Veronika Foška Šaina: Mojo dramo v Lenuhovi lani poznate vsi.
Lepo ste se smejali na račun Istrijanke z alpinističnim grehom (rojena na morju). Pa naj vam bo! Ampak veste kaj, meni je ta zimski alpinizem čist zadogajal. Ker sem klasično začetniško preveč entuziastično plezala (rest day, kaj je to?), sem si poškodovala roko in sem morala jeseni prisilno zmanjšati plezanje. Pravi trenutek za posvečanje kondiciji. Pridno sem začela delati na kondiciji in potem pridem na predavanje od Anje Petek in ugotovim, kako nimam za burek. In nikoli ne bom imela. Ampak ok. Želja je, trma je, veselje do hribov je. Kljub vsemu sem v zimo vstopila brez velikih pričakovanj, izkušnja v Lenuhovi je močno vplivala name. Bomo videli, kako bo šlo. Počasi.
In tako sem v Teranovi ugotovila, da tole pa meni dogaja, tole je meni všeč in jaz se totalno super počutim. Hvala Maja in Grega! Foki is back! Občutki iz Teranove – 'stairway to heaven' se še niso do konca polegli, ko se že bliža četrtek – praznik. Tole pa mi je skoraj ušlo, huh. Sredo dopoldne manično začnem iskati soplezalca. Odločim se, da bom pisala parim ljudem, pa kdo prvi odpiše. Ker sem se prepozno spomnila in ker si res močno želim plezati, se odločim, da dam vsakemu max pol ure, da odpiše in potem iščem naprej. Ni pomembno, da en dan prej iščem soplezalca, da je jutri praznik in da so vsi verjetno že zmenjeni. Jaz bom jutri plezala, si govorim. Neki bo. In imela sem srečo. Z Dinčem sva se zmenila za Nemško v Dolgem hrbtu.
Kljub totalnemu navdušenju v Teranovi nekaj dni prej, me zdaj pred začetkom stisne. Uh, jebenti, tale začetek je videti precej bolj resen od Teranove, razmišljam. Dinč začne plezat, meni pa se skoraj tresejo noge. Kaj je zdej, a nisi kao cela jaka, (na topiča splezala Teranovo, haha), se kregam sama s sabo in gledam v zabite cepine v sneg. A bo to zdržalo, če on slučajno pade, se sprašujem. Dinč pa cel vesel pika in govori, kako je fajn, jaz pa se komaj zadržim, da ne zacvilim, a bo dal kako vmesno varovanje. Zabičam si, da bom tiho in mu zaupam, saj ve, kaj dela. Ko ga zaslišim, da namešča prvi šrauf, si oddahnem. Taman se približujeta še dve navezi, Dinč pa kliče, da varuje.
Najprej prečkica v levo navzdol, jao brate, a res? Baš si si dobro ovo izabrala! Cel prvi cug, o moj bog, kam si ti to šla, kako boš sploh zdržala celo smer. Kolk je že dolga? 300 m? 400 m? Ma, ti še 4 m ne boš zdržala, kamoli 400, se odvija monolog. Navilo vse, pečejo meča, pečejo roke, peče vse. Jao, bože pomozi, šta je meni ovo trebalo. Pridem na prvo sidrišče. Viseče sidrišče. Aja, lepo še to. Ok, bomo že. Drugi cug pa skozi spektakularno skalno okno. Vau, kakšen prizor! In sem nazaj v občutkih sreče, radosti in hvaležnosti, da sem tukaj, kjer sem, in da lahko počnem to, kar počnem. Na sidrišče prispem s širokim nasmehom. Pred nama je sicer slabo zalit tretji cug z detajlom, ki ga Dinč mojstrsko spleza. Občudujem ga in si mislim, tudi jaz bom, ko bom velika. Meni pa na detajlu malo zaigra srce, huh. Tole je pa izpostavljeno, ampak saj si varovana od zgoraj, kaj zdaj cincaš, se bičam v svojem stilu. Sem pa vesela, ker opažam, da sem med plezanjem ozavestila dihanje v težkih trenutkih, kar me je naučila draga prijateljica v plezališču. Dihaj, dihaj, ... mi je govorila. In tako jaz zdaj diham, ko me stisne. Vdih, izdih, pa sem čez. Malo pik, pik po skali, malo po snegu in v ritmu valčka en-dva-tri (tri varne točke!), en-dva-tri po grapci gor in sem že pri Dinču. Kolk je lepo, kolk je lepo, kolk je lepo, se ne moreva načuditi!
In ko že misliš, da je navdušenja konec – prečenje snežiča. Še en wow. Še eno doživetje, ki mi odpira srce in ki me spet tako nahajpa, da komaj čakam, da grem spet. Zdaj me celo mika, da bi kar naprej plezala.
Zdi se mi, da nam plezanje daje možnost, da postanemo boljši ljudje. Ko se iz hribov vrnem v dolino, sem bolj prijazna, bolj sočutna, bolj potrpežljiva, bolj hvaležna za vse, kar imam. Doživetja in izkušnje, ki jih tam gor doživljam, me spomnijo, kako majhni in nepomembni smo.
Tako. Prišli ste do konca mojega prispevka in niste dobili skoraj nobene koristne informacije o razmerah v smeri. Ampak ste dobili malo mojega filozofiranja, mojih občutkov in doživetij. O razmerah pa bodo pisali bolj izkušeni.