski grintavec. On bi naj tudi odposlal vse najdene rastline Freyerju v Ljubljano. Žal do zdaj ni bilo mogoče dognati, kako in kdaj je bila ta tura izvršena.
Pomlad na Uskovnici, zadaj Viševnik Foto A- Brilej
1840.
Leta 1840. je bil spet izvršen vzpon na Triglav. Poleg Giesebacha je bil menda edini obiskovalec Triglava v zadnjih treh letih tovarnar Fuchs. Mojstranski župnik Gasperin, [kasneje Gašperin] ki je bil tudi ljubitelj cvetlic, piše 21. VIII.: »… ker so vrhovi že zasneženi, ni upanja, da bi vas letos še videl. Koliker vem, ni bil razen tovarnarja Fuchsa tuj planinec v naši okolici. Fuchs je bil na Triglavu, spremljal ga je Kunzpah iz Mojstrane. (Freyeriana).
16. IX. piše Tommasini Freyerju, da je bil v Trenti. »Iz Bovca sem šel v Trento, da bi iskal skrivnostno Hacquetovo Scabioso. Vendar zgrešil sem cilj, ker sem zavil na levo proti izviru Soče, ki izvira v gorah bliže Mangrta. Moral bi slediti na desno Zadenci, ki bi me pripeljal k vznožju Triglava. Pozneje sem poslal v te kraje moža z navodilom, kod mu je hoditi. Dal sem mu vzorec Scabiose leucanthe, ki je najbolj sorodna Hacquetovi. Prinesel je vse mogoče, le scabiose ne, z izjemo slabega primerka scabiose norice. Tako je odložena najdba te vrste scabiose za leto dni.«
1841.
Saški kralj Friedrich, ki je obiskal Kranjsko že leta 1839., se je znova namenil v naše kraje. Predvsem se je zanimal za Gorenjsko. Freyer, ki je že pri prvem obisku spremljal kralja, je bil spet določen za spremljevalca. Ker je kralja zanimal Krn, je hotel Freyer zvezati pot na Krn z obiskom Bohinja. Zato je pisal Tommasiniju (Freyeriana), naj mu sporoči, če ni najkrajša pot z Gorenjskega skozi Bohinj na Krn. Junija mu je Tommasini odpisal, da bi bila mogoča zveza le čez Bovec in to od »zgornjih jezer, nad znanim izvirom Savice čez planino Črni vrh (Schwarzenberg) v Sočo in Bovec«. Pripomni pa še, da bi bila ta pot dolga 4 do 5 dni. Nato nadaljuje: »Ni mi pa znano, če vodi steza čez gorovje mimo Wogatina (Bogatina) in gore Lemisch (Lemež) h Kernu. Če je temu tako, tedaj je to gotovo najkrajša pot. Bila bi pa težavna in nevarna, ker je tam le živa škrapljasta pečina.«
Zaradi tega je Freyer opustil misel na ta prehod in odšel 8. VII. v Dovje. Drugi dan sta botanizirala z župnikom Gašperinom po bližnji okolici. 10. VII. je odšel Freyer v Vrata. Spremljala sta ga neki zidar s sinom, da bi sproti popravljala pot, kjer bi bilo to potrebno. Ker so Freyerjevi zapiski od sile zanimivi in opisujejo prvič ta kot triglavskega sveta, jih navajam v izvlečku:
Pri Peričniku je Freyer jel razmišljati »o tujskem prometu«. »Nehote se mi je namreč vsilila misel, kako koristno bi bilo za okoličane, če bi se tod zgradil zavod, kakršen je Prisniški. Le ugodnega slučaja je treba, pa je dosežen enak dotok bolnikov in enak uspeh.«
V Vratih so ogljarji na moč veselo sprejeli Freyerja ter ga spodbujali k ponovnemu obisku Stenarja. Freyer pravi: »Spomin na črno vipero Prester je še vedno živ pri teh ljudeh, ki verujejo v kačji urok.« Ogljarji mu niso vedeli povedati, kakšna je steza čez Luknjo, a pripovedovali so mu, da prevale tod večkrat Bovčani. Hvalili so tudi Stenarjevega soseda, goro Pihavz, kot posebno polno cvetja.
Freyer nato nazorno opisuje težavno hojo na Luknjo: »Vzpon čez apnene skale ob pečnati steni na vznožju Terglou-a, v smeri Luknje, ob Pihavcu in Triglavu je naporen in težaven, zato sem raje zavil v pobočje tik ob steni, čeprav moraš paziti na vsak šum, ker krušijo včasih divje koze iz višav kamenje.« Nato navaja bogati plen cvetja, ki ga je nabral pod steno do Luknje. O Pihavcu pravi, da je gora, »kjer Aeolus neutrudljivo gospodari leto in dan. Z druge strani smo slišali vriskanje pastirjev. Ko stopiš iz odvetrne tesni v ozko škrbino, kjer zagledaš sive in gole furlanske višave, tebi nasproti Lepoče, buškne vate veter. Pastirju, ki je pravkar prišel na škrbino, in mojemu zidarju je veter odnesel klobuka na kranjsko plat, medtem ko sem svojega privezal z motvozom pod brado. Bila je enajsta ura, ko smo prišli na škrbino. Med počitkom sem vsekal 10./7. 41. F. v pečino Triglava, kjer smo našli zavetje. Po polurnem počitku smo sestopili na drugo stran in srečali pastirje, ki so nam odsvetovali pot k uro oddaljeni planini Sa javorjam, ker se pasejo koze in ovce nad steno, ob kateri vodi steza. Zapadno kamenje je tako nevarno, da morajo tudi oni počakati vse dotlej, da se drobnici zljubi priti z višav. Mojima nosačema je upadel pogum. Dejala sta, da ne gresta za nobeno ceno dalje. 'Dobro', sem jima odgovoril. 'ostanita tu, dokler se ne vrnem, jaz se moram prepričati, ali je rastlinstvo na poti v Trento dovolj bogato, da je vredno ponovno priti tja. Vedeti moram tudi, ali ni pot preutrudljiva za manj izurjenega gorolazca, saj gre za obisk visokega gospoda, kateremu moram še za časa odsvetovati ali priporočiti pot.' Po teh besedah sem odšel. Ko sta videla, da ne mislim zvišati dnevnice, sta prišla pobita, vendar hitrih korakov za menoj, saj se je nebo potemnilo, pa tudi zapadno kamenje jima je pospešilo korake. Ob pol ene smo prišli do samotne kolibe, najrevnejše, kar sem jih kdaj videl. Dobili nismo ne vode ne mleka ne sira ne masla ali masti, da bi si skuhali ajdove žgance. V umazani, nikdar oprani posodi je bila sirotka žejnemu popotniku dobrodošla pijača. Pol ure od kolibe je bil studenec, kamor sem poslal po vodo.«
Medtem je odšel Freyer v gozd in nabiral cvetje. Dež ga je prignal nazaj h koči, kjer pa še vedno ni bilo pitne vode. »Moja nevolja se je še povečala, ko sem stopil pred kočo in zagledal pastirja, ki se je vračal z na glavo poveznjeno vedrico, quasi nekakim klobukom. Opravičeval se je, da ni mogel doseči studenca, ker se vrača drobnica z višav in je rabil vedrico za varstvo zoper zapadno kamenje. Sirar je nato vzel vedro in odšel sam po vodo. Prinesel pa je je le toliko, kolikor smo rabili za žgance. Nosačema je dejal, kdor hoče piti, si naj gre sam ponjo. Ko sem poskusil nesoljene in nezabeljene žgance, se mi je zdelo, da je to najboljše zdravilo zoper lakoto. Možje so bili zadovoljni z njimi. Razdelil sem še svojo zalogo vina in pečenke, brašno, ki je bilo namenjeno za prihodnji dan za pot čez planino Pišenco v Kranjsko goro, kjer bi prišli na vozno cesto. Ko sem zložil rastline med papirje in je vihar popustil ter se je zvedrilo, smo ob četrt na štiri odrinili na pot. Do Skozh (Skoka) so bile le navadne gorske rastline, tam pa, kjer tvorijo zagvozdena debla brv ob pečnati plati, edini prehod proti Luknji, ker je na desni strm prepad k potoku, na levi pa stena, sem našel razveseljiv plen. Deset minut pred peto uro smo dosegli vrh Luknje, ob devetih Mojstrano, ob pol desetih Dovje.«
Ker se je zdela Freyerju ta pot za saškega kralja prenevarna, je v svojem poročilu odsvetoval ta prehod.
V njegovi beležnici najdemo zanimiv osnutek pisma, ki ga je odposlal v tem času neki gospe ali gospodični v Škofjo Loko. Ker je pismo povabilo k vzponu na Triglav, ga navajam:
»Če Vas je še vedno volja biti prva ženska na Triglavu, ostanem z veseljem še pet do šest dni v Dovjem. Pohitite k meni, pripravljen sem ponovno obiskati Triglav in Vam zagotavljam, da pridete pod mojim vodstvom spet srečno v dolino.«
M. M. Debelakova-Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
Iz tega pisma torej izvemo, da do leta 1841. še ni bila nobena ženska na Triglavu.
Dne 11. VII. je dobil Freyer negativen odgovor iz Škofje Loke, »… drage vrstice iz ženske roke«. Obisk je odklonila, ker je odpotovala v kopališče. Tako je padel prvi ženski vzpon dobesedno v vodo.
Freyer in Gašperin sta imela namen, okrasiti za kraljev obisk Peričnik, pa ju je prehitel kralj s svojim prihodom. Dne 28. VII. je prispel kralj z vozom z Jesenic v Mojstrano. Spremljala sta ga major pl. Engel in polhograjski grof Blagay. Z vozom so se odpeljali do Kopišča v Vratih, kjer so pustili voz in odšli peš k izviru Bistrice. Kralj je bil ves prevzet ob pogledu na veličastno Triglavsko steno. Freyer pravi: »Njegovo Veličanstvo je izjavilo, da je želeti, da bi bila zmerjena višina od vznožja stene do vrha Tergloua, dalje, da je severna ledena vesina ledenik. Tako moram – in to storim rade volje – preklicati svojo izjavo, ki sem jo dal ob priliki svojega vzpona.« Freyer je namreč tedaj zapisal, da severnega triglavskega snežišča ne moremo imenovati ledenik, ker je premajhno. Po zaslugi saškega kralja je torej naš ledenik dobil vendarle zasluženo priznanje.
Kralj je sedel na bolvanu in risal pogled na Triglav, medtem je Freyer pregledoval možnost prehoda ob Cmiru na Triglav. O tem pravi: »… prehod ni nemogoč in bi pripeljal v krajšem času kakor iz katerekoli druge strani do cilja.« Ko so se vrnili v Mojstrano, je kralj iz gornjega nadstropja Šmercove gostilne znova risal Triglav, nato so se vrnili na Jesenice. Kralj je obiskal tudi Bohinj. 29. VII. je bil pri sv. Janezu in pri slapu Savice. Nekaj časa je šel tudi po stezi proti Komni. S te poti je skiciral Bohinjsko jezero. Drugi dan so šli čez planino na Črno goro na Črno prst. Freyer piše dvornemu svetniku Reichenbachu pismo z dne 25. VIII. '41.:
»30. smo v zelo slabem vremenu obiskali bujno cvetočo Zherno perst. Kako srečen sem, da mi je bil za ta odlični dan mojega življenja naklonjen nov genus, mislim namreč Campanulo Zoisii! Dovolil sem si jo imenovati Saxia Zoisii Frid. Aug.« Sestopili so v Podbrdo, kjer so prenočili pri župniku Salamantiu. Dne 31. VII. so odšli v Bovec, kjer so srečali tedanjega tržaškega župana Tommasinija in slavnega botanika Otta Sendtnerja, ki sta botanizirala po bovških gorah. Ker je bilo vreme neugodno, je kralj opustil obisk Krna in se vrnil čez Predel na Koroško. Freyer pa je dobil v znak priznanja »lepo cilinder-uro in povabilo, da obišče kralja v Draždanih«.
Tommasini in dr. Otto von Sendtner sta julija tega leta (1841) prelezla vrsto gora in vrhov. Tommasini je bil 14 dni v Trenti. Iskal je Hacquetovo Scabioso. Seveda brez uspeha. Sendtner pa je šel skozi Moženco na grebene Velikega vrha (Rombon) in pod Černjalo k Prestreljeniku. S Tommasinijem sta bila na Jerebici (Seekopf) in šla čez Log na Mangrt. Sendtner je prišel prav na vrh in setopil čez jezik k Mangrtskim jezerom, Tommasini pa se je vrnil čez Log v Bovec. Te ture navajam, čeprav niso iz triglavskega pogorja, ker še niso bile objavljene, pa zato, da spoznamo, kako vztrajen planinec je bil Sendtner.
Dne 12. VIII. je šel Sendtner v Trento. Prenočil je v Zadenci. Drugi dan je šel na Kanjavec (prvi turistični vzpon) in na Triglav. Prenočil je nato na Velem polju in se čez Prehodavce vrnil v Trento. Povsod je iskal Scabioso Trento! Tommasini piše Freyerju v že omenjenem pismu, da sta v preteklem poletju 1841. s Sendtnerjem obiskala 10 gora in vrhov na Tolminskem, vštevši Krn in Lemež, na Bovškem pa 14 gora, vštevši Mangrt in Triglav. Vrhu tega še več drugih vrhov. Vendar Scabiose Trente nista našla!
Leta 1841. je bilo kaj živo okrog našega Triglava. Avgusta je bila obiskana zapuščena Zajezerska dolina. Dotlej so nam znani le obiski Hacqueta, Vodnika, Hochenwarta in Freyerja. Tega leta pa je obiskala Zajezersko dolino družba Lazarini-Jablanitza. Oskrbnik Zoisovih fužin, Mullay, je priskrbel Lazariniju dva vodnika. Eden od njiju je bil Markesetti, vulgo Smukavc, ki je bil že leta 1812. na Triglavu. Lazarini pripoveduje, da so srečali v Bistrici kaplana Završnika (Saversnig), ki je že dvakrat prehodil dolžino grebena spodnjih bohinjskih gora. Dne 14. VIII. so odšli iz Stare fužine skozi Suho (Susco) k fužinarski planini Pri jezeru in na greben Tičarice. Sestopili so čez Štapce ali Štenge. V Fužinah se je Lazarinijevemu foksu pridružil še Zoisov hrt. Tako so sestopali čez nerodne Štapce: dva gospoda, dva vodnika in dva psa. Lazarini pravi: »... končno sta prilezla čez vražje steze človek in žival, a pot je liI v potokih.«
Ogledali so si jezera pri Utah, nakar so sestopili k planini pri Beli skali. Tedaj je stalo tam nekaj stanov. Obiskali so tudi Črno jezero nad Komarčo. Pot do jezera je bila težavna, ker so si jo morali utirati skozi pragozd. Da, tedaj je tam nad Komarčo, v začetku Zajezerske doline, še šumel nepregleden pragozd. Prav tam, kjer leže danes razmetane rovi in se zajedajo dolga melišča v strme bregove, doline. Lazarini pravi:
»… tod še ni zapela sekira, le vihar in starost pokosita stare, orjaške smreke.«
Prenočili so v stanu pri Beli skali. Drugi dan so sestopili čez Komno mimo planine Razor k Savici.
Leto 1841. je bilo bogato za triglavsko planinstvo, zato pa imamo o naslednjih 10 letih bore malo povedati.
1842.
Dne 20. VII. piše Tommasini Freyerju, da je bil Sendtner na Bogatinu. Na vrh je šel s Tolminskega. Nato nadaljuje: »Ta čas je šel čez bovške gore v Reklansko dolino in naprej v Rabelj, na Kraljev hrib, Jerebico in Mangrt. Obiskal bo tudi Ozebnik in Razor. S tem zaključi svoja raziskovanja v bovških gorah.« Tako imamo v letu 1842. dokumentarično dokazan prvi turistični vzpon na Bogatin. Tudi Bogatin ima torej čez sto let staro planinsko zgodovino.
1843.
Župnik Gašperin iz Mojstrane piše Freyerju: »Na mali Šmaren so bili pri nas trije botaniki. Dva – eden od njiju je bil Kokalj – sta prišla čez Kočno. Botanizirala sta ob vznožju gora do Peričnika in nato nadaljevala pot v Kranjsko goro. Prihodnji dan je prišel iz Beljaka Dunajčan Haury (za pravilnost imena ne jamčim, ker je skoraj nečitljivo. Lahko je tudi Maury, Mauly ali podobno), aspirant cesarskega botaničnega vrta v Schönbrunnu. Gašper Vilman (Gashper Bilman) ga je spremljal v Kot proti Triglavu, kjer je prehod na bohinjsko Belo polje. Letos je še mnogo snega v gorah, zato še niso vzcvetele nekatere rastline. Nabiral je rastline s semeni in koreninami vred. S seboj je nosil pol zaboja.« Iz Bohinja se je Dunajčan namenil na Črno prst zaradi srebrnega čapljavca, vendar »vreme in bohinjski vodniki mu niso bili á propos.«
1844.
Iz tega leta imamo zanimivo pismo, ki ga je Freyer pisal botaniku Fran. Hofmeistru iz Lipskega. Dne 9. VI. piše Freyer: »Na Pihavnik v Vratih, v bližini Stenarja in Triglava, razen mene še ni stopil botanik.« Freyer ne navede, kdaj je izvršil ta vzpon. Menda meni Freyer z zgornjimi besedami svoj obisk iz leta 1841., ko je šel zaradi saškega kralja čez Luknjo na Zajavorsko planino. V zapiskih ne omenja, da bi bil na vrhu, čeprav pravi, da je botaniziral tri ure nad planino. Ne vemo torej, ali je Freyer res izvršil prvi turistični vzpon na Pihavec, čeprav piše Freyer o tem botaniku Hofmeistru in je zelo zanesljiv.
Stenar iz Vrat. Foto prof. J. Ravnik
Za leti 1845. in 1846. ni najti podatkov.
1847.
Leta 1847. je BIeiweiss s svojimi prijatelji obiskal izvir Savice. To leto je Savico obiskalo izredno veliko ljudi, okrog dvesto. (Novice 1847, No. 25).
1848.
Iz leta marčne revolucije je datum na skici Triglava v Freyerjevi zapuščini. Freyer je narisal pogled na severni triglavski greben, gledan z Begunjskega vrha čez
ledenik. Skica je opremljena z razglabljanji o premikanju ledenikov. Ne vemo, kdaj jo je risal. Leta 1837 je šel naravnost iz Krme na vrh in se vrnil po isti poti. Po zapiskih ga srečamo šele 1851. spet na Triglavu. Mogoče je izvršil risbo po skici koga drugega.
1849, 1850.
Iz leta 1849. imamo pismo Adolfa von Morlota (1820–1867) Freyerju. Piše, da je prehodil vso Gorenjsko »od koroške meje pri Kočni do Tolminskega«. Morlot je v Bohinju geološko preiskal južne obronke triglavske skupine.
1851.
Leta 1851. sta bila na Triglavu Johann Ottmann in Makež. Vrezala sta svoji imeni v ostanke Bosijeve piramide. (Ö. T. Z. 1906, 262).
Leta 1851. je Freyer ponovil vzpon na Triglav. To pot je bil v veliki družbi. Spremljali so ga Mišic, Več, Rudholzer in Kek. V Mojstrani so najeli štiri vodnike: Miho Dolžana, Gašperja Vilmana, Andreja Dolžana in Janeza Tarmana. Do Spodnje Krme so se peljali na »lojtercah« in plačali za vožnjo 6 gl. Prenočili so v ogljarjevi kolibi »Per debeli bajt2 pod Draškim vrhom. Tu sta se Rudholzer in Kek ločila od družbe. (V zapiskih piše Freyer »Kek«, v Laibacher Zeitung 1851, No. 202, pa piše »Göch«). Dne 28.VII. so odšli v Gornjo Krmo. Pri planšarjih so si skuhali žgancev, nato pa nadaljevali pot proti vrhu. Pridružila sta se jim oba tamošnja pastirja. Na Konjski planini so srečali Zoisovega lovca Antona Šverca, ki je spremljal dijaka Janeza Germa iz Bistrice na Triglav. Freyer je poleg svojega podpisa našel na Malem Triglavu še imeni Mišič in Smole. Žal nam ne pove, kdaj sta ta dva izvršila vzpon, čeprav je bil Mišič tudi v tej družbi, torej drugič na Triglavu.
Z Malega Triglava so šli ni Velikega v sledečem vrstnem redu: prvi Anton Šverc, za njim Janez Škantar (?), nato Mišič, Andrej Dolžan, Gašper Vilman (ali Bilman), Janez Germ, Freyer in Miha Dolžan. Vsega torej osem ljudi. Na vrhu so vsekali v pečino: Freyer, Mišič, Germ – 28. 7. 51. Ob štirih popoldne (v Ljubljani dogovorjeni čas) so prižgali stožčasto, 6 funtov težko smolnato baklo. Nato so opazovali sončni mrk. Freyer je do pol štirih popoldne risal posamezne faze mrka, nato je sestopil do okenca ob Rdeči glavi. Tu je ostal z dvema lovcema do tri četrt na pet, medtem ko so ostali sestopili. Prespali so v Gornji Krmi in se drugega dne ločili. Germ in Šverc sta šla na Velo polje in v Bohinj, ostali pa v Mojstrano.
1852–1854.
To je zadnja velika vrzel v naši zgodovini. Doba treh let. Vendar bomo za ta čas dobili snovi, ko nam bodo dostopni arhivi v zamejstvu.
1855.
Po nalogu c. kr. avstrijskega geološkega zavoda je v poletju 1855. dr. Karel Peters geološko raziskoval triglavsko pogorje. Svoja opazovanja je opisal v daljšem sestavku, ki ga je priobčil v raznih revijah. Bil je tudi na Triglavu in izmeril njegovo višino. Bil pa je tudi v Luknji in v Trenti. O slapu Peričniku se ni posebno laskavo izrazil, saj pravi: »… vodico, SW od Mojstrane v Vratih, ki žubori čez grušč, razkazujejo redkemu turistu kot slap!« Kako drugače je sodil Freyer. Znani fužinar Ruard je celo na lastne stroške postavil kažipotne table, da bi tujec lažje našel slap. (Novice 1856, 82). Petersu navzlic temu ni imponiral. O triglavskem ledeniku pravi Peters, da se »je v varstvu 1600–1800 čevljev visoke severne stene ohranil majhen ledenik, ki je 250 sežnjev dolg in prav tako širok,« debelino pa ceni komaj na 4 sežnje. Zmeril je tudi višino Triglava na 9037 dunaj. čevljev. Omenja tudi Bohinj in pravi, da prihajajo tja od časa do časa na oddih le trgovci iz Trsta in dijaki iz Ljubljane in Celovca. Navzlic Petersovemu malotenju vidimo, da je bil tujski promet pred 90 leti že lepo razvit.
1856.
Leta 1856. je obiskal triglavsko pogorje geolog Dionizij Stur. Bil je pri sv. Mariji v Trenti in v Bohinju. Čez Uskovnico in Konjščco je šel na Velo polje. Menda je bil tudi na vrhu Triglava, saj pravi, da je Triglav »najbolj nevaren vrh, kar jih pozna«. Obiskal je tudi Pokljuko. (Jhrb. d. k. u. k. geol. Reichsanstalt 1858, 324–366).
1857.
Leta 1857. je bil v malo obiskani Zajezerski dolini ljubljanski profesor A. Müllner. Ni nam znano, kod je prišel v Zajezersko dolino. Sestopil je mimo Bele skale in našel pri Črnem jezeru nad Komarčo v drvarski kolibi dva Italijana, ki sta rezala iz mecesnovine deščice za gosli. Deske so nosili čez Komarčo v dolino, jih naložili pri jezeru v čoln ter odpeljali na drugo stran in dalje v Bistrico, od koder so tovor odpremili v Italijo. Tako izvemo, da so poleg lovcev tudi drugi že sredi prejšnjega stoletja uporabljali Komarčo za prehod. Najbrž je tudi profeser Müllner sestopil čez njo. (Müllner, Argo IV, 46).
Leta 1857. je nekje na Hrvaškem umrl Orjakov Šimen (Stare Simon), ki je bil leta 1822. z Bosijem na Triglavu. Za njim je prevzel vodniško službo njegov sin Šimen.
1858.
Leta 1858. je profesor Müllner obiskal Vršac. Spremljala sta ga J. Murnik in vodnik Orjakov Šimen ml. iz Podjel. Šli so z Velega polja čez Hribarice na Vršac in od tod skozi Zajezersko dolino k Savici in v Bohinj. Murnik je barometrsko izmeril višino Vršaca z 2516 m. Torej je bil kakor Freyer na Vršacu nad Hribaricami. (Müllner, Argo II, 27).
Istega leta je obiskal Triglav stotnik N. Spomladi je prišel skoraj hrom na Bled, kjer se je pa popolnoma pozdravil, tako da se je že v jeseni povzpel na Triglav. Dne 26. X. je odšel v spremstvu domačina Antona Dolarja v Gornjo Radovno (Laibacher Z. 1868, No. 23), kjer sta prenočila pri Blažu Kosmaču, p. d. Lakoti. Kosmača je najel stotnik N. za vodnika na Triglav. Dne 17. X. so šli vsi trije skozi Krmo in prispeli ob pol eni na glavni vrh. Stotnik je vsekal svoje ime na južno stran vrha. Ob sedmih zvečer so bili spet v Radovni. Stotnik pravi o težavah s poti: »Res je, da je pot od Gornje Krme težavna in da moraš plezati na Mali Triglav. Na treh mestih celo dobesedno z nogami in rokami, na Veliki Triglav pa prav do vrha. Vendar to niso navpične ali nad brezni viseče stene, temveč poševne vesine, ki imajo dovolj oprimkov za vsakogar, ki pleza z nagonsko previdnostjo ter zmore napor in ni omotičen.«
1859.
Leta 1859. je vodil Jože Škantar, p. d. Šest iz Srednje vasi, Ljubljančana Logarja na Triglav. Pri sestopu z Malega Triglava sta šla čez stene k snežišču in ne po grebenu, kakor so do tedaj hodih triglavski romarji. Šest je videl, kako je gams zbežal pred njim v pobočje Malega Triglava. (Tušek, Slov. Glasnik, 1860).
Leta 1859. je bil v triglavskem pogorju Carl Deschmann, tedaj kustos ljubljanskega muzeja. Tudi leta 1858. je bil na Triglavu. Obakrat v mesecu avgustu. Ni pa znano, če je bil na vrhu, najbrž je bil, saj je bil znan planinec. (III. Jahrheft d. Ver. d. krain. Landesmuseums 1862, 211).
1860.
Leta 1860. je bil na Triglavu Ivan Tušek. Spremljal ga je Šest. Za zgodovino imenoslovja so zelo važna imena, ki jih navaja Tušek. Med drugim piše pravilno Virnar in ne Vernar. Odklanja tudi »Belo polje«, in pravilno sklepa o nastanku imena ko pravi »koj zraven je malo polje«. Pripominja pa: „Samo Šest je rekel, da bi mogli reči belo polje, kakor pišejo gospodje, čeprav pravijo ljudje velo polje.« (Tušek, Slov. Glasnik 1860).
Dne 6. VIII. je obiskal Triglav stotnik Černi. (Laibacher Z. 1866).
V času okrog 1860. je prehodil triglavsko pogorje in bohinjske gore botanik Valentin Plemelj, ki je župnikoval na Gorenjskem. Med najdišči rastlin, ki jih navaja v svojih »Beitrage zur Flora Krains«, najdemo navedene kraje v Triglavskem pogorju od Korane do Ledine pod Triglavom, Pokljuko itd.
Francè Kadilnik
1861.
V poletju 1861. sta obkrožila Triglav angleška popotnika Josiah Gilbert in G. C. Churchill. Spremljala sta ju ženi. V zanimivi knjigi The Dolomit Mountains opisujeta svoja potovanja v letih 1861, 1862 in 1863 po Tirolskem, Koroškem, Kranjskem in Furlanskem. Pristopili so v območje Triglava z bovške strani. Prišli so pa le do vasi Soče. Triglava niso videli. Pač pa poročata o stezi, ki vodi čez Komno: »… pot vodi iz Soče v devetih urah čez Skalo skozi zelo puste kraje k mračnemu Bohinjskemu jezeru, južno Tergloua.« Tudi z bohinjske strani niso videli zaželenega vrha. Gilbert in Churchill sta šla celo do Konjščice, da bi ga videla. Tam sta menda zlezla na Sleme, ker pravita, da sta imela pod seboj globoko Vojsko dolino. Ob pogledu čez Voje na fužinarske planine in gorske planote od Tičarice do Velega polja pravita, da je »grozotna pokrajina, zmešnjava neusmiljenih pečnatih sten, vrhov, belih puščav in strašnih brezen«. Triglav sta videla šele z Radovljice. Tedaj pa v vsej lepoti: »Vzpenjal se je k nebu in vladal pokrajini pod seboj.«
Leta 1861. so častniki Breymann, Vergeiner in Merkl izmerili višino Triglava na 9063 dunajskih čevljev. (Laibacher Z. 1868, No. 37).
Septembra istega leta je bil na Triglavu stotnik Holsmay. Bival je službeno na Koroškem in prišel s spremljevalcem čez Jezersko v Tržič in dalje z vozom na Bled. Dne 13. IX. sta odšla v Dovje, kjer sta najela nosača Alojzija Kovača, ki je šel tokrat prvič na Triglav. V Radovni sta najela vodnika. Menda Kosmača. Prenočili so v Gornji Krmi in odšli 14. IX. na vrh. Spremljal jih je tudi 60 letni pastir v coklah, ki je bil »že prejšnje leto na vrhu«. Holsmayev spremljevalec je omagal na Malem Triglavu. Ostali so dosegli vrh ob 10. uri dopoldne. Na vrhu je našel Holsmay še dve palici Bosijeve kojice. (Mitteil. Ö. A. V. 1863, 43).
V letu 1861. je bil še en vzpon na Triglav. Gilbertu in Churchillu je pripovedoval vodnik Petran, da je vodil pred njima že dva gospoda na vrh. Bila sta to neki Anglež, ki je bival na Bledu in njegov prijatelj. Prenočili so na Velem polju. Do vrha so rabili štiri ure. Petran je dobil od Angleža v spomin žepni nožek iz Sheffielda. Razkazoval ga je Gilbertu in Churchillu. Za točnejši datum ne vemo. Vemo le, da je bil ta vzpon izvršen v poletju 1861.
1862.
Dne 11. I. je umrl v Jereki Jakob Kos, zadnji vodnik slavne Kosove vodniške družine iz Jereke št. 17. Bil je vnuk Matevža Kosa, ki se je leta 1778. z Willonitzerjevo družbo kot prvi vzpel na Triglav.
Leta 1862. ali 1863. je bil na Triglavu dr. Ruthner z Dunaja. Predaval je v Avstrijskem alpskem klubu o Holsmayevem vzponu in dodajal opazke »po lastnih izkušnjah. (Verhandlungen d. Ö. A. V. 1864).
1863.
V poletju 1863. je bila na Malem Triglavu večja družba izletnikov. Zaradi goste megle niso obiskali glavnega vrha. (Laib. Z. 1863, No. 207).
Dne 3. VII. se je podpisal na vrhu Miha Marčič. Marčiči so bili vodniki iz Bohinjske Bistrice. Mogoče je, da je Marčič spremljal gori omenjeno družbo. (Ö. T. Z. 1906, 262).
Pri Peričniku je postavil Ruard klopi, ograjo in malo uto. Tujski promet je bil torej že v razmahu.
1864.
V letih 1864 in 1867 je slikal slikar Markus Pernhart, Slovenec iz Brankovice nad Tinjami, panoramo s Triglavskega vrha. Vrh sam je obiskal v tem času petkrat. Prvič leta 1864. Pernhartova podjetnost, ki je že s panoramo Grossglocknerja zbudila splošno pozornost, je bila pri tem podvigu še bolj občudovana, saj je nad Triglavom navzlic številnim vzponom še vedno lebdela grozota Bosijevega doživetja. Tako pravi imenitni alpinist dr. A. Ficker leta 1868.: »… Kaj pomeni že misel na tako podjetje, dojme vsak, ki ve, da na Triglav ne hodiš; vrh je treba preplezati, stopnjo za stopnjo, deloma celo laziti«. A. Egger pa pravi: »Drznost in vztrajnost, ki sta potrebni za take slike, bomo našli le pri malokom. Kolikor vemo, ga (Pernharta) v območju Vzhodnih Alp še nihče ni prekosil.«
Scabiosa Trenta (po sliki v Hacquetovi Plantae alpinae carniolicae)
1865.
Leta 1865. sta se na vrhu Triglava podpisala nadporočnik Kučera (Kutschera) in stotnik Oscar Götschen. Datum vzpona ni znan.
Dne 7. VIII. je odšel iz Srednje vasi Alfons Pavich pl. Pfauenthal. Prenočil je na Velem polju. Zaradi slabega vremena ni obiskal vrha. Sestopil je s Konjske planine v Krmo in Mojstrano. Spremljal ga je menda Šest (Jože Škantar) iz Srednje vasi.
Janez Klančnik iz Mojstrane je vodil istega leta na Triglav konzula Schwegla. (Pl. Vestnik 1923, 83).
1866.
Dne 26. VII. beremo v Laibacher Zeitung No. 169, da namerava profesor ljubljanske realke Globočnik obiskati Triglav, da bi z vrha risal panoramo. Zato vabi k udeležbi prijatelje. Edini, ki se mu je javil, je bil France Kadilnik iz Kranja. Dne 2. VII. sta se sešla v Kranju, kjer se jima je pridružil Vilmos-Rosner. Prenočili so na Bledu in drugi dan nadaljevali pot čez Bistrico v Srednjo vas. Za vodnika so najeli očeta in sina Šesta. Globočnik pravi v svojem opisu ture, da je bil oče Šest (Jože Škantar) že
18 krat na Triglavu, sin Lovrenc pa dvakrat. Lovrenc je torej zgodaj začel z vodništvom, saj je bil ob tem času star komaj dvajset let. Nato je čez 50 let vodil ljudi v triglavske višave.
V Šimnovi koči na Velem polju so prespali. Dne 4. VIII. je Rosner ostal na Velem polju, ostali štirje so odšli na vrh. Na vrhu so našli sedem listkov s podpisi. Tudi obe palici, ostanka Bosijeve piramide, sta bili pokriti z imeni. Globočnik je vse prepisal. Svoj in Kadilnikov podpis je shranil steklenico in dodal v spomin dve fotografiji, novec in pesem o Triglavu ter prošnjo v šestih jezikih, naj obiskovalci lepo ravnajo s temi spomini. Pri sestopu je napisal Globočnik na belo ploščo na Malem Triglavu: »Slava slovenskemu Triglavu!« Sledili sta imeni Globočnik in Kadilnik ter datum. Dolgo vrsto let najdemo v opisih vzponov omenjen ta napis na beli plošči Malega Triglava. Sestopili so čez Velo polje v Srednjo vas, kjer so prespali. Dne 5. VIII. je šel Globočnik k Savici, Kadilnik in Rosner pa domov. Kadilnik je opisal vzpon v Novicah leta 1866. z naslovom: »Izhod na Triglav«. Ob tej priložnosti prvič srečamo »starosto slovenskih planincev«, kakor Franceta Kadilnika splošno imenujejo.
1867.
V Laibacherci tega leta beremo, da bo zaradi meritve izvršen vzpon na Triglav. Udeležili se ga bodo tudi zasebniki, med njimi naravoslovec Deschmann. Vendar do te udeležbe ni prišlo, ker vemo, da je odšel 18. VIII. z Dovjega geometer Eduard Demmer v spremstvu starega lovca vodnika, menda Klančnika, šestih mladih nosačev, vojaškega pomočnika in nekega dijaka na Triglav. V Krmi so dohiteli slikarja Pernharta, ki je bil tudi namenjen na vrh. To je bil njegov četrti vzpon. Spremljala sta ga vodnik Andrej Dovžan (Demmer pravi Andresan) in nosač. Tako je odkorakala družba trinajstih mož v Gornjo Krmo, kjer so prenočili v stanu in šotorih. Dne 19. VIII. so bili s prvo zoro pod pečmi Malega Triglava, kjer so počivali ob prvi navpični steni, ki jo je po nasvetu starega lovca pozdravil vsak s poljubom »zaradi stare bajke«. (Ne vem, katero staro bajko, ki bi zahtevala tako poljubovanje, je imel stari lovec v mislih. Nemara je bilo to poljubovanje v zvezi s kako vražo novejšega časa ali pa potegavščino navihanega domačina).
Na vrhu je imela družba lep razgled. Na vzhodnem delu vrha so zgradili kamenito kojico in vanjo zasadili macesnov drog. Bila je kakih 10 metrov oddaljena od mesta, kjer stoji danes Aljažev stolp. Aljaž pravi v svojih spominih (Planinski vestnik 1922, 82), da sta bila med domačini, ki so postavili to kojico, Janez Klinar (Požganc), v poznejših letih znan kot »oče Požganc«, in Gregor Legat. Pernhart je medtem slikal na zahodnem koncu vrha. Demmer omenja, da je našel na vrhu steklenico s podpisi in fotografijami, ki je pozneje romala na Bled. Demmer je določil višino Triglava na 9040 dunaj. čevljev. Dotedanje meritve so se gibale med 8935 in 9575 čevljev. Ugotovil je tudi na severni strani vrha »približno en joh velik ledenik«. Z Velega polja je pritekel na vrh tudi neki pastir. Ker je videl na vrhu tako številno družbo, ni hotel zamuditi izrednega dogodka. Demmer pravi: »Plezalna umetnost na vrvi v višini 9000 čevljev! Domačin je skokoma tekel z Malega na Veliki Triglav. Šel je kakor gams – zaradi večje varnosti bos – in rabil za pot četrt ure. Z veseljem smo gledali, kako se je v mogočnih skokih odganjal od pečine do pečine.«
Ob dveh popoldne so sestopili. Pernhart je slikal tedaj Triglav z Malega Triglava. Po tej skici je nato izvršil sliko, ki jo hrani ljubljanski muzej. Demmer omenja, da Pernhart ni imel derez kakor ostali planinci tedanjih časov. Še isti dan so se vrnili v Mojstrano.
Mesec dni kasneje je Pernhart izvršil svoj zadnji vzpon na Triglav in dovršil skice za svojo panoramo. Poleg njega so se na vrhu podpisali še »Valtovženk«, Jakob Šetina in Pernhartov stari spremljevalec Andrej Dovžan. Pri tem vzponu je Pernhart padel in se resno poškodoval. Zaradi poškodbe je bil kasneje operiran. Operacija pa ni uspela; vedno je bolehal in leta 1870 umrl v Celovcu.
Slikar Marko Pernat (Pernhart)
Od Hacquetovih časov do Pernharta so se mnenja o Triglavu temeljito spremenila. Posebno zavoljo oblike vrha samega. Strahotno ošiljeni vrh je postajal vse nekam bolj top, previsne stene so se spremenile v strme vesine, postale so pa take, kakor jih vidimo danes. Vendar te spremembe niso nastale iz pretiranega subjektivnega gledanja prvih obiskovalcev in bolj objektivnega poznejših planincev. Uverjeni so bili, da se je svet spremenil zaradi učinka strele. Zato pravi dr. Ficker: »V poročilu zadnje Pernhartove odprave na Triglav 1. IX. 1867 potrjuje Pernhart že od
drugih obiskovalcev opaženo dejstvo, da so strele, ki posebno rade obiščejo ogromni stožec Triglava, v zadnjih letih delovale z izrednim učinkom pri razdejanju njegovega površja. Sploščile so ga mnogo bolj kakor je bil zravnan leta 1864, kaj šele za časa Bosija.«
Meseca novembra leta 1867. je Pernhart razstavil svojo Triglavsko panoramo in panoramo s Šmarne gore v Celovcu, nato v Ljubljani. Šmarnogorsko panoramo je kupil knezoškof dr. Vidmer za 500 gl., Triglavsko panoramo in sliko glavnega vrha Malega Triglava pa je kupil Alfonz Pavich pl. Pfauenthal. Da se je lažje pogodil za ceno, je nastopil kot posrednik svojega strica Nicomeda barona Rastema. Panoramo je kupil od Pavicha ljubljanski muzej, sliko Triglava pa baron Codelli. Le-ta jo je volil po svoji smrti našemu muzeju. (Jahrb. Ö. T. C. 1879, 16).
Zanimanje domačinov za Bohinj je v teh letih popustilo. To je bilo opaziti tudi v časopisju. Laibacherca pravi: »Obiskovalci Bohinja le izjemoma obiščejo Savico, više nihče ne gre. Bohinjski potniki se zadovoljijo z občudovanjem gora na levi in desni, pri čemer trpi le tilnik; ogledujejo si fužine in se vozijo po jezeru.« Vzpona na Triglav ni bilo mogoče več prezreti, saj je bil dogodek, ki so ga časniki že kar naprej oznanjali.
1868.
Tega leta beremo v Laibacherci: »Prejšnjo nedeljo je bila na Triglavu družba Bohinjcev, ki je imela z vrha najčistejši razgled. Dozdaj je bil vrh vedno v meglah. Sredi meseca avgusta bo izvršen nov vzpon na Triglav. O njem bomo objavili točenopis.« A tega vzpona ni bilo.
Leta 1868. se je peljala pod vodstvom Riklija z Bleda družba petih dam in sedmih gospodov skozi Radovno v Mojstrano. Obiskali so tudi Peričnik. Šli so skozi Vrata do vznožja Triglavske stene. Dva člana družbe sta se celo povzpela na Luknjo. (Laib. Z. 1868, No. 177).
1869.
Leta 1869. je T. F. Tuckett iz Bristola znova prišel v naše gore. Prvič jih je obiskal leta 1867. Tokrat sta ga spremljala Eliot Howard iz Londona in švicarski vodnik Johann Lauener iz Lauterbrunna. V spremstvu obeh Šestov, očeta Jožefa in sina Lovrenca, so odšli o binkoštih na Velo polje, kjer so prenočili v lovski koči. Ob tej priložnosti je koča prvič omenjena. Planinski stanovi so bili seveda še neobljudeni. Na vrh so se povzpeli v čmerikavem vremenu. Nanj so stopili ob 7.30. Ves vrhnji del poti je bil še zelo zasnežen, tako da je Šest zavil z grebena v severovzhodno plat vrhnje gmote in našel tam lažji prehod. Razgleda ni bilo, videli so domala le starega Šesta. Sestopili so skupno do Konjske planine, kjer so se ločili. Oba Šesta sta odšla v Bohinj, ostali trije pa skozi Krmo v Mojstrano. (Alpine Journal, 1868–1870, IV. 345).
V tem letu je znan še drugi vzpon na Triglav. Izvršila sta ga Moritz Schenk in Josef Stussiner iz Ljubljane. Oba sta obširno opisala svoj vzpon v mesečnikih. S starim Šestom sta 4. VIII. odšla čez Uskovnico in Konjšco na Velo polje, kjer so prenočili. Tu se jim je pridružil še Šestov sin Lovrenc. (V enem izmed številnih opisov te ture je navedeno, da se je imenoval Šestov sin Janez, vendar Šest ni imel drugega sina kot Lovrenca. Razen Lovrenca je imel le še hčerko Rozalijo). Prihodnje jutro so odšli čez Prode in Stopce na Triglav. Od grebena dalje jih je vodil Šest po »varianti«, ki jo je našel o binkoštih, torej desno od raza. Srednja stopnja, »Pri rdečem robu«, je bila za obiskovalce zelo nerodna, zato se ji je Šest z varianto izognil. V klasični dobi so imenovali to mesto »Rdeča glava«. Omenja jo že Hacquet. Na vrhu so našli sledeče podpise: M. Pernhart, kaplan I. Kramer, Vilh. Rudholzer, Anton Buchmüller, Simon Sodia, M. Marčič, prof. Globočnik, F. Kukuly, Oskar Göschen, Jakob in Andrej Rabič, Simon Ravnik, Lovre, Luka in Andrej Mencinger, V. Kunčič, Julij Smekal, Anton Czeny (Czerny?), Matija Rout. Imena domačinov so večinoma imena Demmerjevih spremljevalcev iz leta 1867.
O ledeniku je pripovedoval stari Šest Schenku in Stussinerju, da je v »starem snegu najti dosti zelenih črvov«. Stussiner pravi ob koncu svojega popisa, da se jim je zdelo nebo, gledano z vrha, mnogo temnejše kakor so ga kdaj videli iz doline. K temu je pripomnilo uredništvo mesečnika »Der Tourist«, da je to opazovanje zelo važno in da je isti pojav opazil tudi gospod Wazulik z vrha Velikega Kleka leta 1868. Mi pa vemo, da je že leta 1824. župnik Dolinar pisal Freyerju o svojih opazovanjih in o teoriji kozmetične svetlobne materije.
Anton Tožbar, »medved«
Sestopili so čez sedlo Konjske planine na Režke prode, prevalili čez Kotova vrata v Pekel ter odšli skozi Kot v Mojstrano. Dne 6. VIII. sta nato Schenk in Stussiner obiskala še Peričnik.
1870.
Leta 1870. je bila dograjena gorenjska železnica od Ljubljane do Trbiža. S tem se je težišče triglavskih vzponov preselilo iz Bohinja v Mojstrano. Vzponi na Triglav postajajo zelo pogosti, tako da jih ni mogoče več naštevati. Navedenega leta se je
tudi prva ženska povzpela na Triglav. Bila je to Rozalija Škantar, po domače Šestova Rozalija iz Srednje vasi, ki je z očetom spremljala Ljubljančana Ottmarja Bamberga in tovariša na vrh. Stara je bila dvajset let. V Srednji vasi je leto poprej (1869) nastopil službo kaplana Janez Žan. Po stari tradiciji srednjevaških kaplanov se je tudi on zelo zanimal za Triglav. Bil je tudi dober gospodar. Za tujski promet je storil veliko dobrega, posebno za Gornjo dolino. Po njegovem prizadevanju je bila zgrajena cesta iz Bistrice skozi Korita v Jereko. S tem se je odprla Gornja dolina turistu in planincu. Kako podjeten je bil kaplan Žan kot planinec, vidimo v poročilu iz prihodnjega leta.
1871.
Leta 1871. najdemo v dnevnem časopisju poročilo o nesreči Antona Tožbarja, po domače Špika, iz Trente. Ljubljanski »Tagblatt« piše, da je tehtal medved, ki je napadel Špika, 280 funtov in da ni upati, da bi Špik okreval. Obširnih opisov te lovske nesreče ne bomo navajali iz časnikov. Navedemo le izvirno Abramovo poročilo: »24. aprila 1871 je šlo sedem trentarskih lovcev na lov na medveda, ki je napadal drobnico. Lovci so se razdelili. Nekaj jih je šlo po Belem potoku na Kriške pode, Anton Tožbar, vulgo Špik, pa je krenil z nekaj možmi čez Zajavor na Luknjo in od tam po meleh na škrbino Na Kamnu pod Pihavcem. Od škrbine so sestopili po žlebu ob Splevti. Lovci s strani Belega potoka so prignali medveda in prilomastil je ravno pred Špikovo cev. Na 80 korakov je Špik pomeril in zadel žival v tilnik. Medved se je zagnal navzdol po rušju. Špik je hitro nabasal puško in jo ubral za njim. V ozkem skalnatem žlebu se je medved obrnil in stala sta si na 20 korakov nasproti. Špik je ustrelil in zadel medveda v prsi, a krogla je po nesreči šla tik mimo srca. Medved je omahnil par korakov nazaj, a v trenutku je bil spet na nogah in se je zagnal v lovca, ki ni mogel nikamor pobegniti. Vnel se je srdit boj. Špik je mlatil s puškinim kopitom, a medved mu je puško izbil in ga podrl na tla. Medved je odgriznil Špiku spodnjo čeljust in kos jezika, mu razmesaril desno stegno in mu v levo ramo zasadil šapo. Lovec Štrukelj je videl ves prizor in prihitel Špiku na pomoč. Spustil se je v sotesko in zavihtel kopito nad medvedom, ki je takoj izpustil prvo žrtev in se spravil nad reševalca. Štrukelj se je pognal ob steni kvišku in obvisel na rušju, medved je dosegel le nogo in mu odgriznil peto. Trenutek nato se je zver zvrnila in poginila.« Medved je tehtal (spomladi) tri cente. Lovci so vsepovsod iskali Tožbarjevo čeljust, da bi jo zagrebli v blagoslovljeni zemlji, pa je niso mogli najti. Tudi v želodcu medveda je ni bilo. Špik je kljub strašnim ranam okreval. Anton Črv, tedanji vikar v Trenti (1870–1872) je napisal Špiku na listek vzrok njegove pohabljenosti, da ga je lahko revež pokazal vprašujočim. Navedeni listek še danes hrani Tožbarjeva družina. Abram nadaljuje: »Kasneje so nastopile hude bolečine v zgornji čeljusti in Tožbar je moral parkrat v Ljubljano. A privatni zdravniki so se ga ustrašili in šele v bolnišnici so mu izdrli zobe, ker mu jih nihče drugi ni hotel. Jedel je le redke jedi, ki si jih je sam vlival skozi cevko v grlo. In ob bori trentarski hrani je živel mož še celih dvajset let.«
Istega leta so zbrali ljubljanski planinci (Pavich, Bamberg, Terpin itd.) vsoto, ki je omogočila zgraditev poti na Triglav. Stari Šest in njegov sin Lovrenc sta zagozdila v Stopcih lesene kline, navalila v stopnje kamenja, v razu Malega in Velikega Triglava izklesala nekaj nujnih stopnic, na grebenu pa vzidala železne drogove z obroči, da je bilo mogoče napeljati skozi nje vrvi. S tem so odvzeli Triglavu zadnje orožje – ostri, nezavarovani greben, ki so se ga mnogi zbali in so raje obstali na Malem Triglavu. Posledice so se takoj pokazale. Že v avgustu je bilo na vrhu 20 do 30 oseb. Tako postanejo z letom 1871. vzponi na Triglav vsakdanji. Zato bodo od tega leta dalje našteti le posebno zanimivi in prvenstveni vzponi na Triglav.
Leto 1871 pomeni tudi začetek udejstvovanja planinskih društev v triglavskem pogorju. Tega leta so bile namreč že končane vse priprave za ustanovitev »Triglav Alpenverein-a«, ki pa ni bil ustanovljen.
Namesto njega se je rodilo v Bohinjski Srednji vasi društvo »Triglavskih prijateljev«. Ustanovil ga je že omenjeni kaplan Janez Žan. Njegovo planinsko podjetnost je podpiral tudi tedanji župnik v Srednji vasi, Luka Porenta (župnikoval od 1861 do 1882, umrl je istega leta v Srednji vasi).
Šestov »Triglavski dom« na Prodih. Prva koča pod Triglavom. Risal Edo Deržaj
Pomembno leto 1871 pa ni prineslo le nadelane poti na Triglavski vrh, tedaj je bila zgrajena tudi prva planinska koča v Triglavskem pogorju in na naših gorah sploh. Dne 17. VIII. je obiskal vrh Triglava Alfonz Pavich pl. Pfauenthal. Spremljala sta ga Giovanni Bolle iz Trsta in stari Šest. Le-ta mu je tudi povedal, da bi zgradil za 50 gl. zavetišče na Prodih pod Triglavom. Na Pavichevo pobudo so zbrali ljubljanski planinci potrebno vsoto in poverili delo Šestoma. Za zgraditev koče sta se živo zavzela tudi srednjevaški župnik in kaplan. Šesta sta zgradila kočo v enem mesecu. Mala, kamnita stavba je bila zunaj zasuta s peskom in pokrita s skodlami. V njej je bil pograd za šest oseb in malo, odprto ognjišče. Dne 8. IX. 1871 je peščica ljubljanskih planincev (Bamberg, Stussiner in drugi) slavnostno odprla prvo triglavsko kočo.
Dne 12. VIII. tega leta je bil na vrhu fužinar Rudolf Ruard; Ottmar Bamberg je obiskal vrh 21. VIII. in 8. IX.; 18. IX. je bil znova na vrhu Fran Kadilnik. Tokrat je šel z Jeločnikom, starim Šestom in Šestovo Rozalijo. Kadilnik pravi: »Pot na Triglav je
toliko popravljena, da se povsod in brez nevarnosti gre. Iz Ljubljane se v dveh dnevih lahko cela pot dovrši.«
V Zajezerski dolini, ki je bila tedaj še vedno zapuščena, je bil 8. VIII. Pavich. Prišel je čez Komarčo in odšel čez Hribarice na Velo polje. Prve dni avgusta je bil na vrhu do tedaj najmlajši planinec, 11 letni sin Matevža Jamerja. V tem letu so obiskali Triglav še Edvard Krašovic, Matevž Kosmač, Franz Demisch, zdravnik Karner. Septembra je bil na vrhu dr. J. Wurner. Novembra pa je bil na vrhu Ferdinand Kraus iz Gradca. Spremljal ga je stari Šest.
Meseca oktobra je izšel pri Kleinmayr & Bambergu v Ljubljani ponatis Pernhartove panorame s Triglava. Tiskana je bila na 8. listih.
M. M. Debelakova-Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
1872.
Prvo slovensko planinsko društvo je tvorilo nekaj ljudi, ki so bili prijatelji kaplana Žana. Med mladim slovenskim meščanstvom je bilo le nekaj planincev in še ti so bili raztreseni po raznih krajih. Tako je bilo to društvo prav za prav odvisno od dela kaplana Žana iz Srednje vasi. Saj je celo nemško ljubljansko meščanstvo, ki je imelo v svoji sredi več planincev, le s težavo organiziralo svoje planinsko društvo, ker je veljalo tedaj planinstvo za meščansko »norost«.
»Triglavski prijatelji« so si torej nadeli nalogo, da vzdržujejo kočo Na Prodih in novo pot na Triglav ter urede vprašanje vodnikov; to je, da določijo vodniška pravila. Koča Na Prodih je bila zasuta s peskom. Stala je v dnjači in zato je v njej vse splesnilo in strohnelo ter se je deloma sesula že leta 1875.
Vpisnina v društvo »Triglavskih prijateljev« je znašala 50.- kron, letna udnina pa 1 goldinar. V pravilih društva je bilo določeno, da pripade premoženje – v primeru razpusta tega društva – fondu za ustanovitev novega učiteljskega mesta v Srednji vasi (Laib. Zeitung 1872, No. 192).
Junija leta 1872. je prehodil Zajezersko dolino naš Kadilnik. Spremljal ga je Blaž Stare, z domačim imenom Primož iz Podjel. V svojem sestavku »Deset jezer v enem dnevu« (Novice, 1872) pripoveduje Kadilnik, da je bila pastirska koča pri Utah podrta. Pogorel je tudi Primožev stan na planini pri Beli skali. Kadilnik navaja razna imena: Bovčanske pastirske kolibe nad Velikim Črnim jezerom imenuje »Pri Uti pod Gradom«. Druga imena so še danes v rabi; tako Močivec, to je izvir Dvojnega jezera, studenec Škrvant in Črno jezero nad Komarčo, ki ga še danes imenujejo Črno jezero pod Orlovim kamnom.
Dne 21. VIII. 1872. je bil Kadilnik tretjič na Trig]avu. Meseca septembra je obiskal Triglav znova Alfonz Pavich von Pfauenthal z Gustavom von Pongratz, Schöllerjem in Šestom. Od koče Na Prodih so sestopili čez Hribarice v Zajezersko dolino. Šli so mimo »Mariečove glave«. Hochenwart imenuje Šmarjetno glavo »Shmerjtna glava«, Issler pa »Smrtnja glava«.
1872. leta je bil izvršen zelo važen planinski podvig v Triglavskem pogorju. F. Liebeskind in O. Welzer sta z Janezom Klinarjem (Požgancem) prvič turistično prehodila zahodno triglavsko ostenje. Po vzponu na vrh so sestopili na Prode, obšli Rjavca in sestopili s Triglavskih podov (t. j. svet, ki obsega Zaplanjo, Glavo v Planji in Pod Planjo) skozi žlebovje k stezi čez Skok ter po nji dalje v Zadnico. Tako je bila zadnja triglavska dolina priključena triglavskemu planinstvu. Bohinj je bil izhodišče za vse prve vzpone, nato je sledila Krma in za njo Kot. Vrata so bila odprta, vendar kot pristop k Triglavu še neodkrita. Zdaj je bila priključena še Trenta. Prvi pristop na Triglav sta s te strani izvedla šele devet let kasneje Mota (Andrej Komac) in dr. Kugy.
1873.
Na pobudo Karla pI. Czoerniga (Černič) so že leta 1872. začeli ustanavljati v Trstu primorsko podružnico nemškega alpskega društva. Ustanovljena je bila 19. julija 1873. Spočetka se je bavila le z okoliškimi gorami, pozneje se je pa nje delokrog razširil na Julijske Alpe, posebno na Triglavsko skupino. Zato moramo slediti njenemu delovanju okrog Triglava. Po dveh letih je postala ta podružnica, ko sta se združili avstrijsko in nemško alpsko društvo, podružnica nemško-avstr. alpskega društva z imenom »Sektion Küstenland des D. u. OE. A. V.«
15. VII. 1873. sta sestopila stari Šest in dr. Theodor Petersen s Triglava po poti na Prode. Od tod sta šla mimo Šmarjetne glave na Dolič. (Petersen, Zeitschrift d. D. U. OE. A. V. 181, str. 86). Po meleh sta sestopila do travnate police, ki prepreza zahodno triglavsko ostenje. Po njej je že zdavna vodila kozja steza »Čez Skok«. Po njej sta prišla v dolino. Petersen piše: »Približno tam, kjer sta lansko leto prispela v Zadnico Liebeskind in Welzer«. To je prvi turistični prehod čez Sedlo v Doliču in Dolič sam.
Tega leta je stopil prvič v območje Triglava mladi Henrik Tuma, poznejši dr. Tuma, prvak slovenskih alpinistov. Kot dijak je služil v počitnicah pri sošolcu v Zasipu (Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, str. 242). Pomagal je pri poljskem delu. Ko sta šla nekoč s sošolcem v Krmo po skuto, je mladi Tuma zagledal veliki gorski svet, kateremu je pozneje posvetil skoraj vse svoje življenje. Ker sta hotela tudi na vrh Triglava, sta šla še v Gornjo Krmo. A ponoči je zapadel sneg in Triglav se je odmaknil Tumi za dobo dolgih let.
Dr. Henrik Tuma
Kadilnika srečamo spet na Triglavu. V veliki družbi, »enajst korenjakov«, je odšel v višave. Zbrali so se: Kadilnik, J. Križaj, J. Januš, H. Žarek ter profesor Kandernal. Vodnika sta bila Janez Klančnik vulgo Šimenc in France Skumavc, to je mlajši Šmerc. Pridružili so se še domačini: Jernej Janša, Šimen Pintar (vuIgo Prckin), Luka Oblak in Žiga Lavtižar. V mesečni noči so dospeli ob dveh po polnoči v kočo na Prodih. Zaradi slabega vremena niso dosegli vrha. (Nov., 1873, str. 280).
1874.
30. marca 1874 je bila ustanovljena kranjska podružnica D. U. OE. A. V., v kateri so se zbrali ljubljanski nemški in ponemčeni meščani. Znana imena so: Ottmar Bamberg (prvi predsednik), dr. Alojzij Valenta, prof. Viljem Linhart, dr. Mosche in drugi. Leta 1874 je štela »Sektion Krain« 50 udov, leta 1877 pa 72 udov in je s tem letom tudi prenehala obstojati.
Izmed vzponov je v tem času omembe vreden vzpon treh ljubljanskih gospa in gospodičen. Rozalija Šestova iz Srednje vasi je najbrž navdušila s svojimi vzponi tudi meščanski ženski svet za gorske ture. Meseca septembra so torej šle na Triglav Julija Moos, Ludmila Klemenčič in Hilda Krisper (Laib. Z. 1874, No. 209, ter Laibacher Tagblatt, No. 208). Spremljal jih je profesor Linhart in vodnika Šmerc mlajši ter Šimen Pintar (Prckin). (Laibacherca piše »Preski«). Kadilnik sicer dvomi, da bi bile gospodične dosegle vrh, vendar zanesljivih podatkov ni mogel dobiti. Pač pa trdi, da Linhart ni bil na vrhu. Tako je torej ta obisk meščanskega ženskega sveta dvomljiv in ostane Šestova Rozalija še zmeraj edina obiskovalka Triglava.
1875.
Zasilna koča na Prodih pod Triglavom je bila tega leta že neuporabna, zato so triglavski obiskovalci spet prenočevali na Velem polju in v Gornji Krmi.
Fran Kadilnik je bil spet na vrhu Triglava. Spremljala sta ga Krajec in Skale. (Kadilnik, PI. V. 1898, str. 103). Vodil jih je Janez Klančnik - Šimenc. Kadilnik pravi na koncu kratkega popisa te ture: »Sedaj pa še nekaj! Ker je plezanje na Mali Triglav, posebno pa še prehod po robu na Veliki Triglav, sembrano težavno, zato tudi veliko moških obiskovalcev ostane na Malem ali pa še celo pod Malim, pa dado listke, da jih voditelj gori v steklenico nese. Tudi moj današnji popis kaže, da dva gospoda nista imela korajže, podati se na vrhunec.« (Za njimi je šla namreč družba petih planincev iz Save in Javornika. Od teh sta dva ostala na Malem Triglavu. op. pis.) »Tako ostajajo die Triglavbesteiger večkrat na polu pota, njih imena pa romajo kvišku. Zato se mi je lansko leto kaj dvomljivo zdelo, ko je Laibacherica svetu oznanila novico, da so 11. in 12. septembra neki gospod, gospa in dve gospici iz Ljubljane Triglav pohodili. Zaradi gospe in gospic nismo mogli nič zvedeti, kako in kaj, ker Gorenjec, ako ženski da besedo, ostane mož beseda; ali zaradi gospoda spremljevalca sem zvedel, da lansko leto, pa tudi letos ni bil na vrhuncu Triglava, ako ni morebiti nanj priplaval po kakem balonu.«
5. septembra je stal na vrhu Triglava mladi Julius Kugy, poznejši slavni dr. Kugy, ki je svoje pero in čudovito lepo besedo posvetil slavi gora, posebno Julijskim Alpam. Spremljal ga je Klančnik. Prenočila sta v Gornji Krmi. Pred sedmo uro zjutraj sta stala na vrhu, na katerem je pozneje dr. Kugy stal še tolikokrat. Ganljivo lep opis tega vzpona je objavil dr. Kugy v Škofitzevi »Botanische Zeitschrift« iz leta 1876. Ponatis tega sestavka je v Kugyjevi antologiji »Fünf Jahrhunderte Triglav« (1938).
Triglav je obiskal tudi naravoslovec Johann EngeIthaler z Dunaja, ki je dne 26. aprila 1876 predaval na Dunaju o »Gorenjski v botaničnem, geološkem, mineraloškem in topografskem oziru«. Bil je na vrhu Triglava in v Zajezerski dolini. Pri predavanju je pokazal poslušalcem obsežen herbarij, nekaj kamenin in risbo »Alpe Belopolje« (Mitt. D. u. OE. A. V. 1876, str. 184).
1876.
»Sektion Krain« je sklenila zgraditi na Prodih novo kočo. Šestova stavba je bila že razsuta. V zvezi z okrajnim glavarstvom v Radovljici je sekcija tega leta določila vodniška pravila, avtorizirala vodnike in določila tarifo. Razdelila je med svoje ude obrisno panoraino s Triglava, da le-ti izpopolnijo »pomanjkljivo imenoslovje Julijskih Alp« (Mitt. D. u. OE. A. V. 1876, str. 226).
Pomembnejših vzponov tega leta ni bilo.
1877.
Tega leta je bil Triglav obiskan že junija meseca, vendar zaradi globokega snega in slabega vodnika Pernol in Faschingbauer nista dosegla vrha (Jahrb. ÖTC. 1877, str. 267).
Tega leta je bival več dni na Velem polju profesor Frischauf, mož, ki je ljubil naše gore, a ne le to, ljubil je tudi naše ljudstvo. Obiskal je Triglav in Zajezersko
Prof. dr. J. Frischauf
dolino ter se navduševal ob lepoti prostrane Komne. Sklenil je odpreti in odkriti ta skrivni svet širšemu občinstvu. Zato je bila potrebna pot čez Komarčo in koča v Zajezerski dolini. Zavedal se je, da zanesljivo pridobi planinsko društvo, ki bi bilo voljno zgraditi kočo, če mu priskrbi zastonj stavbni prostor in gradbeni les. Lastnica sveta je bila Kranjska industrijska družba, ki je že tedaj imela vsa pomembna gorenjska posestva in fužine ter se je pozneje razvila v vladajoči finančni trust slovenskih pokrajin. Frischaufov znanec, stari bistriški poštar Zupanc, je posredoval pri KID in Frischauf je res dobil dovoljenje za zgraditev koče in nabavo lesa. (Jahrb. OETZ, 1880 ter 1881). Svoje načrte je predložil Avstrijskemu turistovskemu klubu (Oesterreichischer Touristenklub).
V poletju sta Šesta, oče in sin Lovrenc, dogradila novo kočo pod Triglavom. Stala je na istem mestu kakor prva zasilna koča. Merila je notranje luči 4,98 X 3,90 m. Bila je zidana iz kamna. Hkrati sta popravila tudi pot na vrh. Spet je zapelo kladivo in vrsta novih stopnic je bila izklesana; stopnice, ki so še danes v oporo planincem. Očistila sta tudi greben zrahljanega kamenja (Mitt. D. u. OE. A. V. 1910, str. 98).
10. VIII. je bila na vrhu Triglava Emilija Šian-Domenigg, ki je v spremstvu dveh fužinarskih delavcev iz Bistrice in uradnika Bevca z devetletnim sinom Carlettom pristopila z Velega polja, kjer so prenočevali. Mali Carletto Domenigg je šel do vrha Malega Triglava. Tam je ostal z enim izmed omenjenih fužinarjev in čakal, da se je vrnila njegova mati z glavnega vrha. Zavoljo tega vzpona so Emilijo Šianovo tedaj zelo slavili. Planinsko omizje »Golovec« je v hotelu »Elephant« (Slon) priredilo nji na čast slavje, kjer so ji členi družbe izročili velik šopek planik. H »Golovcu« so spadali meščani Johann Schmidl (lastnik hiše na Starem trgu), prof. Valentin Konschegg, geometere B. Vacano, urednik Leopold Kordeseh, Gariboldi in MüIIer (Privatno sporočilo Carletta Domenigga).
Meseca septembra je bila otvoritev nove koče na Prodih. Sekcija Krain, ki je bila tedaj že v razpustu, je dobila sredstva za novo kočo od Kranjske industrijske družbe, ki je vedno podpirala stremljenja nemških gorskih društev. K otvoritvi so prišli le trije planinci. Zaradi slabega vremena so obtičali ljubljanski planinci v Bohinju. Omenjeni trije in sicer dva Korošca in en Gradčan so prišli iz Mojstrane. Ker niso imeli ključa koče, so zlezli vanjo skozi okno in tako »otvorili« kočo. Istega leta jo je obiskalo še mnogo planincev, med njimi tudi slavni zmagovalec PoIiškega Špika, Findenegg iz Beljaka. (Tedaj se je pisal še Findenig) Tega leta je bil R. Issler menda prvič na Triglavu. Profesor Kandernal iz Ljubljane je bil v tem letu kar dvakrat na Triglavu. Na vrhu je zapisal besede:
O mons, quem gens priscorum coluit pia Slavum,
eum tonitu gentes austriacas moneas:
Ponite tandem aliquando iras litesque feroces;
Hostis adest, patriam dilacerare parat!
(Gora, katero časti predobro ljudstvo Slovanov,
z gromom opomni glasno narode Avstrije vse:
Pustite – skrajni je čas! – svoje divje zavisti!
Bliža se vam že sovrag, dom vaš raztrgati če!)
(Prevod: dr. Tuma, PI. V. 1928, str. 97)
M. M. Debelakova-Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
1878.
Oe. T. C. (avstrijski turistični klub) je odobril in sprejel Frischaufove načrte. Že v zgodnji pomladi so posekah potrebni les in prva koča v Zajezerski dolini je bila dograjena še pred poletjem. Stala je prav tam, kjer stoji sedanja koča. Zgrajena je bila iz smrekovine na macesnovem podstavku. Merila je 5,70 X 4,85 m notranje luči. Gradila sta jo Franc Gašperin iz Stare fužine in Lovrenc Škantar - Šest mlajši. Opremljena je bila s pogradom in odprtim ognjiščem. Že leta 1879. so namesto odprtega ognjišča postavili štedilnik.
Ko je bila koča dograjena, sta Gašperin in Lovrenc popravila lovsko stezo čez Komarčo. Stroški za kočo in pot so bili 350 goldinarjev. Na Frischaufovo pobudo je naredil Gašperin odcepek poti k pomolu, od koder je videti slap Savice. Peči je razstrelil s smodnikom, ker se je bal dinamita. Nato je z Lovrencem odstranil stare trhle komarče (debla smrek, ki jim pustijo štrclje vej, da hodiš po njih ko po lestvi. Odtod tudi ime stene.) in jih nadomestil z lesenimi stopnicami in zagozdami (Zeitschrift D. Oe. A. V. 1879, str. 396). S tem je bil omogočen direktni dostop v Zajezersko dolino. Prejšnji je vodil čez Ovčarijo ali Komno. Vodniki so pa zelo slabo poznali Zajezersko dolino, razen tistih domačinov, ki so tod pasli.
Tega leta je obiskal Triglav tudi E. Graf, sin botanika Sigismunda Grafa, ki je bil že leta 1835. na Pokljuki. E. Graf je šel z večjo družbo Dunajčanov čez Komarčo. Prevzet lepote Črnega jezera pod Orlovim Kamnom, je spesnil dva soneta, ki sta bila objavljena v Jahrbuch Oe. T. C. 1880. Prvega objavljamo v prevodu:
Visoko, sredi sten gorovja,
kjer zelene macesni in žare cvetovi,
leži v tihoti med pečnatimi bregovi
dragulj – najlepše jezero na svetu.
Tako leži, ko da je rojenica
lepot nasula s polnimi rokami,
da sredi sončnih skal se roža zdrami,
prelepa roža, pravljična cvetica.
Ta biser čuvajo vršaki sivi
v oklepih svetlih, borci neuklonljivi,
na straži že stoje stoletja.
Otrok najlepši starega Triglava
leži v zibelki, ki na soncu plava,
pod sinjim nebom sredi cvetja.
Tega leta je prešla Pernhartova panorama Triglava, ki je bila doslej A. Pavicheva, v last Oe. T. C.
1879.
V zgodnji pomladi je plaz porušil večino stanov na Velem polju. Bohinjci so morali vse popraviti in postaviti novo sirarno.
Triglavsko pogorje je imelo nadelano pot s Prodov na Triglav in čez Komarčo v Zajezersko dolino. Da bi zvezal obe nadelani poti, je Dunajčan Issler začel markirati stezo, ki je vodila po Zajezerski dolini. To je bila prva markirana pot v Triglavskem pogorju. Z Lovrencem Škantarjem - Šestom je meseca junija markiral stezo čez Komarčo, malo nad Črnini jezerom pa mu je zmanjkalo barve, zato se je vrnil v avgustu in nadaljeval zaznamenovanje poti do Velikega Črnega jezera. Septembra meseca je spet prišel ter markiral stezo čez Hribarice do Doliča. Nato je sestopil čez Velo polje in zaključil delo za to leto (Issler, Jahrb. Oe. T. C. 1880).
Ker je bila sekcija »Krain« zaradi neaktivnosti razpuščena, je kupil Oe. T. C. od Ottmarja Bamberga kočo na Prodih. S tem je prešlo v last Oe. T. C. vse triglavsko področje. Oe. T. C. je kupil kočo za 350 goldinarjev. Čeprav je stala šele dve leti, je bila vendar že potrebna popravila. V njej je bil pograd in železna pečka. Oe. T. C. je kočo na novo ometal, popravil okno in vrata ter postavil novo peč. Prenočnina v obeh kočah Oe. T. C. je bila 1 goldinar. Za člane Oe. T. C. in D. Oe. A. V. je bila polovična. Varuh koče na Prodih je postal Gregor Rabič iz Mojstrane (Alpine Chronik Oe. T. C. 1880).
Septembra je bil na Triglavu Euringer iz Augsburga. Vzpon omenjam zato, ker je bil tudi na Krnu. V Bohinju je najel starega Šesta in šel z njim pod Škrbino in skozi Dolnike ter mimo Bogatina na Krn. Euringer se pritožuje v svojem opisu ture (Mitt. D. Oe. A. V. 1880, str. 103), da ga je vodil Šest »po ovinkih« in da je priporočljiv le za Triglavsko pogorje. Mož pač ni pomislil, da je bila to najbrž prva Šestova tura na Krn. Zaradi paše na Komni je poznal Komenske mejne gore in gotovo večkrat videl Krn z robov. Vendar to je bilo vse. Za Krn pač še nismo imeli vodnikov. To je torej prvo dokumentarično poročilo o turističnem vzponu na Krn z bohinjske strani. Botaniki, ki so sredi 19. stoletja pogosto obiskali Krn, so prihajali nanj s tolminske ali pa bovške plati.
O Zajezerski dolini piše R. A. Pazze v Zeitschrift 1879, str. 396: »V samoti leži sedem triglavskih jezer, ki so bila še do nedavna neznana ter so šele zdaj pristopnejša, medtem ko so še prejšnje leto (1878) celo najboljši triglavski vodniki tam težko našli pravo smer.«
1880.
V Laibacher Zeitung najdemo med dnevnimi novicami poziv, naj pristopajo planinci k Oe. T. C.,ki se je tako toplo zavzel za naše gore. Prvega avgusta je bila slavnostna otvoritev koče pri Utah v Zajezerski dolini. 10 udov Oe. T. C. je poromalo v triglavske višave. Priključilo se jim je nekaj domačinov. Istega dne zvečer je Kral z Dunaja odprl kočo, ki je dobila ime: Erzherzog Franz Ferdinand Hütte (koča nadvojvode Franca Ferdinanda). Njen oskrbnik je postal Lovrenc Škantar, vulgo Šest. Drugega dne, 2. VIII., je odšla družba z devetimi domačini čez Hribarice na Prode h koči, ki jo je kupil Oe. T. C. od Bamberga. Krstili so jo 3. VIII. zjutraj. Dobila je ime Erzherzogin Maria Theresia Schutzhaus (koča nadvojvodinje Marije Terezije). Nekaj členov družbe je šlo tudi na Mali Triglav. Na Velikega se niso povzpeli zavoljo slabega vremena in obilice snega (Opis teh slavnosti glej: Neue Deutsche Alpen Zeitung, 1880, No. 5, ter Alpine Chronik Oe. T. C., 1880, str. 154).
Tega leta je Issler dokončal markiranje poti od Doliča do koče Marije Terezije.
Tudi sekcija »Küstenland« se je jela zanimati za Triglavsko pogorje. Zahvala gre v glavnem dr. Kugyju, saj je bil skoraj edini tržaški alpinist, ki je hodil tod. Tega leta je bil kar dvakrat na Triglavu. Enkrat je peljal družbo »neustrašnih planinskih tovarišev skozi Luknjo v Trento«.
Bovški sodnik Rozman je, na pobudo sekcije Küstenland sklenil z Andrejem Komacem - Moto (očetom vodnika Andreja Komaca) pogodbo glede podiranja lesa za kočo v Trenti. Hkrati se je pogodil z mizarjem Jožetom Soudatom in tesarjem Mrakičem - Meleušem. Dela za kočo v Logu, ob stekališču zahodnih poti na Triglav, so se torej začela leta 1880. (Chronik d. S. Küstenland, 1873–1892, Trst, 1893).
Tega leta so Blejčani zgradili žičnat most čez slap Radovne. Posebno prizadeven je bil hotelir Malnar (Jahrb. Oe. T. C. 1880, str. 209).
1881.
13. junija je umrl Jože Škantar, vulgo Šest iz Srednje vasi, star 72 let. Šest je bil dotlej najbolj znan triglavski vodnik. Mimo njega je bil zelo priljubljen Janez Klančnik - Šimenc iz Mojstrane. Da so najemali vodnike predvsem nemški turisti, je jasno, saj slovenskih tedaj skoraj ni bilo. Klančnik je vodil planince na Triglav, Cmir, Rja vino, Stenar, Kukovo špico in v Karavanke. Mimo Klančnika se v Mojstrani uveljavlja Janez Požganc. V spretnosti pa je začel prednjačiti vsem imenovanim vodnikom mladi Andrej Komac, vulgo Mota iz Trente. S tem letom zaključijo bohinjski
Deschmannova koča [kasneje Staničeva]. Risba E. Deržaja
vodniki svojo slavo, ker se je preložilo težišče vzponov v Dolino in so planinci raje sestopali v Bohinj. Mimo tega je začela sloveti tudi Trenta.
Spomladi je bila dograjena koča sekcije Küstenland v Logu. Stroški za zgraditev in inventar so znašali 1128 goldinarjev. Otvoritev te koče je bila kaj slavnostna. 9. julija so se udeleženci zbrali v gostilni v Bovcu. 10. julija je bil skupni odhod iz Bovca; spredaj je korakala godba, ki je igrala vso pot vesele koračnice, sledila so trentarska dekleta, ki so nosila prtljago planincev. Povorka, ki je vzbujala na vsej poti veliko zanimanja, je prikorakala ob 10. dopoldne – ob zvokih Radetzkyjeve koračnice – k novi koči v Logu. Slavnostni govor je imel tedaj načelnik sekcije, P. A. Pazze. V svojem govoru je podčrtal zasluge pesnika Baumbacha, ki je s svojo pesnitvijo »Zlatorog« opozoril nemški svet na Triglav. Zato je koča v Loga tudi dobila ime »Baumbach-Hütte« (Baumbachova koča). Po končanem nagovoru so vzklikali prisotni »Hoch!« in »Živijo!«. Zbrana je bila tudi vsa Trenta, zato je bovški sodnik Rozman v slovenščini obrazložil važnost slovesnosti in nove koče. Pozval je prebivalstvo, naj izkaže tedanjemu načelniku sekcije Küstenland hvaležnost s trikratnim vzklikom »Hoch!«. Vljudni Trentarji so hiteli dokazovati svojo hvaležnost. Tako je poklonil Anton Tožbar (Špik - Medved) predsedniku dva orlova krivca, drugi pa so prinesli gamsove roglje. Nato je sledila veselica. Baron Czoernig je priredil tekmovalno streljanje, katerega so se Trentarji z navdušenjem udeležili. Iz smrečja je bil postavljen »pušenšank«, na ražnju so pekli koštrune in, ko je godba zaigrala poskočne »viže«, je zarajala trentarska mladina. Poročilo pravi: »… ni jih motila sončna pripeka, niti hrapavost sveta. Neumorno so poskakovali, nekateri bosi, drugi v cokljah, večina pa v pražnji obleki in v čevljih.« Pozno popoldne so se razšli. V samotno Trento je prišlo življenje »velikega sveta«. Seveda je bilo to veliko doživetje za Trentarje, saj je bilo med njimi še mnogo mladih ljudi, ki niti konja še niso videli (Chronik d. S. Küstenland, str. 76–81).
Tega leta je bil izvršen tudi prvi turistični vzpon iz Zadnice na Triglavske pode, čez zahodno triglavsko ostenje v lovski smeri »Čez rušo«. Od Zaplanje dalje pa prvi vzpon čez Triglavsko škrbino na vrh. To lepo prvenstveno turo sta izvršila Andrej Komac - Mota in dr. Kugy.
Z otvoritvijo Baumbachove koče v Logu je bila podana nuja direktnega pristopa na Triglav. Mota in Kugy sta rešila nalogo nad vse povoljno. Šla sta po stezi čez Skok do Starega tamarja in od tod po grapi, ki sega prav do zadnjega stolpa Plemenic. Zadnjemu delu grape sta sledila po levem bregu in nato zavila na Triglavske pode. Od Zaplanje sta splezala na Triglavsko škrbino, ki jo je Kugy imenoval »Flitscherscharte«; v slovenskem prevodu je bila znana kot Bovška škrbina. Dostop k tej škrbini je omogočala poševna greda, po kateri je videl Andrej nekoč bežati gamse (Abram, Pl. V. 1904). Od škrbine do vrha nista našla težavnejših mest.
Z južne strani je že stari Šest poskušal doseči škrbino. Nerazumljivo je, da se mu to ni posrečilo, ko je vendar ta dostop lažji kakor prehod na Veliki Triglav z grebena. To posebno v času, ko je delal stari Šest celo variante v severni plati vrhnje gmote. Zdi se, da si peči pod Triglavsko škrbino ni pobliže ogledal, temveč da jih je motril le s Prodov. Z Mota-Kugyjevim vzponom je dobila Trenta po lastnem svetu dostop na Triglav. Dognano je, da sta iz Zaplanje sestopila s Požgancem Liebeskind in Welter, vendar se vrhnje gmote ni nihče lotil vse do leta 1881. Pot so imenovali »Kugyweg« (Kugyjeva pot). Kugyjevo ime bo tu zapisano, dokler bodo lezli ljudje iz Trente na Triglav.
Izmed drugih vzponov na Triglav je omeniti še vzpon Matilde Moth. Bila je za tedanje čase zelo podjetna planinka. Leta 1881. je bila tudi na Mangrtu in Jerebici. Vzpon na Jerebico navaja Matilda Moth kot prvi turistični vzpon (Oe. T. C. 1881, str. 60). To pa je pomota, ker je bil botanik Sendtner na tem vrhu že leta 1841. Mimo njega pa tudi Tommasini.
Vsi vzponi na Triglav – razen Mota-Kugyjevega – so bili izvršeni po že udomačenih pristopih in sestopih. Le odvetnik Schuster iz Münchena je krenil iz Zajezerske doline čez Velika vrata v Sočo (Mitt. D. Oe. A. V. 1882, str. 59).
Novembra tega leta je bila na novo ustanovljena sekcija »Krain« nemško-avstrijskega alpskega društva. Za načelnika je bil izvoljen kustos ljubljanskega muzeja, Karl Deschmann. Na tem mestu je ostal do svoje smrti. (1889).
Avstrijsko-nemško alpsko društvo je leta 1881 avtoriziralo naslednje slovenske vodnike: Jakoba Jelarja iz Stare Fužine, Janeza Klančnika iz Mojstrane, Gregorja Legata z Dovjega, Urbana Mencingerja iz Bistrice, Simona Pinterja iz Mojstrane, Jakoba Pretnerja iz Bistrice, Lovrenca Škantarja iz Srednje vasi, Franca Skumavca iz Mojstrane in Janeza Urbasa z Dovjega.
Leta 1881 je obiskalo kočo Marije Terezije 36, kočo Franca Ferdinanda pa 32 planincev.
1882.
Dne 15. februarja sta izvršila prvi zimski vzpon na Triglav Avgust Sušnik (Suschnik) z Dunaja in vodnik Jakob Jelar iz Ribčevega laza. V sedmih urah sta prišla iz Stare Fužine do koče Marije Terezije in odtod v dveh urah na vrh. Zanju je bilo najtežje mesto na Malem Triglavu. Greben Trenta–Vršič jima ni delal težav, pač pa raz Velikega Triglava. Prenočila sta v koči na Prodih in sestopila skozi Zajezersko dolino in čez Komarčo v Bohinj. Jezera so bila vsa zamrznjena. Le v jezeru pri Utah je bila voda. Vreme je bilo lepo in trd sren (Oe. T. C., 1882, str. 81).
Meseca julija je šel dr. Kugy s Klančnikom - Šimencem v Vrata. Prenočila sta v seniku in drugega dne izvršila prvi turistični pristop skozi dolino Za Cmirom. Iz kotline sta se povzpela na greben med Begunjskim vrhom in Cmirom in po grebenu dosegla vrh Cmira. To je prvi turistični vzpon na Cmir. Še istega meseca je bil Kugy tudi na Rjavini. Pristopil je s Pungrta in čez vzhodno pobočje dosegel prvi vrh Rjavine (2532 m). Tudi ta vzpon je prvi turistični vzpon na ta vrh (Zeitschrift. D. Oe. A. V. 1883, str. 395).
7. avgusta je Kugy ponovil svojo pot iz Trente na Triglav. Tokrat ga je spremljal Anton Tožbar, po domače Špik - Medved. Z vrha sta sestopila spet na Zaplanjo in nato krenila k severnemu triglavskemu grebenu ter prečila prodnato gredo nad robom Severne stene. Ker je ta del Triglava znan le plezalcem stene, navedem klasični opis te grede po dr. Kugyju (Zeitschrift. D. Oe. A. V. 1883, str. 391), ki je kot prvi alpinist in planinec prečil nad breznom triglavske stene.
»Kmalu sva našla vstop. Po kratkih meliščih, ki prenehajo v pečeh triglavskih sten, sva v desetih minutah dospela od Zaplanje k ozki, proti breznu nagnjeni gredi. Greda poteka v pošastni višavi nad severnim triglavskim ostenjem tja do Zelenega snega. Vse je preperelo in krhko. Če se s cepinom ali z železjem obteženo nogo le dotakneš rahlo nagromadenega grušča, oživi, neslišno zdrkne do roba in izgine. Dolgo nato zaslišiš iz brezna zamolklo prasketanje in ropot.
Zadivjala je nevihta. Toča in dež sta bičala obraz. Tesno sva se privila k pečem in vedrila. Ob močnem grmenju so se raztrgali oblaki in sonce je zmagoslavno posijalo. Nadaljevala sva pošastno pot. Ogromne stene pod nama ni bilo mogoče videti, niti njenega vznožja. Videla sva le ozko, snežnobelo gredo pred nama, gredo, ki poteka vodoravno nad steno, 4–5000 čevljev pod nama pa črno debro Vrat, ki si izvojuje skozi nebotične vrhove vstop v srce Julijskih Alp. Po dolini so lezle večerne sence in tiho se je vzpenjal mrak po strmih stenah; a vrhovi, bližnji in daljni, so blesteli v zlatem popoldanskem soncu, ki je s svojim bleskom ozarjalo zahodno nebo. Ne poznam veličastnejše ture v Julijskih Alpah, a tudi ne hujše preizkušnje glede vrtoglavosti.
Tako sva romala kake pol ure, na desni stena, na levi modrikasti vzduh, pod nama škrlatna globočina. Ko sva ob peti uri zavila okrog pečnatega roba, je ležal pred nama bleščeči ledenik.« Klančnik in Kugy sta nato prečila ledenik in bila ob deveti uri v koči Marije Terezije na Prodih. Gredo imenujemo še danes »Kugyjevo polico«. Dobro je znana plezalcem severne stene.
Meseca septembra je ponovil vzpon iz Trente po Kugyjevi poti dr. H. Medicus iz Trsta. Spremljal ga je Mota. Od Starega tamarja sta vzdržema sledila grapi do Zelenic (Chronik d. S. Küstenland, str. 122).
Leta 1882 je založba Ortario in Co na Dunaju izdala zemljevid R. Mascheka »Von Mittel – und West Kärnten und dem Nördlichen Krain« v dveh listih (1 : 150000). Na zemljevidu so zaznamovane vse tri triglavske koče ter markirana pot čez Komarčo in skozi Zajezersko dolino.
V letu 1882 so imele: Baumbachova koča 30, Marije Terezije koča 37, Franca Ferdinanda koča 10 obiskovalcev.
1883.
Kranjska industrijska družba je bila lastnica sveta na Komni in v Zajezerski dolini. Da bi izkoristila krasni pragozd, ki se je širil od Lepuščine pa tja do roba Komarče in Pršivca, je zgradila čez Komarčo žičnico. Izborni les do 300 let starih smrek so že dolgo prodajali na drobno za sodarstvo in glasbila. Vendar prenos je bil težaven in zamuden. Zato je KID zgradila dovoz h Komarči in leta 1878. razširila od OeTC izdelano stezo. Ponekod jo je preložila, da so nastale položnejše ride, vse strmali pa je opremila z lesenimi stopnicami. Od roba Komarče je zgradila po dolini vozno pot, da je bil s tem olajšan dovoz lesa in oglja, ki so ga kuhali blizu Črnega jezera. Žičnica je bila 593 metrov visoka, njena žica pa je bila 860 metrov dolga. Tehtala je 2500 kg. Postaja za zaviranje je stala na robu Komarče (Mitt. DOeAV, 1883, str. 330). Zapela je torej sekira, orjaška drevesa, ki so kljubovala skozi stoletja gorski vihri, so klonila človeku. Pragozd je izginjal iz Zajezerske doline, zasvetila so se bela melišča in sonce je jelo pripekati v prej tako temačno gozdnato dolino.
Tega leta ni bilo važnejših vzponov.
Za vodnika je bil oblastno priznan Peter Logar iz Boh. Bistrice.
Leta 1883 je obiskalo Baumbachovo kočo 47, Marije Terezije kočo 39, Franca Ferdinanda kočo pa 29 obiskovalcev.
1884.
Dr. Kugy je izvršil prvi turistični vzpon na Veliki Draški vrh. Bil je tudi na Tošcu.
Izmed ostalih vzponov naj omenim še vzpon štirih vojnih akademikov, ki so s svojim komandantom C. Maywerthom in vodnikom Klančnikom prekoračili Triglav iz Mojstrane v Trento. Sestopili so po Kugyjevi poti. Maywerth pravi, da je Klančnik pohvalil njihovo podjetnost in spretnost z neštetimi »salamenti«, kar je bil njegov stalni vzklik (OeTZ 1885, 89).
Konec poletja l. 1884 je bila dograjena koča sekcije »Veldes« OeTC-a pod Črno prstjo na planini pod Črno goro. Sekcija »Veldes«, ki je bila ustanovljena navedenega leta, je kupila tudi jamo pod Babjim zobom ter uredila dostop in z osvetlitvijo odprla nove prostore (OeTZ, 1884, str. 238). Klub je postavil pri Peričniku tudi kažipotno tablo. Istega leta je zgradila KID hotel Sveti Janez ob Bohinjskem jezeru. Vodstvo hotela je prevzel Johann Mallner, hotelir z Bleda.
Drvarji, ki so sekali za KID les pod Komarčo, so opazili avgusta meseca na Črnem jezeru nenavadno izpremembo. V devetih urah je upadla gladina za dva metra.
Sekcija »Krain« je slavnostno odprla pot k slapu Peričnika.
Sekcija Küstenland je dobila oblastno dovoljenje za vodniški red in je dala vodnikom vodniško knjigo in znak DOeAV.
Tega leta so bili pri tolminskem glavarstvu protokolirani naslednji vodniki za Triglavsko pogorje s trentske strani: Andrej Sorč, vulgo Kobišč, drvar in lovec iz Soče št. 71. Postal je vodnik za pota na Kaluder, Lanževico, Kal, Vogel, Kuk, Krn, Zajezero in za prehode v Bohinj. Iz Loga v Trenti št. 15 je bil imenovan za vodnika DOeAV Andrej Komac, vulgo Mota, drvar in lovec, ki je imel pravico voditi na Triglav in vse ostale gore okrog Trente. V knjižici je bila opazka »govori slovenski in nemški«. Iz Loga št. 16 je bil imenovan za vodnikaJanez Zorč, vulgo Zuet (Zvet), drvar in lovec, ki ima pravico voditi na Triglav in vse ostale trentarske gore. Tudi on govori »slovenski in nemški«. Iz Sv. Marije v Trenti št. 4 je postal vodnik Anton Tožbar, vulgo Špik, drvar in lovec, s pravico voditi na Triglav in vse ostale trentarske gore. (»Govori slovenski in nemški«); (Chronik d. S. Küstenland, str. 180).
Tožbarjevo znamenje ob cesti Trenta–Vršič. Risba E. Deržaja
V Mitteilungen 1884, str. 256 so navedeni naslednji avtorizirani vodniki za DOeAV: Janez Klančnik, kmet iz Mojstrane št. 53, Simon Pinter, kmet iz Mojstrane št. 51, Franc Smukavc, kolar iz Mojstrane št. 50; iz Bohinjske Bistrice: Peter Logar, kovač, Urban Mencinger, mlinar, Jakob Pretner, krojač; iz Ribčevega laza: A. Kogoj, mežnar, Rib. laz št. 37; iz Stare Fužine: Jakob Jeler, vulgo Dolenc, kočar, St. F. št. 24; iz Srednje vasi: Lorenc Škantar, vulgo Sest, kovač.
Leta 1884 je bil obisk koč naslednji: Baumbachova koča 45, Marije Terezije koča 44, Franca Ferdinanda koča 38 obiskovalcev.
1885.
Dne 25. julija je bila slavnostna otvoritev jame pod Babjim zobom, ki je bila last OeTC. Sekcija »Veldes« imenovanega kluba je 27. julija izročila prometu novo kočo pod Črno prstjo, ki so jo imenovali po načelniku sekcije, hotelirju Mallnerju, »Mallnerhütte«, pozneje »Malnerjeva koča«. Otvoritve se je udeležilo številno občinstvo s predsednikom kluba Silberhuberjem na čelu. Ob tej priložnosti so šli tudi na vrh Črne prsti.
S kočo pod Črno prstjo ni le narasel obisk te gore, temveč tudi ostalih bohinjskih gora, predvsem Rodice. Nemški turisti so jo posebno radi obiskovali v 80-tih letih. Vodil jih je Jakob Pretner iz Bistrice.
Pastir Jože Jakelj je nadelal lovsko stezo skozi Kot do studenca in »še eno uro više«, torej do Debelega kamna v Gubah. Pot je naredil za svoje ovce (Pl. v. 1925, str. 8).
Sekcija »Krain« je prosila centralno društvo za subvencijo v znesku 800 goldinarjev za zgradbo koče pod Triglavom. Dobila je 600 gld., 300 gld. pa ji je darovala »Krainische Sparkasse« (Kranjska hranilnica); (Miti. DOeAV 1887, str. 83). Sekcija se je takoj lotila dela, posekala potrebni les v zasipskem lesovju v Gornji Krmi, ostali material pa je dobivala iz Mojstrane skozi Kot po Japljevi stezi, ki jo je sekcija nadelala do vrha Pekla, kjer je bilo stavbišče.
Zaradi hudih nalivov je Peričnik spremenil svojo strugo in padal kakih 5 metrov zahodneje ko prej (Pl. v. 1922, str. 68).
Koča Marije Terezije je bila tega leta spet neporabna. Zlikovci so odnesli vrata, okno in peč (Mitt. DOeAV 1885, str. 208).
V tem letu ni bilo važnejših vzponov.
Obisk koč je bil naslednji: Baumbachova koča je imela 30, Marije Terezije koča 51, Franca Ferdinanda koča 29, Malnerjeva koča pa 26 obiskovalcev.
1886.
Konec poletja je bila dograjena nova koča sekcije »Krain«. Merila je 8 x 3.90 m notranje luči, v višino 4.15 m. Pod vodstvom Gregorja Rabiča iz Mojstrane jo je gradilo 15 delavcev od meseca julija dalje. Apno so žgali pod Pungrtom, tam, kjer je ostalo ime Pri apnenci. S tem, da si je sekcija »Krain« zgradila kočo na severovzhodni strani Triglava, je bila prisiljena poskrbeti tudi za primeren dostop s te strani, če ni želela podpirati navadnega dostopa s Prodov in s tem seveda kočo Marije Terezije, ki je bila last konkurenčnega kluba OeTC. Zato so razstrelili nekaj peči v steni Malega Triglava. Takoj nad njimi je zavila pot na desno in ne na levo, kakor danes. Vodila ]e preko prodnatih vesin na greben med Malim in Velikim Triglavom, torej nekako tam, kjer je vodila prva, klasična smer z ledenika na Triglav.
V tem letu ni važnejših vzponov. Ker OeTC ni objavil pregleda obiskovalcev koč, vemo za to leto le, da je Baumbachovo kočo obiskalo 37 planincev.
M. M, Debelakova-Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
1887.
Sekcija »Krain« je nadelala novo pot na Triglav, to je pot, ki jo uporabljamo še dandanes in vodi od vznožja Malega Triglava čez njegove vzhodne vesine na vrh. Pot, ki jo je sekcija zgradila prejšnje poletje je bila nepripravna, ker je bila daleč v poletje pokrita s snegom, pozneje pa je nastala v snežišču prepoka, ki je omogočala vzpon čez to plat. Zato se ta dostop še sedaj uporablja le v trdi zimi, le da gremo prav po sredi glavnega snežišča na greben. Leta 1887 pa je sekcija »Krain« izbrala za pot prisojne in strme peči Malega Triglava, ki so spomladi skoraj kopne. Pot sta nadelala Požganc - Klinar in Kobar. Opremila sta jo s številnimi klini in žicami ter izklesala stopnice.
Malnarjeva koča [risba: Herbert Drofenik]
S tem je nastopila za zgodovino Triglava nova doba, doba planinstva v širšem pomenu besede. Dotlej je bila odprta planincem le Zajezerska dolina po stezi čez Komarčo, pri Utah pa je stala koča Franca Ferdinanda. H koči Marije Terezije so hodili vedno le poedinci: alpinisti in znanstveniki. Družbe planincev so bile do leta 1887 še zmeraj zelo redek pojav. Z udobno kočo vrh Pekla, s stezo skozi Kot in nadelano potjo na vrh pa je postal Triglav razgledna gora in izletni cilj širšim krogom. S tem pa je sekcija »Krain« prevzela vodstvo planinstva v Triglavskem pogorju in izpodrinila zaslužni OeTC, katerega cilji so bili zgolj planinski, medtem ko je imela sekcija »Krain« nemškoosvajalne namene.
Mimo že omenjenih steza je nadelala sekcija »Krain« tudi lovsko stezo čez Prag, ki sta jo bila že pred leti zavarovala z lesenimi klini Požganc in Kobar za lovca Galleta. Zdaj sta jo opremila na Pragu z železnimi klini. Izpod Triglavske stene pa sta speljala zvezno stezo na Luknjo, da bi bil s tem omogočen dostop k novi koči tudi obiskovalcem iz Trente. Tako je bilo tega leta izvedenih kar dvoje dostopov za planince: Iz Kota in iz Vrat.
Dne 30. julija je bilo pri novi koči, ki jo imenujejo v poročilih »Triglavhütte«, zbranih že nad sto ljudi. Koča, v kateri je bilo prostora za največ 30 oseb, je bila prenatrpana. Ljudje so zakurili pred njo velik ogenj in prečuli noč na prostem. Ko pa je posijalo prvo sonce, so zagledali prizor, ki smo ga danes že vajeni, tedaj pa so ga videli prvič. Ves greben, tja do vrha Triglava, je bil posejan z ljudmi. Ta dan je obiskalo vrh 85 planincev.
Ob deseti uri je bila slavnostna otvoritev koče. Pevski zbor je zapel pesmi »Das ist der Tag des Herrn« in »Das deutsche Lied«. (»To je gospodov dan« in »Nemška pesem«). Nato je Gregor Rabič izročil ključe načelniku sekcije »Krain«, Karlu Deschmannu, ki je imel plamteč nagovor, ki ga je zaključil z besedami: »Und du, Altvater Triglav, strecke deine Hand schützend über unsere deutsche Erde«. (»In ti, očak Triglav, varuj s svojo roko našo nemško zemljo.«). (PI. vestnik 1910, str. 193). Da, tako je bilo leta 1887 in te besede je izrekel mož, ki se je pisal svoj čas Dragotin Dežman. In isti Dragotin Dežman je leta 1855 zapisal v Bleiweisovem koledarju (str. 57) te-le vrstice:
Naj bode tistim v prid le ta po,-povest,
ki gerdit le domači jezik znajo,
in druzga nič, kot kruh domači jest',
če glas slovensk' le slišijo - godrnjajo.
Gotovo ni za tak nesramne žnablje
mazila boljšega na svet' kot – grablje!
Berlinski zastopnik DOeA V je ob tej priložnosti imenoval našega očaka »nemškega kralja Julijskih Alp«. Kako v živo zadeta je bila slovenska narodna zavest s tem početjem, je izraženo v člankih takratnega dnevnega časopisja (»Slovenski narod« z dne 6. VIII. in 25. IX. ter »Slovenec« z dne 4. in 5. VlII.).
Izmed vzponov v Triglavskem pogorju in na Triglav je omeniti vzpone dr. H. Tume. To poletje je bival teden dni na Velem polju pri sirarju Blažku iz Podjel. V enem tednu je bil kar štirikrat na vrhu Triglava. Izvršil je tudi prvi planinski vzpon na Virnar. Tega leta je bil tudi prvič na Triglavu župnik Jakob Aljaž, poznejši »Triglavski župnik«. V njem je tedaj dozorel sklep, da mora za vsako ceno stati pod Triglavom slovenska koča, kjer bi se zbirali slovenski planinci, ker le tako bi bil mogoč uspešen boj proti prodirajočemu nemškemu planinstvu in alpinistiki.
Leta 1887 je obiskalo Baumbachovo kočo 37, Deschmannovo pa 108 planincev.
1888.
Sekcija »Krain« je imenovala kočo nad Peklom »Deschmannhütte« (Deschmannova koča).
Koča Marije Terezije je bila že zelo slaba. Zavoljo tega so se kopičile pritožbe, ki so bile delno upravičene. največkrat pa zaradi konkurence, ker si je hotel DOeAV osvojiti vse področje okrog Triglava. Koča Marije Terezije je bila zaradi slabe lege resnično zelo vlažna. Plesen je pokrivala vso opremo, pečica pa je vedno zarjavela. V Gorici je bila ustanovljena sekcija »Görz« DOeAV, kar naj bi bil dokaz, tako trdi kronika sekcije Küstenland, str. 277, da se je DOeAV ukoreninila v teh predelih. V tem letu je obiskalo Deschmannovo kočo 68, Baumbachovo kočo pa 40 planincev.
1889.
OeTC se še ni vdal. Skušal je podaljšati svoje delovanje v Triglavskem pogorju, kar mu spričo močne organizacije DOeAV ni uspelo. V OeTZ, str. 117, navedenega leta beremo, da bo OeTC prestavil kočo Marije Terezije na vzvišen prostor, da s tem odstrani glavni nedostatek koče, to je vlago. Vendar je ostalo le pri nameri.
V OeTZ najdemo pritožbe zaradi koč DOeAV, v Mitteilungen pa pritožbe zavoljo zgradb OeTC.
Med vzponi je omeniti vzpon matere in dveh hčera Herzberg, ki so meseca avgusta izvedle z Moto vzpon iz Trente po Kugyjevi poti na vrh Triglava. Jenny Herzberg in njeni hčerki so bile znane planinke tedanje dobe (Herzberg, OeTZ, 1890, str. 61).
Tega leta je bil izvršen prvi turistični vzpon po lovski stezi čez Komarja in po novi direktni smeri čez zahodno ostenje na Zaplanjo. Izvedla sta ga Mota in Bois de Chesne. Le-ta je obiskal tudi Kanjavec. Pozneje je zboljšal smer čez Komar.
Konec avgusta je prišel na Dovje župnik Jakob Aljaž, kjer je ostal do svoje smrti (1845 -1927).
V letu 1889 je bilo na Triglavu 76 oseb (štiri ženske), v Deschmannovi koči 82, v Baumbachovi koči pa 36 oseb.
1890.
Hotel Sveti Janez v Bohinju je najel od KID Jože Mencinger iz Bohinja. (OeTZ, 1890, str. 129).
V Mojstrani je bila navedeno leto ustanovljena cementarna.
V poletju tega leta je bila prvič preplezana Severna stena. Podatki o tem vzponu so se nam ohranili po ustnem izročilu trentarskih lovcev in poznejših vodnikov. Vzpon je izvedel Andrej Berginc, vulgo Štrukelj iz Trente, kot gonjač divjih lovcev. Njegova smer ni točno znana, vemo le, da je plezal nekje tam, kjer vodi danes slovenska smer. vstopil pa je zanesljivo bolj vzhodno, mogoče tam, kjer sta pozneje vstopila Komac in dr. Tuma. Po Slovenski grapi je prišel v Slovensko krnico (levo od slapa) ter izstopil skozi enega izmed številnih kaminov v levi mejni steni krnice. Ti kamini so vsi lahko prehodni, nekateri so pravzaprav le strmi žlebovi. Dvajset let pozneje je preplezal Berginčevo smer Jože Komac - Paver.
Dne 22. XII. je pri podiranju ubila smreka prvega trentarskega vodnika Antona Tožbarja, po domače Špika - Medveda. Tedaj je bil navzoč tudi njegov sin Tone, ki je preyzel po očetovi smrti dom in vodniški poklic. V mali kamniti kapelici v Trenti je podoba domačega slikarja, ki ponazoruje nesrečo Špika - Medveda. Sredi redkega gozda stoji razpelo, v ospredju pa leži pod deblom smreke Špik. Njegova vdova je ostala sama s šestimi otroki v skromnem domu pri Sv. Mariji v Trenti. Njegov sin Anton je postal lovski čuvaj Tržačana Bois de Chesne-a, lastnika botaničnega vrta »Juliana« v Trenti.
Leta 1890 je obiskalo Deschmannovo kočo 94, Baumbachovo kočo pa 39 planincev.
1891.
Tega leta je bil izveden prvi turistični vzpon iz Luknje na ZapIanjo. Plezala sta Mota in Bois de Chesne. Na težave sta naletela le v prvi stopnji tik nad Luknjo. Od tod sta prečila pobočje pod Plemenicami prav do Triglavskih podov (Kronika sekcije Küstenland, str. 347). Greben Plemenic je torej ostal nedotaknjen. Plezala sta po smeri, ki je bila Trentarskim lovcem že znana.
Številni obiski Triglava in razmah planinstva na Triglavu so prinesli nujno tudi prvo planinsko nesrečo. Prvi se je pravzaprav ponesrečil l. 1822 vodnik Korošec, ki ga je zadela strela, ko je prenočil z Bosijem na vrhu Triglava.
Dne 13. VIII. je odšel iz Mojstrane sodnik Holst iz Schöneberga pri Berlinu (Sestavljeno po poročilih v Mitteil. DOeAV, OeTZ ter Aljaževih spominih – PI. vestnik 1922).
Hotel je obiskati Deschmannovo kočo in sestopiti skozi Krmo v Radovno in na Bled. Pastirji so ga videli ob sedmih zjutraj v Kotu, nato je izginil brez sledu. Dne 24. julija so njegovi domači obvestili o tem sekcijo »Villach« DOeAV. Le-ta je organizirala nekako reševalno odpravo. Iz Mojstrane so odšli vodniki, orožniki in zasebniki, a iskali so zaman. Šele 4. septembra sta našla Holstovo truplo dva mlada Mojstrančana v Vratih (eden njiju je bil Blaž Kosmač). Stalo je na zvezni stezi Prag– Luknja. Slonelo je ob pečeh, roka je podpirala glavo, vse pa je prikrival mel, ki se vsipIje s sten. En čevelj je imel sezut, drugi pa je bil napol odvezan. Zdelo se je, da je Holst hotel odstraniti iz obutve pesek, ki je zašel vanjo med sestopom. Poleg trupla je ležal Baedecker in v njem ščipalnik na mestu, kjer je bilo zapisano: »Vratatal, sehr lohnend« (Dolina Vrat, hvaležno !). Pri mrliču so našli poleg drugih drobnarij tudi uro, ki se je iztekla do kraja. Iz vsega je bilo videti, da je Holst šel skozi Kot k Deschmannovi koči in nato sestopil čez Prag v Vrata. K tem ga je zavedla markacija z oznako »Vrata«. Markacija pa ga je privedla le do Praga (PI. vestnik, 1922). Na HoIstovem truplu ni bilo najti poškodb, zato ni verjetno, da bi bil padel, pač pa ga je najbrž izčrpala težavna pot. Njegova smrt je vzbudila v planinskih krogih precejšnje razburjenje. Sekcija »Krain«, ki je zavarovala stezo, je zaradi napadov odstranila markacije. Doba nadelanih steza še ni napočila. Holsta so pokopali dne 6. IX. na Dovjem. To je bil prvi planinec, ki ga je sprejelo dovško pokopališče. Ob grobu ponesrečenca je stal župnik Aljaž, kakor je stal pozneje še premnogokrat.
Dne 26. IX. je bila deponirana na vrhu Triglava prva vpisna knjiga. Darovala jo je gorska družba »Krummholz« z Dunaja. Knjiga je bila shranjena v pločevinasti škatli. Na vrh so jo prinesli trije udje imenovane družbe v spremstvu dveh vodnikov (OeTZ, 1891, str. 182).
OeTC je opremil svoji dve koči (Marije Terezije in Franca Ferdinanda) s konzervnimi zalogami (Spominsko sporočilo SPD »Po desetih letih«, str. 4). Sekcija »Krain« pa je shranila konzerve v Šmerčevi gostilni v Mojstrani. Na novo je markirala pot skozi Zajezersko dolino ter popravila pot od Prodov na Triglav.
1892.
Na predlog sekcije »Krain« so bili pooblaščeni za vodnike v Triglavskem pogorju Janez Rabič, Klemens, Jože Hlebanja in Franc Urbas, vsi iz Mojstrane.
Tega leta je v Slovencih končno dozorel sklep, da ustanovijo slovensko gorsko društvo. Meseca julija so se sešli na Stolu trije mladi slovenski planinci, udje društva »Piparjev«. Bili so to: Josip Hauptmann, Ivan Korenčan in Anton Škof. »Tuja roka zaznamenuje pota, postavlja koče in napravlja na slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Vzdramimo se!« so rekli mladeniči, podali si roke, se pobratili ter zatrdno sklenili, da ne nehajo preje, dokler ne ustanovijo slovenskega planinskega društva (Spominsko sporočilo SPD »Po desetih letih«).
Piparji na izletu k sv. Joštu. Karikatura H. Smrekarja
Že 22. septembra je bil ustanovni zbor, dne 13. X. je bil izvoljen začasni odbor. Le-ta je sestavil pravila, ki jih je potrdilo avstrijsko c. k. ministrstvo z odlokom z dne 10. I. 1893.
Izmed vzponov v Triglavskem pogorju je leta 1892 omeniti ture bratov Dolenc iz Kranja. Z Lovrencem Šestom sta šla 1. IX. skozi Suho na Rodico ter po grebenih na Šijo in sestopila k Sv. Janezu. Viktor Dolenc je šel nato sam s Šestom po novi jahalni poti, ki je bila zgrajena tega leta, iz Ukanca na Komno in Govnjače. Šla sta na Mahavček in Bogatin. (To je menda prvi turistični vzpon na Mahavček.) Dne 3. IX. sta šla čez Duple in Planino na Polju na Krn. To je drugi znani, vzpon iz Bohinja na Krn. (Prvi glej leto 1880); (Mitt. DOeAV 1895, str. 95, 96).
Leta 1892 je obiskalo Deschmannovo kočo 105, Baumbachovo kočo pa 72 planincev.
1893.
Dne 27. februarja 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Z njim se začne znova delovanje slovenskega planinstva okrog Triglava. Društvo je sklenilo, da zgradi svojo prvo kočo pod Črno prstjo.
OeTC je nadelal stezo od MaIInerjeve koče na vrh Črne prsti in markiral vso pot od Bistrice do vrha. Tudi kočo je malo bolje opremil.
Kočo Franca Ferdinanda v Zajezerski dolini so od leta 1893 imenovali »Schutzhütte bei den Triglav-Seen« (koča pri triglavskih jezerih). Ime je OeTC spremenil zavoljo tega, ker je na Zirbitzkoglu zgradil dom, ki je nosil ime avstrijskega nadvojvode Ferdinanda.
Od tega leta dalje je bila Deschmannova koča v poletju stalno oskrbovana.
Dne 21. do 23. VIII. je bila prvič markirana stara komunikacijska steza iz Soče v Bohinj, to je steza, ki vodi čez Komno, mimo nekdanje Bornove lovske koče, skozi Lepo Komno, Mala vratca, čez Planino za Skalo ter čez Brusnike v Sočo. Markiral jo je Jože Ravhekar iz Bohinjske Bistrice.
V letu 1893 je bila izvedena vrsta lepih vzponov. V zgodnjem poletju sta izvedla drugi turistični vzpon na Virnar Mota in dr. Camilo Baumgartner. Tretji vzpon sta izvedla istega leta Hinter in A. Belar, z novim dostopom iz Bohinjskih Vratc. Dne 14. X. so Mota, Paver in dr. Kugy prvi prekoračili Virnar. Šli so iz Bohinjskih Vratc čez vrh na Konjsko planino. Sestop je bil precej težilven. Še isto popoldne so šli vsi trije na Rjavca, to je glavo med koto 2585 m in Triglavsko škrbino. To je bil prvi turistični vzpon na to glavo. Z nje so si ogledali južno ostenje in 15. X. izvedli prvi vzpon s Prodov na Triglavsko škrbino. Iz nje so šli po že znani Kugyjevi poti na vrh. Dr. Kugy pravi, da so pričakovali izrednih težav, našli so pa najlažji dostop na vrh. Zares čudno je, da ni prej nihče našel dostopa z južne strani na vrh Triglava, posebej še čez Triglavsko škrbino. Šest je sicer trdil, da je prej že skušal premagati peči, a plezal je menda le z očmi, sicer bi jih prav gotovo preplezal, saj je bil sposoben planinec. Zelo verjetno je tudi, da mu ta lažji dostop ni ugajal, ker bi z njim odpadel za vodnike zelo važni »strahotni greben« med Malim in Velikim Triglavom.
Mota, Paver in Kugy so še istega dne obiskali tudi tretjo glavo v južnozahodnem grebenu ter sestopili čez Zaplanjo in vzdolž Plemenic k Luknji, to je po smeri, ki sta jo preplezala v vzponu Mota in Bois de Chesne leta 1891.
Dne 13. IX. je bi Ina vrhu Triglava takratni predsednik OeTC Julius Meurer s šestimi prijatelji.
Leta 1893 je izšla vodniška tarifa za vodnike Julijskih Alp in Karavank. Predloge je izdelala sekcija »Krain«, dokončno so stvar uredili v Radovljici, dne 30. aprila, ob navzočnosti številnih vodnikov, zastopnikov OeTC in DOeAV ter okrajnega glavarja Kalteneggerja (OeTZ, 1893, str. 149).
Istega leta je bil v Ljubljani ustanovljen klub »Planinskih piparjev«. Piparji so bili sočasno ustanovitelji SPD. Vsega je štel šest udov. V svojih pravilih je določal, da »piparji« ne smejo biti oženjeni in da morajo nositi s seboj čedro (Obširno poročilo glej: Planinski vestnik 1933, str. 167).
Leta 1893 je obiskalo Baumbachovo kočo 87, Deschmannovo kočo pa 99 planincev.
1894.
Spomladi leta 1894 so pričeli delavci tesati les za prvo kočo SPD pod Črno prstjo. Koča je bila dograjena prve dni meseca julija in je stala z opravo vred 1908 goldinarjev. Društvo je popravilo in markiralo dostop h koči. Slavnostna otvoritev je bila 15. julija. Bila je to manifestacija slovenstva in začetek narodnostnega boja v Triglavskem pogorju. Tudi Bohinjci so se zavedali pomena tega dogodka, saj so napisali na slavolok v Bistrici: »Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska!« S »prvo kočo« je bila mišljena prva slovenska koča, saj so stale že štiri koče drugih društev v Triglavskem pogorju. Koča pod Črno prstjo je bila imenovana po prvem predsedniku SPD dr. Orožnu – »Orožnova koča«.
Orožnova koča [risba Herbert Drofenik]
OeTC je priredil leta 1894 prvi vodniški tečaj v Gradcu. Udeležila sta se ga tudi dva bohinjska vodnika: Lovrenc Jelar in Peter Logar. Tečajniki so prejeli poleg diplom tudi praktična darila.
OeTC je nadelal pot od Prodov čez Triglavsko škrbino na vrh Triglava. V svojem glasilu javlja na str. 233, da je nova pot najkrajša in da se izogne razvpitemu grebenu.
Sekcija »Krain« je popravila pot skozi Kot in na Mali Triglav, kjer so bile izboljšane že izklesane stopnice. Pot so opremili s 155 klini. Popravili so tudi pot na vrh (Mitt. DOeAV, 1894, str. 237). Markirali so dalje stezo z Bleda čez Pokljuko h koči Marije Terezije in z Velega polja skozi Velsko dolino na Dolič (Mitt.1894, str. 37). Sekcija »Krain« je priredila prvi vodniški tečaj v naših krajih. Udeležilo se ga je 13 vodnikov. Tečaj je bil v Mojstrani in je trajal pet nedelj. Udeležili so se ga Jože in Klemen Hlebanja, Janez Klančnik mlajši, Peter Kovač, Janez Rabič, Franc Smukavc, vulgo Šmerc in Franc Urbas iz Mojstrane. Iz Kranjske gore je bil navzoč Janez Rogar; Iz Fužin (Bela peč) Johann Eichletter in Janez Juvan; z Dovjega Janez Legat; z Bleda pa Valentin Plemel in Franc Ausenek. Od trinajst udeležencev so vsi razen enega govorili nemški, trije so bili analfabeti. Tečaj so vodili dr. E. Bock, J. Vesel, dr. R. Roschnik, dr. F. Suppan in R. Kirbisch. Dne 17. marca je bil zaključni izpit in vodniki so prejeli diplome. Staremu triglavskemu vodniku Gregorju Legatu, ki je zavoljo starosti opustil vodniški poklic, so izročili posebno častno darilo (Mitt. 1894, str. 83, 84). Naslednje leto je tudi Janez Legat prenehal z vodniškim poklicem.
Leta 1894 je obiskalo Deschmannoyo kočo 145, Orožnovo kočo pa po otvoritvi 23 planincev.
1895.
Januarja 1895 je OeTC priredil drugi vodniški tečaj v Gradcu. Trajal je osem dni. Tečaj so vodili mlajši alpinisti, kakor Glanwell, Valker, Domenigg i. dr. (OeTZ, 1895, str. 63). V tečaj sta bila sprejeta tudi dva bohinjska vodnika, Gašper Arh in Janez Trojar iz Bohinjske Bistrice. Prejela sta lepi diplomi. OeTC je bil mlademu Slovenskemu planinskemu društvu naklonjen, posebno dokler je živel dr. Frischauf, ki je bil znan prijatelj Slovencev ter je podpiral njihove težnje. V narodnostnem oziru je bil OeTC nevutralen, medtem ko je bil DOeAV »širitelj in branitelj nemštva«. Zato so bili spori med OeTC in DOeAV neizogibni. Prerekanja zaradi potov, koč, zaslug in dela najdemo v vseh publikcijah obeh društev v času zadnjih dvajset let prejšnjega stoletja.
Februarja 1895 je začel izhajati Planinski vestnik, ki je postal glasnik slovenskega delovanja na Triglavu.
Meseca marca je bila ustanovljena prva podružnica SPD [na območju Triglava] v Radovljici, ki je postala središče gorenjskega planinstva. Za načelnika je bil izbran dr. Janko Vilfan, pobudnik ustanovitve te važne podružnice. Še istega leta je začela graditi kočo na Velem polju. Postavljal jo je Jože Ravhekar iz Bistrice. Delal je po lastnih načrtih.
Sekcija »Krain« je povečala Deschmannovo kočo z lesenim prizidkom, ki je meril 5 X 5 m. Delal ga je Gregor Rabič iz Mojstrane (Mitt.1895, str.199). Sekcija je nadelala pot iz Triglavske škrbine na Dolič, da skrajša pot v Zajezersko dolino.
Dne 24. julija sta bila na Triglavu Angleža Ellis Clar in H. Walker. Prvi je bil iz Londona, drugi iz Liverpoola (Mitt.1895, str. 164).
Dne 30. julija se je ponesrečil v Zgornji Krmi profesor Alois Schmidt iz Homotova na Češkem (Druga turistična nesreča). Na Konjski planini se je ločil od družbe, s katero je bil na Triglavu, in krenil sam v Krmo. Na malem plazišču nad studencem v Gornji Krmi je zdrsnil ter priletel v velike skale pod plazom. Zdrobil si je lobanjo. Okrog sedme ure zvečer sta ga našla delavca Slivnik in Valant iz Mojstrane, ko sta se vračala z dela s Triglava. Mimo ran na glavi je imel tudi druge poškodbe. Delavca sta odhitela v Mojstrano, drugo jutro je odšlo po ponesrečenca dvanajst mož, med njimi Smukavc, Urbas, Rabič, J. in K. Hlebanja. Dne 2. VIII. so Schmidta pokopali v Dovjem, kjer je že počival dr. Holst. Vse potrebno za prenos in pogreb je oskrbel župnik Aljaž (PI. vestnik 1895; Mitt.1895, str. 190).
Dne 7. VIII. je bil postavljen na vrhu Triglava Aljažev stolp. Načrte zanj je izdelal Aljaž sam. Postavil ga je iz lastnih sredstev na svojem svetu, ki ga je kupil vrh Triglava od dovške občine za 1 goldinar. Pozneje je podaril stolp, ki ga je izdelal mojster Belec iz Št. Vida nad Ljubljano, Slovenskemu planinskemu društvu. Posamezni kosi stolpa so tehtali 15 do 20 kg. Šest nosačev jih je v enem tednu znosilo na vrh, kjer jih je potem Belec s Požgancem in Kobarjem iz Mojstrane v petih urah sestavil. Stolp so s petimi bakrenimi žicami pritrdili na tla ter ga obložili s kamenjem. Kako čedno je bil opremljen, vidimo iz poročila v PI. vestniku iz leta 1895. Okenca so bila steklena, na policah sta stala dva kuhalnika in 6 kositrnih kozarcev. V stolpu so bili dalje: trije stolčki, dve odeji, barometer in vpisna knjiga. Toplomer je bil pritrjen na zunanji strani. Ob številnih obiskih so pa vse te stvari izginile. V začetku jih je optimistični Aljaž vedno znova nadomeščal, nazadnje pa je opustil jalovo prizadevanje. Dandanašnji so police prazne in skozi okenca brije gorska sapa. Le še obledela panorama na notranji strani stolpa nas spominja boljših časov.
»Kakor jeklene tvoje stene bodi trdna naša ljubezen do domovine, lepe naše domovine! In kakor neuspešno zaman drve vate viharji, naj se tudi zaman zaganjajo ob zvesto slovensko srce in kremeno voljo vsi orjaški navali volčjih tujcev. Kot ti stojiš neomajan, naj stoji slovenski dom, do konca dni!« (J. Abram, PI. vestnik 1904, str. 202).
Z zgraditvijo stolpa je Aljaž prehitel avstrijski alpski klub (OeAC), ki je nameraval postaviti železno zavetišče na Ortlerju. Ta misel se je prvič pojavila leta 1884, vendar ni bila uresničena. Leta 1895 pa je dobil Triglav svoj znameniti stolp, ki so ga skoraj povsod sprejeli z odobravanjem. Nevšečen se je zdel le tistim, katerim je bil tudi v napoto. V PI. vestniku iz leta 1896 so navedeni prvi zapiski v spominski knjigi Aljaževega stolpa. Teden dni nato, ko je bil stolp postavljen, so šli na vrh Triglava k »otvoritvi« župnik Aljaž, Matej Hubad, tovarnar Gasser in Požganc. Požganc je na vrhu namesto z možnarjem ustrelil z dinamitno patrono in tercet ubranih glasov je zapel »Ave stella maris« in »Triglav moj dom«. S tem je bila zaključena skromna svečanost (Aljaževi spomini, PI. vestnik 1922, str. 85). Pri sestopu z vrha se je Aljaž zagledal v oble oblike Kredarice. Ko je prišel v dolino, je takoj kupil od dovške občine ves hrbet Kredarice za 5 goldinarjev. Kupil je svet, na katerem naj bi stala slovenska koča pod triglavskim vrhom.
Še istega meseca je bila pod vrhom vzidana spominska plošča z napisom:
V spomin
VALENTINU VODNIKU
ki je bil na Triglavu dne 20. avgusta 1795. leta.
»Sklad nad skladom se vzdiguje,
golih vrhov kamen zid;
Večni mojster ukazuje:
Prid' zidar se les učit!«
Ob stoletnici postavila Aljaž in Matjan.
Že napis na plošči nam pove, da je bilo vse to delo Aljaža in kaplana Matjana. Da, v takratnih hudih nemških časih sta bila kar dva slovenska napisa na Triglavu in to na Aljaževem stolpu in na plošči.
Zaradi stolpa so Nemci in njihovi privrženci tožili Aljaža, češ da je uničil podzemno triangulacijsko znamenje prvega reda, s tem da je postavil nanj svoj stolp. To seveda ni bilo res, ker so merjavci l. 1876 postavili na vrhu le malo kamenito kojico in vanjo zasadili lesen drog. Vrh tega je ta kojica stala dobrih 10 metrov od mesta, kjer stoji Aljažev stolp. Zasliševanje kmetov, lovcev in merjavcev se je vršilo skrivoma, za Aljaževim hrbtom. Za tožbo je zvedel Aljaž šele tedaj, ko je že tekla pravda pol leta. Deželni geometer, češki Nemec, je zažugal: »Triglavski stolp odstranimo, župnik Aljaž bo pa plačal 1000 goldinarjev kazni.« (PI. vestnik 1922, str. 82). A prišlo je drugače. Stotnik Schwarz je dokazal, da s stolpom ni mogla biti uničena fiksna triangulacijska točka, ker je sploh ni bilo. Pri novi meritvi (glej leto 1896) je bil stolp določen za fiksno točko. V njegovo dno je bila vzidana škatla s pergamentom in s tem je postal stolp resnično fiksna triangulacijska točka. Zdaj je bil v varstvu državnih oblasti ter je postal nedosegljiv za nasprotnike.
Dne 20. avgusta, ob stoletnici Vodnikovega vzpona v triglavske višave, je bila slavnostno odprta nova koča na Velem polju in SPD jo je imenovalo »Vodnikova koča«. Ta dan je šlo 34 slovenskih planincev na vrh, med njimi tudi ena ženska. Pri slavnosti na Velem polju pa je bilo več ko 60 oseb. Kočo je blagoslovil kaplan Piber iz Srednje vasi, slavnostni govor je imel Grčar. Koča je bila zgrajena iz macesnovine. Imela je kuhinjo in sobo z ležiščem za 6 oseb. Mimo tega je bilo še nekaj prostora v podstrešju.
Septembra navedenega leta je bilo dograjeno Staničevo zavetišče pod samim vrhom Triglava. Tudi zanj je izdelal načrt Aljaž. Stroški so šli na račun SPD. V živo pečevje izstreljeno in izklesano zavetišče je v južnem ostenju Triglava, 55 m pod glavnim vrhom. Dolgo je 2.40 m, široko 2.20 m in 2 m visoko. V njem je prostora za 16 ljudi. Vanj so postavili mizo, dve klopi, okrogel stol ter toplomer. Zapirala so ga močna lesena vrata z okencem. Ker ni bilo v vsej zgradbi nobenega železja, je bilo jasno, da naj bi zavetišče služilo ob hudi uri tistim, ki bi jih neurje zalotilo na izpostavljenem vrhu. Zavetišče sta izdelala Klinar - Požganc in Kobar iz Mojstrane. Zavoljo te skromne zgradbe si je Aljaž spet nakopal pravdo. Nemci so ga tožili, da ga je dal postaviti na državnem svetu. Tedaj je namreč verski sklad kupil od KID ves svet na južni strani Triglava. Nemci so se že veselili, da bo moral Aljaž zavetišče zazidati, pa je minister, grof Falkenhayn, rodom Čeh, razsodil, da ostane zavetišče last SPD, ki plača za prostor najemnino. Aljaž se je pobotal za najemnino letnih 10 krajcarjev (PI. vestnik 1922, str. 86).
M. M., Debelakova-Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
Za slovensko planinstvo na Triglavu je najpomembnejše leto 1895. V septembrski številki Planinskega vestnika beremo tega leta naznanilo Slovenskega planinskega društva:
»Vsem Slovencem naznanjamo preveselo vest, da smo si v staro last spet priborili velikana slovenskih gor, veličastni Triglav. Postavili smo letos na njega vrhunec po vsej Evropi zasluli Aljažev stolp, malo niže imamo imenitno Staničevo zavetišče in na Velem polju prijazno letovišče: Vodnikovo kočo; ta mesec pa smo zasnovali še četrto našo stavbo, ki bo dokončala v divno celoto naše domoljubno delo okoli slovečega Triglava.«
Nato sledi naznanilo, da bo SPD gradilo triglavsko kočo na Kredarici. Naznanilo neha z besedami: »Hvala Bogu, da bomo spet pod svojo streho na svojem Triglavu, da nas ne bodo več odurno pehali od sebe naši domači markovci in naši, svoj slovenski rod nesramno sramoteči, slovensko poštenje na prodaj noseči paraziti. Naš je Triglav in ostane naš na veke!«
Dežmanova koča sekcije »Krain«: DÖAV. Glej tudi obsežna,
sklenjena snežišča, led sega očividno do vrha Glave.
Foto Lergetporer, Bled
Meseca septembra je dal Aljaž napeti 130 metrov močne železne žice med 34 železnimi klini, ki so jih delavci vdelali s cementom vzdolž grebena od Malega do Velikega Triglava. Triglav je bil zdaj čez in čez okovan. Njegove usode pa ne smemo gledati z očmi alpinista. Triglav je romarska gora Slovencev, zato so morali biti prirejeni vsi dostopi tako, da pride po njih lahko vsakdo na našo »sveto goro«.
Meseca oktobra so v Gornji Krmi zapele sekire. Deset delavcev je sekalo in tesalo les za triglavsko kočo. Delo je vodil Klinar - Požganc. Meseca decembra je šel vodnik Šmerc s štirimi Mojstrančani na Triglav. Zaradi hudega viharja so dosegli le vrh Malega Triglava (PI. vestnik 1896, str. 66).
Leta 1895 je bilo na vrhu Triglava 276, v Deschmannovi koči pa 241 obiskovalcev.
1896.
Že v zgodnji pomladi tega leta so jeli delavci spravljati les na Kredarico. Aljaž je dal v to svrho izdelati v Kranju 300 metrov konopnene vrvi in dvojne sani. Vrv je nato razpolovil, tako da sta bili na razpolago dve 150 m dolgi vrvi. Z vreteni so nato vlekli s hlodi obložene sani na Kredarico. Vsako vreteno so gonili štirje možje, eden pa je hodil vštric z rtiči ter pazil, da se sani niso zatikale. Pri delu je bilo zaposlenih 20 delavcev, ki so v 50 dneh brez najmanjše nezgode spravili za tri vagone lesa na Kredarico. Vsa dela, tudi pri stavbi, je vodil Požganc. Ostalo gradivo za kočo so nosači znosili skozi Kot. Tesarska dela sta opravila oče in sin Škander iz Srednje vasi.
Sočasno je SPD gradilo še drugo stavbo, malo kočo v Vratih.
Dne 14. III. je bila ustanovljena v Tolminu Soška podružnica SPD, ki je svoje poglavitno delo posvetila območju Krna.
Junija 1896 je šel pastir Jože Jakelj iz Vrat čez Luknjo v Log, nato čez Trebiščino v Zajezersko dolino ter čez Hribarice na Velo polje. Hodil je v cokljah, v oprtniku pa je imel škornje, ker je nameraval obiskati v Bohinju prijatelja Vojvodo. Na Velem polju pa je zvedel, da je prijatelj umrl že v začetku leta (Vojvoda je bil triglavski vodnik). Jakelj se je torej vrnil čez Kredarico in Prag v Vrata k svojim ovcam, svoje škornje pa je zastonj nosil čez Triglavsko pogorje. (Aljaževi spomini).
Dne 9. julija je bila odprta nova koča v Vratih. Stala je na ravnici, desno od današnjega Aljaževega doma. Merila je 5.20 X 5.20 m notranje luči ter imela 1.70 m širok strem, da je pod njim lahko stala miza s klopmi. Stroški za kočo in opravo so znašali 400 goldinarjev (PI. vestnik 1896, str. 107). Blagoslovil jo je župnik Aljaž ob asistenci 6 duhovnikov. Otvoritveni govor je imel takratni predsednik SPD, profesor Orožen. Kočo so imenovali »Aljaževa koča v Vratih«. Slavnost je bila zelo prisrčna in slovenske pesmi so odmevale od triglavskih sten. Kočica ni bila oskrbovana, nanjo je le pazil pastir Jakelj, ki je rad postregel planincu s sirom in mlekom v svojem stanu na Turkovi planini.
Dne 24. julija je nadporočnik Ludvik Guttmann vzidal (PI. vestnik 1896, str. 118) v sredino Aljaževega stolpa, 50 cm v tla, podzemsko znamenje, ploščo z rdečim križem in zapečateno steklenico. V steklenici je listina, napisana v nemščini: »To trigonometrično točko je določil c. kr. vojaški trigonometrijski oddelek dne 24. julija leta 1896 za vlade Njegovega c. in kr. Apostolskega Veličanstva Franca Jožefa I., Ludvik Guttmann, c. in kr. nadporočnik peh. polka 101.« Na listini so tudi podpisani trije vojaški pomočniki. S tem je postal Aljažev stolp državno triangulacijsko znamenje.
Dne 10. avgusta je bila izročena prometu najvažnejša postojanka slovenskega planinstva – Triglavska koča na Kredarici. Že 9. VIII. se je zbralo v novi koči skoraj 100 planincev. Z vrha Kredarice pa je podjetni Alojzij Knafelc spuščal bengaličen ogenj. Že za dne je odšla dolga vrsta planincev na vrh Triglava in ob Aljaževem stolpu se je zbralo 70 Slovencev in Čehov. Po Aljaževem optičnem sistemu so telegrafirali z velikim loparjem na Dovje besede: »Danes je 70 potnikov vrh Triglava, vreme krasno, veselje splošno.« Aljaževa sestrična je razbrala na Dovjem besedilo in poslala brzojavko v Ljubljano. Po slavnostnih govorih sta zadoneli na vrhu Triglava pesmi: »Lepa naša domovina« in »Kje dom je moj«. Ob deseti uri je župnik Aljaž blagoslovil kočo in opravil obredne molitve v latinskem in slovenskem jeziku. Pevce je vodil Matej Hubad, Aljažev prijatelj, ki je že tudi prisostvoval intimni otvoritvi Aljaževega stolpa. Župnik Aljaž je v svojem govoru dejal: »Ko sem se sprehajal po Kredarici, tej lepi, pa skoraj goli planici, kjer stoji naša nova koča, sem našel le tri vrste cvetic: bele, modre in rdeče. Že narava sama nam priča, da je to pogorje slovensko. Čeprav je naša koča slovenska, bo vendar tako urejena, da bo ustrezala turistom vsakega naroda. Vsi, brez razločka, bodo enako prijazno sprejeti, to zahteva že slovenska gostoljubnost (PI. vestnik 1896, str. 126). Še isti dan so se planinci vrnili skozi Kot ali Velo polje v dolino. Na koči pa je bila pritrjena marmornata plošča z napisom, ki pove obiskovalcu, da je postavilo ta »najvišji planinski dom SPD v četrtem letu svojega obstanka, po načrtih in vodstvu častnega člana Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga otvorilo dne 10. avgusta 1896«.
Prvotna koča na Kredarici (odprta l. 1895)
»... Naloge svoje se Sloven zaveda. –
Na lastni zemlji tujec noče biti,
To priča koča ta - le vrh Triglava,
Ki nema vendar more govoriti:
V prisego dvignjena sem roka prava
V nebo, kjer sodni stol stoji pravice,
Da gore prej bo padla siva glava,
Kot v tujo last preide očetnjava.«
(Finžgar, PI. V. 1896).
Še istega meseca je začel Aljaž z delom za kapelico na Kredarici. SPD pa je začelo graditi novo pot od Begunjskega vrha čez Kotel na Kredarico.
Sekcija »Krain« je tega leta nadelala in zavarovala pot čez Prag ter deponirala na glavnem vrhu Rjavine vpisno knjigo.
1897.
Vodniškega tečaja DOeAV v Gradcu sta se udeležila dva slovenska aspiranta: Peter Rabič iz Mojstrane in Anton Ojcinger iz Ovčje vasi. Istega leta je bil zbrisan iz seznama vodnikov Janez Klančnik, ker je šel v Ameriko. Vodniku Lovrencu Jelarju iz Ribčevega laza je DOeAV odvzel društveni znak in ključe svojih koč, ker navzlic opominom ni hotel nositi društvenega znaka ter je markiral za SPD pot, ki jo je njega dni že markirala sekcija »Krain« (PI. vestnik 1896, str. 128).
Oskrbnik Vodnikove koče je bil planšar France Stare. Ključ za triglavske koče (en ključ je odpiral vse koče) so imeli v Bohinjski Bistrici vodniki: Janez Trojar, Gašper Arh, Gašper Logar in občinski tajnik Jože Ravhekar ter gostilni Bevc in Mencinger. V Stari Fužini pa vodnik Anton Šest, v Srednji vasi Lovro Škantar, v Ribčevem lazu Lovro Jelar.
Baumbachova koča v Trenti, zadaj na desni Pihavec
Foto Lergetporer, Bled
Triglavska koča na Kredarici je dobila dobrega oskrbnika, Antona Pekovca iz Starih Fužin, ki je postal obenem tudi meteorološki opazovalec. SPD je namreč odprlo na Kredarici vremensko opazovalnico. To seveda s podporo avstrijskega centralnega metereološkega zavoda na Dunaju. Le-ta mu je dal tudi na razpolago potrebne instrumente: aneroidni barometer, dva termometra, polimeter, dežemer in snegomer, vetrnico, sončno uro, kompas in termometer za maksimum in minimum.
Dr. Frischauf pravi, da je prvi triglavski oskrbnik in vremenski opazovalec znal več jezikov in da je latinščino bolje obvladal ko marsikateri abiturijent (OeTZ, 1897, 210).
V poletju 1897 je imel triglavski župnik spet imenitno idejo. Dovški učitelj Jeglič mu je z oljnatimi barvami naslikal na pločevino Pernhartovo panoramo, ki jo je opremil z imeni. To panoramo je dal Aljaž pritrditi v notranjosti Aljaževega stolpa. Še dandanašnji je tam. Znana je vsem slovenskim planincem in tujim obiskovalcem Triglava. Leta 1897 je Frischauf predlagal, da bi zgradilo SPD jahalno pot skozi Krmo prav do Kredarice. Stroški bi nanesli okrog 5000 goldinarjev. Aljaž in Požganc sta hitro določila smer poti, ki bi bila poldrugi meter široka. Žal ni prišlo do uresničenja tega načrta.
Soška podružnica SPD je markirala stezo iz Tolmina čez Globoko v Bohinj.
M. M. Debelakova-Dedaj;
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
Dne 12. VIII. je bila slavnostna blagoslovitev kapelice na Kredarici. Te slavnosti se je udeležilo nad 200 ljudi. Ze v zgodnjih jutranjih urah se je zbralo na vrhu Triglava 70 slovenskih planincev obojega spola. Dovški pevci so zapeli pesem »Oj Triglav, moj dom!« Kakor pravi poročilo v Vestniku, so ubrani glasovi tako močno zadoneli, »da so jih čuli do Deschmannove koče.« Dopoldne je dekan Novak iz Radovljice blagoslovil novo kapelico. Nato so bile brane kar tri maše. Prvo je bral dekan Novak, drugo kanonik Sušnik, tretjo triglavski župnik Aljaž. Kapelica je zidana iz rezanega kamna. Široka je 1.70 m, dolga 3.20 m. Nad vrati je železen, odprt zvonik, v katerem visi 14 kg težak zvon.
Leta 1897 je avstrijski geografski institut izdeloval nove posnetke terena v Triglavskem pogorju. Stotnik Kratky je določil višino Triglavske koče na 2515 m, Marije Terezije koče na 2404 m, Deschmannove na 2323 m, Vodnikove pa na 1693 m.
Navedenega leta je obiskalo vrh Triglava 313, Triglavsko kočo 233, Deschmannovo kočo pa 224 planincev.
1898.
Napredek planinstva in turizma je videti tudi v napredovanjuvasi ob vznožju Triglavskega pogorja. Mojstrana je leta 1898 dobila poštni urad in ustanovila vaško godbo. Gostilna Šmerc je razširila svoj obrat in prizidala veliko vrtno verando.
Sekcija »Krain« je bila deležna podpor od vseh strani. Posebno so jo podpirale ustanove; »Krainische Sparkasse, Zentralausschuss im Eisenbahnministerium (glej poročilo v Mitt. 1898, str. 51) i. dr. Za vsako ceno je hotela obdržati vodstvo planinstva v Triglavskem pogorju. Zavoljo prizadevnosti SPD je pačasi vendarle uvidevala, da ji to ne bo mogoče, zato je jela popuščati ter usmerila svoje delovanje v druge predele Julijskih Alp, predvsem pa v Kamniške in Savinjske Alpe.
Soška podružnica SPD je markirala stezo iz Podbrda na Črno prst, Radovljiška pa skozi Suho na Rodico. Na planini Suhi je najela stan kmeta Vraniča ter ga opremila za planince.
Dne 26. decembra so izvedli drugi zimski vzpon na vrh Triglava Mota, Paver in dr. Kugy. Pristopili so iz Krme. Ker je bila koča Marije Terezije zasnežena, so šli zdržema do vrha in se po isti poti vrnili v Mojstrano. Sneg je bil dobro osrenjen, hoja po njem lahka. (Kugy: »Aus dem Leben eines Bergsteigers«, 1924, 68).
Leta 1898 je obiskalo Aljaževo kočo 56, Vodnikovo 33, Orožnovo 42, Deschmannovo pa 228 planincev.
1899.
Mitt. DOeAV poročajo na strani 36, letnik 1899, o težavnem položaju sekcije »Krain«, ker neznanci vedno znova uničujejo in kradejo kažipotne table in napise. Konkurenčni in narodnostni boj je bil v polnem razmahu. Odveč bi bilo naštevati vse intrige in izmišljotine, s katerimi je skušalo nemško društvo izpodriniti Slovence. Zaradi varnosti je SPD vknjižilo ves prostor, kjer stoji Triglavski dom, in ves vrh Kredarice s točno določenimi mejami v zemljiško knjigo v Kranjski gori na svoje ime. Prav v ta prostor so se namreč tujci neprestano zaganjali. Ponavljala se je ista pesem kot pri Aljaževem stolpu. Tako početje je bilo zoprno vsem resnim planincem in alpinistom. Zato je zapisal slavni alpinist Hans Wödl v OeAZ, ko je ocenjeval koledar DOeAV za leto 1899, tole: »... seznam koč v Triglavski skupini ni popoln. Čeprav ste z SPD v sovraštvu, ni zamolčati dejanskega stanja.«
V tem letu sta se vrstila na Kredarici kar dva oskrbnika: za J. Hamerlicom je prevzel službo Primož Pušar.
Prvi Aljažev Dom v Vratih
Metereološka postaja je bila izpopolnjena z barografom, tIakomerom samopiscem in tlakomernim toplomerom.
Odbor sekcije »Krain« je ustanovil rešilne postaje. Poverjeniki so bili vodniki v izhodiščih, vodstvo je ostalo v rokah odbora. Kot aktivni členi so pristopili tudi udje sekcije »Krain«.
Najmlajši obiskovalec Triglava je bil zdaj 9 letni sin A. Knafelca. Vse do tega leta je bil najmlajši planinec, ki je dosegel vrh Triglava. 11-letni Karl Domenigg, ki ga je obiskal leta 187l.
Leta 1899 je bilo v Aljaževi koči 28, v Vodnikovi 42, v Triglavski 106 in Deschmanovi 192 planincev.
1900.
V aprilu sta bila na Triglavu brez vodnika dr. H. Pfannl in F. Maischberger, slavna dunajska alpinista. Hodila sta v krpljah.
Tega leta so začeli vrtati Podbrdski predor.
Slovensko planinsko društvo je nabaviIo za Kredarico kompenziran anereid za višino 2500 metrov.
Vodnik Lovrenc Škantar (sin starega Šesta) je dobil od DuÖAV nagrado, ker je ovadil nekatere poškodovalce kažipotnih tabel.
Zaradi Triglavske koče so začeli Nemci spet pravdo proti SPD. V tožbi so trdili, da stoji polovica triglavske koče in vsa kapelica na svetu verskega sklada, Deželna direkcija je poslala na Kredarico geometra Hohna s štirimi figuranti ter zastopniki verskega sklada. Tožene stranke je zastopal osebno Aljaž, kot odvetnik dr. Fran Tominšek, kot izvedenec pa ing. Žužek. Dne 18. VIII. je ugotovila komisija, da stojita koča in kapelica na dovškem svetu. S tem je bila Triglavska koča za vedno varna pred napadi.
Leta 1900 je bila zgrajena vozna cesta iz Soče v Log. S tem je revna Trenta dokaj pridobila, saj je bila njena zveza s svetom zelo slaba in težavna. Planinci in turisti so prenočevali v Logu v Baumbachovi koči in v gostilni »Pri Triglavu«. V prvo so zahajali nemški, v drugo pa slovenski planinci. Nevtralci pa v obe.
Dne 11. septembra je bila prva poroka na Kredarici. Župnik Aljaž je poročil Jelko Hrovatovo s piparjem Korenčanom.
Triglavsko kočo je oskrboval J. Lipovšek z ženo.
Od avgusta do oktobra so gradili delavci vozno pot iz Mojstrane v Tnalu. Delo je nadzoroval Aljaž, delal pa je seveda Požganc. Pot je bila zelo potrebna, ker je ob hudi uri drla po starem kolovozu voda, da ni bilo mogoče pristopiti v Kot ali Krmo. SPD je stala pot 1.000 kron.
V Orožnovi koči je bilo 44, v Vodnikovi koči 39, v Deschmannovi koči 156 obiskovalcev.
1901.
Dne 7. prosinca je bila blagoslovitev dela pri Podbrdskem predoru. Z obeh strani je bil prevrtan hrib za kakih 200 metrov.
Dne 19. maja je bila otvoritev nove poti v Tnalu. Slovesnosti so prisostvovali poleg osrednjega odbora SPD podružnični odbori ter častna člana SPD, Frischauf in Aljaž.
Tega leta je bila prvič oskrbovana Orožnova koča. SPD je izboljšalo opravo koče in popravilo dostope na Črno prst.
V Triglavski koči je prevzel oskrbništvo Arh z ženo.
Dne 11. julija se je ponesrečil na Bratovlji peči na Pokljuki dr. Ivan Jan. Dr. Jan je živel kot upokojenec v Gorjah, doma pa je bil iz Podhoma. Ker je bil živčno bolan, je začasno prebival na planini Klek. Zakaj se je zgodila nesreča, ni znano. Dr. Jan je padel kakih 400 metrov globoko. Truplo je našel slučajno neki pastir. Jana so pokopali dne 14. VII. v Gorjah.
To leto beleži še drugega ponesrečenca. Dne 10. VII. je odšel z Bleda profesor K. Adörfer iz Pressburga. Z njim sta bila dva dečka znane družine in njihov učitelj. Prenočili so v Malnerjevi koči. Drugi dan so odšli proti vrhu Črne prsti. Na dokaj strmi vesini pod vrhom, že na tolminski strani, je zagledal profesor lepo očnico. Ko se je sklonil, da bi jo odtrgal, je zdrsnil. Smeje se je vzkliknil: »hopla!« ter zgrabil za grmiček. Pri tem pa je ponovno zdrsnil, se prekobalil in izginil v globočino. Dečka sta takoj sestopila k Malnerjevi koči. Rešitelji so našli ponesrečenca kakih 300 metrov pod krajem nezgode. Bil je mrtev. Imel je večkrat prelomljeno hrbtenico, roke in noge. V roki pa je še vedno držal nepoškodovane očnice.
V Mojstrani je umrl vodnik Blaž Kosmač, p. d. Lakota.
Tega leta je SPD oskrbovalo tudi Vodnikovo kočo na Velem polju. Oskrbnik je bil Pekovec.
Dne 5. VIII. je Soška podr. SPD odprla TiIlerjevo kočo na Krnu.
Obisk: Orožnova koča 88, Aljaževa koča 110, Triglavska koča 241, Deschmannova koča pa 177 obiskovalcev.
1902.
Sekcija »Krain« je čutila, da je v Triglavskem pogorju spodrinjena od SPD. Ker so Nemci radi obiskovali našo kočo na Kredarici, je objavila v Mittellungen (str. 135, 1902) razglas, naj obiskujejo člani DuÖAV v prvi vrsti Deschmannovo kočo, ki jo je sekcija zgradila z velikimi denarnimi žrtvami.
V Aljažu pa je tedaj zorel nov, velikopotezen načrt: hotel v Vratih. Skrbno in vestno je izdelal načrt. O vsem je poročal dr. Tominšek na občnem zboru SPD in predlog za zidavo doma je bil sprejet. SPD je kupilo prostrano ravnico, kjer je stala Aljaževa koča in začela takoj z delom. Zelo važno vprašanje je bila napeljava vode. Aljaž je zajel v Cmirovem pobočju stalen studenec v rezervar; od Kranjske industrijske družbe je kupil že rabljene vodovodne cevi in vodovod za novi Aljažev dom je bil izpeljan.
Leta 1902 je bil izvršen zelo lep vzpon. Dne 22. VII. sta Ernest Eitner in ing. Eduard Pichl preplezala greben Plemenic. Prestopila sta čez Zajavor na Luknjo in sledila grebenu do Zelenic in Zaplanje. Hotela sta preplezati še zahodne stene vrhnje gmote, a zaradi slabega vremena nista izvedla namere, temveč šla po Kugyjevi poti na vrh. Prenočila sta v Triglavski koči in dne 23. VIII. prečila ledenik do Kugyjeve grede ter vstopila v peči severnega grebena. Greben sta dosegla nad strmo stopnjo grebena. To je prvi vzpon po severnem Triglavskem grebenu.
Tega leta je neutrudljivi iskalec steza in prostorov za graditev koč SPD, dr. Franc Tominšek, pregledal možnost steze pod Cmirom in čez Kozjo dnino k Begunjskemu vrhu. V družbi gonjača Turka in Prežganca je našel potrebni prehod za novo in razgledno stezo iz Vrat na Triglav. Že prihodnje leto je bila dograjena in zavarovana steza, ki ji priznajo vsi triglavski obiskovalci, da je res najlepši in najkrajši dostop iz Vrat – Tominškova pot.
Obisk: Orožnova koča 95, Vodnikova koča 106, Deschmannova koča pa 283 obiskovalcev.
1903.
Vodniškega tečaja DuÖAV v Solnogradu sta se udeležila tudi dva Slovenca: Jože Komac (Paver) iz Trente in J. Pečar iz Kranjske gore.
Na Jesenicah je bila ustanovljena Kranjskogorska podružnica SPD. S tem je bila razbremenjena Radovljiška podružnica, obenem pa se je težišče planinstva premaknilo v Dolino.
Dne 16. VII. se je zgodila na ledeniku manjša nezgoda. Dr. Leithe iz Beljaka si je zvil pri padcu nogo in je dobil lažje poškodbe. Arh in oskrbnik Deschmannove koče sta nudila prvo pomoč, v dolino ga je spravila rešilna odprava iz Mojstrane pod vodstvom g. Winziga.
[Vinjeta: Marjan Keršič - Belač]
M. M. Debelakova - Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
Dne 6. IX. je bila izročena prometu nova pot iz Vrat na Kredarico, ki jo je nadelal tedaj že priletni Požganc. Pri Aljaževi koči se je zbralo ob stavbi še nedograjenega novega doma veliko planincev in domačinov. Skupno so odšli po novi poti na Kredarico. Pot je dobila ime po dr. Francu Tominšku, dolgoletnem predsedniku SPD. To je le mala odololžitev možu, ki je v najhujših časih zatiranja in hujskanja naredil toliko za našo slovensko zemljo in sočasno za naše planinstvo. Dr. Tominšek je bil živ slovenski ogenj sredi narodnostnega boja. V gorah je bil zdaj tu, zdaj tam, neutrudljiv, vedno vesel, podjeten in neugnan. Stari vodniki, ki so hodili z njim, ga radi pomnijo in še danes živi »dr. Planinšek« v Trenti, kjer sta z Abramom – Trentarjem snovala in izvedla marsikatere pametne planinske naprave. O tem našem Tominšku, so rekli Nemci, »da je gospod najhujši hujskač zoper nemštvo in sekcijo Krain, in da ima navado, da otvori vsako slovensko planinsko kočo »mit einer Brandrede« zoper DuÖAV«.
Danes, ko hodijo novi rodovi iz Vrat na Triglav ki ne razmišljajo o časih, ko je bila zgrajena ta pot, vedo brez vsakih pomislekov, da je ta pot kratkočasnejša in krajša od one čez Prag. No, v prejšnjih časih je bilo to drugače. Sekcija Krain je napisala, da je ta »konkurenčna pot« uro daljša od poti čez Prag, ki je poleg tega lepše izpeljana itd. itd. Posebno prav je prišla nezgoda, ki se je pripetila na novi poti.
Družbi, ki je šla po Tominškovi poti, se je priključil tudi Anton Gregorc iz Ljubljane. Ker ga je prijel krč v nogo, je zaostal. Na njega lastno željo ga ostali niso čakali in tako je počasi romal v višave, počival in fotografiral. Ob devetih je bil šele pri Okencu. Tu je prenočil. Ob 4. zjutraj pa je zavil po grapi navzgor, ker je mislil da bo tako najhitreje prišel do tople pijače v Deschmannovi koči. V enem izmed številnih žlebov je zdrsnil kakih šestdeset metrov in ko je padel še drugič, je bil od lakote in napora tako slab, da ni mogel naprej. Prenočil je drugič v mali duplini. Tretji dan je bil že preslab, da bi izplezal iz zagate. Prenočil je še v tretje. Dne 9. IX. je slišal klice in
strele. Začel je vpiti in njegovim klicem se je oglasil mladi gonjač Tomaž Lakota. Splezal je do Gregorca, mu dal kos kruha in odhitel po pomoč. Vodnik Janez Rabič in gonjači Tomaž in Janez Lakota, Janez Ostrehovnik in Fran Polda so spravili Gregorca v dolino. V Aljaževi koči je bila ljubljanska lovska družba. Tako se je imel zahvaliti Gregorc srečnemu naključju, da so ga lovci rešili neizbežne smrti zaradi
onemoglosti. Dva lovca sta dobila od avstrijskega ministrstva priznanje in pohvalo.
V noči od 13. na 14. september je divjala v Triglavskem pogorju nevihta, kakršne nihče ni pomnil. Najbolj sta jo občutila Arh in njegova žena na Kredarici. Triglavska koča se je tako zibala, da so stene pokale. Arh in žena sta postavila posodo na tla, da se ni razbila. Vihar pa je privzdignil skodle na južni strani strehe in jih odnesel do Konjske planine. Triglavska koča je pa vendar preživela noč, medtem ko je vihar na Velem polju odkril vse stanove, en stan pa je s tramovi vred odnesel, da ni bilo videti, kje je stal. V Vratih je razbesnela Bistrica razrila vozno pot tako, da so delavci vozili le s težavo gradivo za novi dom.
Dne 24. septembra se je pripetila manjša nezgoda pod planino Zajavor. Dijak Silberstein iz Berlina je zgrešil stezo in zašel v strme drče. Na meleh je zdrsnil in se precej poškodoval. Njegove klice so slišali pastirji, ki so ga tudi odnesli v dobno. Po treh tednih je toliko okreval, da je lahko zapustil Log.
Dne 15. oktobra je bila končana pot čez Ruše iz Zadnjice. SPD je staro, komaj vidno stezo domačinov popravilo in razširilo.
Šele tega leta je ÖTC odložil orožje v konkurenčnem boju v Triglavskem pogorju. Predal je svoji dve koči, kočo Marije Terezije in kočo pri Triglavskih jezerih, DuÖAV.
Vodnikova koča je imela 141, Orožnova koča 74, Deschmannova koča 251, Triglavska koča 251 obiskovalcev.
1904.
Sekcija »Krain« je tega leta razvila posebno delavnost, saj je bila sedaj lastnica treh koč v Triglavskem območju. Popravila je prevzeto kočo Marije Terezije in jo opremila s štedilnikom, prav tako je popravila kočo v Zajezerski dolini in naredila klet. Povečala je Deschmannovo kočo tako, da je bila zdaj stavba enotno enonadstropna (dolga 19.5 m in 5 m široka). Proti severu pa je prizidala prizidek s stanovanjem oskrbnika in drvarnice. Delo je vodil Janez Rabič.
Dne 18. maja je bil predrt Podbrdski predor.
Lovrenc Škantar je popravil in deloma preložil pot čez Komarčo.
Oskrbništvo Vodnikove koče je prevzela Rozalija Škantar, hči starega triglavskega Šesta, prva ženska obiskovalka Triglavskega vrha.
Dne 7. avgusta je bil slovesno odprt novi dom SPD v Vratih. Zaradi premale podpore merodajnih ustanov SPD ni zgradilo nameravanega hotela, temveč le udoben dom po načrtih Jaroslava Foersterja. K otvoritvi je prišlo nad 600 ljudi. Po maši, ki jo je bral Janko Mlakar, je zadonela »Lepa naša domovina«, nato je govoril predsednik društva, profesor Orožen.
Dom je ostal oskrbovan do konca septembra. Oskrbnica je bila Ela Hočevarjeva.
Prihodnji dan, dne 8. avgusta, je bila izročena prometu nova planinska pot iz Zadnjice čez Komar. Pot je bila zavarovana po zaslugah vikarja Abrama in dr. Frana Tominška. Delo je vodil Anton Tožbar, vulgo Špik, sin Špika - medveda. Pot so nadelali po stari lovski poti čez steno Komar. Od nekdaj so tod hodili lovci in gonjači na Dolič in v Kanjavčeve žlebove. Zdaj so stezo zavarovali s klini in žico. Tudi steza do Doliča je bila urejena in razširjena. Od Doliča je zavila steza naravnost proti Triglavu in se združila s Kugyjevo potjo.
Trenta je zelo oživela za čas dušnega pastirstva vikarja Abrama. Na novo je bila tega leta zaznamovana pot iz Trente čez Trebiščino in Prehodavce v Zajezersko dolino ter pot iz Soče čez Za skale v Bohinj. V Logu je SPD uredilo dvoje prenočišč s šestimi ležišči v gostilnah »Pri Zlatorogu« in v »Triglavu«.
Tega leta sta sekciji »Krain« in »Cilli« DuÖAV poslali okrožnice sekcijam DuÖAV ter ÖTC, v katerih se pritožujeta nad SPD in njegovim delovanjem, nad bojkotom občin in domačinov, ki nočejo prepustiti sekcijama stavbišč ali dovoliti izvedbo steza po njihovem svetu itd. Tem pritožbam je sledilo vabilo, naj nemški planinci obiskujejo pogosteje te kraje in s tem ustvarjajo protiutež stremljenju pregnati jih z gora, kjer so si pridobili z dolgoletnim delom pravice »uživanja prirode in prostega gibanja«. Pri zborovanju koroških in tirolskih sekcij ÖTC je bila sprejeta resolucija, da bodo pomagali braniti DuÖAV-u »stare gorske pravice« s tem, da bodo člani ÖTC obiskovali izključno le koče OeTC in DuÖAV.
Orožnovo kočo je obiskalo 165, Vodnikovo kočo 130, Triglavsko kočo 346, Deschmannovo 343, Marije Terezije kočo 68, Kočo pri Triglavskih jezerih pa 24 oseb.
1905.
Dne 1. marca je prevozila prva lokomotiva Podbrdski predor.
V Triglavskem pogorju je zaključeno glavno delo planinskih društev. Koč je dovolj in od zdaj naprej so nove naprave redke.
Tega leta je bila končana pot SPD iz Zgornje Krme čez Režke prode in mimo Kalvarije na Kredarico. S tem je prišla iz prometa stara steza pod Virnarjem, kjer se je ponesrečil profesor Schmid. Sekcija »Küstenland« je deloma na novo zavarovala in nadelala Kugyjevo pot.
Tillerjevo kočo na Krnu, last Soške podružnice SPD, je zasul sneg. Podružnica je v poznejših letih zbirala sklad za Simon Gregorčičevo kočo na Krnu, pa ji je vojna 1914–1918 siloma zavrla delo. Po prevratu ta podružnica ni našla možnosti delovanja v zasedenem slovenskem ozemlju.
Oskrbniki slovenskih koč so že tri, štiri leta isti: V Triglavski koči Franc in Johana Arh, v Vodnikovi Rozalija Škantar, v Orožnovi Ravnik s hčerjo. Tega leta je bila prvič oskrbovana tudi koča Marije Terezije. Deschmannovo kočo je že več let oskrboval oskrbnik Pezdirnik.
Konzul Kamillo Vetter je daroval sekciji »Krain« večletno rento, ki jo je po preteku spet podaljšal, da uporabi denar za popravila kažipotnih tabel in koč. Temu nemškemu rodoljubu v čast so pozneje imenovali pot po zahodnem grebenu Prisojnika »Konsul Vetter Weg«.
Kredarico je obiskalo 472, Aljažev dom pa 846 oseb.
1906.
Zaradi otvoritve goriške železnice so vsi triglavski domačini ter tujskoprometna in gorska društva pričakovali velik dotok tujcev. Povsod so popravljali hiše in gostilne, društva so markirala pota itd. Soška podružnica SPD je markirala stezo s planine Duplje na Komno in v Zajezersko dolino. Radovljiška podružnica je preuredila in opremila na planini Konjšci stan za oporišče in prenočišče planincev z Bleda in iz Bohinja. Markirana je bila steza od Črne prsti na Rodico. Vrh Rudnica v Bohinju je prešel v last SPD.
Sekcija »Krain« se je tudi z vnemo lotila dela. Izdelala je novo stezo po pobočju Tošca in preko Virnerjevih vesin do Konjske planine. S tem se je skrajšala pot na Triglav za dobro uro, ker je odpadel sestop na Velo polje. Hudo prizadeto je bilo SPD, ker je bila s tem izločena Vodnikova koča iz prometa. No, društvo si je kaj hitro opomoglo od prve osuplosti. Vodnikovo kočo so prenesli k novi poti in jo postavili tja, kjer stoji še danes, pod malo glavo ob studencu pod Bohinjskimi Vrati.
Sekcija »Krain« je nadelala tudi stezo s Triglavskih Prodov čez greben Triglavskega Vogla v Snežne konte in na sedlo pod Kredarico, da s tem ustvari hitro zvezo med kočo Marije Terezije in Deschmannovo kočo. Preložili so tudi stezo z Doliča na vzhodno stran Šmarjetne gore ter naredili zvezo h Kugyjevi poti. Vsa dela je izvršil Lovrenc Škantar.
Gorsko društvo »Krummholz« z Dunaja je deponiralo na vrhu Triglava, nemško vpisno knjigo.
Dne 17. maja je umrl Gregor Rabič, lovec in vodnik iz Mojstrane, ki je svoj čas izvršil drugi vzpon na Suhi plaz in vodil vse naprave DuÖAV v Triglavskem pogorju.
SPD je priredilo tega leta prvi vodniški tečaj, ki se ga je udeležilo 20 aspirantov. Iz Triglavskega pogorja so se udeležili tečaja Košir, starejši in mlajši, Valentin Bertoncelj in Gregor Lah iz Mojstrane. Iz Bohinjske Bistrice Lovrenc Logar, Jože Ravnik in Valentin Rožman. Iz Srednje vasi Anton Grm, Martin Langus in Valentin Stare. Še istega leta so bili vsi protokolirani, poleg njih še Jože Jakelj iz Mojstrane in Anton Tožbar iz Trente. DuÖAV je pripomnil k temu dejstvu, da je
gotovo naloga teh vodnikov, da; s kakim »posebnim« znakom varujejo »slovenski značaj kranjskih gora«.
Dne 19. junija je bila slavnostno izročena prometu železnica Jesenice–Gorica. Oktobra pa so odprli novo progo skozi Karavanški predor. Ta predor so gradili od leta 1901, torej pet let. Mitt. DuÖAV poročajo (str. 235), da je največji pomen te železnice v tem, »da se s tem odpre ves predel Julijskih Alp nemškemu alpinizmu«.
Leta 1906 je bil izvršen prvi turistični vzpon čez Severno triglavsko steno in drugi po Berginčevem vzponu. Izvedli so ga 9. in 10. julija dr. Felix König, ing. Hans Reinl in Kari Domenigg. Opis te ture je objavil dr. König v ÖAZ 1906, str. 214. Kratka poročila so izšla tudi v dnevnikih. V »Neues Wiener Tagblatt« je poročal Domenigg. Vsa poročila se ujemajo v oceni stene, ki jo prištevajo najtežjim v Alpah. Popisi stene same pa so od sile nejasni in s težavo razvozlaš smer (Vsi opisi smeri v tej kroniki so zgodovinski popisi in imajo le kot taki vrednost. Kako plezajo razne smeri današnji plezalci in kako jih imenujejo, je nazorno podano v knjigi: »Naš alpinizem« [Skala,
Ljubljana, 1932]).
Prvi alpinisti v Triglavski steni so plezali po žlebu, na levi od vstopnega rebra, po katerem poteka današnja »nemška smer«. Ta žleb imenuje »Naš alpinizem« Wagnerjeva grapa. Ni mi znano, kdo je dal tej grapi to popolnoma napačno ime, saj se Wagner ni ponesrečil v njej, preplezal pa je tudi ni prvi. Če že mora nositi ime po kakšnem plezalcu, potem ji pripada ime Königova grapa. Nemški plezalci so sledili grapi do razcepa in dosegli po desnem kraku gredino in žleb pod Nemškim stebrom. Zelo so se zamudili v globokih kaminih spodnjega dela, ker so vlačili prtljago po vrvi s seboj. Tako so potrebovali do žleba pod Nemškim stebrom osem ur. Žlebu so sledili po snegu in pečeh do konca, prečili v steber in dosegli raz po znani pečini pod previsom pri »Šivankinem ušesu«. Od tu so prečili dokaj daleč v zahodno plat stebra, dokler ne vodi vrsta strmih kaminov nazaj na raz, ki so ga dosegli malo pod gredo, ki vodi v Triglavsko okno. Od tu so sledili razu do grede pod »Lusko«, kjer so prenočili. Zelo markantne Luske ne omeni niti eden številnih popisov tega vzpona. Sklepati je,
da so plezali na levi od Luske po strmem kaminu, ki pripelje naravnost na poševne prodnate izstopne grede, katere smo svojčas imenovali »Komarjevo polico«. Od te police so plezali po prvem žlebu na Kugyjevo gredo. V steni so bili 33 ur, za plezanje so porabili s počitki, a brez bivaka 23 ur. Ker sta Jahn in Zimmer s tretjim vzponom čez steno dokazala, da je možno preplezati Nemški steber v petih urah, je nastala
okrog prvega vzpona polemika v alpinskem časopisju. Krivda, da so bili prvi plezalci tako dolgo v steni, je bila zvaljena na Karla Domenigga. Karl Domenigg je bil pri vzponu v slabi telesni kondiciji. Poleg tega so imeli slabo in mrzlo vreme. Vendar to ni zadosten razlog, da bi trije tako dobri alpinisti rabili 23 ur za plezo po Nemškem stebru. Če poznamo točno smer, po kateri so plezali, vidimo, da so izbirali zelo zamudne prehode, kamine v spodnjem delu in prečnice na stebru. To pa ne gre v breme Domenigga, temveč vodstva moštva. Tako je skupek neljubih dejstev povzročil dolgo plezarijo prvih plezalcev v Nemškem stebru. Kljub temu so izvedli eno najlepših smeri v Triglavski steni.
Felix König je umrl, Karl Domenigg še živi.
Tretji vzpon čez severno steno sta izvedla še istega leta, dne 4. avgusta, slikar in alpinist Gustav Jahn in Franz Zimmer.
Vstopila sta tam, kjer so prvi plezalci, a že v začetku sta zavila iz grape v levo steno žleba. V številnih zankah in prečinah po gmoti Slovenskega stebra sta dosegla kamine, ki so zajedeni v steno pod najnižjo točko vzhodne krnice pod Črno steno. Izstopila sta po krnici na Slovenskem turnu. Za vzpon sta potrebovala šest ur. Če danes kdo pleza Jahn-Zimmrovo smer, vemo, da je s tem mišljen ves del stene od
Nemškega žleba do Slovenskega stebra. Pristopajo pa po raznih smereh do Glavne grede, ki poteka pod pravkar opisanim delom stene. Po njej gre danes !Zlatorogova steza«. Od Zlatorogove steze ali pa že kar iz Nemškega žleba zavijejo plezalci v steno, ki pada v dveh stopnjah izpod krnic pod Črno steno in je prerezana po razmeroma številnih kaminih.
Leta 1906 so imele tri koče DuÖAV skupno 832, Aljažev dom 824, Triglavska koča 364, Orožnova koča 295 obiskovalcev.
1907.
Leta 1907 je bilo vknjiženo zemljišče, ki ga je kupilo SPD že leta 1904 na Zaplanji. Na kupljenem svetu naj bi stala koča z razsežnim razgledom proti jugu in zahodu. Načrte je uničila bodočnost – za nas že preteklost.
Pod vrhom Triglava je SPD vdelalo spominsko ploščo Marku Pernhartu. Ploščo je poklonil Alfons Pavič, pl. Pfauentnal. Denar za ploščo je dal večinoma sam, nekaj pa so prispevali stari Pernhartovi znanci in prijatelji. Delo je izvršil kamnosek Vurnik iz Radovljice. Na plošči je napis:
In piam memoriam
Marci Pernhart
Qui primus Triglavi
Panorama depinxit. *
* 6. VII. 1824. † 30. III. 1871.
Hotelirka Fanny Valtring na Rledu pa je na svojem hotelu odkrila spominsko ploščo pesniku Rudolfu Baumbachu, ker je pisal leta 1873 v njenem hotelu svojo pesnitev »ZIatorog«.
Sredi avgusta je bila dograjena vozna cesta iz Krnice mimo Zatrtnika k Mrzlemu studencu na Pokljuki. Cesta je dolga 9.5 km in je bila zgrajena zaradi lažjega odvoza lesa.
Sekcija Krain je nadelala krožno stezo okrog vrhnje gmote Triglava. Lovrenc Škantar je zavaroval Kugyjevo gredo z žico in jo očedil proda. Stezo je nadelal tudi čez Zaplanjo in od Zaplanje okrog Rjavca na Prode. Od tod do ledenika je že obstajala, čez ledenik pa ni bilo mogoče nadelati steze.
Pot čez Kugyjevo gredo se ni obnesla, ker jo zapadno kamenje sproti zasuje in je vzdrževanje take steze predrago. Sekcija Krain je hotela vzpostaviti hitro zvezo s trentarsko stranjo, zvezo, ki so jo zdavnaj uporabljali divji lovci. Zaradi zapadnega kamenja in prečenja ledenika pa steza ni bila priporočljiva za splošno planinsko publiko. Tako je steza kaj kmalu izginila, le ob steno pritrjene vrvi in obledeli rdeči znaki so še nekaj časa pričali, da je bila tod zgrajena steza. Danes je greda spet taka, kakršna je bila pred pol stoletjem, ko jo je prehodil prvi alpinist dr. Kugy.
Na Triglavu je bil tega leta saški kralj Friedrich August. S spremstvom je pristopil iz Bohinja in prenočil v koči Marije Terezije, od koder se je povzpel na vrh. Z vrha je sestopil čez Mali Triglav k Deschmannovi koči, ne da bi obiskal slovensko Triglavsko kočo, in sestopil skozi Kot v Mojstrano.
Tega leta je šel v pokoj vodnik DuÖAV Anton Šest iz Stare Fužine.
4. vzpon čez severno steno in drugi vzpon po nemški smeri sta izvršila 27. VII. Gustav Jahn in Franz Zimmer. Jahn je popisal ta vzpon v ÖAZ (1907, str. 281). Njegov sestavek je dal povod, da se je zavoljo vzpona König-Domenigg-Reinl vnel časopisni boj, o katerem smo že poročali. Jahn in Zimmer sta preplezala steno v izredno kratkem času. Rabila sta za vzpon 4 ure in 45 minut. Kolikor je znano, je bila
nemška smer preplezana le še enkrat v krajšem času, to je v slabih štirih urah. Jahn in Zimmer nista sledila Königovi smeri po žlebu, temveč po njegovi levi steni in prečila šele po Glavni gredi, kjer poteka smer »Zlatorogove. steze«, v »Nemški žleb« in k stebru. To pa je bilo zelo v njuno korist, ker so kamini žleba zelo zamudni in težavni. Če sta res hotela časovno primerjati oba vzpona, bi morala plezati točno po smeri prvih plezalcev. Na stebru sta zavila od Šivankinega ušesa naravnost po razu stebra, torej po smeri, ki je danes v rabi. Prestopa na luski tudi Jahn ne omenja. Izstopni gredi sta sledila prav do konca. To je do Kugyjeve grede.
S tem je bil zaključen dokaj razburljiv začetek plezalnih vzponov v Triglavski severni steni, ki je videla v naslednjih desetletjih še mnogo lepih uspehov človeške ambicije, mnogo veselja in veliko gorja.
5. vzpon čez severno steno in 3. po nemški smeri sta izvršila Albert Blattman in Felix Riebe iz Dunaja. O tem vzponu je predaval Blattman v ÖAK in drugih društvih.
Obisk: Aljažev dom 784, Triglavska koča 550, Orožnova koča 438, Vodnikova koča 293, koča na Konjšci 118, Deschmannova 49, Marije Terezije 271, Koča pri jezerih 191.
1908.
SPD je razširilo in povečalo kočo na Kredarici. Novi prizidek je bil 8 m dolg in 1.70 m širši od starega dela koče. Tako je tega leta nastal Triglavski dom.
V Mojstrani je bil izročen prometu hotel »Triglav«.
Dne 31. maja so sklenile južne sekcije DuÖAV na zborovanju na Jesenicah, da bodo odsorej pisali slovenska krajevna imena v nemškem pravopisu.
V tem poletju je Anton Knafelc prepleskal častitljivi Aljažev stolp z belo barvo. K temu so ga napotili razni umestni in neumestni napisi na stolpu. V proslavitev svojega 25. obiska očaku Triglavu je prepleskal stolp z nevtralnim barvilom.
V Vratih je zgradil dr. Šlajmer vilo poleg Aljaževega doma.
Dne 30. novembra je šel Franc Setničar iz Gorice prvič pozimi na Triglav in s tem začel vrsto zimskih vzponov, ker je hotel obiskati vrh v vseh zimskih mesecih. Ti vzponi so alpinistično pomembni in zaradi snežnih razmer zanimivi, zato bomo o vseh poročali. Leta 1908 je šel Setničar čez Voje in Velo polje na Kredarico. Od tod na vrh je rabil zaradi ledu štiri ure.
Decembra je prišla iz Trente žalostna vest, da Mote - Andreja Komaca ni več. Dne 10. decembra je na priljubljenem počivališču na Hudi ravni pod Vršičem umrl za srčno kapjo. Danes stoji tam znamenje, ki sta mu ga postavila dr. Kugy in Bois de Chesne.
Tega leta so bili izvršeni 6., 7. in 8. vzpon čež Triglavsko steno. Pripetila se je prva nesreča.
Dne 16. VIII. je bil v Aljaževem domu Karl Wagner, uradnik banke Schellhammer & Schattera na Dunaju. Bil je izboren plezalec in član ÖAK. Hodil je po večini sam in preplezal Winklerturm, Stabelerturm, prekoračil Marmolato, bil na Croda del Lago, Mali Zinni itd. V Aljaževem domu je čakal lepega vremena. Dne 17. se je zvedrilo. Wagner je naročil oskrbniku, naj obvesti njegovo mater, če se ne bi
vrnil do 19. v Aljažev dom. V koči je pustil cepin, plašč in vrv. Odšel je v steno.
Isti dan sta prišla v Vrata dijaka Ludvik Sinek in Felix Schiske. Tu sta zvedela, da je šel v steno Wagner, ki pa ga nista osebno poznala. Dijaka sta legla. Skozi okno je lila mesečina, v ozadju pa je stala temačno ogromna severna stena. In zdaj navedem sanje mladega Sineka. Zakaj jih navedem? Ker so povezane s čarom in tajnostmi te stene, ki jih je občutil vsakdo, ki se ji je približal s tistim hrepenenjem, ki so mu nešteti zaman iskali imena in opredelitve. Mladi Sinek je sanjal, da sta s tovarišem ogledovala steno in premišljevala, kod poteka nemška smer in kje je vstop. Pa pristopi k njima mlad alpinist, ki se je očividno pravkar vrnil iz stene. Zaupno je položil roko na Sinekovo ramo in dejal, naj ne plezata v sredini stene, ker tam ni pristopa v Črni graben. Naj se držita na levi žleba, ker smer šele v drugi polovici zavije proti desni. Pozdravil je in se vrnil proti steni.
M. M. Debelakova - Deržaj:
Kronika Triglava
(Nadaljevanje)
Zjutraj, ko sta dijaka korakala proti steni, je Sinek pripovedoval Schiskeju, kakšen je bil mladi alpinist, ki ga je videl v sanjah. Pod steno sta postala neodločna. Schiske je hotel preko lahkih plati, ki vodijo na desno v smeri proti Črnemu grabnu, Sinek pa je silil na levo. In njegova je obveljala. Nemško smer sta preplezala v osmih urah in jo prav na gosto markirala, zaradi morebitnega umika. Ozirala sta se po Wagnerjevih sledovih, pa jih ni bilo. Z vrha sta sestopila po najbližji poti v Vrata. Ko sta slišala, da Wagnerja še ni, sta naročila oskrbniku naj obvesti rešilno postajo v Mojstrani. Dijaka sta se vrnila na Dunaj. Oskrbnik je obvestil rešilno postajo, ki pa tedaj še ni imela poklicnih plezalnih reševalcev. Zato je Mojstrana obvestila dunajske plezalce. Medtem so odšli naši vodniki pod steno, Šmerc in Urbas sta plezala po vstopnih pečeh. Rabič, Brtoncelj in oba Koširja sta preiskovala vznožje stene. V petek, 21. VIII., so prišli v Vrata dunajski plezalci Zimmer, Jahn, Riebe in Gerin. Razen Gerina sami poznavalci stene. Jahn in Zimmer sta vzela s seboj mladega Koširja in preplezala z njim nemško smer, ker sta mislila, da so rdeči markacijski znaki, ki sta jih pustila Sinek in Schiske, Wagnerjevi (To je 7. vzpon čez steno). Riebe in Gerin sta pregledovala svet med nemško in slovensko smerjo. Zvečer sta prispela še Sinek in Rudovsky. Čeprav je deževalo, so iskali tudi v nedeljo. Popoldne so vsi plezalci odšli, ostala sta le Sinek in Rudovsky ter domači vodnik Urbas. V ponedeljek, 24. VIII., sta pregledala Sinek in Rudovsky krajne vezi [zeví], nato sta plezala čez Plemenice na rob stene, a vse brez uspeha. Medtem je našel Urbas ob vznožju stene pod Črnim grabnom Wagnerjevo čutaro. Odšel je v Mojstrano po ljudi. Dne 25. VIII. je pripeljal s seboj Hlebanjo, Orehovnika in Koširja ter dva orožnika. Odšli so spet pod steno. Nekoliko niže kakor Urbas čutaro, je našel Sinek umetno dlesen z dvema zoboma. Hlebanja in Košir sta odšla z Dunajčanoma v steno. Plezali so na desno kvišku čez plati proti Črnemu grabnu in, ko se te ustrome, na levo proti nemški smeri. Skozi dva kamina (kjer teče danes bavarska smer) so prišli do prodnate gredine, ki pelje na levo proti nemški smeri. Nad njo zija globok in dolg kamin. Prav dobro je viden iz nemške smeri. Na gredi pod kaminom je ležal Wagner (mladi alpinist iz Sinekovih sanj). Bled in spokojen je slonel v kotu pod kaminom. Rudovsky je pregledal mrliča. Imel je rane na hrbtu in prsih ter preklano ustnico. Sicer je bil nepoškodovan. Umrl je – tako je sporočil dr. Rudovsky – na posledicah notranjih poškodb ali pa je dobil zaradi onemoglosti pljučnico. Ponesrečil se je pri sestopu. Ko je videl, da ne bo prišel preko gladkih plati, kjer je danes izpeljana bavarska smer, se je vrnil. Ker ni imel plezalne vrvi s seboj, se je varoval na tanki vrvici, ki jo je položil čez pomol v kaminu. Kakih petnajst metrov nad gredo je vrvica prenehala. Spotoma je moral zdrsniti in vrvica, ki mu je bila le v oporo, ga ni mogla zadržati. Obležal je na gredi. Poškodbe, bržčas notranje, so bile tako velike, da si sam ni mogel pomagati. Njegovih klicev pa ni nihče slišal in pomoč je prišla prepozno. Tedaj pač še ni bilo plezalnih rešilnih odprav.
Wagnerja so prenesli na Dovje, kjer je bil 27. VIII. ob navzočnosti staršev pogreb mladega alpinista. Dovško pokopališče pa je dobilo tretji grob planinca. Upam, da bodo naši plezalci zdaj imenovali pravi kamin »Wagnerjev«, ne pa kot do sedaj kamin v Königovi grapi, kjer Wagner sploh ni bil.
Dne 7. IX. sta izvršila 8. vzpon čez severno steno Heinrich Jammernegg in Rudolf Günzberg, oba člena »Turnerbergsteiger« iz Gradca. Njuna smer se krije v spodnjem delu delno z originalno Nemško smerjo, deloma z Jahnovo. Od Nemškega žleba dalje pa sta plezala v smeri Črne stene, torej v glavnem v smeri, ki jo danes imenujemo Zimmer-Jahnovo smer. Izstopila sta na Slovenskem turnu.
1909.
Z železnico Gorica–Jesenice je vzcvetel v Bohinju zimski šport. Prvi smučarji so se prikazali v Bohinju, bolj znani pa so bili še drsalci in sankači.
Dne 19. februarja je bil izvršen prvi turistični zimski pristop skozi Kot. Dr. Henrik Tuma, Paver (Jože Komac) in Špik (Tožbar mlajši) so prišli v krpljah do Gub, od Gub dalje pa v derezah na vrh Kota. Zaradi viharja niso šli dalje. Vrnili so se po isti poti v Mojstrano.
Marca je zadel SPD hud udarec. Plaz je porušil Aljažev dom v Vratih. Ganljivo Aljaževo pismo s strašno novico navajamo v celoti, kakor je bilo objavljeno v Vestniku 1909.
»Aljažev dom v Vratih je razdejan; dr. Šlajmerjeva vila še stoji nepoškodovana! Strašne novice! Sinoči je prišel iz Vrat Franc Jakelj (Klančnik), ki je šel pogledat svoje oglje nad Turkovo bajto in z njim Kosmatov Šimen (zdaj morata dva hoditi s krpljami, za enega je nevarno, ker se pogrezne). Šla sta pogledat tudi Aljažev dom, če bi bilo treba kaj popraviti pri strehi cementne opeke, pa sta že od daleč zagledala, da stoji prvo nadstopje doma skoraj s celo streho pri kopališču – 30 metrov od prejšnje lege – pri ograji pri Bistrici; pritličje Aljaževega doma – deloma razdejano – stoji še na starem mestu in polovica starega dimnika gleda ven. Od drvarnice ni nobenega sledu, od stare Aljaževe koče tudi ne. Klančnik pravi: Pozna se, da se je na Rogici (»Dovku«) odtrgal velik plaz in sredi gori, kjer je en rob (nos), se je plaz v dva dela razdelil: a) veliki del plaza se je obrnil bolj proti Dovjemu – 400 m dalj od Aljaževega doma – in leži čez pot na tisti ledenici, kjer je bilo kopišče, in je prinesel grmovje in drevje (deset palcev debelo) s seboj in šel v Bistrico: b) manjši del pa se je obrnil proti Aljaževemu domu in ostal zunaj ograje (50 metrov daleč) in puh (zračni pritisk) je poslopje odnesel. Klančnik je videl dve veliki korenini pri Aljaževem domu, tedaj se kaže, da se Klančnik moti in da je šel plaz čez poslopja in korenine prinesel, po tem pa je zopet nov sneg padel, da Klančnik ni videl plazu.«
Nato sporoča Aljaž, da sta Klančnik in Šimen spravila nekaj odej in drugo na suho ter, da pojdejo drugi dan še Požganc, oba Koširja in Turkov v Vrata, da spravijo ves inventar, v kolikor je dosegljiv, v Šlajmerjevo vilo. Aljaž nadaljuje poročilo:
»Tudi v drugih hribih so strašni plazovi šli in gozde končali, v Radovni do hiš, s Stenarja, Cmira veliko plazov do Bistrice – pot v Vrata se skoraj ne pozna, vse križem leži. Po Peričniku je velik plaz prišel in nasproti Črne gore in sta se plazova pri mostu objela in združila visoko nad mostom. Tudi z Dovškega Križa je šel plaz tostran Bambergove koče čez »Galerije« v Bistrico, kakor leta 1878.
Prvi Aljažev dom v Vratih je podrl plaz l. 1909
Stari možje, ki so pomnili 80–100 let nazaj, Smrlinek, Markec, pravijo, da tukaj, kjer je stal Aljažev dom, ni šel nikdar plaz. Jože Jakelj je zatrjeval še pred 10 dnevi, da stavi vse svoje premoženje in celo življenje, da do Aljaževega doma nikdar ne pride plaz, ko sem ga vprašal, če je nevarno. On je veliko let gori ovce pasel in pravi, da so v sredi jarki in robovi, ki plazove obračajo proti Dovjem. Pa morebiti so sedaj ti jarki že od snega zasuti, da je nov plaz (z dežjem namočen) kar čez šel ... Vdrugič več.
Ne obupajmo, jaz Vam hočem z vso močjo pomagati. Te točke v Vratih ne smemo pustiti.
Z žalostnim, ginjenim srcem Vas vse pozdravljam, udani Aljaž, s. r.«
Kljub strašni novici je bilo upati po Aljaževem poročilu, da stoji spodnji del doma; a kaj kmalu so ugotovili, da je ves dom porušen. Polovico podstrešja je plaz odtrgal od stavbe in odnesel 40 metrov proti Bistrici. V notranjosti tega dela sta ostali nepoškodovani obe sobici z opravo vred. Od ostalega doma pa so rešili posteljnino. Pohištvo je bilo nerabno in razbito. Vse pa je ležalo raztreseno v smeri proti Bistrici. Tudi staro Aljaževo kočo je odnesel plaz kakih 100 metrov daleč in le gornji del je gledal iz snega. Drvarnica pa je izginila. Snežna plast je bila nad tri metre visoka.
A komaj se je izvedelo za nesrečo, je prišla tudi od vseh strani pomoč. Prvi je priskočil triglavski župnik s 500 kronami, sledili so mu vsi Slovenci, denarni zavodi, Ljubljanska mestna občina in celo Zagreb in Praga. In tako je društvo takoj ukrenilo potrebno za zgradbo novega doma. Kupilo je od dovške občine nekoliko bolj proti Triglavu ležeči svet, ki je popolnoma varen pred plazovi. Primarij dr. Šlajmer pa je pomagal s tem, da je dal društvu na voljo svojo novo vilo in to brezplačno. Tako je društvo to leto oskrbovalo za turiste Šlajmerjevo vilo in novi dom je rasel na umetnem gričku prav tam, kjer stoji danes. V novi dom je SPD napeljalo nov, boljši vodovod.
Dne 8. septembra je bila otvoritev novega Triglavskega doma, t. j. povečane in prenovljene Triglavske koče na Kredarici. V starem manjšem delu je ostala skupna spalnica, v novem delu pa je bila narejena veža, jedilnica, kuhinja in v I. nadstropju devet ločenih sobic. Od zunaj so obili kočo s škodlami, jo močno priklenili z žicami k tlom ter zavarovali s tremi strelovodi. Pri stavbi je vodil delo oče Požganc, načrte je izdelal ing. Viktor Skaberne in nadzoroval delo. Tedanji društveni predsednik dr. Fr. Tominšek je otvoril novi dom, mašo je daroval prof. Mlakar. Okoli 300 ljudi je bilo ta dan na Kredarici, nad 100 jih je obiskalo vrh Triglava. In tako je bila izročena prometu gorska postojanka, ki nam je vsem pri srcu, kjer smo vsi prebili lepe, tople ure – tam na pečeh Kredarice, pod samim vrhom očaka Triglava.
Nemška vpisna knjiga, dar društva »Krummholz« iz Dunaja, je bila tega leta dopisana in zamenjana z novo. Prvo je društvo podarilo Alpinskemu muzeju DuÖAV v Münchenu.
Gozdna uprava verskega sklada je dovolila, da lahko turisti obiskujejo lovsko kočo na Mrzlemu studencu. V koči je bil stalni čuvaj, njegova žena je vodila oskrbo.
Leta 1909 je izšel v »Allgemeine Bauzeitung« No. 2, projekt za žičnico na Triglavu, delo ing. dr. F. Steinerja in J. Planinskyja. Od Bohinjske Bistrice bi vodila avtomobilska cesta čez Fužino v Voje ter v ridah na Uskovnico in čez Trsje in Tošc na Velo polje. Od tod bi vodila žičnica na sedlo Konjske planine in v loku na Mali Triglav. Ta del bi meril 1923 metrov. Od tu bi vodil drugi del proge po galerijah in predorih v loku (radius 2000m) do vrha; 14 metrov pod vrhom bi bila krožna galerija, v njej gostilna itd. Celotna naprava bi bila torej 25 km dolga avtocesta z 1264 m višinske razlike ter dve žičnici, ki bi v poševni dolžini merili 2074 m pri 1075 m višinske razlike. Poleg tega načrta sta izdelala omenjena inženerja še drug načrt za železnico. Prvi del proge do Velega polja bi bila adhezijska proga, drugi del pa zobna. Stroški za prvi projekt so bili preračunani na 2,750.000 kron, za drugi projekt na 4,000.000 kron. Da, taka nevarnost je pretila našemu očaku! Kaj čuda, saj je tudi naš dobri triglavski župnik Aljaž sanjal o takih napravah, seveda bi jih on izpeljal s severne strani.
Dne 8. julija sta prišla v Mojstrano Dunajčana Karl Plaichinger in Wilhelm Lass. Kljub slabemu vremenu sta izvršila v naših gorah vrsto lepih vzponov, tako prvi vzpon po vzhodnem grebenu na Kukovo špico in prvi prehod s Kukove špice na Široko peč. Obiskala sta tudi Aljaža. Ko je Aljaž zvedel, da sta namenjena v steno, se je kar naježil. Prav po aljaževsko ju je oštel, a mlada alpinista se nista zmenila za očetovske nasvete in jo urnih nog ubrala v Vrata.
Dne 20. VII. zjutraj sta vstopila v steno in v spešni plezi dosegla Nemški steber. Tu ju je zajela megla in kmalu nato nevihta. Morala sta vedriti. Plaichinger je silil k bivaku, Lass je hotel izsiliti izstop. Kolikor je mogoče razbrati iz opisov, je Lass plezal prvi in zdrsnil ob koncu krušljivih plati na levi pod lusko ali pa v prodnatih žmulah na levi nad lusko. Ostanek Lassove vrvi je visel na vogalu, konec krušljivih plošč, predno prečiš na desno k luski. Ostanek je seveda kaj kmalu izginil, ker smo si vsi odrezali košček »za spomin«. Pri Lassovem padcu se je vrv ujela za pomol ter k sreči zdržala sunek padca. Plaichingerja je sunek prevrnil, padel je kakih pet metrov ter obvisel z glavo navzdol. Imel je poškodbe na glavi in zlomljeni rebri. V steni, nad žrelom Triglavskega okna, kakih 20 metrov pod Plaichingerjem, pa je obvisel Lass. Bil je pri zavesti in je z lastnimi močmi zlezel na majhen prodnat prostorček v neki levi, sredi žmulastih sten. Tako je razbremenil vrv in Plaichinger je zabil klin ter nanj pritrdil Lassovo vrv. Sam ranjen in izčrpan, ni mogel do tovariša, ki je tičal na takem mestu, da so reševalci težko prišli do njega. Nesreča se je zgodila okrog štirih popoldne.
Do 19. ure se je Lass oglašal, nato je utihnil. Plaichinger je prebil v dežju strahotno noč v steni. Zjutraj je klical do 10. ure na pomoč, a kdo bi ga slišal! Iz vrvic si je naredil daljšo vrv in se odločil za sestop. Pa so se megle vzdignile in zagledal je tik nad seboj izstopno gredo. Tako je izplezal (9. vzpon čez steno) in prišel ob 14. uri v Deschmannovo kočo. Tu ni mogel dobiti pomoči in zato je odhitel dalje v Mojstrano, kjer je bil že ob 16.30 uri.
Načelnik rešilne postaje, ravnatelj Winzig, je poslal nad steno vodnike, ki pa niso seveda ničesar opravili, saj nalogi niso bili dorasli.
Dne 22. VII. je prišel z Dunaja Hamburger z namenom, da prisostvuje pogrebu. Ko je zvedel, da trupla še vedno niso shranili, je telegrafiral po plezalno moštvo na Dunaj, sam pa je odšel k Deschmannovi koči. Dne 24. so dospeli z Dunaja Herz, Hubaschka in Sinek. V Deschmannovi koči je poročal Hamburger, da je prišel čez ledenik po krnicah pod Črno steno do Nemškega stebra ter da je bil le nekaj metrov oddaljen od Lassa. Dne 25. so odšli plezalci z osmimi vodniki čez ledenik in sestopili s Slovenskega turna v krnico pod Črno steno ter ob Nemškem stebru prečili nad odprtino Triglavskega okna. Po stebru so splezali nad Lassa in ga po vrveh spustili približno 60 metrov na že omenjeno gredo, kjer so truplo sprejeli vodniki in ga odnesli čez ledenik in Kot v Mojstrano. Dne 26. VII. je zapel na Dovjem mrtvaški zvon in na pokopališču se je vzbočila četrta planinska gomila.
Prve nesreče v Triglavski severni steni popisujemo obširneje, ker so nastale tekom časa okrog njih pravcate bajke. Tako vedo pripovedovati ljudje, kako je visel Lass pet dni v steni, koliko dni je še živel itd. Plaichingerja pa je postavilo ustno izročilo v prav čudno luč, kar ta vestni in izborni alpinist gotovo ni zaslužil. Spomladi leta 1924 se je Plaichinger ponesrečil pri zimskem vzponu v Gesäuse.
Dne 27. VII. je bil izvršen 10. vzpon čez steno. Alpinisti Franz in Josef Nieberl, Schild in Klammer so plezali v spodnjem delu po Nemški smeri do Nemškega žleba. Tod so zagledali na levi lep sistem polic in tako sa zapustili žleb na Glavni gredi in po njej prečili v Slovensko grapo. Njej so sledili po snegu do razcepa pod slapom. Po desnem kraku so zlezli do stene pod slapom in iskali izstopne možnosti na Slovenskem turnu. Končno so sestopili spet do snega in splezali do škrbine krušljivega grebenčka, na levi od Črne stene. Skozi ozko poklino in čez težaven previs so preplezali težavni del izstopne stene ter dosegli po skrotju ledenik. S tem je bil gornji del Slovenske grape turistično prvič prehojen in je družba izvedla v zgornjem delu stene turistično novo smer. Nieberlov izstop leži v sredi med Črno steno in pomolom, kjer je Berginčev izstop.
Prve dni septembra je izvedel Jože Komac, vulgo Paver iz Trente, 11. vzpon čez steno. Plezal je sam, v okovancih in brez vrvi. Preplezal je smer, ki je bila trentarskim divjim lovcem znana še izza Berginčevih časov. Vstopil je po skrotju pod macesni in prečil po žlebeh in čez Bele plati v Slovensko grapo. Iz nje je izstopil po Berginčevem izstopu. Katerega izmed lahkih kaminov in žlebov je izbral za izstop, ni znano. Vzpon je opravil v pet in pol urah. To je torej drugi slovenski vzpon čez steno in to v Berginčevi smeri. H Komačevemu vzponu so napisali v Mitt. DuOAV (1909, str. 268): »... gotovo izredno dejanje, ki ponovno dokazuje, da je J. Komac eden najboljših avstrijskih vodnikov.«
12. vzpon sta izvedla 10. in 11. septembra Emil Klauer in njegova sestra Ana. Ana Klauer je prva ženska, ki je preplezala Triglavsko steno. Mlada planinca sta prenočila na Turkovi planini in vstopila 10. IX. zgodaj v steno. V spodnjem delu sta našla markacijske papirje družbe Nieberl in tako brez ovinkov priplezala v Nemški žleb. Ko so pa markacije iz žleba zavile na levo, sta Klauerjeva krenila na desno v Nemški steber. Iz popisa samega je težko razbrati točno smer, vendar pojasnjujejo v glavnem smer vzpona fotografije, ki jih je Klauer posnel pri tem vzponu. Ena teh fotografij je posneta nekako iz višine Šivankinega ušesa, s pogledom na Slovenski turen in markantno prepaho na levi za njim. Druga fotografija bo iz višine Triglavskega okna s pogledom v isto smer. Sklepati je torej, da sta plezala po Nemškem stebru. Izstop je od tod možen le nad oknom v krnice pod Črno steno ali po stebru do konca. Kje sta izstopila, ni znano, zdi se pa, da sta prišla na Kugyjevo gredo in torej preplezala vso Nemško smer. V neki poklini sta prebila v nevihti hudo noč in čeprav sta bila duševno zelo izčrpana, sta mlada človeka, brez prave plezalne izkušnje, hrabro nadaljevala pot in steno preplezala.
Na Kredarici je silvestrovalo 12 slovenskih planincev. Prišli so skozi Kot in potrebovali za vzpon 11 ur. Na novoletni dan so se vrnili skozi Krmo v Mojstrano. Bila je to družba našega smučarja Nestorja R. Badiure.
Obisk koč: Triglavski dom 668, Aljažev dom 807, Vodnikova koča 243, Orožnova koča 408 obiskovalcev.
1910.
Januarja je bil na Triglavu Franc Setničar iz Gorice. Pristopil je skozi Voje in Velo polje na Kredarico. Vendar na tej strani ni uspel, ker je ležal na pomrznjenih pečeh pršič. Tako je šel na Prode in dosegel Mali Triglav po klasični poti. Hud zamet na Malem Triglavu je moral presekati. Greben je bil kot streha. V pečeh Velikega Triglava so mu bile v oporo žice in klini, ki so le redkokdaj zamedene, ker je raz na spihu. Aljažev stolp je bil do zastavice v snegu.
V Triglavskih višavah srečamo že tudi posamezne smučarje. Tako je šel Fritz Sommer s Konjščice čez Velo polje k Marije Terezije koči in sestopil skozi Krmo.
Dne 4. marca je umrl Lovrenc Škantar, po domače Sest, star 64 let. Bil je sin triglavskega Šesta. Zadnje leto je vodil delo pri novi stavbi za dom Marije Terezije, vendar dograditve ni dočakal.
Dne 17. julija je bila slavnostna otvoritev novega Aljaževega doma. Stavba je bila dograjena po načrtih ing. V. Skaberneta, ki je imel tudi nadzorstvo. Delo pa je odil seveda stari oče Požganc. Novega doma ne bomo popisovali, saj ga pozna vsak Slovenec planinec. Že tri desetletja stoji v sklepu doline Vrat, na holmu koncem prijazne jase, kjer stoji tudi Šlajmerjeva vila. Le vse bolj nov je bil tedaj, na dan otvoritve, okrašen in ozaljšan, kakršen pač mora biti za tako slavnost. Mašo je bral profesor Janko Mlakar, blagoslovil pa je dom triglavski župnik Aljaž. Dr. Fran Tominšek je izročil dom prometu.
Andrej Komac p. d. Mota
Tega leta je SPD napravilo novo pot po grebenih Rži in Kredarice. Delo te lepe in razgledne steze je vodil oče Požganc.
Dne 29. avgusta je bil opravljen 13. vzpon čez Severno triglavsko steno in obenem prvi slovenski turistični vzpon. Dr. Henrik Tuma, tedaj edini slovenski alpinist velikega formata, je izvršil vzpon v »Tumovi smeri«. S Pavrom sta plezala tri ure in deset minut. Šla sta skozi vrsto kaminov mimo macesnov in Belih plati na škrbino pod stolpom, kjer sta dosegla Slovensko grapo. Njej sta sledila do konca in po pečeh Slovenskega stebra dosegla vrh Slovenskega turna in z njim rob stene. Dr. Tuma pravi: »Premagavši severno steno Triglava, sem imel živo zavest, da sta trud in nevarnost, ki ju imaš v borbi s to steno, neznatna v primeri z užitkom, ki ga dobiš, povzpevši se na rob.« Z roba sta splezala po severnem grebenu in sestopila na Kredarico. Za pot od ledenika na vrh in sestop na Kredarico sta potrebovala s počitki vred 2 uri. Prejšnji dan pa sta hodila iz Loga v Trenti čez vrh Triglava v Vrata do Aljaževega doma sedem ur. Ta tura je bila staremu Pavru živo v spominu, ker tako hitro še nikdar ni prišel na Triglav. Naš ranjki dr. Tuma bo menda za vselej nosil rekord najkrajših časov pri hoji po naših gorah.
Obisk koč: Aljažev dom 1201, Triglavski dom 737, Vodnikova koča 384, Orožnova koča 440 obiskovalcev.
1911.
SPD je izdelalo novo stezo naravnost od Konjske planine na Kredarico. Pod Begunjskim vrhom je bil zgrajen mičen vodnjak iz betona. »Mali Triglav« za Aljaževim domom je dobil kline.
Dne 25. VII. je izvršil prvi turistični vzpon na Srednjo peč Albin Roessel. To je kota 1625 v severovzhodnem grebenu Rjavine. Preplezal je tudi ves greben do vrha Rjavine.
Dne 13. VIII. je sekcija »Krain« svečano odprla novi dom Marije Terezije na Prodih. Tik male, stare koče je bila zgrajena dvonadstropna zidana stavba po načrtih ing. K. Kosa. Stara koča je bila zdaj za prenočišče vodnikom in nosačem. Ob slavnosti je imel nagovor tedanji načelnik sekcije Ludwig. Dr. Eger, načelnik nemškega ljudskega sveta dežele Kranjske, pa je povdaril velike zasluge, ki jih imajo »kranjski Nemci« za razvoj planinstva.
Tega leta sta bila izvedena 14. in 15. vzpon čez severno steno Triglava. Pavel Kunaver je s tovariši plezal po Tumovi smeri. Kod sta plezala Robert Damberg in K. Niederdökl iz Linza, ni znano. V poročilih tur členov avstr. alpskega kluba je navedeno le golo dejstvo. [ta op. je v orig. št. 12, od nje dalje je v orig. op. 13, ki zgoraj manjka, pod črto pa je omenjen PV 1924, str. 254, kjer so navedene Jugove ture – pomota]
Maja in decembra je bil na Triglavu F. Setničar. Največ snega je našel maja meseca.
Obisk koč: Aljažev dom 1361, Triglavski dom 863, Vodnikova koča 420, Orožnova koča 375, Deschmannova koča 400, stara in nova Marije Terezije koča 329, Koča pri jezerih 119 obiskovalcev.
1912.
Dne 28. marca je bil na Triglava F. Setničar. To je bil najtežji izmed njegovih zimskih vzponov. Snega je bilo toliko, da ga je »trebil cele metre s triglavskega grebena«. Na vrhu ni bilo nobenega sledu Aljaževega stolpa.
V Kranjski gori je bila ustanovljena rešilna postaja SPD. SPD je kupilo na dražbi hotel Zlatorog ob Bohinjskem jezeru, ki je bil last J. Ravhekarja iz Bohinjske Bistrice. Tako je pridobilo društvo v najlepšem koncu Bohinja hotel, ki ga je takoj izročilo prometu.
Obisk koč: Aljažev dom 1151, Triglavski dom 660, Vodnikova koča 335, Deschmannova koča 492, Marije Terezije koča 439, Koča pri jezerih 233 obiskovalcev.
1913.
Franc Setničar je bil tudi 24. II. na Triglavu. Greben je imel nevarne, krhke opasti. Za turo je potreboval zdržema trideset ur. Hodil je v krpljah.
SPD je avtoriziralo vodnika Feliksa Zimo iz Mojstrane in Antona Tožbarja (Špika ml.) iz Loga v Trenti.
Sekcija »Krain« je povečala in preuredila kočo pri Triglavskih jezerih. Septembra pa je izročila prometu novo, zavarovano stezo iz Luknje čez Plemenice na Zaplanjo, ki je dobila ime po prvem predsedniku sekcije: Bambergweg (pot Otomarja Bamberga).
1914.
Bamberg in Kozler, lastnika lova v Vratih, sta dala na voljo sekciji »Krain« svojo lovsko kočo »Hubertus« v Vratih. V treh sobah je bilo postavljenih 15 ležišč; 21. julija je bila koča izročena prometu. Seveda je bil vstop dovoljen le nemškim planincem.
Otvoritev razširjene koče pri Triglavskih jezerih je bila zaradi izbruha svetovne vojne preložena za nedoločen čas. Turistični promet v Triglavskem pogorju je seveda v hipu prenehal. V drugi polovici avgusta je obiskala vrh Triglava že vojaška patrula obrambnega oddelka v Mojstrani. Bili so to rezervni častniki Fr. Gombač in J. Bučar, narednik Ankele, četovodja Rabič in šest vojakov. Pristopili so v popolni bojni opremi skozi Kot, sestopili so čez Prag v Vrata.[14]
Dne 27. XII. je umrl Franc Smukavc, po domače Šmerc iz Mojstrane. Star je bil 61 let. Bil je iz rodbine prvih mojstranskih vodnikov in znan gostilničar. Za vodnika je bil avtoriziran leta 1878. Na Triglavu je bil čez 500 krat.
1915–1918.
Z izbruhom vojne med Avstrijo in Italijo je bil zaprt ves predel Julijskih Alp za tujski promet. Topovi so zagrmeli v Bovški kotlini in vzdolž zelene Soče. V krvavo ospredje je stopil Krn, vrh, ki so ga do tedaj cenili le botaniki. V tihe gorske doline je posegla vojna, spremenila gorska zatišja in planote v vojaška taborišča in utrdbe. Čez prostrano Komno so razpredli jahalne in vozne poti. Na Kraju in Govnjaču so nastale vasi vojaških barak, po Bohinju je zabrzela električna železnica, ki je imela zvezo z žičnico v Ukancu. Od tam je bila izpeljana žičnica na rob pod Dobravčevim kopiščem in vodila čez Vrhe, kjer stoji danes Dom na Komni, v dolino Gracije. Zadnja postaja je bila na ravnici pod Bogatinovim sedlom. Desno od te postaje pa je bil velik rezervoar za vodovod, ki je bil izpeljan na planino na Kraju. Vojna na Komni je snov, ki bi obsegala lepo knjižico in hvalevredno bi bilo, če bi kak bojevnik, ki je prebil vojno na Komni, planini Duplje in Bohinju, opisal tedanje čase, da ne umrejo spomini, ki so skoraj že zatonili v pozabljenju.
Fronta je potekala dve leti v glavnem po isti črti. V dnevnih poročilih beremo vedno ista imena: Mali vrh, Rombon (Veliki vrh), Javoršček, most pri Tolminu, Sv. Lucija, Selo; Krn itd. Zima 1916/17 je prinesla mnogo izgub v obeh sovražnih taborih. Zaradi ogromne množine snega so plazovi kosili ljudi in živali.
Ko so se pripravljali Italijani k 12. soški ofenzivi, so 24. oktobra zagrmeli vzdolž cele fronte avstrijskonemški topovi v znak predora. Ves svet vzdolž Soče je zaplamtel v ognju. Z vrha Triglava je gledal grozotni prizor Vinko Zor, kaplan v Srednji vasi v Bohinju. [v orig. op. št.15, spodaj pa PV, v katerem ni tega pod.] Dne 27. oktobra je bila spet osvojena Gorica in nemškoavstrijske čete so začele prodirati v beneško ravnino. S tem je odmaknjena fronta iz našega vidika, čeprav bi ji s Triglavskega vrha lahko sledili tja do Piave. Za Triglavsko pogorje je bila vojna končana.
Leta 1915 sta umrla dva bohinjska vodnika: Matija Arh iz Stare Fužine in Lovrenc Jelar iz Ribičevega Laza. Jelarjev oče je izvršil s Sušnikom prvi zimski vzpon na Triglav.
Pri vojaških vajah se je ponesrečilv Vratih v Črni gori infanterist Pölten, ki je bil pokopan na Dovjem.
Leta 1916 se je ponesrečil pod Rjavino drvar Janez Žvan pri trganju pečnic. Star je bil 69 let, pokopan je na Dovjem.
Leta 1917 je umrl mojstranski vodnik Franc Urbas. Ponesrečil se je v Kotu, ko je nesel gamsom soli. Bil je eden najboljših mojstranskih vodnikov.
1918–1920.
Sledita dve leti, ki sta bili za planinstvo prav tako mrtvi, kakor prejšnja tri leta vojne. Takoj po prevratu je nastal v Julijskih Alpah obmejni pas, meje med Italijo in novo državo Jugoslavijo pa še niso bile določene. Leta 1918 se je čez Komno vračalo vojaštvo. Domačini so izpraznili zapuščena vojaška taborišča in odnesli v dolino vse razen zidov. A trpele so tudi lovske in gorske koče. Vlomljeno je bilo povsod. Tako so bila nekatera gorska zavetišča brez vrat in okenc, strehe so bile pokvarjene, oprema izpostavljena vremenskim neprilikam. Deželna vlada je dala lastnino DuÖAV ter ÖTC pod sekvester. [v orig. op. št. 16] Ker so bile te koče sedaj za lastnika brez pomena, je SPD predlagalo, da prevzame te koče proti odkupnini v last. Likvidacijske oblasti so nato pregledale dejansko stanje koč in izvršile cenitev. Tako je bila po izpolnitvi vseh potrebnih formalnosti s kupno pogodbo, z dne 15. IX. 1919, izročena SPD lastnina nemških gorskih društev. Kupna vsota 52.000 kron bi pomenila danes vrednost pol milijona dinarjev. Vsota ni velika, a ob takih prilikah mora lastnik prodati imetje vedno v svojo škodo. Tudi nam se je prav tako godilo. SPD je zgubilo Dom na Vršiču, kočo v Koritnici, zemljišča na Križu in Zaplanji, na vrhu Črne prsti, Javornika in Nanosa.
Državna meja med Italijo in Jugoslavijo je bila izpeljana po grebenih Spodnjih Bohinjskih gora, Komne, Kanjavca, Triglava, Plemenic, Pihavca, Razorja itd.
Z velikimi denarnimi žrtvami je SPD popravilo in uredilo vse koče v Triglavskem pogorju, da so bile spet uporabne za planinski promet. Na občnem zboru SPD dne 27. XII. 1919 so bila določena imena kočam nemških društev. Maria Theresien Haus je dobila ime Aleksandrov dom, Deschmannhaus – Staničeva koča, Siebenseenhütte – koča pri Triglavskih jezerih.
1921.
Pozimi so bili še vedno izvršeni številni vlomi v gorske koče, zato je SPD odslej znosilo v jeseni vse važnejše predmete v dolino.
Dne 20. II. je bila v Bohinju prva smučarska tekma. Moška, za današnje pojme zelo lahka proga je bila dolga 5 km, ženska pa 3 km. Prvak seniorjev je bil Hlebanja, prvak juniorjev Zdenko Švigelj. Žensko prvenstvo je dobila Tammerjeva iz Mostarja. Pri skokih je odnesel prvenstvo Jože Pogačar. Najdaljši skok dneva je bil 13 metrov, najkrajši 8 metrov.
Tega leta je SPD prevzelo v zakup hotel Sv. Janez v Bohinju.
Dne 25. julija je obhajal triglavski župnik Jakob Aljaž 50 letnico mašnikovanja.
V jeseni 1921 so prevzele obmejno stražo v Julijskih Alpah »pogranične čete«. Začasno so bile nastanjene v hotelu »Zlatorog« in v stari Aljaževi koči v Vratih.
Slovenska mladina pa se je lotila plezanja. Prvo območje je našla v bližnjih Kamniških Alpah, a kaj kmalu se je zagledala v sinje vrhove naših Julijcev.
Vrh Triglava je obiskalo 1700 oseb, Kredarico 1517 oseb, Staničevo kočo 1106 oseb.
1922.
Na občnem zboru SPD dne 4. III. je bil sprejet sklep, da se pošlje jugoslovanskemu ministrskemu predsedniku Nikoli Pašiću resolucija, v kateri Slovenci zahtevajo, da ostane vrh Triglava popolnoma na naši strani državne meje. Na konferenci v Rimu je bil dosežen sporazum glede meje med Italijo in Jugoslavijo. Italijanska razmejitvena komisija je zahtevala zase vso vrhnjo gmoto Triglava z Aleksandrovim domom, Doličem, Hribaricami in Zajezersko dolino. Naša komisija je vztrajala pri zahtevi, da tvori mejo razvodje Soče in Save. To stališče je zavzela tudi jugoslovanska vlada in ministrski predsednik Pašić je izjavil, da bo vlada predložila spor razsodbi predsednika švicarske republike. Italijanska vlada je nato popustila in priznala za mejo razvodnico Soče in Save. Tako je tekla zdaj meja čez Plemenice in vrh Triglava na Dolič.
Maja je jugoslovanski kralj Aleksander I. obiskal Pokljuko. Šel je na Mesnovec na petelina.
Dne 9. julija je bila spet izročena prometu Orožnova koča, ki je posebno hudo trpela v vojnem času.
Tega leta sta SPD in mladi turistovski klub Skala nanovo markirala večino potov z novo Knafelčevo markacijo: rdeč krog z belo piko v sredi.
Prvič po vojni je bila spet preplezana Triglavska stena. Dne 22. julija je preplezala slovensko smer družba Zimmermann-Zor. To je menda 16. vzpon čez steno.
Dne 23. julija pa so plezali slovensko smer Čop, Kveder, Volkar in Jug. Ta vzpon, menda 17., je važen zaradi tega, ker je družba plezala v spodnjem delu po kaminih, ki so odslej postali najbolj priljubljeni vstop v slovensko smer. Tudi pri izstopu na Slovenskem turnu je družba izvedla malo varianto.
Dne 17. septembra se je ponesrečil na Plemenicah mladi Čeh Emanuel Kusy-Dubrav. Na slabo zaznamovani stezi čez Plemenice je zdrsnil menda v kaminčku, ki je zavarovan s tremi klini. Tu je našel leta 1923 vodnik Košir Kusyjevo pelerino. Visela je na prednjem klinu v kaminu. Kusy je padel v globel Triglavske stene, a ne globoko. Ni bil mrtev, bržčas le težko ranjen, dne 17. IX. je slišala njegove klice pastirica Vahica. Nslednjega dne se je Kusy menda poskušal sam rešiti iz brezupnega položaja, a je strmoglavil čez ostalo steno do vznožja. Dne 23. IX. je bil pokopan na Dovjem. Kusy je bil mlad in neizkušen planinec. Njegova smrt je zato zelo tragična, ker bi Kusy še živel, ko bi bila tedaj pri roki rešilna odprava, ki danes takoj pohiti v gore, če se pripeti nesreča.
Vrh Triglava je obiskalo okrog 4000 oseb.
Planinski vestnik 1948, št. 5-6, str. 164-170
M. M. Debelakova-Deržaj: Kronika Triglava (Nadaljevanje in konec)
1923.
V zimskih mesecih srečamo prve družbe smučarjev v triglavskih višavah; Velo polje, Zajezerska dolina. Komna je mladini neznani zimski svet, ki ga odkrivajo in vzljubijo.
V poletju je stari Aljažev stolp doživel kaj čudne reči. Njegova bela obleka ni bila všeč mladini narodnjakom, pa so prebarvali stolp z narodnimi barvami. A, barve se še niso osušile, ko so sosedje prepleskali stolp v belo-rdeče-zeleno barvo. Tako se je vnel pravcati pleskarski boj, ki pa so ga bojevali le s čopiči. Okrogle luknjice v jeklenih stolpovih stenah so zelo zgovorne. SPD je napravilo konec boja s tem, da je stolpovo streho prepleskalo črno, steno pa sivo. Delo je seveda opravil A. Knafelc, ko je bil šestdesetič na Triglavu.
Dne 7. VII. sta preplezala prvič vrhnjo gmoto Triglava z zahodne strani L. Gottardi in U. Nassi iz Gorice. Plezalna smer je izpeljana na levi od izrazite grape, ki deli zahodno Triglavsko steno v dve polici. [orig. št. op. 18]
Dne 8. IX. je bil odkrit spomenik ruskim žrtvam ob dvojnem jezeru v Zajezerski dolini. Avstrijci so tod ustrelili dva ruska ujetnika, ki sta zbežala s Komne. Ob jezeru sta si morala izkopati grob, nato so počile puške. Da sta žrtvi dobili spomenik, je zasluga Rasta Pustoslemška. Domače tvrdke so darovale material. Na spomeniku, ki je bil izročen varstvu SPD, je napis: »Ruskim žrtvam, tu ustreljenim. Slovenski turisti. 1923«.
Oče Emanuela Kusyja je dal vzidati na kraju nesreče na Plemenicah spominsko ploščo z napisom: »V spomin Emanuela Kusy-Dubrav dne 18. IX. 1922. [orig. št. op. je 19, spodaj pa ni podatka.]
Julija sta izvršila 18. vzpon čez severno Triglavsko steno Janez Kveder in dr. Stane Tominšek. Plezala sta po smeri, ki jo danes imenujemo »Zimmer-Jahnova«, to je z izstopom v Krnici pod Črno steno.
Avgusta pa so opravili 19. vzpon dr. Jug, Volkar in V. Kajzelj. Plezali so Nemško smer z vstopno varianto, ki je zeJo pomembna, ker tvori danes sestavni del smeri, ki jo imenujemo »Nemško smer«. Plezali so namreč izven Königove grape po grebenu na desni od nje in prišli v Königovo smer šele v Nemškem žlebu, kjer so po klasični smeri prečili na steber. Raz so dosegli pri Šivankinem ušesu. Sledili so grebenu do luske. Tu je bil izveden menda prvi vzpon čez lusko, torej spet varianta. Izstopno gredo so dosegli prejšnji plezalci po gredi, ki vodi na levi od luske okrog vogala do navpičnega kamina, ki pripelje tudi na prodnato gredo nad žmulami. Naši plezalci so izstopili v originalnem izstopu na Kugvjevo gredo. Za vzpon sta porabila deset ur.
S to plezalno turo zaključujemo kronološko naštevanje vzponov čez severno steno Triglava. Menda so naštete vse ture, ki so bile izvršene v 17 letih do 1923. Od tega leta dalje se vzponi tako množijo, da jih ni bilo moč zbrati. Navedli bomo torej odslej le vzpone v novih smereh in važnejše variante.
1924.
Dne 7. januarja je umrl v Gradcu dr. Johann[es] Frischauf, častni član SPD. Slovensko planinstvo mu mnogo dolguje. Za Triglavsko pogorje je Frischauf buditelj planinstva sploh, saj je na njegovo pobudo začel delovati ÖTC, katerega je šele pozneje izpodrinil DuÖAV.
Dne 16. aprila je prispela skozi Kot družba mladih planincev. Okrog 9. ure zjutraj, ko so bili ravno pod Urbanovo špico, je zapadno kamenje prebilo mlademu planincu Antetu Lenarčiču lobanjo. Tovariši so mu nudili prvo pomoč ter ga takoj jeli spravljati v dolino, eden od njih pa je odhitel najprej v Mojstrano po pomoč. Ob 2. uri popoldne so bili spet v Klinu, ob 4. uri je prispela rešilna odprava in naložila Lenarčiča na nosila. Bil je ves čas nezavesten. Z Dovjega so ranjenca prepeljali na Jesenice, kjer je umrl ob 22. uri v bolnišnici na Savi. Pokopan je na Jesenicah.
V noči od 26. na 27. julija se je ponesrečil na Kredarici vodnik Anton Hlebanja, po domače Luksov. Dne 26. VII. je vodil čez Plemenice Stiasnyja na Triglav. Okrog polnoči se je odpravil s Kredarice domov. V temi in viharju je zašel menda preveč na rob skoka za kapelico in padel v globočino. Drugo jutro so ga našli mrtvega na melišču pod skokom. Truplo je bilo pripeljano v Mojstrano, pokopano pa na Dovjem.
Dne 20. VII. so izvršili zelo zanimiv vzpon čez severno steno Triglava dr. Jug, De Reggi, Prevec in Skok. Plezali so v spodnjem delu po nemški smeri, nato »Zimmer-Jahnovo« do krnice pod Črno steno, od tam so prečili po isti gredi kakor Lassovi reševalci na Nemški steber in po njem nadaljevali nemško smer do Kugyjeve grede.
Dne 25. VII. je dr. Jug preplezal zahodno steno Cmira. Od Tominškove poti je zavil skozi žleb na greben med Cmirom in Begunjskim vrhom.
Dne 28. VII. je preplezal dr. Jug severozahodno steno Cmira in to po njenem zahodnem mejnem stebru, ki zre v smeri proti Aljaževemu domu. Po Aljaževem poročilu sta preplezali Cmirovo steno že pastirici Jera Petermanova, po domače Vanica [Vahica], in Špela Orehovnikova. Plezali sta čez Kuhinjo na vrh. Seveda v cokljah. Sezuli sta jih le v gladkih plateh. Po tej steni sta izvedla novo smer istega leta tudi dr. Z. Mayer in K. Okretič, (ÖAZ 1925, str. 231).
Dne 31. VII. je ponovil dr. Jug Roessellovo smer na Rjavino. Začel je pa že pri Mecesnovcu (1926 m) in se bržčas bolj držal grebena kakor Roessell. V nemško vpisno knjigo se je vpisal kot 14.
Dne 11. VIII. se je ponesrečil v Triglavski severni steni dr. Klement Jug. Po svojih opisih plezalnih tur v Planinskem vestniku je postal znan vsem slovenskim planincem. Kot alpinist je bil tedaj med našimi najboljšimi in ko je začel smotrno pregledovati in plezati preostale, še nerešene plezalske smeri, se je ponesrečil. Skušal je preplezati zahodni del stene, ki vrhuje v grebenu Plemenic. Šel je sam v steno in padel v prvi četrtini. Vzrok padca je pač nesreča, ki doleti lahko vsakega alpinista. Velika napaka je bila, da je bil sam, vendar ni mogoče presoditi, ali bi se bila nesreča v družbi drugače iztekla. Po štiridnevnem iskanju so ga našli njegovi plezalci tovariši. Spustili so ga na stezo Prag–Luknja, nakar so ga prenesli in prepeljali na Dovje. Dne 17. avgusta je bil pokopan na Dovškem pokopališču.
»Kdor hoče biti ponosen nase, ne sme biti majcken, tudi če ne najde miru nikoli, razen ko pade.« (Jug, PI. V. 1925, str. 63.)
Spominu dr. Juga je bilo posvečenih mnogo publikacij. Dijaško društvo Adrija je izdalo knjigo: »Dr. K. Jug«, Gorica 1926, leta 1936 je izšla knjiga: »Dr. K. Jug: Zbrani planinski spisi, Ljubljana, Planinska matica«.
Dne 24. VIII. se je ponesrečil v Nemški smeri mlad, mnogo obetajoč alpinist Vladimir Topolovec. Ta dan je bilo odkritje spominske plošče njegovega tovariša Anteta Lenarčiča pod Urbanovo špico. V vlaku se je seznanil z Lojzom De Reggiem, plezalsko morda najsposobnejšim izmed tedanjih aktivnih plezalcev. Skupno sta šla v steno. Plezala sta brez vrvi in Topolovec, ki ni imel plezalnikov, je plezal bos. Gornji težki del stene sta plezala v nevihti. V originalnem nemškem izstopu, v žlebu za gladkimi platmi, je Topolovec, ki je plezal prvi, zdrsnil in padel v Črni graben. Vzrok nesreče je bila slaba oprema in neurje. De Reggi je izplezal na Kugyjevo gredo in zaman iskal pomoči v vseh kočah. Nato je odšel po pomoč v dolino. Reševalci so zaman skušali priti v Črni graben in tako je ostalo truplo Vladimira Topolovca v Triglavski steni.
Dne 31. VIII. je triglavski župnik Aljaž blagoslovil Triglavsko steno in s tem grob mladega alpinista. Tovariši pa so vzidali pod steno spominsko ploščo z napisom: »V spomin Vladimirju Topolovcu, juristu, v avgustu 1924. JNAD Jadran – FS. Ljubljana«.
Dne 24. VIII. je preplezala Triglavsko steno prva Slovenka Nevina Rebek. V družbi S. Prevca in St. Hudnika je preplezala slovensko smer.
Dne 7. X. je bila izpeljana nova smer v severovzhodni Cmirovi steni. Smer poteka po levem mejnem rebru stene, ki je obenem severovzhodni greben nad kuhinjo špice. Turo so izvedli A. de Reggi, H. Brandt in H. Drofenik.
SPD je tega leta kupilo MalInerjeno kočo pod Črno prstjo, bivšo last ÖTC.
Aljažev dom je obiskalo 3294, Triglavski dom pa 2521 oseb.
1925.
Dne 19. julija je bil na Triglavu »planinski dan«. Zastopniki planinskih organizacij, klubov, planinci iz raznih delov Jugoslavije so se sešli ta dan na najvišji slovenski gori. Dne 20. julija pa so se zbrali pri »Zlatorogu« v Bohinju, kamor je prispel tudi stari triglavski župnik Aljaž. Društva, ki se niso mogla udeležiti planinskega dne, so poslala brzojavne pozdrave.
Dne 9. avgusta so člani kluba »Skala« odkrili spominsko ploščo dr. Jugu. Pod Triglavom se je zbralo nad sto planincev. Plošča je iz črnega granita, nosi napis: »11. VIII. 24 Dr. Klement Jug. Skala«. Pevci so zapeli »Vigred se povrne«. Dva duhonika sta zapela »libero« in blagoslovila ploščo (Pl. v.1925, str. 215). Dne 16. VIII. pa so odkrili primorski rojaki dr. Juga v Aljaževem domu spominsko sliko, portret dr. Juga, delo slikarja B. Jakca. Po odkritju so obiskali še tovarišev grob na Dovjem, naslednje jutro pa spominsko ploščo pod steno. Čez Triglavov vrh so se vrnili v Primorje.
Tega leta je SPD dokupilo svet pri hotelu Zlatorog in sezidalo novi trakt, ki ima v pritličju gospodarske prostore, v prvem nadstropju in mansardi pa devet sob. K tej stavbi je bila prizidana še ledenica in garaža.
Ob proslavi 80-letnice rojstva triglavskega župnika Jakoba Aljaža (6. VII. 1925) so sklenili njegovi prijatelji in častilci, da podpro njegov načrt: zgraditi v Vratih kapelico sv. Cirila in Metoda.
Dne 24. oktobra sta preplezala H. Drofenik in De Reggi severnozahodno steno Rjavine iz Pekla na prvi vrh.
Oktobra meseca je preplezal Roman Szalay z Dunaja zahodno steno Triglava v novi smeri. Plezal je po stebru, desno od srednje grape. To je drugi vzpon čez to steno.
Obisk: Aljažev dom 3330, Triglavski dom 2345.
1926.
Dne 10. marca ie umrl v Mojstrani, 82 let star, »oče« Požganc, Janez Klinar. Požganc je kakor Aljaž zrasel s slovenskimi napravami na Triglavu, njegovo ime je nerazdružljivo poveztmo z delom SPD na Triglavu in v njegovih severnih plateh. Pesem Požgančevega kladiva je skozi tri desetletja zvenela v triglavskih pečeh, v pobočjih Cmira, Rži in Kredarice. Naj ne bo pozabljeno Požgančevo ime! Kdor obišče na Dovjem Aljažev grob, naj stopi še do Požgančevega.
Dne 15. VIII. je bila izpeljana zanimiva izstopna varijanta nemške smeri po družbi Debelakova, Jesihova Guerra, dr. S. Tominšek. Iz Nemškega žleba so plezali do Triglavskega okna in skozenj dosegli krnico pod Črno steno. Izstopili so kakor Lassovi reševalci.
Dne 6. septembra sta Georg Kugelstätter in Hans Unger preplezala novo smer v Triglavski steni. Smer nosi ime »Bavarska smer«. Je to idealna in najbolj direktna zveza v Nemškem stebru, kjer se združi z Nemško smerjo. Obe skupaj tvorita skoraj ravno črto od vznožja do Kugyjeve grede. Bavarska smer je ponekod izredno težavna.
V začetku novembra je poplava Save Dolinke prizadejala ogromno škode. Tudi Bistrica je hudo narasla, da nihče ni pomnil take. Peričnik pa se je preselil v staro strugo, kjer je tekel do leta 1886.
Obisk: Aljažev dom 2799, Triglavski dom 1909.
1927.
Dne 24. februarja si je župnik Aljaž zlomil nogo v stegnu. Zdrsnil je na poledici. Legel je in ni več vstal. Hrabro je prenašal vse težave in bolečine. Določil je svojo oporoko in vse potrebno za primer smrti. Dne 1. maja je sporočil Planinskemu vestniku poslovilne besede:
»Poslavljam se s tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil, poslavljam se pa tudi od vseh planincev in čitateljev Planinskega vestnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj razširjalo.« Dva dni nato, dne 3. maja, je izdihnil naš blagi triglavski župnik. Pogreb je bil tak, kakršnega je zaslužil. Duhovščina, planinci, glasbeniki in njegovi občani so ga spremili k počitku. Pokopan je na Dovjem ob vhodu v zakristijo. Ime triglavskega župnika je z zlatimi črkami zapisano v skalnato lice očaka Triglava in dokler stoji Triglav, dokler bo utripalo slovensko srce, bo živelo Aljaževo ime.
»Triglavski župnik, ljubil si višine,
Po njih si romal, molil, pesmi pel,
Premnogo src za njih lepoto vnel,
Zdaj ti hvaležno hranijo spomine.«
(O. Župančič)
Dne 16. junija sta M. M. Debelakova in E. Deržaj prva sestopila čez Triglavsko steno po slovenski smeri. Stena je bila v žlebovih in kaminih še globoko zasnežena. Istega dne sta izpeljala Jože Čop in dr. S. Tominšek lepo smer v zahodnem delu Triglavske stene, kjer je iskal že dr. Jug prehod. Plezala sta po grapi, ki jo imenujejo danes Jugu na čast »Jugova grapa«, in iz nje dosegla čez steno desno od grape Plemenice. Tako je zahodni del Triglavske stene zgubil nimbus nepristopnosti.
Dne 26. junija sta preplezala Herbert Drofenik in V. Križaj severovzhodni greben Urbanove špice. Pristopila sta iz Kota. Dne 27. junija sta ista dva gornika preplezala severno steno Rjavine. Tam, kjer vodi danes zavarovana pot, sta steno preplezala že leta 1925 Lojze de Reggi in H. Drofenik. Obe smeri se združita v
gornjem delu.
Dne 28. junija sta Debelakova in Držaj preplezala v novi smeri zahodno steno Triglava, od Planje na vrh. Smer poteka na levo od srednje grape.
Dne 29. junija sta ista dva alpinista preplezala južno steno Triglava, ki do tedaj še ni bila preplezana. To je steno od Prodov na vrh. Vstop je pri kaminu ob stezi na Triglavsko škrbino. V ospredje plezalskega zanimanja je stopil osrednji del Triglavske stene, to je Triglavski steber, ki ga loči Črni graben od Nemškega stebra in Jugova
grapa od zahodnega dela stene. Že Klement Jug je iskal vstopne možnosti. Z Volkarjem sta bila na vstopni polici, vendar je Jug prezrl pravi vstop. Drugi, ki je posebno vneto ogledoval mogočni steber iz Nemške smeri, je bil Lojze de Reggi. Tega leta je hotel vanj, pa ga je dohitela smrt na Šmarnogorski Grmadi, dne 6. novembra 1926. Dejansko sta se lotili stene dve moštvi, eno nemško, drugo slovensko. Ne da bi vedeli drug za drugega, so iskali in določili iste prehode in isto
smer. Obe moštvi sta vstopili pri istem vstopu in dosegli po kaminih stolp ter po prečnici za stolpom plezali brez vsakega prečenja v levo naravnost čez odprto steno kvišku do skale pod veliko preveso.
Prva nemška družba se je prvič vrnila po brezuspešnem prizadevanju, da bi izplezala preveso na levi po žlebiču tam, kjer je bila kasneje izpeljana skalaška smer. Druga, slovenska družba, je dosegla preveso vrh gladkih plati dne 5. julija. V njej se je prvemu plezalcu primerila nesreča, ker se mu je odlomil klin, ki ga je rabil mesto stopa. Zaradi padca sta se plezalca vrnila. Štirinajst dni nato je nemška družba spet poskusila srečo v isti smeri, torej v desnem koncu plati. Doletela ju je ista nesreča. Szalay je padel iz prevese. V obeh primerih sta odnesla plezalca le težje poškodbe, ker so plati gladke. Obe družbi sta kasneje še enkrat šli v steno, a ju je sneg in neurje prisililo k sestopu. S temi poskusi je bil dan znak za splošni naskok na Triglavski steber.
Dne 26. julija je bila prvič preplezana stena Velikega Draškega vrha (2243 m). Preplezala sta jo Danilo Martelanc in Tone Banovec. Smer poteka v glavnem v veliki depresiji sredi stene.
Dne 18. septembra je bil odkrit Aljažev nagrobni spomenik na dovškem pokopališču. Spomenik je zgrajen po načrtu prof. Vurnika. Nad nastavkom iz črnega granita, v katerega je vklesano Aljaževo ime, je plošča iz nabrežinskega marmorja z verzom Silvina Sardenka:
»Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si jim bil varuh svet:
naš triglavski kralj Matjaž,
župnik z Dovjega – Aljaž.«
Obisk: Aljažev dom 3923, Triglavski dom 2720.
1928.
Dne 8. januarja je bila ustanovljena Triglavska podružnica SPD v občini Dovje-Mojstrana. Dne 1. julija je bila izpeljana »Vzhodna smer«; v Triglavski steni, ki poteka vzhodno od Slovenske smeri. Plezalci so bili M. Frelih, R. Poženel in J. Čebularjeva.
Dne 7. julija sta Deržaj in Debelakova preplezala severno steno Kanjavca. Po žlebovih proti Doliču so steno že preplezali Trentarski lovci. Steno sta preplezala iz Zadnjice do vrha.
Dne 16. julija sta Pavla Jesihova in Miha Potočnik preplezala severno steno Debele Peči iz Krme. To je prvi vzpon čez to steno. Smer poteka po snežnem stebru, ki loči severno od severozahodne stene.
Dne 22. julija sta Mirko Kajzelj in Herbert Drofenik izvedla prvi vzpon čez severno steno Malega Draškega vrha.
Dne 29. julija je bila blagoslovitev Ciril-Metodove kapelice v Vratih. Leta 1925 je sklenil »Aljažev klub«, da uresniči dolgoletno Aljaževo željo. Kapelica je sezidana po načrtu arhitekta Ivana Vurnika. Prvotni načrt je izdelal Vurnikov oče. To bi bil majhen panteon, a ker bi bila stavba predraga, ta načrt ni prišel do uresničenja. Kapelica, izdelana po načrtu Vurnika ml., stoji na malem umetnem holmu. Tloris ima obliko romba, zidovi so iz rezanega kamna. Streha je zaradi okoliša potisnjena v strmi stolp, tako da meri vsa stavba skoraj 14 metrov. Notranjost krasi delo slikarke Helene Vurnikove. K blagoslovitvi te kapelice je prišlo nad 500 ljudi v Vrata. Aljažev zbor z Dovjega je zapel starostovensko mašo. Blagoslovitev je izvršil ljubljanski škof dr. A. Bonaventura Jeglič, spominski govor je imel dr. Fran Tominšek.
V dneh 31. julija do 2. avgusta sta Pavla Jesihova in Milan Gostiša izvedla novo smer v severni steni Draškega vrha. Smer poteka zahodno od prve smeri po globoki prepoki, ki sega skoraj do vrha.
Prihodnje leto je bila preplezana še stena Tošca in s tem zaključen naskok na stene v Krmi, ki so bile privlačne posebno za prve osvajalce.
V dneh 27. in 28. avgusta je bila preplezana vzhodna plena Triglavskega stebra. Joža Čop, Miha Potočnik in dr. Stane Tominšek so prečili iz Nemške smeri v Črni graben. Tako je prvič krenilo živo bitje v Črni graben, ki je vklenil vase mladega Topolovca. Plezalci so našli ostanke obleke in opreme. Od Črnega grabna so plezali po vzhodni steni Triglavskega stebra. Potreben je bil bivak. Prenočili so pod »Ladjo«, gladko, navpično krmoljo v vzhodnem razu stebra. »Ladja je eden najtežavnejših detajlov v Triglavski steni. Plezalci so nadeli smeri ime »Gorenjska smer«. S tem je bila prvotna zamisel smeri čez steber rešena v gornji tretjini.
Obisk: Aljažev dom 4082, Triglavski dom 2766.
1929.
Na Komni so dobili vrhovi prve smuške obiske.
Junija so pristopili na Rjavino iz Krme J. Čop, dr. St. Tominšek in M. Potočnik. Sledili so veliki grapi nad lovsko kočo v Spodnji Krmi in čez melišča in skrotje dosegli zahodni vrh Rjavine.
Dne 21. julija se je smrtno ponesrečil v Triglavski steni Vincenc Habe, uradnik iz Ljubljane. Plezal je nenavezan. Blizu izstopa iz Slovenske smeri je padel. Podrl je Viktorja Vreža iz Kranja, ki je plezal za njim. Tudi ta je padel, vendar se je večkrat ujel in odnesel le težje poškodbe. Vincenc Habe se je ubil. Ker je bilo tega dne vse polno plezalcev v steni, so prihiteli iz raznih strani na pomoč in nudili prvo pomoč Vrežu. Ponoči so prišle rešilne odprave in spravile oba, mrtvega in ranjenega, v dolino. Ranjenec je bil prepeljan v Kranj, Habetovo truplo pa v Ljubljano.
P. Jesihova in M. Gostiša sta preplezala severno steno Tošca, zadnjo, še nepreplezano steno nad Krmo. Smer poteka v dveh zankah v vpadnico vrha.
Ista dva plezalca sta tega leta poskušala izvesti smer čez Triglavski steber, a sta se vrnila zaradi slabega vremena.
Dne 5. avgusta je našel R. Rudolf iz Ljubljane v južnem pobočju Triglavskega vrha damski klobuk in raztresene človeške kosti. Planinski vestnik poroča (1929, str. 215): »R. Rudolf je bil namenjen iz Aleksandrovega doma po Kugvjevi poti na vrh; ker pa je tedaj lezlo na vrh več sto italijanskih alpincev, ki so prožili kamenje, se je g. Rudolf umaknil iz zaznamovane poti na desno in tako naletel na zagonetne kosti. Zbral jih je, se vrnil in jih blizu Aleksandrovega doma pokopal.« Oskrbnica se je spomnila, da je prišla pred leti ponoči v dom družba primorskih Slovencev z dvema damama. »Družba se je nekam čudno vedla in je pravila, da je za njo zaostala še ena dama, ki je popolnoma onemogla in v svoji trmi ni hotela nadaljevati poti. Ko se je oskrbnica ponudila, da jo gre z njimi iskat, so to odklonili, češ, da je dama ali že mrtva ali pa se je zatekla k italijanski baraki na Zaplanji.«
Od 9. do 14. avgusta sta P. Jesihova in M. Gostiša preplezala ves Triglavski steber. Ker je bila medtem že izvedena smer čez gornji del stebra, je ostal problem le še spodnja polovica. Zloglasno preveso, ki sta jo obšla s prečino v levo po nekem žlebičku do velike prevese. Ta prečina je zelo izpostavljena in težka. Od belih plati nad preveso sta v loku obšla vzhodni raz stebra in prišla na Gorenjsko smer. Po njej sta nadaljevala vzpon do izstopa. Zaradi slabega vremena sta bivakirala štirikrat v steni. Zadnji dan so jima prišli tovariši do Ladje na pomoč.
Gorenjska in Skalaška smer (to je smer po spodnjem delu stebra) tvorita v kombinaciji gotovo najlepšo smer v Triglavski steni. Smer poteka od vznožja pa do vrha po stebru, ki dominira sredi orjaške stene. Kombinacija teh dveh smeri naj bi nosila ime »Triglavska smer«. Originalni smeri, izvedeni po sledi prvih plezalcev, obdržita seveda svoje ime.
Dne 1. septembra sta se smrtno ponesrečila v Triglavski steni Herbert Brand, poslovodja pri Oil Standard Company v Ljubljani, in absolvent eksportne akademije Ernest Bračič iz Celja.
Dne 5. in 6. septembra sta preplezala raz Triglavskega stebra dr. Kari Prusik in Roman Szalay z Dunaja.
Neutrudljivi Knafelc je »popravil« Peričnik. To se pravi, usmeril ga je spet v strugo, kjer je tekel od leta 1886 do 1926. V strugi, kjer je tekel pred letom 1886 in po 1926, pa je bil slap za nekaj metrov nižji in voda ni padala tako lepo prosto kakor pri prejšnji strugi, temveč se je porazgubila po steni. S Knafelčevim popravilom je postal spet 52 metrov visok.
Tega leta je bila ustanovljena podružnica SPD v Gorjah.
1930.
Dne 12. junija je prišla v Triglavski dom družba 16 nemških alpinistov. Med njimi širi dame. Trije: Heinz Müller iz Kölna, njegova zaročenka in Erwin Lüdecke, so se vzpenjali z ledenika proti grebenu, torej po stari, klasični smeri Triglava na vrh z ledenika. V kaminu, ki vodi proti grebenu, je padel prvi plezalec Müller in potegnil s seboj Lüdecka. Dama ni bila navezana in je tako ostala na svojem mestu. Müller je bil mrtev, Lüdecke težko ranjen. Dne 13. julija so ju spravili tovariši v Triglavski dom, dne 14. julija pa ju je prenesla rešilna odprava v Mojstrano. Dne 15. julija je bil Lüdecke prepeljan z rešilnim avtom v ljubljansko bolnišnico, Heinz Müller pa je bil pokopan dne 17. junija na dovškem pokopališču.
Dne 27. junija so S. Hudnik, S. Predalič in Dana Kuraltova preplezali severozahodno steno Draškega roba, to je roba med Debelim vrhom (1960 m) in Malim Draškim vrhom (2132 m).
Dne 25. in 26. julija sta P. Jesihova in M. Gostiša preplezala Triglavsko steno v smeri, kjer se je ponesrečil dr. Jug. Stena nosi zdaj me »ugov steber« Prvo smer po tem stebru sta izpeljala leta 1927 Čop in Tominšek. To smer so imenovali v »Našem alpinizmu« smer »po Jugovi grapi«, smer Jesih-Gostiša pa »Jugovo smer«.
Dne 26 julija je mlada podružnica SPD v Gorjah izročila prometu novo nadelano pot čez stene Pokljuške luknje na Pokljuko. Steza, ki je izpeljana iz Gornjega vrtca, vodi v drznih galerijah na rob stene in tvori tako najkrajšo zvezo iz Krnice k Mrzlemu studencu.
Istega dne je bila vzidana pri vstopu v Slovensko smer spominska plošča Vinku Habetu, ki se je ponesrečil prejšnje leto pri izstopu iz Slovenske smeri. Spominska plošča nosi napis: »21. VII. 1929 se je v tej steni smrtno ponesrečil naš sokolski brat in prijatelj Vinko Habe. V njegov spomin smo vzidali ob obletnici smrti ploščo bratje in sestre Sokola I. v Ljubljani ter njegovi prijatelji.«
Dne 19. avgusta so J. Čop, M.Potočnik in dr. St.Tominšek preplezali zvezno varijanto med Skalaško smerjo in smerjo ÖAK. Tam, kjer zavije Skalaška smer na levo proti vzhodnemu razu stebra, jo zapusti zanimiva varijanta in preči na desno. Ko prekobali dva žleba, vede poševno kvišku k severozapadnemu razu stebra, kjer se združi s smerjo ÖAK.
Dne 14. septembra je bila otvoritev prve italijanske gorske koče v Triglavskem pogorju. Societa Alpina delle Giulie je postavila s pomočjo vojne uprave leseno kočo na Doliču pod Kanjavcem. Koča je dobila ime po znanem italijanskem alpinistu Rifugio Napoleone Cozzi.
SPD je imelo tega leta vodniški tečaj na Jesenicah.
Zaradi naraščajočega obiska gora v zimskih mesecih je SPD začelo oskrbovati triglavske koče v času od 1. marca do 1. maja. Tako Staničevo kočo in Kočo pri triglavskih jezerih. Triglavski dom pa je sprejel smučarje v velikonočnem tednu.
SPD je zgradilo novo ledenico pri Aljaževem domu.
Dne 23. julija so izvedli J. Čop. dr. M. Potočnik, dr. St. Tominšek in M. Frelih plezalno smer v Triglavski steni, ki so ji dali ime »Zlatorogove steze«. Od poti čez Prag pa tja do Plemenic so izpeljali steze, deloma res po skritih kozjih prehodih, a večinoma po krasnih plezalnih smereh in prečinah, ki so jih v posameznih delih pregledali in preplezali že preje. »Zlatorogove steze« so poleg »Triglavske smeri« (to je kombinacije Skalaške in Gorenjske smeri) gotovo najlepša in najbolj instruktivna pot, ki jo je plezalec izvedel v tej veliki steni.
Dne 6. avgusta so M. Kajzelj, H. Drofenik in [Stanko] Aleksić preplezali severo severozahodno steno Nad Kuhinjo špice.
Dne 11. avgusta sta preplezala dva nemška alpinista severovzhodni greben Nad Kuhinjo Špice od prodov za Cmirom na vrh in dalje na vrh Cmira.
Dne 29. avgusta je bila v Ljubljani premiera nemega filma »V kraljestvu Zlatoroga«. Libreto sta sestavila Juš Kozak in predsednik »SkaIe«, prof. Janko Ravnik. Film prikazuje Triglavsko pogorje, gledano s poti treh planincev, ki romajo v svetle višave. Prvi slovenski gorski film, plod požrtvovalnega dela Skalašev, je bil prikazan tudi v zamejstvu.
SPD je priredilo v zimskem času več smučarskih tečajev v Bohinju in pri Staničevi koči, da s tem poveča zimski obisk koč. Od 26. marca do 4. aprila je bil pri Staničevi koči tečaj za zimske vodnike. Udeležilo se ga j e šest domačinov.
Poleg običajnih gradbenih popravil je dobil tega leta »Zlatorog« novo verando. Izpeljane so bile zimske markacije od Mojstrane skozi Krmo k Staničevi koči in dalje pod Ržjo čez Prode, Konjsko planino, Velsko dolino, Hribarice v dolino Zajezeram ter čez Štapce in Fužinarske planine v Bohinj.
V Bohinjski Srednji vasi je bila ustanovljena Bohinjska podružnica SPD.
1932.
Od leta 1932 do 1935 so bili smučarsko obiskani vsi vrhovi južno od Hribaric oziroma severno od Fužinarskih planin.
Dne 14. julija se je ponesrečil na Komarči vseučiliški profesor, botanik Fran Jesenko. Ni padel globoko, vendar so bile poškodbe smrtne. Planinci, ki so prišli mimo, so obvestili rešilno odpravo, ki je spravila dr. Jesenka v dolino. Umrl je 14. julija v ljubljanski bolnišnici. Dr. Jesenko je bil botanik svetovnega slovesa. S posebno ljubeznijo in vnemo se je zazemal za Triglavski narodni park.
Dne 7. avgusta je bila blagoslovitev prve gorske koče na Komni. Mlada Bohinjska podružnica je sezidala prijazno »Kočo pod Bogatinom« na planini na Kraju. S tem je postala samotna Komna dostopna tudi planincem izletnikom in številnim smučarjem. Kočo je izročil prometu načelnik bohinjske podružnice, A. Hodnik, z lepim govorom.
Dne 9. avgusta se je ponesrečila pod Malim Triglavom Bogomila Smerke. V žlebu, kjer zavije nadelana steza proti grebenu Malega Triglava, jo je zadelo v teme zapadno kamenje, sproženo po planincih, ki so hodili pred njo, Omahnila je s steze v žleb. Prenešena je bila v Triglavski dom, a izdihnila je že med prenosom. Rešilna odprava jo je prenesla na Dovje, kjer je bila 11. avgusta pokopana.
Dne 11. avgusta je bil blagoslovljen nagrobni spomenik Heinza Müllerja, ki se je smrtno ponesrečil 12. julija 1930 pod Triglavskim grebenom. Spomenik so mu postavili gorski tovariši.
Dne 8. julija sta Uroš Župančič in France Ogrin preplezala zahodno smer v Triglavski steni. Smer poteka ob markantnem kaminu, ki prereže strmo gmoto stene in je odrinjena proti Stenarju. Izstop je je na Plemenicah.
Letos [1949] so se naši vodilni politiki povzpeli na Triglav. V srednji vrsti
od desne: dr. Marjan Brecelj, Boris Kidrič, Edvard Kardelj
Dne 12. julija je preplezal Uroš Župančič, novo smer v steni Cmira. Smer se drži grape, ki poteka v vpadnici vrha in privede prav na vrh.
Dne 16. julija sta izpeljala novo smer v severozahodni steni Nad Kuhinjo špice S. Aleksić in N. Lunder. Prvič je bila ta stena preplezana leta 1931. Smer poteka po levem majhnem stebru do vrha Nad Kuhinjo špice (2254 m).
Dne 18. julija je odšel 18 letni Marjan Grebenc z vrstnikom po Tominškovi poti proti Triglavu. V strmali onkraj okenca je zdrsnil na zavarovani stezi in padel v globočino žleba. Planinci, ki so bili v bližini, so odhiteli po pomoč v Staničevo kočo. U. Župančič in vodnik Lojze Rekar sta nato plezala k ponesrečencu, ki pa je bil mrtev. Rešilna odprava je spravila truplo v dolino. Dne 29. julija je bil Grebenc pokopan v Ljubljani.
Dne 13. avgusta se je ponesrečil pri trganju pečnic pod Tičarico Dušan Gorup iz Maribora. Pokopali so ga v Srednji vasi.
TK Skala je začela graditi svoj dom na Rjavi skali nad Bohinjskim jezerom. Smuški svet pod Šijami in Voglom je privabljal vedno več smučarjev, ki so zasilno prebivali po stanovih in lovskih kočah. Tako je bila gorska koča v tem predelu res potrebna.
Obisk: Aljažev dom 3264, Triglavski dom 2637.
1934.
Od 17. do 21. aprila je bil v dolini Zajezeram zimskoalpinistični tečaj za vodnike pripravnike. Tečaja se je udeležilo 22 pripravnikov.
Julija je obiskal vrh Triglava planinski bataljon pod vodstvom podpolkovnika Milana Popoviča. Pet sto vojakov je stalo tega dne na vrhu našega očaka in iz pet sto grl je zaoril trikratni klic preko triglavskih planot. Bataljon je pristopil s Pokljuke, mimo Konjščice k Aleksandrovemu domu in od tod po stari klasični poti na vrh. Vrnil se je po isti poti.
Dne 19. avgusta je Sokol-Matica, Maribor odkril nagrobni spomenik Dušanu Gorupu, ki se j e ponesrečil prejšnje leto na Tičarici.
Istega dne je bila slavnostna blagoslovitev novega Skalaškega doma na Voglu, ki stoji na Rjavi skali v višini 1540 m. Skalaši so zgradili lični dom v glavnem iz dohodkov filma »V kraljestvu Zlatoroga«. Načrt je napravil ing. arh. Herbert Drofenik, ki je vodil tudi gradnjo. Otvoritveni govor je imel častni predsednik Skale, prof. Janko Ravnik.
Z domom na Voglu je dobilo zimsko planinstvo lepo zvezo od Komne do Spodnjih Bohinjskih gora. Smučarjem je s to kočo omogočena tura od koče do koče iz Mojstrane do Bohmja. Okolica Skalaškega doma ima lepa smučišča, dom je lahko dostopen tudi od Sv. Janeza v Bohinju.
22. septembra sta A. More in T. Dovjak izpeljala »Najzahodnejšo smer« v Triglavski steni. Smer poteka med zahodno smerjo in zapadnim robom stene ter izstopa na Plemenicah.
Dne 23. septembra so dr. G. Guckler, A. More in T. Dovjak preplezali »Najvzhodnejšo smer« v Triglavski steni. Do Belih plati je enaka s Slovensko smerjo, saj imenujemo vse dostope do Belih plati tako in ti so bili preplezani takoj po vojni v vseh moznih varijantah. Odtod ta Najvzhodnejša smer drži na levo po gredah stebra med to in Vzhodno smerjo. Smer doseže rob stene pod najbolj levim vršacem stene.
SPD je popravilo in obnovilo Orožnovo kočo. Sklenilo je tudi, da zgradi velik dom na Komni.
Obisk: Aljažev dom 3024, Triglavski dom 3003.
1935.
Od 22. do 27. januarja je bilo na Pokljuki tekmovanje za vseslovansko prvenstvo v smučanju. Na sporedu je bilo tekmovanje v štafeti 5 X 10 km, tek na 18 km ter smuk in slalom. Skoki so bili v Planici. Čehi so si priborili prvenstvo v klasični kombinaciji, Slovenci pa v alpski kombinaciji.
Dne 10. aprila je umrl dr. Henrik Tuma (1858–1935). V Triglavski kroniki moramo zabeležiti nenadomestljivo izgubo našega alpinista – prvaka, ki je bil vodja slovenskega alpinizma m alpiniistike. Imenoslovje Triglavske skupine pove, koliko dela in časa je žrtvoval dr. Tuma našemu Triglavu. Da je bil dr. Tuma prvi slovenski alpinist, ki je preplezal Triglavsko steno, smo že povedali v zgodovini iz leta 1910. (O življenju in delu dr. Tume glej: P. v. 1928, str. 238; Pl. v. 1933, str. 152; dr. H. Tuma: »Pomen in razvoj alpinizma«, Ljubljana 1930 ter dr. H.Tuma: »Iz mojega življenja«, Ljubljana 1937.)
Dne 12. in 13. julija je mladi kralj Peter II. obiskal Triglavsko pogorje. V spremstvu ing. Dimnika in vodnika L. Rekarja je prišel skozi Krmo do Staničeve koče, kjer je prenočil. Drugi dan je sestopil čez Prag v Vrata in si ogledal Peričnik.
Dne 14. julija je SPD proslavilo 40-letnico Orožnove koče pod Črno prstjo. Mašo je daroval prof. J. Mlakar. V obširnem govoru je predsednik SPD, dr. Pretnar, orisal pomen obletnice prve slovenske postojanke v Julijskih Alpah in naših gorah sploh.
Od 20. do 30. avgusta je bivala na Malnerjevi koči prva dijaška počitniška kolonija mladinskega odseka SPD. Odslej je Malnerjeva koča last mladih članov SPD, ki prihajajo vsako leto na počitnice v to postojanko. SPD jih tudi gmotno in denarno podpre.
Od 3. do 6. oktobra je bil v Vratih del vodniškega tečaja in sicer praktične vaje v plezanju in reševanju. S tem je bil zaključen ta največji tečaj za vodnike, ki je trajal od leta 1933. V Vratih so bili aspiranti iz Julijskih Alp, štirinajst po številu. Vodniki so položili skušnje 21. do 23. novembra v Ljubljani. Iz Triglaskega pogorja so postali izprašani vodniki: Alojzij Štros iz Stare Fužine; Alojzij Rekar iz Radovne; Franc Štrca iz Bohinjske Bistrice; Jože Jakelj, Janez Brojan in Armin Grad iz Mojstrane ter France Škantar iz Ribičevega laza.
Osrednje društvo SPD je dogradilo in spravilo pod streho velik Dom na Komni. V kočo pri triglavskih jezerih je bil vpeljan vodovod, v sobe pa postavljene peči.
Obisk: Aljažev dom 3711, Triglanki dom 3480.
1936.
Pozimi je plaz zasul staro lovsko kočo v Gornji Krmi, ki je desetletja služila za zavetišče planincem, smučarjem in nosačem. Koča je bila kasneje popravljena.
Dne 11. aprila je skupina smučarjev pristopila iz Krme proti Kredarici. Zaradi neurja in težkih prilik je bil vzpon izredno težak. Člen te družbe, Stanko Dolhar, pasar iz Ljubljane, je umrl od izčrpanosti. Reševalci so ga prenesli na Kredarico in naslednji dan v dolino.
Dne 10. maja' je Uroš Župančič prepIezal v pomladanskih prilikah Triglavsko steno v kombinirani smeri po Nemški grapi do Triglavskega okna, a ker sneg ni segal vanj, se je vrnil in prečil v Slovensko grapo in po Slovenski smeri izstopil na robu stene.
Dne 19. julija je bila slavnostna otvoritev Doma na Komni. Dvonadstropna, zidana stavba stoji na Vrheh (1520 m), na robu Komne nad Ukancem. Dom je zgrajen po načrtih ing. Naceta Perka in pod nadzorstvom ing. arh. Borisa Kobeta. Oprema doma je udobna in pripravna tudi za razvajenega letoviščarja. Začetne težave z vodo so bile kasneje odstranjene in urejene. Ob ogromni udeležbi planincev, domačinov, zastopnikov planinskih organizacij itd. je daroval mašo kanonik dr. Zupan, nakar je sledila blagoslovitev doma. Predsednik SPD dr. Pretnar je imel govor, v katerem je poudarjal pomen zgradbe za zimsko planinstvo in smučarstvo.
Dne 24. julija so odšli štiri skavti, Savo Domicelj, Egon Lettner, Dušan Vodeb in Miran Cizelj v Vrata. Dne 25. julija so plezali v dveh skupinah Skalaško smer. Domicelj je plezal kot drugi za Lettnerjem. Ko je prišel do prvega, se je ta oprostil varovanja in se pripravil na plezo. Tedaj se je Domiclju odtrgala skala, padel je in potegnil nepripravljenega prvega za seboj v globočino. Nesreča se je primerila nad prvimi ploščami in sicer nad najtežjim mestom. Obležala sta mrtva na vstopni grapi. Domicelj nekoliko više v kaminu ob vstopnem stolpu. Reševalci so spravili trupli v dolino. Prepeljana sta bila v Maribor, kjer sta tudi pokopana.
Dne 9. avgusta je odšla iz Aljaževega doma šestorica mladih alpinistov iz Celovca. Plezali so v treh moštvih po nemški smeri. Eno moštvo je plezalo Bavarsko smer. Pod vrhom, blizu izstopa je Pfennig [Pfenning] zavil nekoliko proti desni in se zapletel v previse, kjer je omahnil ter potegnil Schwarza za seboj v žleb pod izstopom. Schwarz je obležal v krajni zevi snežišča in odnesel Ie težje poškodbe. Pfennig je bil mrtev. Tovariši, ki so tačas plezali po Nemškem stebru, so opazili nesrečo in odhiteli na Kredarico po pomoč. Rešilna odprava je odnesla prihodnji dan oba ponesrečenca po Zimmer-Jahnovi in po Slovenski smeri v dolino. Pfennig je pokopan na Dovjem.
Dne 13. septembra je kanonik dr. M. Opeka blagoslovil kapelico sv. Antona na Pokljuki, ki stoji na prijaznem zelenem rebru nad vasico letoviščarskih hišic na Goreljku.
Osrednje društvo SPD in Bohinjska podružnica sta oskrbeli nove zimske markacije križem Komne in v dolini Zajezeram. Triglavska podružnica je opustila zimsko oskrbo koče na Zasipski planini.
Obisk: Aljažev dom 3015, Triglavski dom 2866.
1937.
Marca je zmrznil na Velem polju hrvaški smučar Vukosavljev.
Dne 26. aprila je umrl Alojzij Knafelc, star 78 let. Naj ne bo pozabljen »ata Knafelc«, ki je toliko let gospodaril v Zajezerski dolini. Njegove markacije bodo še zanamcem kazale pot na našo sveto goro in križem po slovenskih gorah in gričih.
Dne 8. maja se je smrtno ponesrečil dr. Marjan Bukovec iz Ljubljane. Prišel je v družbi F. Močnika z Velega polja na Hribarice. Z roba sta oba smučarja zavila v Zajezersko dolino in Bukovec je v hitrem smuku zadel ob skalo, padel in priletel z glavo v pečino, ki je molela iz snega. Bil je takoj mrtev. Truplo je bilo s sanmi prepljano v kočo pri triglavskih jezerih, od tam pa prenešeno v dolino.
Dne 23. junija je izplezal plezalni vodnik Janez Brojan novo smer v vzhodnem delu Triglavske stene. Vstop je levo od Brandt-Bračičeve spominske plošče.
Osrednje društvo je pri Domu na Komni uredilo cisterno za kapnico. Dom je obilo z lesom. Društvo je najelo posojilo, da prezida in poveča hotel »Zlatorog«. Z delom je takoj pričelo.
Vojaška uprava je začela graditi jahalno pot vzdolž grebenov od Črne prsti do Zajezerske doline. SPD je izdelalo načrt za stalne visoke markacije za smučarsko smer od Staničeve koče v Zajezersko dolino in na Komno.
S. K. Triglav z Bleda je odprl oskrbovano »Blejsko kočo« na Grajski planini na Pokljuki. Koča je imela deset ležišč in je bila njena lega zelo ugodna za smučanje na Pokljuki.
Obisk: Aljažev dom 2695, Triglavski dom 2436.
1938.
Dne 10. aprila se je pri smučanju smrtno ponesrečil Artur Schopf iz Chemnitza. Schopf se je spustil iz Dolnikov v strmem smuku proti Govnjaču in se koncem strmali zapičil v sneg. Zlomil si je tilnik in je bil takoj mrtev. Njegovo truplo je bilo prepeljano v dolino in pokopano v Srednji vasi.
Dne 22. junija je umrl v Ljubljani Msgr. Josip Abram, naš Trentar, star 63 let (1875–1938). Kaj je pomenil Trentar za Triglavsko planinstvo, je razbrati iz zgodovine v prvih letih tega stoletja. Trentar in dr. Fran Tominšek (dr. Planinšek) sta si za časa najhujšega narodnostnega boja osvojila Trento in pridobila za SPD najboljše trentske vodnike. Trenta ni pozabila svojega Trentarja in tudi mi ga ne bomo pozabili.
Dne 15. julija je Janez Brojan preplezal novo varijanto v Nemški smeri. Zapustil jo je po Gorenjski smeri, a zavil takoj za stolpom kvišku ter dosegel čez rumeno steno nemški steber. Varijanta se drži zdaj zahodne plati stebra nad Črnim grabnom in doseže Nemško smer na glavnem razu.
Dne 20. julija je Janez Brojan izpeljal novo smer v zahodni Cmirovi steni, ki se odcepi v višini 1400 m od Tominškove poti ter poteka levo od Jugove smeri, v glavnem po desnem bregu (orografično) velike grape.
Dne 19. avgusta je končal v 73 letu starosti na Triglavu življenjsko pot Rajko Justin, botanik, ki je zaslovel preko meje naše domovine. Pri sestopu z Velikega Triglava je naenkrat omahnil, bržčas zaradi trenutne slabosti, in padel v globočino proti Prodem. Reševalci so našli truplo kakih 200 m pod grebenom z zdrobljeno glavo in zlomljeno hrbtenico. Spustili so truplo preko stene na melišča, odkoder je bilo preneseno v dolino. Rajko Justin je bil pokopan dne 22. avgusta v Ljubljani.
Od 15. do 25. avgusta je bil v Vratih plezalni in reševalni tečaj, ki ga je priredilo ministrstvo za telesno vzgojo naroda. Dvajset tečajnikov je dobilo temeljit teoretičen in praktičen pouk. Poučevali so naši najboljši, že verzirani plezalni učitelji. Istega meseca je bil tudi vojaški plezalni tečaj.
Tega leta v juliju je bila končana prezidava in povečava hotela »Zlatorog« v Bohinju. Na prejšnje zidano pritličje sta bili sezidani še dve nadstropji. Glavno poslopje je bilo tudi razširjeno s prizidkom na severni strani. Hotel je opremljen po novodobnih zahtevih in ima 63 sob, prostorne jedilnice itd.
V novem hotelu je društvo priredilo od 3. do 4. septembra tečaj za oskrbnike gorenjskih planinskih koč s poukom oskrbe, uprave, hišnega reda, serviranja itd. Tega tečaja, ki je bil prvi te vrste, se je udeležilo šestnajst oskrbnikov in oskrbnic.
Blejsko poverjeništvo radovljiške podružnice SPD poroča, da pada obisk jam pod Babjim zobom. Turisti in planinci se zanje ne zanimajo, letoviščarjem so pa predaleč.
Obisk: Aljažev dom 3207, Triglavski dom 2988.
1939.
Od 11. do 12. februarja so člani akademske skupine SPD Beno Anderwald, Mirko Slapar, Bogdan Jordan in Cene Malovrh izvršili 1. zimski vzpon čez severno steno Triglava. Preplezali so slovensko smer z Berginčevim izstopom. Zimski vzpon čez steno, to je v januarju ali februarju, je že dolgo mikal slovenske alpiniste. Prvi poskusi datirajo iz leta 1932. Dne 31. januarja sta bila v steni dr. B. Brecelj in Stane Hudnik. Vrnila sta se zaradi neugodne kakovosti snega. Dne 7. februarja je šel v steno Edo Deržaj s svojo družbo. Izsilil je prehod čez steno levo od roba, koder je bila kasneje izpeljana »Vzhodna smer«, a zavoljo nagromadenega pršiča na poledenelih pečeh ni bilo mogoče prečenje na izstopnih policah. Družba se je vrnila čez celo steno.
Še iste pomladi so se pojavili drugi navdušenci. O binkoštih sta jo preplezala v Slovenski smeri Lukman in Ravhekar, maja Uroš Župančič po Zimmer-Jahnovi smeri.
Z vzponom ljubljanskih akademikov je bil končno opravljen prvi zimski vzpon čez steno v pravem zimskem času, ko so kratki dnevi, hud mraz in sneg razne kakovosti. Akademiki so bivakirali nad Belimi platmi in so dosegli rob stene ob pol šesti uri zvečer dne 12. februarja.
Dne 8. julija je bila v pomladanskem snegu preplezana v celoti Nemška smer po Janezu Brojanu in J. Mraku.
Dne 2. julija je SPD odkrilo spominsko ploščo Alojziju Knafelcu. Vzidana je v pečino pred kočo pri Triglavskih jezerih in nosi napis: »Planinski starešina Alojzij Knafelc, rojen 20. VI. 1859, umrl 26. IV. 1937, pol stoletja neumoren planinec, je neutrudljivo skrbel za pristopnost in domačnost slovenskih gora: zaznamoval je pota, risal zemljevide, varoval planinsko prirodo in vzgajal planince k stvarnemu delu. To je zvestemu svojemu odborniku, gospodarju Zajezerske koče, v hvaležnem spominu napisalo Osrednje društvo SPD dne 2. VII. 1939.«
Dne 9. avgusta je obiskal vrh Triglava mladi jugoslovanski kralj Peter II. Prispel je 8. VIII. z večjo družbo v Aljažev dom ter v spremstvu planincev in lovcev, vodnika Gregorja Laha in drugih odšel po Tominškovi poti v Staničevo kočo, kjer je prenočil. Dne 9. avgusta je družba odšla na vrh, in čez Aleksandrov dom in Hribarice v Zajezersko dolino. Tu je kralj prenočil in obiskal dne 10. avgusta Komno in Dom na Komni ter sestopil k Savici.
Tega leta je podelilo SPD vodniku Gregorju Lahu, p. d. Parckinu [Preckinu] v znak priznanja za dolgoletno službo cepin s planinskim znakom. Gregor Lah je eden rodkili. še aktivnih triglavskih vodnikov iz vrste prvih slovenskih vodnikov, ki jih je SPD avtoriziralo leta 1906.
Bohinjska podružnica SPD je dobila gorsko rešilno postajo. Podružnica je uredila zavetišča v Srednji vasi, Bohinjski Bistrici, na Uskovnici ter Konjščici.
Obisk: Aljažev dom 3082, Triglavski dom 3236.
1940.
Od 30. marca do 4. aprila je priredilo SPD zimskoalpinski in reševalni tečaj pri Orožnovi koči, ki se ga je udeležilo 16 tečajnikov.
Dne 21. julija je bila blagoslovljena kapelica na Uskovnici. Slavnosti se je udeležilo mnogo planincev, domačinov in letoviščarjev. Bohinjski pevci so peli pod vodstvom prof. J. Ravnika. Načrt za oltar kapelice je napravil prof. Stane Kregar.
Konec