Vida Šiglic: Namesto tradicionalnega barvanja pirhov, smo se na pred-velikonočno soboto z alpinistično šolo odpravili na turno smuko na drugi konec Slovenije .
Dobili ob 5h zjutraj na parkirišču pred Lidlom. Pot nas je vodila preko Ljubljane, Bleda in vasic Spodnje in Zgornje Gorje do Rudnega Polja na Pokljuki, kjer smo parkirali na parkirišču pred vojašnico.
Po ustrezni pripravi in pakiranju vse potrebne opreme, smo opravili še obvezno preverjanje delovanja žoln in se nato odpravili na pot. Začetek poti po makadamski cesti je bil popolnoma kopen, zato smo smuči privezali na nahrbtnike in prehodili dobršen del poti peš v smučarskih čevljih.
Po nekaj sto metrih pot nadaljujemo desno navzgor, po smučišču, ki trenutno ne obratuje. Malo smo presenečeni nad slabimi snežnimi razmerami, saj tudi na malo višjih legah skoraj ni več snega, tako da smo vzpenjanje po hribu še naprej nadaljevali peš. Ob koncu smučišča pa se je snežna odeja vendarle nekoliko odebelila, kar je bilo dovolj, da smo si lahko nadeli smuči. Po kratki uvodni razlagi turnega smučanja in pregledu opreme, smo vzpon nadaljevali na smučeh. Pot se je precej hitro začela zelo strmo vzpenjati, smo teorijo kar hitro lahko preizkusili tudi v praksi. Kot tečajnici, ki sem na turnih smučeh stala prvič, je bil sprva najbolj nenavaden občutek, da ob položaju smuči navzgor proti hribu ne zdrsim nazaj v dolino, kot se to zgodi pri alpskem smučanju. Razliko med alpskimi in turnimi smučmi naredijo »psi«, ki na spodnji strani smuči ustvarijo zadostno trenje s podlago, tako, da tudi ob položaju smuči navzgor ostaneš na mestu. Pomembno je, da je čim večja površina smučke direktno v stiku s podlago, torej da trenje »premaga« gravitacijo, zato se je dobro izogniti vsem morebitnim neravninam in luknjam na poti. Vse fizikalne zakone seveda kor začetnik dojameš po nekaj manjših in nerodnih padcih, pri katerih k sreči ni bilo nobenih poškodb, ampak je šlo bolj za nerodnost.
Kaj kmalu se teren malo izravna in med drevesi, čez lepo jaso, z malo lažjo sapo prispemo do razpotja. Odpravimo se levo, v smeri Srenjskega prevala. Po še nekaj metrih strmega vzpenjanja, gozd počasi pojenja in znajdemo se na veliki gorski planoti. Vreme je sicer oblačno, a to ne ovira razgleda na zasnežene okoliške gore in hribe.
Planota nam daje veliko prostora, da lahko še malo vadimo različne tehnike obračanja smeri s turnimi smučmi. Poleg obrata za 45 (K obrat) in 90 stopinj (T obrat), večkrat povadimo tudi najtežjega, to je obrat za 180 stopinj. Vsak tečajnik si je lahko izbral svoj košček planote in v miru vadil vse tehnike, brez da bi pri tem oviral druge pohodnike.
Kmalu nadaljujemo, pot nas spet vodi po zasneženem terenu strmo navzgor in kmalu prispemo na greben. Teren postane prestrm za smuči in pot bomo morali nadaljevati peš, z derezami in cepini. Vzamemo si nekaj minut odmora, malo pomalicamo, pripravimo ustrezno opremo in smuči ponovno »pospravimo« na nahrbtnik.
Do našega cilja, torej vrha Viševnika, nas loči pot po grebenu, ki je na eni strani poln napihanega snega, na drugi pa popolnoma kopen. Kot podlaga se tako izmenjujeta sneg in kamenje, teren pa je zelo razgiban – malo navzgor, malo navzdol. Prehoditi ta razgiban teren z derezami in vso opremo na hrbtu predstavlja najtežji del našega vzpona. Dodatno pa nas do našega cilja »spremlja« še veter, ki ob malo močnejših sunkih na izpostavljenem grebenu ne daje ravno občutka prevelike stabilnosti.
Po slabi uri razgibane poti končno prispemo na vrh Viševnika, visokega 2050 m. Kljub zahtevnemu zadnjemu delu se na vrhu vsi člani ture prešerno smejimo in smo zelo zadovoljni, da nam je vzpon uspel.
Na vrhu se ne zadržimo dolgo, nekaj besed, nekaj spominskih fotografij in pot nadaljujemo nazaj v dolino. Malo pod vrhom, in sicer v drugi smeri iz katere smo prišli, ker delamo krožno pot, teren postane nekoliko bolj položnejši in tukaj je super mesto, da si pričnemo s smučanjem.
Kot navdušena alpska smučarka, sem se verjetno tega dela ture najbolj razveselila. »Pse« iz smuči smo pospravili v nahrbtnik, vezi na smučeh prestavili na način smučanja in začeli smučati proti izhodišču. Ker je bilo to moje prvo smučanje na turnih smučeh, so bili prvi zavoji počasni in previdni. Sneg je bil moker in težek (»južen«), rahlo se je ugrezal, poleg tega pa moraš biti zelo previden, da se pri vijuganju izogneš vsem vejam in drevesom. Na nekaterih delih se pot tudi zelo zoži, iz mokrega snega so predhodni smučarji ustvarili »hribčke«, kar je bilo še večji izziv presmučati. Tudi tukaj se je zgodil kak padec, a k sreči nič hujšega, samo poskrbel je za kak nasmešek več pri ostalih članih ture.
Smučanje po tako zahtevni podlagi ustvari veliko pritiska je na noge, predvsem na stegenske mišice, zato moraš biti za takšno aktivnost res dobro pripravljen. Lahko pa seveda to kompenziraš s kakim odmorom več na poti navzdol, da se mišice malo spočijejo.
Po še nekaj zavojih po ozki poti smo prispeli na isto mesto, na vrh smučišča, kjer smo si na začetku nadeli smuči. Ironično na smučišču snega ni dovolj, zato smo za ta del poti bili prisiljeni spet sneti smuči in pot nadaljevati peš po smučišču navzdol.
Prijetno utrujeni, a z širokimi nasmehi na obrazu in prešerne volje smo prispeli nazaj do parkirišča, kjer smo si po skrbnem pospravljanju opreme v avtu, zasluženo privoščili pivo in delili vtise. Bili smo enotnega mnenja, da je bila tura čudovita ter da bi z veseljem se še kdaj podali na tako pot.