Sonce in oblaki pričarajo lepoto planote.
Ura je odbila drugo uro popoldne, ko parkirava pod Rakovim robom in pričneva pot na planine. S ceste greva na pobočje in mimo bajt Sončne griče v gozd.
Skozi vejevje dreves sveti sonce na rumenorjavo listje, ki bo kmalu postalo šelesteča odeja na gozdnih tleh. Iz gozda stopiva pri vodohramu in po kolovozu prideva na Gojško planino, kjer se še pase maloštevilna čreda govedi.
Hodiva po trati in se povzpneva na razgledni Bukovec. S severne strani preko Kamniškega sedla sili gmota oblakov in preti zastreti poglede na najvišje vrhove. Narediva kratek odmor opazujoč Gojško in Malo planino z Velikim stanom, kjer se izmenjujejo sončna in senčna področja. Na nebu je nekaj oblakov, ki mečejo senco na planoto glede na njihovo potovanje, ki ga kroji veter v višavah. Na vrhu prestopiva bodečo žično ograjo in hodiva po pobočju proti Tihi dolini.
Spodaj greva mimo zbiralnika deževnice in se povzpneva po pobočju, kjer naju še razveseljujejo posamezni cvetovi gorskega rastlinja, do naslednjega jezerca deževnice, v katerem se zrcalijo gore. Še nekaj korakov navzgor in sva na makadamu ob bajtah Velikega stanu. Vidiva, da obiskovalke zapuščajo spodnjo veliko gugalnico in želja po zibanju naju popelje do nje. S pomočjo spremljevalke se poženem visoko proti nebu. Naprej, nazaj, naprej in nazaj in več ne štejem in ko mi je dovolj, zamenjava vlogi in hči se ziba naprej in nazaj, dokler še sama ne sestopi. Greva do srednje velike gugalnice in zadeva se ponovi.
Pot nadaljujeva z vzponom na Gradišče. Najprej greva na vrh ob zgornji postaji sedežnice in nato še na glavni vrh preko manjše ravnice. Sonce so zastrli oblaki, ko se spustiva do zadnje najvišje gugalnice in zakaj ne bi še enkrat ponovili vajo. Zazibava se visoko v zrak in tedaj ponovno posije sonce, ki polepša dan. Ko nama je dovolj, greva na Veliki stan. Kapelica Marije Snežne sameva v pozni popoldanski uri, za njo je vidno malo jezerce deževnice in igra svetlobe in sence pričara enkratne prizore. Mimo vrtač se povzpneva na Veliki vršič, se ozreva na oblake, ki so medtem zakrili gore na zahodu in severu, vrhovi od Planjave do Raduhe pa še kljubujejo meglicam.
Z Velikega greva na Mali Vršič, hodiva mimo Domžalskega doma na južna pobočja Male planine, kjer nad stanovi narediva daljši odmor in užijeva toploto sončnih žarkov, ko le ta počasi drsi obzorju naproti. S pogledom na vodno srce greva po pobočju na ravnico in vidiva odsev goveda in bajt v deževnici velikega jezera, medtem ko najini senci postajata vedno daljši.
Lepo je, toda najlepše je doma in zato se posloviva od planine, sonca in oblakov ter stopiva po pobočju navzdol na Gojško planino, od koder greva v gozd in se preko Sončne griče vrneva na izhodišče poti.