Andrej Irman Kolar: Nedelja, 18. februar 2024
Jutro nič kaj obetavno, z rahlim dežjem in ne prav nizkimi temperaturami, na slovenski strani ni obetalo ravno spodbudnih pogojev za plezanje. A se je kljub temu na parkirišču v Sella Nevea zbrala prav pisana druščina z različnih AO. AK Rinka smo predstavljali Anja Petek, Beni Radoslovnik, Luka Bolha in Andrej I.K. AO Bovec: Gregor Pipan in Sebastjan Domenih, z Radovljice pa sestri Veronika in Martina Jakopič. Pridružila sta se nam tudi plezalca z Slovaške in Češke, tako da je bila odprava v ostenje Kanina že kar mednarodna.
Vreme v Sella Nevei ni bilo tako slabo, sicer megleno in z malo sonca, je dajalo upanje, da bo dan lep za plezanje. Zato smo se do sten Kanina odpeljali z gondolo, kar je zelo redka priložnost za dostop, nam pa je precej olajšalo pot.
Že na parkirišču smo se dogovorili, kdo bo s kom plezal, podelili opremo ter se na vrhu samo še poslovili in odšli vsak v dostop svoje smeri.
Sebastjan, Luka in Beni so odšli plezat novo smer v Lopi, katero bodo še poimenovali in ji podali oceno. Midva s Gregorjem pa sva naredila prvo zimsko ponovitev smeri Domenih-Gruden (4+, 200 m) prav tako v Lopi. Smer je lepa, ledena, na nekaterih mestih je sneg kar precej slab. Debela odeja napihanega snega, spodaj led, do katerega tako cepin kot dereze niso niti segle. Vseskozi naju je spremljala tudi megla z redkimi kratkotrajnimi okni, skozi katere je za trenutek posijalo sonce. Sestop z grebena Lope pa tudi ni bil mačji kašelj.
Punce Anja, Veronika in Martina pa so se odpravile v smer Solero Muser (V/IV, 350 m) zimska ocena AI5-, M. Druga zimska ponovitev. Smer poteka v mejah predzadnjega izrazitega žleba v severozahodni steni Prestreljenika. Dekleta so imela več sreče s soncem. Dostop je bil sicer v megli, naprej pa je bilo lepo. Plezalca iz Slovaške in Češke pa sta splezala Fajhtno smer, z oceno IV, 400 m.
Za zanimiv zaključek dneva, ko se plezanje zavleče, kar ni nič neobičajnega, nas je kar nekaj zamudilo gondolo. Zato je bilo treba še peš v dolino. Čeprav navzdol, se je pot precej vlekla, sploh, ker je v glavi še vedno tlelo upanje, da mogoče pa le še ni odpeljala zadnja. A realnost je bila drugačna. Dobra stran vsega pa je, da se neprijetne stvari hitro pozabijo, ostanejo pa le lepi spomini in zanimive prigode za pogovor.
Zahvala pa še Anji in Sebastjanu, ki sta to organizirala.
Foto: Andrej Irman Kolar, Gregor Pipan