Janez Pikon: Današnji mladci imajo rodna polja duhovne in telesne rasti za športno izobraževalna društva različnih udejstvovanj. To ji vedri mladost in jo pripravlja do popolnosti, da zmorejo v bodočnosti vzeti na svoje rame tegobe in radosti življenja. 
Utrinki Janka Ravnika, (Zotlarjov Janko) z Bohinjske Bistrice - bohinjsko železarstvo: Današnji svet ima pred razmerami v naši mladosti veliko in srečno prednost. Tisti časi so bili trdi in skromni, zato jih današnji svet, posebno pa mladina tako nerada kliče v spomine; kaj bi s spomini, ki niso lepi, slednjih mi nismo pozabili, časi so bili težki za delavsko mladinoDanes so razmere kolikor toliko urejene, imamo socialno zakonodajo, imamo bolezenska zavarovanja, številne zaščite, socialne gospodarske in kulturne ustanove. Današnja mladina ima veliko in lepo polje za duhovno in telesno rast, ima telovadna, športna in izobraževalna društva za različne panoge udejstvovanja. To ji vedri mladost in jo pripravlja do popolnosti, da bo mogla v bodočnosti vzeti na svoje rame vse tuge in radosti življenja. Vsega tega mi nismo imeli, tisti časi so bili trdi, trdi posebno za delavsko mladino.
Moji spomini ne morejo biti drugačni kot spomini delavca - kovinarja. Namenjeni so radovednemu novemu svetu, namenjeni pa so tudi tihim uram mojih nekdanjih tovarišev, da si pokličemo v misel tiste davne dni naše mladosti, ki je bila v primeri s sedanjo, težka in trda, za nas pa ostane vkljub temu najlepša, ker so tekla v njej naša mlada leta.
Moj oče je bil bolcar v bohinjskih železarskih kolibah. Takrat smo imeli samo »bolcarje,« »šmelcarje« in kovače, ki so predelovali železo v različne dimenzije. Največ železnih proizvodov so takrat izdelovali za Kropo in Kamno gorico, kjer so izdelovali žbice. V tistih časih še ni bilo železnice. Vse izdelke so iz Bohinja prevažali v Lesce z domačimi vozniki, ki so imeli posebne vrste vozov, takozvane »fajselne,« takih danes ne vidimo na naših cestah. Tiste vožnje so ostale v spominu posebno nam paglavcem, ki smo občudovali pokanje z biči. Od doma so odhajali težko naloženi vozovi z železarskimi izdelki, zvečer pa so se vračali natovorjeni z najrazličnejšimi potrebščinami za delavce in sploh za Bohinj. Z vozniki je odhajal dnevno tudi postiljon, ki je bil s svojo trobento za stopnjo višji.
Bohinjski železarji, ki so iz rude kovali bogastvo, so morali v svojem pestrem življenju preživeti tudi težke dni. Dobro se spominjam, ko je oče prinesel domov takozvani »žitni denar.« Ta denar je imel vrednost samo v Bistrici. Na sejmih ali izven Bohinja ta denar ni imel veljave. Njegova vrednost je bila podobna bonom, ki jih je izdajala Ilirska premogokopna družba na Lešah pred par leti, nekaj prej predno je propadla. Glavne življenjske potrebščine so kovinarji dobivali v fužinski kašti. Ta žitni denar je bil v Bohinju precej pogost. Morala je obstajati neka kriza že takrat, da je podjetju primanjkovalo denarja za kritje izdatkov. Bohinjčani so se polagoma vživeli v usodo tega denarja.
Delo bohinjskih železarjev ni bilo tako lahko in udobno, kot si morda danes domišljamo. Takrat še ni bilo modernih strojev, ki bi lajšali napor delavcev in dvigali produkcijo. Vse delo so premikale delavčeve mišice. Delali so v dveh izmenah in sicer od poldne do polnoči in od polnoči do poldneva. Tiste, ki so začeli opolnoči je klical po vasi mlajši delavec.
Tudi iz vaškega gospodarskega in gospodinjskega življenja naj navedem nekaj spominov. Poleg trdega dela naših očetov so pridno delale tudi naše matere. Ukvarjale so se s poljedelstvom. Vsaka družina je imela v najem košček zemlje za najpotrebnejšo zelenjavo, krompir in zelje. Mi otroci pa smo po šoli hodili za drvmi v Nomenj, na Ravne, v Nemški Rovt, hodili smo tudi h kmetom po kislo mleko. Veliko se je v Bohinju trgovalo tudi z izmenjavo. Fužinarji so imeli denar in so si lahko kupili kake priboljške in novitete, kot kavo itd. Kmetje pa so imeli zopet kmetske dobrote. Izmenjava je bila urejena tako, da so kar naprej določeni oni, ki pri kakem kmetu zamenjavajo. Med kovinarji in kmeti je vladalo najboljše razmerje.
Poleg vsega trdega dela pa so Bohinjčani mislili tudi na bodočnost, na izobrazbo, prosveto in duševno plemenitost. Po svojih fantovskih sestankih so sklenili, da si ustanovijo kovinarsko godbo. Ta ustanovitev prve kovinarske godbe mi je ostala v najlepšem spominu. Sodeloval je tudi moj starejši brat. Ves Bohinj je bil navdušen, ko je prva kovinarska godba priredila prvi pohod in izlet okrog Bohinja. Šli so k cerkvi Sveti Janez čez Stare Fužine, Srednjo vas, Češnjico in nazaj v Bistrico.
Še danes živijo spomini na te ustanovitelje prve bohinjske godbe, ki se je imenovala Kovinarska godba. Vodja te prve bohinjske in slovenske godbe je bil Albertov Miklavž, prvi predsednik Katoliškega prosvetnega društva na Jesenicah, Nikolaj Bernard. Poleg njega so bili Forklčev Jaka (Jakob Iskra), Štangelnov Luka (Luka Šobert), Plajarjev Janez (Janez Mencinger), Brenčov Francl (Franc Preželj) in Kodrov Miha (Miha Ravnik). Morda so bili še nekateri drugi zraven, pa se jih ne spominjam, naj mi oprostijo, če so izostali.
V to življenje pa je naenkrat posegla višja sila, sila, ki se pojavi tako močno, da zapusti grobišče obstanka. »Gori, gori...« se je razlegalo neke noči (7. oktober 1890) po vsej bohinjski dolini. Tužno je odmeval plat zvona, vmes pa se je mešal jok mater in otrok. Nastopala je tudi že gasilska četa, vendar je ostala v boju proti uničujoči sili brezuspešna. Bohinjske fužine so se zrušile in z njo obstanek, up in nada revnega Bohinja. To je bil najbolj žalosten dan v tej kotlini. Iz pogorišča so štrlele črne razvaline. Tam, kjer je bilo življenje tako pestro je zavladal strašen mir - fužin ni bilo več, toda ne za dolgo.
Podjetje je poklicalo bohinjske kovinarje na Jesenice. Ponovno so zavihali rokave in udarili z novim veseljem težko in vendar srečno kovinarsko pesem za rast in napredek slovenske železarske industrije, brez katere bi bil sedež bede in siromaštva. Da bi jeseniška industrija takega tužnega dne nikdar ne doživela, da bi ostala močna in zdrava tje v dolgo bodočnost, je moja in naša želja.
Janko Ravnik je slovenski javnosti znan kot glasbeni pedagog, skladatelj, fotograf, planinski zanesenjak in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma.
Rodil se je v kmečko obrtniški družini 7. maja 1891 na Bohinjski Bistrici. Do svojega dvanajstega leta je živel v rojstnem kraju, potem pa nekaj let obiskoval orglarsko šolo v Ljubljani. Leta 1911 je nadaljeval študij klavirja in kompozicije na konservatoriju v Pragi. Na sprejemnem izpitu je igral lastno skladbo Večerna pesem. S komponiranjem se je ukvarjal ves čas svojega študija in je že takrat svoja dela objavljal v reviji Novi akordi. 1915. leta je diplomiral, nato so ga vpoklicali k vojakom, kjer je služil v pehotni godbi. Tu je spoznal dva odlična češka glasbenika in z njimi ustanovil Komorni trio in veliko javno nastopal. Po koncu vojne se zaposlil kot dirigent v ljubljanski operi, ob ustanovitvi konservatorija pa je postal učitelj klavirja. Na Akademiji za glasbo je bil redni profesor, nekaj časa tudi njen rektor. Od ustanovitve Akademije za glasbo pa do leta 1968 je vzgojil vrsto pianistov in vzorno deloval na svoje študente. Znan je bil kot profesor, ki je postavil visoke kriterije klavirske igre, kar je izražal tudi njegov nauk: »Klavir ti ne bo nič šenkal, vse je treba izvleči iz njega!«
Ravnik je bil poleg Antona Lajovca najbolj obetaven slovenski skladatelj med letoma 1910 in 1914. V slovensko glasbo je prinesel evropski ekspresionizem, kar kažejo s svojo moderno zvočnostjo njegovi samospevi, zbori in klavirske skladbe. Zaradi vsestranskosti njegov skladateljski opus ni mogoče velik ali raznolik, je pa zato tehten. Njegova klavirska dela kot so Moment, Večerna pesem, Čuteči duši, samospeva Pozdrav iz daljave in Vasovalec (na besedilo Simona Gregorčiča) in mešani zbori kot so Ženjica in V mraku, so izhajali v raznih zvezkih revije Novi akordi. Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.
Poleg tega, da je bil odličen pianist, klavirski pedagog in skladatelj, ga je zanimala umetniška fotografija. Kot človeka, ki je ostal tesno povezan z naravo je idilična gorska pokrajina vplivala nanj, zato je dolga leta bil mojster pokrajinske fotografije in vzornik mnogim drugim. Najraje je slikal planinske motive, planinsko kompozicijo. S tem svojim delom je močno vplival na turistično propagandno delo v Sloveniji. Reprodukcije njegovih fotografij z alpskimi motivi so bile objavljene v številnih domačih (na primer Planinski vestnik in nekatera dela dr. Juliusa Kugyja) in tujih publikacijah. Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja. Ob tem je bil tudi avtor prvega slovenskega celovečernega igranega filma V kraljestvu Zlatoroga in več kratkih filmov. Kot gornik je bil najprej predsednik turističnega kluba Skala, pozneje njegov častni član.
Umrl je v Ljubljani 20. septembra 1982 v častitljivi starosti 91 let
Vir: Gorenjci.si, Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon