Klemen Jelič: Ob prebiranju utrinkov, poročil na vseh možnih portalih opažam da naslovi prispevkov ne odražajo same vsebine, tako da sledim temu trendu
Jesen se je kar lepo razvlekla v zimo, zato sem kar dolgo tudi letos poganjal dvoobročnega prijatelja vsepovsod in odkrival skrite kotičke prelepe Jelovice, sem ter tja sem srečal tudi kakšnega “lokalca”.
Po nekaj turah se nekega jutra prijatelj dokončno upre, in ga nikakor ne uspem več spravit iz “keudra”, kar je bil razlog, da sem počasi začel razmišljat, da je pa čas za kej splezat.
Razmer pri nas v začetku sezone, nisem uspel ujeti zaradi obveznosti sem pa pridno brusil orodja pod Krvavcem. Za začetek smo se Januarja odpravili v Dolomite, kjer smo plezali slapove v okolici Colfosca in Canazei, v glavnem sem plezal z Jojotom st. in Kovačem, Katarina pa je zaradi bolezni kuhala. V planu smo imeli tudi nekaj smeri v hrbih, vendar nam jo je zagodel sneg tako, tako da smo se zadovoljili z ledom, in bilo je super.
Vedrih a zaskrbljenih obrazov smo se čez kakšen teden znova vrnili v Dolomite, in razmere niso bile primerne za nič drugega kot… presodite sami.
o uspešni aklimatizaciji v Dolomitih, sem uspel nekaj plezat tudi v naših stenah. Ker sem precej out iz scene mi največji izziv predstavljajo soplezalci, vendar na srečo vsi GRSjevski kolegi še niso vrgli puške v kuruzo. Z Miho sva kolebala med Ledom iz severa in Kavkinim slapom v Stenarju in se odločila za slednjega. V dolini so poganjali že žafrani, visoko v stenah pa je vladal še prava zima, razmere v smeri so bile čist solidne in sem bil navdušen nad celotno smerjo. Po nekaj dneh pa sva se odpravila še na Jezersko, kjer sva plezala krajšo enačico lahko tudi Najkrajšo, Cici, Mini, …. Nemške smeri v Dolgem hrbtu in dostopila pod Grintovčev steber kjer sva imela fantastične razmere.
Pomlad se je počasi pričela prebujati oz. nevem če ni bla kar zbujena skozi celo zimo, dvoobročni prijatelj si je tudi zaželel družbe, vendar sem mu tokrat jaz stisnil “košarico” in jo ucvrl na Norveško. Ob prihodu, smo ugotavljali, da tudi na Norveškem pomlad očitno ni popustila, po svoje še sreča nas vsaj ni zeblo. Imeli smo precej meglenega vremena, pa tudi okna lepega sončnega. V glavnem smo smučali, nekaj malega tudi plezali. S Filipom Bertoncljem (starejše generacije se ga morda še spomnite) sva uspela smučati Goodmother of all couloirs v Forholttinden, sam pa sem uspel smučati še v Central couloir v Store Lakselvtindane, kar je bilo smučjivega 1 skok ni bil zalit tako, da je bilo potrebno poplezati nazaj. Norveška je bila zanimva, poučna izkušnja v več pogledih, vsekakor še vredna obiska, predvsem je zanimivo ko smuči natakneš na plaži in prismučaš do plaže.
Čisto za konec pa zopet skok v Dolomite na zaključe turnosmučarske sezone z tekmo okoli Sella masiva – Sellaronda ski marathon, ki sva jo uspešno zborbala zopet z Mihom. Imela sva se fino, sva pa trpela. Naslednji dan pa smo z druščino smučali nekje nad San Pellegrinom.
Za konec pa sem se pridružil Tadeju kot kviht za njegov trening, plezala sva J raz v Turski gori, moram rečt da se je zanimivo odpravit na turo brez skrbi in razmišljanja samo greš in uživaš. Zanimivo je biti v vlogi gosta, ko vidiš in doživiš marsikaj, za res popolno doživetje pa vseeno mislim da manjka delček poti.
* ... je rekel moj prijatelj Petr, in smo se odpravili na pot.