Kolesarjenje iz Tupalič na Jezerski vrh.
Zjutraj narediva spremembo in glede na vremenske razmere namesto na pohodno turo v gore greva na kolesarjenje. Iz Ljubljane se zapeljeva v Tupaliče, snameva kolesi z avtomobila in pričneva kolesarjenje.
Zapeljeva po dolini reke Kokre pod delno oblačnim nebom in hladu, ki veje ob vožnji po danes manj prometni cesti. Sem ter tja srečava kakšnega kolesarja, ki se vrača. Dolina se koplje v zelenem, saj so padavine dodobra namočile zemljo in travo. Iz pobočij se v reko zlivajo studenci in kaj kmalu v daljavi vidiva Kalški greben, Zvoh in Krvavec, ki pa z ožitvijo doline tudi izginijo iz najinih pogledov. Reka ima visok vodostaj in bučno hiti po strugi, preskakuje skale in se ovija okoli velikih balvanov, zdaj teče po najini desni, zdaj levi strani, se smuka pod številnimi mostovi in obiskovalce doline preseneča s svojo radoživostjo. Vrtija pedala, kilometri ostajajo za nama in pred nama se odpre pogled na Kokrško Kočno, a hitro izgine za pobočji gozdov nad dolino. Kolesariva mimo Kanonirja, kjer je odcep ceste za pot na Storžič in Stegovnik in že voziva pod kapelico Sv. Huberta v Spodnje Jezersko. Reka Jezernica se zlije v Kokro in tu je odcep ceste, po kateri tudi poteka dolga označena planinska pot proti Košuti. Prijatelj je prilagodil svoj tempo mojemu, a kljub temu na serpentinah zaostanem in mi uide iz mojega pogleda. Počaka me na Zgornjem Jezerskem ob pogledu na oblake in meglice, ki počasi zakrivajo visoka pobočja gora z Jezerskega in se preko grebenov plazijo s kamniške strani.
Malce zastaneva, si ogledava kar nudi narava in ponovno pritisneva na pedala. Kljub hladu in sopari sva dobro ogreta, ko greva mimo cerkve Sv. Andreja na vzpenjajočo cesto, po kateri prikolesariva do razgledišča s pogledom na greben vrhovov Javornika, Visokega vrha in Špegovca, ki ločijo dolini Ravenske in Makekove Kočne, nad katerima so že zakriti najvišji vrhovi Skute, Grintovca, Jezerske in Kokrške Kočne.
Pogled se ustavi še na oddaljenem Storžiču z nižjimi sosedi, pa na bližnjem Virnikovem Grintovcu, nato pa sedeva na kolesi in odpeljeva na mejni prehod Jezerski vrh, na višino 1218 m, ki je najvišja točka današnjega kolesarjenja. Z mejnega prehoda vodi označena pot na Pristovški Storžič, kamor sta naju že ponesle najine noge. Na avstrijski strani je dobro obiskano gostišče, midva pa sedeva na slovensko stran, nadoknadiva porabljene kalorije iz zaloge v nahrbtnikih in se toplo oblečeva za vožnjo po klancu navzdol.
Zavrtiva kolesi in spust se prične. Prijatelj gre hitro, nekaj časa ga sledim, nato pa zaostanem in ga ponovno vidim na razgledišču, kjer me je počakal. Skupaj odkolesariva še nekaj zavojev in sva ponovno v dolini, kjer se usmeriva proti planšarskem jezeru, kjer je nekaj obiskovalcev in prelep pogled na Malo in Veliko Babo, katera vrhova se zrcalita v jezerski vodi. Tokrat ne greva pod pobočja gora, temveč se vrneva v središče kraja, odvijeva na stransko cesto in se povzpneva do stare cerkvice Sv. Ožbolta nad domačijo Karničarjev. S cerkvice in še malce višje je lep razgled na Jezersko, gore nad Makekovo Kočno, Kozji vrh s Storžičem in sosedi za njim. Pri cerkvi nisva sama, tudi drugi občudujejo biser Jezerskega in minute hitro minevajo, tako da je čas za odhod.
Stopiva na kolesi in strm klanec poskrbi za hitri spust v naselje ter na cesto, po kateri brziva po dolini in se ne ozirava kaj dosti na okolico. Kilometri ostajajo za nama, ozka dolina se razširi, na ravnici nekoliko upočasniva a še vedno hitro vrtiva in pritiskava na pedala in tako prikolesariva v Preddvor ter se povzpneva na najino izhodišče v Tupaličah, kjer se števec ustavi pri sedeminpetdesetih kilometrih.