Delo - Janez Lajovic: Sprašujem se, zakaj naravovarstvenike tako moti prav vodna površina, saj je vse drugo precej bolj obremenjujoče.
Ko so se pred nekaj meseci spet začeli pojavljati članki o neustrezni (preveliki, nedovoljeni itd.) velikosti akumulacijskega bazena za pripravo snega ob biatlonskem centru na Pokljuki, mi radovednost ni dala miru in sem se nalašč zato peljal iz Ljubljane pogledat, kaj varstvenike okolja na Rudnem polju, ki že s staro kasarno ni bil ravno zgled ohranjanja nedotaknjene narave, tako moti. Tam že več let nisem bil in imel sem kaj videti.
Nekoč bi te bilo na straži ob samotni, pusti in preveliki stari vojašnici za zaveso redkih smrek skoraj strah, zdaj pa je pred njo velik travnik, na njem pa še nekoliko večja zgradba, za katero ne veš, ali je ostanek kulise filma o grofu Drakuli, saj bi s svojo značilno streho prav lahko stala v Transilvaniji ali namerna parodija sodobne slovenske arhitekture. Poleg tega se gladka asfaltna cesta, ki se je nekoč skromno prelila v navadno peščeno pot, tu ne konča, temveč se na nasprotni strani razširi v veliko, s peskom posuto in z betonskimi robniki obrobljeno parkirišče, za katero je postavljena približno 130 cm visoka ograja iz lesenih okroglic, kakršnih je na planinah veliko. A ko se ji približaš, ugotoviš, da take še nisi videl. Spodaj je namreč do višine približno 25 cm obrobljena z belo plastiko, z notranje strani pa dodatno po vsej višini zagrajena z zeleno žično mrežo. Da ne gre za navadno ograjo opozarja tudi svarilni napis: Prepovedan dostop – strogo prepovedano kopanje. Za njo je namreč (zdaj že zloglasni) akumulacijski bazen: s skoraj meter širokim pasom bele plastike obrobljena vodna površina, katere velikost je ob vsem, kar jo obdaja, še najmanj moteča. Poleg povsem neprimerne bele plastike je znotraj in zunaj ograde manjša množica električnih omaric na betonskih podstavkih, pol ducata (sicer ličnih) lesenih hišic s strmimi strehami, najmanj deset betonskih in par jeklenih pokrovov ter več različnih betonskih objektov in kontejnerjev pretežno kubične oblike. Pa tudi gladka asfaltna cesta se danes ne konča več ob vojašnici, temveč se od tam šele cepi na vse strani in preliva v različne, tudi širše asfaltirane površine, katerih največja je velikosti manjšega nogometnega igrišča in skupaj z zatravljenim streliščem ter z novim hotelom predstavlja osrednje zimsko tekmovališče. Vse našteto skupaj s povečano vojašnico ustvarja poleti povsem mestni vtis in je v pokljuških gozdovih nedvomen tujek. Žal so v želji omiliti mestnost nastajajočega športnega centra projektanti pri oblikovanju strehe novega hotela kopirali »transilvanski« pridih novega trakta vojašnice, kar neskladje celote le še povečuje.
Kriva je država
Sprašujem se, zakaj naravovarstvenike tako moti prav vodna površina, saj je vse drugo bistveno bolj obremenjujoče, pri sedanji organizaciji urejanja prostora pa bi tudi pravočasno pridobljena (zdaj od evropske komisije zahtevana) presoja vplivov na okolje ne spremenila sedanjega videza biatlonskega središča. Medtem ko novinarji sprašujejo, kdo je kriv za sedanje stanje in se vsi, od občine Bohinj do Smučarske zveze Slovenije (SZS) razglašajo za nedolžne, je popolnoma jasno, da za tako stanje ni kriv nihče drug kot država Slovenija, to je (nekdanje in ponovno vzpostavljeno) ministrstvo za okolje in prostor s svojimi zakoni in agencijami, neposredno pa uprava Triglavskega narodnega parka. Zakaj? Če so TNP in drugi okoljevarstveniki tako razburjeni zaradi sleherne še tako skrite majhne hišice ali v (pogosto tudi samo zasilni) bivalni prostor spremenjene staje, vojska pa je brez kakršnegakoli hrupa v najožjem varovalnem pasu TNP lahko postavila takšen objekt, da ne rečem scenerijo, pri urejanju prostora nekaj prav v vrhu odločanja ni v redu. In ker se je z njeno vednostjo zgradil biatlonski športni center, kakršnega vidimo danes, je upravičeno zahtevati odgovornost za njegovo podobo prav od uprave TNP.
Tuji zgledi
Nič nimam proti vsebini športnega centra. Za razvoj tekaških zimskih športov je Pokljuka idealna in narobe bi bilo, ko že tradicionalne lokacije na Rudnem polju ne bi razvili po najsodobnejših merilih. Ta poleg drugega zahtevajo tudi dovolj vode za izdelavo snega v sušnih zimah. Kar smo pri tem zamudili (oziroma uprava TNP ni ukrepala, kakor bi morala), je, da od SZS ni zahtevala razpisa javnega urbanističnega arhitekturnega natečaja. Še pred njim pa v naravovarstvenih vrstah razčistila stališča do temeljnih zahtev predvidene ureditve. Vprašanje preskrbe z vodo je gotovo med najpomembnejšimi. Sedanja ureditev, ki še najbolj spominja na gasilski bazen večje tovarne, gotovo ni rešitev, ki bi jo lahko sprejeli, a ne zaradi velikosti bazena, temveč zaradi vsega zgoraj opisanega. Z istim vprašanjem se ukvarjajo vsa večja smučišča in najpomembnejše vprašanje je, kako tehnično in oblikovno zasnovati takšno akumulacijo (nem. »Speicherteich«), da bi bila privlačna v vseh letnih časih. Sam sem takšno rešitev rekreacijsko-gospodarskega jezera videl v naravnem okolju povsem prilagojeni obliki že pred 46 leti v ZDA, v bližini Corninga v New Yorku. Bila je morda desetkrat večja, kot je pokljuška, pa sem se moral zelo potruditi, (ker sem bil na to opozorjen), da sem odkril njen »umetni« nastanek. Seveda lastnikom/upravljavcem takšna dvojna uporaba zagotavlja tudi skoraj dvojne probleme (lahko pa tudi primerno večji dobiček) in je kopanje zato prepovedano v večini podobnih akumulacij, a ga hkrati skoraj povsod tudi molče tolerirajo. V Serfausu na Tirolskem pa so že dobili gradbeno dovoljenje za bazen z dvojno funkcijo, akumulacijsko in letno kopalno. Lahko si mislimo, kaj bi za pokljuški center pomenila takšna rešitev, ko bi se tekmovalci, ki se po asfaltnih stezah mučijo tudi v hudi vročini, po treningu lahko sprostili v (skoraj) naravnem jezeru ali se v njem ohladili planinci po sestopu s Triglava! Vendar ne gre samo za vodno površino. Zdaj z vseh pogledov neusklajene objekte je treba in mogoče z razmeroma majhnimi denarji tako izboljšati – nekatere malo prestaviti, podreti nepotrebne fiksne ograje, predvsem pa sedanjo goličavo in objekte ter opremo na njej čim bolje obsaditi –, da se obiskovalec ne bo ustrašil, kot se, če poleti zaide v katero od francoskih smučarskih središč. Le da imajo oni veliko alpskega prostora, mi pa samo eno Pokljuko.
Za konec: kar je pri biatlonskem centru resnično kritično, ni prevelika vodna površina ali pomanjkanje uradnih papirjev (presoje), temveč popoln nered v prostoru, v katerem bode v oči vsaka, tudi najmanjša podrobnost – od nerodno položene kanalete do oblik nadvozov, ozadja strelišča in stavb. Zato bi hotel svetovati investitorju, naj poleg nujne zagotovitve soglasij in dovoljenj poskuša predvsem s pritegnitvijo ustreznih strokovnjakov – tehnologov za vodo in talne folije, krajinskih arhitektov in arhitektov itd. popraviti sedanji kaotični vtis celotnega kompleksa.
Janez Lajovic, arhitekt
–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.