SiolNET/Sportal - Alenka Teran Košir: ... od najhujše nesreče v zgodovini slovenskega gorskega reševanja
Na današnji dan pred 23 leti se je med helikopterskim usposabljanjem na Okrešlju v Logarski dolini zgodila najhujša nesreča v zgodovini gorske reševalne službe. V nesrečnem spletu okoliščin, ki jih je omogočil t. i. človeški dejavnik, je umrlo pet gorskih reševalcev. Brez očetov je ostalo 13 otrok. Analiza dogajanja v steni je prinesla številne spremembe, predvsem pri zagotavljanju večje varnosti ponesrečencev in reševalcev.
Desetega junija 1997, bil je torek, so med rednim helikopterskim usposabljanjem na Okrešlju ugasnila življenja tistih, ki so do takrat vedno pomagali pri reševanju življenj drugih.
Imena pokojnih reševalcev so zapisana na spominski plošči na Okrešlju, kjer se vsako leto v prvi polovici junija zberejo njihovi prijatelji. Letos so se na tragedijo spomnili prvi junijski konec tedna, slovesnost so pripravili člani GRS Jezersko, ki so v nesreči izgubili dva svoja člana.V tragični nesreči so umrli:
- Jani Kokalj, 42-letni kranjskogorski zdravnik in član kranjskogorske postaje Gorske reševalne službe,
- leto dni starejši Mitja Brajnik, načelnik inšpektorata policije Uprave za notranje zadeve iz Kranja, načelnik GRS Kranj, gorski reševalec letalec in inštruktor. Policisti v njegov spomin organizirajo Brajnikov memorial - pohod razuma, volje in moči.
- 41-letni Luka Karničar, učitelj in ravnatelj osnovne šole v Preddvoru ter načelnik postaje GRS Jezersko,
- 45-letni turistični delavec in član GRS Bovec Boris Mlekuž ter
- 34-letni alpinist in gorski reševalec z Jezerskega Rado Markič.
Spomin nanje je po skoraj četrt stoletja še vedno živ, je potrdil Janez Rozman, predsednik Gorsko-reševalne zveze Slovenije. "Nesreče se vsako leto spomnimo s spominsko slovesnostjo, letos je bila prejšnji konec tedna, organizirali pa so jo pri GRS Jezersko, kjer so v nesreči izgubili dva svoja člana. Glede na to, da se dogodka udeležuje starejša generacija reševalcev, lahko rečem, da še vedno ohranjajo spomin na te dogodke."
Kaj se je zgodilo 10. junija 1997?
Slovenski gorski reševalci so se 10. junija 1997 na začetek poletne planinske sezone pripravljali z izvajanjem vaje dviga reševalca letalca in ponesrečenca v helikopterski reševalni vreči z jeklenico in vitlom v helikopter.
Na reševalni vaji v severni steni Turske gore v Savinjskih Alpah je poleg 50 gorskih reševalcev sodelovala tudi posadka helikopterja letalske policijske enote.
Nesreča se je zgodila ob 11.32, ob dvigovanju reševalcev iz stene.
Ti so si na višini okrog 1900 metrov uredili sidrišče in priveze. Ko so se z domnevnim poškodovancem pripeli na helikopter, je eden izmed njih helikopterski posadki z roko signaliziral, da se helikopter lahko dvigne. V spletu nesrečnih okoliščin je bil tedaj drugi član skupine še vedno pripet z varnostno žico, zato je sila helikopterja odtrgala del skale, okoli katere je bilo urejeno sidrišče, in vseh pet članov z žico potegnilo za sabo v globino, so dogajanje opisali pri STA.
Izsledki rekonstrukcije poteka nesreče so pokazali, da je nesreči najverjetneje botroval nesrečen splet okoliščin, ki jih je omogočil t. i. človeški faktor.
Tomazin: Lahko bi ugasnilo 14 življenj
Precej podrobneje in podkrepljeno s številnimi pričevanji je tragedijo na Okrešlju, ki velja za največjo tragedijo v stoletni zgodovini gorskega reševanja v Sloveniji, v knjigi Tragedija v Turski gori osvetlil zdravnik in gorski reševalec Iztok Tomazin, ki je bil med prvimi na kraju nesreče in tisti, ki je moral prepoznati trupla pokojnih prijateljev.
Tomazin je med drugim je zapisal tudi to, da bi v tragediji lahko ugasnilo 14 življenj. "Padec v smrt petih je pomenil preživetje preostalih devetih: sedmih, ki so bili takrat v kabini helikopterja, in dveh (reševalca in zdravnice v vlogi ponesrečenke), ki sta visela pripeta na jeklenici."
Analiza nesreče je pripeljala do številnih sprememb
Katastrofa v slovenskem gorskem reševanju, kot so tragedijo poimenovali nekateri mediji, je sprožila številne analize, ki so prinesle tudi pozitivne spremembe.
Ena od ključnih ugotovitev je bila, da je treba delo gorskih reševalcev pripeljati na višjo raven, delo z vidika varnosti pa posodobiti, je povedal prvi mož GRZS.
"Takrat smo začeli razmišljati tudi o svoji organizaciji in čez slabih deset let, leta 2006, tudi ustanovili Gorsko-reševalno zvezo Slovenije."
Zgodile so se tudi spremembe pri opremi in načinu usposabljanj, bistveno pa se je spremenila tudi komunikacija med posadko v helikopterju in reševalci na terenu. Ta je prej večinoma potekala prek vizualnih znakov, kar se je zaradi hrupa, ki ga povzroča helikopter, in nepozornosti, ki lahko v trenutku povzroči nepopravljivo škodo, večkrat izkazalo za nezanesljivo.
Po nesreči se je bistveno povečalo število radijskih postaj, vsi gorski reševalci pa so opremljeni s čeladami z že nameščenimi slušalkami in mikrofoni, pri sebi imajo tudi škarje ali nož, s pomočjo katerih lahko v kritičnih trenutkih prerežejo vrv.
V Sloveniji je 830 gorskih reševalcev.
V letošnjem letu so bili aktivirani za 146 posredovanj, od tega je v 54 primerih posredoval helikopter.
Sklad Okrešelj
Leto dni po tragediji so gorski reševalci (takrat še pod okriljem Planinske zveze Slovenije) ustanovili Sklad Okrešelj, s katerim so v obliki štipendij pri šolanju finančno pomagali otrokom ponesrečenih reševalcev. Zaradi nesreče je brez svojih očetov ostalo kar 13 otrok.
Delovanje sklada so sčasoma razširili na otroke vseh ponesrečenih gorskih reševalcev in tistih, ki so zaradi posledic reševanja trajno invalidni.