Delo - Anja Intihar: Gorski reševalci se skoraj vsak dan odzovejo na klic ponesrečenih planincev.
Koronavirusne razmere malce omejujejo obisk planinskih koč.
Policijska poročila so bila tudi minuli konec tedna polna obvestil o reševanju v gorah. Od četrtka pa do nedelje so gorski reševalci posredovali zaradi padcev, poškodb udov in pomagali planincem, ki jih je zaradi nespametnosti ali utrujenosti ujela tema.
Na vrhuncu planinske sezone zato velja znova opozoriti, da se v gore odpravljamo samo ustrezno telesno in psihično pripravljeni ter opremljeni primerno cilju, ki bi ga radi osvojili.
Letos so do nedelje gorski reševalci imeli že najmanj 399 intervencij, v gorah je umrlo 17 ljudi (vsega skupaj so gorski reševalci obravnavali 22 smrti). Lani jih je v celem letu življenje v gorah izgubilo 16.
Čeprav je po besedah gorskega reševalca Janija Beleta težko primerjati sezone med seboj, so tudi v aktualni sezoni največkrat posredovali zaradi padcev, zlomljenih okončin in drugih poškodb, v porastu pa je reševanje nepoškodovanih – planincev, ki zaradi neprimerne opreme ne morejo nadaljevati poti ali pa se na njej izgubijo. Predvsem slednje Bele zato opozarja, naj hodijo v gore z zdravo pametjo.
»Ljudje se morajo zavedati, da če pet minut ne vidijo markacije, so zašli in naj se obrnejo. Pred kratkim smo imeli iskalno akcijo na Rakitni, ko smo potrebovali kar nekaj časa, da smo našli gospo, ki se je izgubila. Tudi če imajo ljudje v rokah pametni telefon, morajo znati vklopiti lokacijo in reševalcem sporočiti koordinate,« obiskovalcem gora na srce polaga Jani Bele.
V supergah na Malo Mojstrovko
Še vedno ogromno ljudi preceni svoje telesne sposobnosti, se ustraši snežišč na poti, redki niso niti primeri, ko se družine z malimi otroki v gore odpravljajo ob slabi vremenski napovedi. Ključna je dobra priprava na turo, kar gorski reševalci sicer ponavljajo iz leta v leto.
Kot pojasnjuje Janez Rozman, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), se v težavah pogosteje znajdejo tako imenovani »turisti«, torej obiskovalci, ki niso vajeni hoje v hribe in se tja odpravijo redko, ter tujci, ki precenijo slovenske hribe.
»Obiskovalcev gora je vedno več, v zadnjih petih letih se je število naših posredovanj dvignilo za približno 40 odstotkov. S pohodniki, ki so člani planinskih društev in gredo tam skozi določeno proceduro usposabljanja, nimamo velikih težav. Drugače je pri 'turistih'.«
K temu veliko prispevajo sapo jemajoče fotografije z najvišjih slovenskih vrhov, ki jih pohodniki objavljajo na družabnih omrežjih. Marsikoga nato premami opazovanje sončnega vzhoda na primer na Prisojniku, a se ne pouči, kako zahtevna pot v resnici vodi na dvatisočaka (in druge vrhove).
Na Policijski upravi (PU) Kranj so pred dnevi na facebooku šaljivo opozorili na »manekene«, ki se v gore odpravljajo v navadnih športnih copatih in ktrakih hlačah. »V hribih je pomembno pokazati lepe noge, tudi če je oprema 'nikakva'. Ker če te pridejo iskat in slikajo, je nujno, da si na sliki lep.«
Čeprav šaljiv zapis, je sledil resnemu opozorilu policistov – na tisti dan so namreč poročali o štirih posredovanjih v gorah na Gorenjskem.
Gorski reševalci so v petek pomagali nemškim turistom, ki so se neprimerno opremljeni in obuti v poznih popoldanskih urah podali na zahtevno pot na 2332 metrov visoko Malo Mojstrovko, in jih v zgodnjih jutranjih urah pospremili v dolino.
PZS in GRZS sicer nenehno opozarjata na zahtevnost terena slovenskega visokogorja. Preden se odpravimo na turo, se je dobro pozanimati tudi o tem, ali se na poti nahaja koča, kako je odprta in ali je v njej možno prespati.
V Sloveniji v planinskih kočah tako kot v drugih nastanitvah velja pogoj PCT – s seboj je treba torej imeti potrdilo o cepljenosti, prebolevnosti oziroma testiranju. Za spanje v kočah je prav tako potrebna predhodna rezervacija.
Z gora skoraj vsak dan pospremimo planince, ki so obnemogli ali pa ne upajo sestopiti po isti poti, po kateri so prišli. Veliko je tujcev iz največjih alpskih držav, za katere bi pričakoval, da imajo visoko stopnjo planinske osveščenosti. Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS in gorski reševalec
Nikamor brez vode in dodatnih oblačil
Podcenjevanje lastnih sposobnosti in gorskega sveta je v veliko primerih recept za težave. Rozman zato vsem, ki si želijo v visokogorje, a nimajo izkušenj, priporoča gorskega vodnika. Slovenci smo v zadnjih letih že bolj posvojili spremstvo izkušenih vodnikov, v tujini je to sicer stalnica.
»Letos smo imeli kar nekaj akcij, ko so pohodniki omagali, najbrž tudi zaradi vročine. Problem je, ker je treba ljudem v zadnjem času vse napisati. Hrvaški reševalci so na avtoceste na primer razobesili velike plakate, da je treba v njihovih hribih imeti s seboj vodo,« opozarja Jani Bele.
V nahrbtniku morajo biti poleg zadostne količine tekočine tudi poleti dodatna oblačila, saj je vreme predvsem v visokogorju nepredvidljivo, in planinski zemljevid, ker se na pametne telefone včasih ne da zanesti. V nobenem primeru pa ob težavah ne omahujmo s klicem na številko 112, še svetujejo gorski reševalci.