Boris Štupar 19.11.2013 19:29 1818 0

JZ stena Kočne

AO Tržič - Maja Duh: V dolini megla v hribih pa nebesna modrina in sonce.

To je nekakšna stalnica za turobne jesenske dni in točno takšen je bil tudi tale vikend. Le da je ponekod sonce posijalo tudi do nižin. Ponekod.
V planu sem imela kaj krajšega, nezahtevnega v bližnji Begunjščici ali Vrtači. Ker pa je Slavc tako ali tako poln dobrih idej je predlagal, če greva pogledati JZ raz Kočne. Pogledam galerijo, ki jo je poslal v linku in se takoj navdušim. V tistih koncih tako ali tako bolj malo poznam pa še rabim mir, tišino pred drugimi.

Ob 5ih štartava iz Bistrice in nekaj pred šesto sva že na izhodišču. Tako zgodaj, da najinega raza niti ne vidiva, zato počakava še 15 minut v avtu. Pri parkirišču zavijeva kar takoj levo navzgor. Strmina je za zgodnje jutro rees velika in ne popušča. Na koncu sva oba ugotovila, da ni popustila prav do vrha.

V jutranji zarji se vidijo obrisi raza, ki sva ga imela v planu tako, da sva se lahko usmerjala. Na koncu gozdne vlake sva zavila desno v gozd. Najprej še ena vlaka, potem pa lomastenje čez podrta drevesa, skale in grape, ki so bile ponekod že fino zasute s snegom. Moje prigovarjanje Slavcu, da je fino hodit malo cik - cak ni obrodilo sadov in sva šla kar direkt v klanc. Kvaliteten trening za meča in stegna.
Preko res strme grape (kjer se še gamsi spuščajo po riti) sva prišla ven iz gozda in po še nekaj vzpona zagledala ''najin'' raz, ki sva ga zgrešila za skoraj polovico stene. Po premisleku sva se odločila, da ne bova prečila v levo do raza, ampak bova nadaljevala kar direkt gor čez steno.

Kaj kmalu naju je pričakal detalj ture - izpostavljena prečnica v levo, iz zmrznjene trave v kompaktno skalo in naprej nekaj metrov v šodr.
''Trojka, nč posebnga. Ti sam glej da se fajn držiš,'' so bile spodbudne besede Slavca. Vseeno sem bila vesela, ko sem si zavezala štrik kar okoli pasu. Najprej gor pa poplezavanje po strmih travah, solidni skali in pomrznjenem snegu.

Po 4ih urah vzpona, ki sva jih potrebovala za 1600 višincev, naju je na vrhu pričakala prava zima. Zmrznjen sneg, veter, fantastični razgledi in sonce. Še prečenje desno po grebenu na označeno planinsko pot in nazaj v dolino mimo bivaka skozi Grdi graben, ki je bil zares grd.

Za celo turo sva potrebovala slabih sedem ur in popolno zimsko opremo (dereze in cepin). Je le že zima!

Odlično.