Janez Pikon: Pot življenja »Via della Vita,« zahtevna in zavarovana plezalna pot na goro ter izpostavljeno severno prečenje na Strug in dlje po grebenu Ponce. 
Komaj opazna gora v enakomernem grebenu zahodno, toda iz Mangartske doline se nam Vevnica (2340 m), italijansko Veunca, predstavi kot najbolj mogočna gora v celotni verigi vrhov Strug (2265 m) in treh Ponc (Zadnja Ponca - 2242 m, Srednja Ponca - 2230 m, Visoka Ponca - 2274 m), njeno severno in temno steno zgoraj deli le manjša krnica z ostanki snega, okrog katere se ovija vršni venec temnejših pečin. Podoba le-te se združi na škrbini Rob nad Zagačami (2145 m) z zahodnim masivom Mangarta (2679 m). Severna stena s plezalnimi smermi in ferrato je zahtevna pot, tudi vsi ostali pristopi na goro so dolgi in zapleteni. Vzpon na Vevnico sodi med najlepše, obenem tudi najresnejše gorske ture v Julijskih Alpah, katere vsak obisk je nagrajen z izrednim razgledom.
Pred vstopom na zelo zahtevno in zavarovano plezalno pot Via della Vita (Pot življenja), pričnemo (Branka, Zdenka, Zdravko, Janko, nas pet) nekoliko višje nad Zgornjim Mangartskim jezerom (929 m) in sledimo gozdni cesti na planino Tamar (1010 m) po označeni stezi (513), preko nižjih predelov Povoje (1236 m) in Požganica (1360 m), čez strmo poseko na ravnico Staro planino (Alpe Vecchia, 1520 m), pod vznožje veličastne stene Koritniškega Malega Mangarta (2370 m) in višje do krnice Zagače (1810 m) med ostenji Vevnice in Mangarta. Manjši studenček, ter preko skalnatih polic in že smo na prostranem melišču pod mogočno steno, ker vzhodno prispemo pod vstopno steno s spominsko ploščo nad snežiščem.
Vstopimo v izjemno strmo steno s previsnim pragom, preko katerega se dvignemo v poševno korito, ki nas vzhodno po policah vodi višje do zglajene kotanje ob vznožju navpične stene, kje se s pomočjo trdnih verig in zanesljivih varoval (atletsko mesto), dvignemo navpično do izpostavljene police in vzhodno, ter višje po naravnih prehodih in navpičnimi stenami proti škrbini Rob nad Zagačami, v smeri bivaka Trbiž (Tarvisio, 2149 m) do previsne skalne zapore s kovinsko lestvijo, ter preko nje vzhodno do sedla in razpotja na goro.
Nadaljujemo vzhodno po severnem grebenu v smeri Visoke Ponce, kamor vodi oster in izpostavljen greben z več vršičev in škrbin že s prvo močno izpostavljeno zajedo na sedlo (2242 m) vzhodno v masivu Vevnice, katere varovala so trdno pritrjena in jeklenice dokaj zanesljive. Izpostavljeno nadaljevanje po grebenu v smeri Struga nam postreže z lepimi razgledi, vendar je potrebno pozorno slediti tudi oznakam, predvsem varovalom, kajti večina jeklenic je poškodovanih, največkrat le visečih po in ob steni. Pritrjena sidrišča za samovarovanje ob označeni stezi so tudi v pomoč pri prehodu strmejših predelov, ter dvoje vršičev in že prispemo na Strug, kjer za dalj časa posedimo in se okrepčamo. S pogledom vzhodno mimo Zadnje Ponce že opazimo Srednjo Ponco in zahodno smer sestopa do koče Rifugio Zacchi (1380 m), kamor se nameravamo vrniti v dolino. Nekaj težavnih prehodov s poškodovanimi varovali, predvsem jeklenicami je še sledilo v smeri Zadnje Ponce, vendar je greben izgubljal na ostrini, tudi stezica je vse bolj opazna, hitreje napredujemo.
Robate in velike, kasneje oble in manjše skalnate gmote izginjajo, te zamenjujejo travnate krnice, ko v poznih popoldanskih urah dosežemo Srednjo Ponco, le s krajšim počitkom in ogledom po okolici zaključimo grebensko prečenje in se pričnemo strmo spuščati po označeni poti in melišču, mimo škrbin ob izsušenemu koritu do goste poraščenosti z ruševjem in jeklenic v pomoč, ki nas vodijo do koče Rifugio Zacchi, kjer v prijetni družbi zaključimo našo dolgo pot in se po daljšem pogovoru in prijetnem razpoloženju šele v temi spustimo do izhodišča.
Janez Pikon