Gornik.si - Matjaž Mohorič: Ko sva z Lukom zaključila plezarijo v Škrlatici sva skoraj istočasno izrazila željo po plezanju v Ojstrici v Desni smeri. Pa sva bila hitro zmenjena …
Odločiva se za isto taktiko kot v Škrlatici in se že dan prej odpraviva spat na Klemenčo jamo. Ob desetih le še oskrbnica sedi pred kočo v prijetnem hladu noči. Vsi drugi že spijo!? Ob požirku osvežitve se dogovorimo za jutranji zajtrk in najine načrte.
Zjutraj vstaneva kakšno minutko kasneje kot sva imela v planu. Pojeva zajtrk in glej, glej … Na planini se pojavita Tjaša in Cotar. Znanca iz kranjskega in loškega ferajna. Skupaj jo mahnemo do pod stene. Midva proti Desni, onadva proti Ogrin-Omerza.
Ko se ločimo, Luka povezne na hrbet nahrbtnik, jaz vrvi in jo pičiva proti vstopu. Tega ni težko najti, a se je zadeva že začela komplicirat na samem začetku. Mokre in spolzke plate so nama preprečile prečenje po gredi, zaradi česar sva morala obrniti in se spustiti na spodnje platke in grede. Za tem Luka uspešno najde prehode in solirava po prečkah in pokah, kjer bi se bilo dobro že prej navezati. To višje gori, ko sva praktično že 3/4 nad spodnjo steno, tudi storiva. A se kmalu spet razveževa, saj sva prišla v lažji svet, ki vodi do pod prave, strme stene.
Tu pa se pravo plezanje šele začne. In to kakšno!! Skala že po videzu pove, da je res odlična. In tako tudi je v sami smeri. Najprej je potrebno zaplezati v gladke pletke, prestopiti iz ene v drugo zajedo, ki pa je kar precej strma, a polna dobrih grifov in stopov.
Smer nadaljujeva bolj ali manj po prečkah. Prvo ”iskanje” smeri sva opravila pred, cel raztežaj dolgo, prečko, ki vodi do naslednje zajede, ki je bila ras krasna. Prava uživancija. Krajšega iskanja nadaljevanje smeri sva se lotila pred kaminom, ki je opisan tudi v skici in ki se nadaljuje z ozko, dolgo poličko nad izredno izpostavljenimi platami. Med nogami vidiš prav v poden. Po postavljanju nog in rok ter lovljenju ravnotežja, se naposled oba spraviva čez na odlično varovališče. Med tem pa slišiva, da se na drugi strani ena naveza matra v Herletovi.
Od tod sledi bolj lahko plezanje do stičišča s smerjo Ogrin – Omerza, kjer le-to prečka in se usmeri levo čez, sprva dvomljive prehode. A se za stolpom izkaže, da je vse OK in da je potrebno do detajla le prestopit gladke, a položne platke. Detajl, ki sem ga omenil pa je bil res zanimiv. Pravi športno plezalni gibi!
Zaključek smeri je bil kot nekakšna nagrada ali pa opravičilo za neprestano cikcakanje smeri. Zelo strm, popolnoma neopremljen, a krasno plezljiv žleb, ki se zaključi tik pod Kopinškovo potjo.
Sledilo je pospravljanje vrvi. Hkrati pa izražanje želja, da bi bilo takšnih smeri in takšne skale čim več. Kar pa sva vedela, da je to v naših hribih le pobožna želja.
Fajn dan.
Matjaž Mohorič