V soboto, 4. oktobra, smo se prijatelji in znanci, ljubitelji gora in njegovih planinskih in alpinističnih vodnikov in knjig, ...
... soplezalci, akademke in akademci, sorodniki in seveda »rojaki« iz Bohinja in iz Prlekije vseh generacij spomnili na Tineta Miheliča
Preko 70 se nas je nabralo vseh skupaj, najmlajši udeleženec pohoda je bil 13. mesečni fantek, ki sta ga starša izmenično nosila skoraj do cilja, najstarejši pa so se bližali celo 90. letu. Ti so seveda pohod preskočili in so prišli samo k maši ali pa na diapozitive, ki so sledili.
Vsem, ne glede na starost, nam je bilo skupno, da smo na nek način doživeli stik s Tinetom in njegovo pregovorno ljubeznijo do gora, s katero nas je »okužil« – ali osebno ali preko njegovih knjig.
Pred desetimi leti se je Tine, takrat je imel 63 let, po daljši rehabilitaciji po poškodbi noge, 2. oktobra odpravil na prvo daljšo turo, ki je bila njegova zadnja. Pri vstopnem kaminu v vršni del Pihavca je obsedel in se še zadnjič zazrl v njemu tako ljubo in več kot stokrat preplezano Steno in Triglav.
Prav to mesto je bilo naš cilj in doseglo ga je več kot 40 udeležencev pohoda, ki smo ga začeli ob deseti uri pri Aljaževemu domu v Vratih, in ga dosegli okoli enih do dveh. Da bi nas čim več lahko doseglo mesto, kjer je obsedel Tine, je njegov brat Joža Mihelič že navsezgodaj zjutraj krenil na pot in napeljal varovalno vrv.
Ko so se še zadnji planinci vračali izpod Pihavca, se je v Vratih že odvijala spominska maša, daroval jo je dovški župnik Franc Juvan, ki je tudi velik občudovalec Tinetove gorniške literarne zapuščine. Kapelica, kamor so gorski reševalci pred desetimi leti pripeljali Tinetovo truplo, je bila skoraj premajhna za vse.
Tudi Aljaževa soba v Aljaževem domu je bila premajhna za preko 60 ljudi, ki smo se tega dne prišli pokloniti Tinetovemu spominu, zato smo se preselili v bližnji Šlajmerjev dom.
Tu je prikaz Tinetove življenjske poti uvodoma strnil Stanko Klinar, tudi velik poznavalec gora in avtor gorniške literature, sicer pa profesor – anglist na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S Tinetom ju veže ogromno lepih doživetij v gorah, spoznala pa sta se v sredini petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta oba hodila na jeseniško gimnazijo, le da je bil Stanko tam profesor, Tine pa dijak. Stanko Klinar je v odličnem in ganljivem govoru predstavil lik Tineta Miheliča in njegovo esejistično pot, ki je, kot je dejal, primerljiva z največjimi svetovnimi klasiki in v nekaterih delih dosega popolnost. Popolnost misleca, gornika, poznavalca, umetnika in pisatelja.
Tinetov brat Jože Mihelič je nato z diapozitivi prikazal Tinetove plezalske začetke in njuno skupno plezalno pot, v kateri je bila množica prelepih vzponov, tudi prvenstvenih, najbolj znana je Bohinjska smer v Triglavski steni, Rudi Rajar pa je z diapozitivi in kratkim filmom obujal spomine na leto 1975, ko se je v perujsko Cordillero Blanca odpravila odprava Akademskega AO, a ji je zahtevnejše vzpone preprečila huda tragedija, saj sta zaradi odlomljene opasti čez steno Chacrarajuja omahnila Igor Goli in Marijan Osterman. Igor 400-metrskega padca ni preživel, Marijanu pa je bila sreča čudežno mila in je bil v soboto tudi z nami.
Ker je bil dan, ki se je zavlekel v večer, kar prekratek za vse zgodbe, ki smo si jih imeli za povedati, se drugo leto zagotovo spet vidimo.